(starec:) In zdaj bi si lahko pogledala, kako se krščanski nauk ujema s spoznanji
o smrti in posmrtnem življenju, ki sva jih doslej nanizala. Te to zanima?

(Tomaž:)  Vsekakor.
 Zgodbice o peklu, sodnem dnevu,
poslednji sodbi in vstajenju me nikoli niso prepričale. Kako ti razlagaš te
termine?

Najprej si
poglejva, kaj  o peklu, vicah in nebesih kot o duhovnih področjih, kjer po smrti bivajo
duše, pravi krščanski nauk in kaj je o tem rekel papež.
Sveto pismo obravnava pekel kot resničen, konkreten kraj ognja
in trpljenja. Toda to pomembno predstavo in vitalni del verske doktrine je
papež Janez Pavel II  zavrnil. Leta 1999 je dejal, da »pekel ni kazen, ki
bi nam jo naložil Bog od zunaj, temveč izživetje pričakovanj, ki si jih ljudje
zamislimo za časa življenja. Rekel je: Pekel je rezultat stališč in ravnanj, ki
se razvijejo za časa življenja. Takega kraja, kot pekel, ni. Tako »nebesa« kot
»pekel« so (s papeževimi besedami) »stanje duha«.

Uau! Če je mislil resno,
potem se zdi, da je tudi v cerkvenih krogih prišlo do pomembnih miselnih
premikov!

Drži. Ta interpretacija je presenetljivo blizu predstavi, ki
sva jo obravnavala, namreč, da so nebesa, pekel in vice le iluzije, fantazije,
ki jih duša po prehodu v onostranstvo izživi. Toda ne brezpogojno, temveč le,
če v njih verjame. Kot se morda spomniš, v drugi fazi smrti duša postopoma
dojame, da ni um in da so določene predstave le domislice uma. Vse, v kar
verjameš, moraš namreč izživeti, da se prepričaš, ali gre za odraz resnice ali
ne.

Torej se je nekdanji papež
zavedal, da nekatere zgodbice iz Biblije ne pijejo vode!

Nekdanji papež je napravil nekaj potez, ki so povsem v
nasprotju z dotedanjo togo držo Cerkve. Kot veš, se je tudi – vsaj načeloma – opravičil
za grehe Cerkve v preteklosti. Sedanji papež je glede tega, kot se zdaj zdi,
bolj tog.
Če nadaljujeva – onostranstvo, duhovni ali astralni svet, v katerega pridemo po
smrti, pa ni nikjer „zgoraj", nad oblaki, temveč na istem prostoru, kjer
se nahajamo, le da je nam neviden, ker ga opredeljuje drugačen
"koordinatni sistem", sistem dimenzij. Duše so torej za nas v
posebnih sferah le zato, ker jih ne moremo videti, pač pa one vidijo nas.

To štekam. Če si na višjih
vibracijah, lahko nihanje upočasniš in ti je dostopen tudi svet na nižjih
vibracijah. Če pa imaš nižje vibracije, jih ne moreš kar tako povišati. Greva
naprej. Kaj praviš k sodnemu dnevu? Ta je bistvena sestavina krščanskega nauka.

Sódni dan ali dán poslédnje sôdbe je v krščanski in tudi islamski
eshatologiji dogodek, ko bo Bog ob koncu sveta presodil vse ljudi (takrat žive
in tudi že mrtve) in jih razdelil na dve veliki skupini: slabe, ki bodo
pogubljeni, in dobre, ki bodo zveličani. V sodni dan veruje velika večina
kristjanov.
Sodni dan v smislu, kakršnega podaja krščanski nauk, ne obstaja. Bog oz. kozmični
intelekt, kot sva mu tudi rekla, ne zavzema vloge sodnika in ne napoveduje,
kdaj bo vrednotil delo posameznih duš. Po čigavih merilih pa naj bi to počel? Človeških?
Bog ali Kristus kot sodnik ne obstajata, saj sta dobro in slabo
karakterizaciji, ki jih je izumil človek in Bogu ne pomenita prav nič.

Dobro. Ampak, če bi sodni
dan ali dan sodbe vendarle hotel razložiti – s čim bi se to ujemalo?

Če bi termin (dan sodbe) po smislu poskušali umestiti v
objektivno stvarnost, potem je sodni dan tisti dan v onostranstvu, ko se duša
skozi retrospekcijo minulega življenja (inkarnacije ) na osnovi svoje vesti
zave svojih napak v minulem življenju. Zatem se (sama) odloči za vrnitev v
snovni svet skozi naslednjo inkarnacijo, kjer naj bi napake popravila. Lastna
vest je torej tisti "sodnik" v človeku, ki zahteva popravo napačnih
ravnanj – tistih dejanj, ki so prizadejala bolečino.
Sodni dan je torej strašilo, ki ga uporablja krščanstvo za
discipliniranje vernikov. Dokler je zavest nizka, je takšno zastraševanje morda
smiselno. Osveščen človek pa bo takšne metode zavrnil.

Okej. Torej zunanjega sodnika, objektivno gledano,
ni, edini sodnik je človek sam oziroma njegova vest. Bog je v človeka oziroma
njegovo dušo vgradil mehanizem, ki ve, kaj je v skladu s kozmičnimi zakonu in
kaj ne. Se pravi, da so sodišča čisto nepotrebna navlaka v življenju, če duša
sama poskrbi za poravnavo lastnih krivic!

Prav si
povedal. Razvite rase sodišč ne poznajo. Vedo, da je vest, ki je stvarnikovo
orodje, položeno v človeka, pravičnejši sodnik kot človek, ki se opira na
sistem lastnih domislekov.

Se mi je kar zdelo. Kako pa je z vstajenjem?

Tu pa gre zopet za napačno interpretacijo. Po prepričanju Rimskokatoliške in
pravoslavnih Cerkva, pa tudi nekaterih protestantov, bo ob koncu sveta Bog
telesno obudil mrtve, tako da jim bo ustvaril nova telesa in jih združil z
ustreznimi dušami (telesno vstajenje). Potem (ali tudi kar hkrati) naj bi Jezus
Kristus (Bog Sin) dokončno presodil, kateri ljudje so bili slabi in kateri
dobri. Slabe naj bi čakal večni pekel v prenovljeni podobi, saj bi imeli zdaj
tudi telesa in bi v peklu tudi telesno trpeli. Dobre ljudi naj bi čakal kraj
večnega duševnega in telesnega užitka, ki ga nekateri kristjani enačijo s
prenovljenimi nebesi, drugi pa verujejo, da bo Bog na novo oživljene ljudi
naselil na Zemlji, ki pa bo prenovljena tako, da bo enaka rajskemu vrtu.
Nekateri protestanti verujejo samo v telesno vstajenje dobrih (slabi pa pač ne
bodo oživljeni).

Toda zdaj ti je verjetno že
jasno, da dan vstajenja ni trenutek v nedoločeni prihodnosti, ki ga bo izbral
Kristus, temveč je dan ponovne buditve zavesti duše v duhovnem kraljestvu. Gre
za ločitev duše od telesa, v trenutku smrti. Zgodi se od minute po smrti do več
mesecev po smrti, odvisno od vzroka smrti ali duševnega stanja, v tem času pa
duša dejansko „spi". Nikakršno masovno bujenje ne obstaja, ob katerem naj
bi bili vsi mrtvi privedeni pred velikega sodnika. Vstajenje ni materialno
(telesno) temveč duhovno. Človeka duša torej doživi toliko vstajenj, kolikor je
preživela inkarnacij (utelešenj).

Aha. Tudi vstajenje je
torej v krščanskem nauku pobarvano tako, da vernika dodobra prestraši.
Vstajenje se torej zgodi vsakokrat, ko umreš – se pravi telo umre, duša pa gre
v onostranstvo. Nobena velika reč!
Kako pa je s koncem sveta? Ali se bodo kdaj izpolnile prerokbe o apokalipsi, ko
bo na Zemljo prišel napovedani odrešenik ali kar Bog osebno?

Kaj je s poslednjo sodbo, ki naj bi se zgodila ob tem času,
sva razčistila. Apokalipsa je po prepričanju mnogih povezana z materialnim
uničenjem sveta, zato izraz apokalipsa pogosto enačimo tudi s katastrofo
svetovnih razsežnosti. Toda glede na to, da je bistvo človeka duša, ki je
neumrljiva, je jasno, da je moč uničiti le fizično telo. Tudi, če pride do
uničenja planeta Zemlja, pri čemer bodo verjetno uničena fizična telesa, bodo
duše živele naprej, v drugačnih pogojih. Zemlja seveda ni edini svet, na
katerem je možno bivanje duš v fizičnih telesih. Je pa eden najbolj zanimivih.
 Apokalipsi se svet lahko izogne, če bomo
spoznali svoj napačen odnos do sebe in sveta in ko bomo krenili iz slepe ulice,
v katero zdaj silimo.

Kaj torej
praviš o krščanskih naukih? Malo zrnja, a veliko plev, bi rekel?

V naukih krščanske cerkve najdeš
nekaj informacij, ki za silo osvetljujejo področje duhovnosti; toda informacije
so pomanjkljive, netočne, marsikdaj zavajajoče in modificirane do te mere, da
so za pravo duhovno rast neustrezne. Ker vcepljajo strah, občutke grešnosti,
prezir do telesa in spolnosti, obenem pa vodijo v netolerantnost in nestrpnost
do drugače mislečih, ne morejo služiti kot duhovna opora tistemu, ki želi priti
do pravega duhovnega razvoja. Potrebna bo resna revizija in očiščenje nauka. Znanost
je že spoznala, da je treba znanstvena spoznanja o naravnih zakonitostih ves
čas popravljati. Cerkev žal še ne. Nekdanji papež je storil korakec naprej, a
to je bilo tudi vse. A to utegne zanjo postati usodno.