Strah je eden izmed največjih problemov človeka. Spremlja nas vsepovsod in venomer ter deluje na nas s svojo uniče­valno močjo. Postal je samoumevna sestavina življe­nja. Pohablja nas, otopeva in slabi, a ga kljub temu obrav­navamo blagohotno, tolerantno in prizanesljivo ter brez pomislekov plačujemo njegov davek. Nad njego­vimi učinki in po­sledicami se velja krepko zamisliti.

Obširno obravnavo fenomena strahu najdete v knjigi Planet strahu. Lahko si pridobite tudi brezplačno elektronsko verzijo knjige.

Najbolj nevarno je dejstvo, da strahu sploh ne dojemamo kot problem, s katerim se je treba spopadati kot z vsakim drugim. Obrav­navamo ga namreč kot sestavni del našega življenja in nekaj povsem običajnega, kot senco, ki nas spremlja na vsa­kem koraku in se ji ne moremo izogniti. Ker korenini v psihi in se udejanja skozi miselne procese, mu je težko priti blizu, saj niti psihe niti miselnih mehanizmov ne poznamo dobro.

Strah na­polnjuje in zaposluje velik del našega uma, saj se z njim na vseh področ­jih delovanja neprestano ukvarjamo in mu podarjamo svojo življenjsko energijo. Največji del vse te vezane energije pa se v glavnem upo­rablja za zaviranje in blokiranje naše ustvarjalnosti in konstruktiv­nega planet strahu-mdelovanja. Ali si predstavljate, da bi vso to, s stra­hom vezano energijo, lahko sprostili in uporabili v ko­ri­stne, kreati­vne namene? S tako povečanim ustvarjalnim poten­cialom bi se za šalo prebili med genije. Družba, ki bi se razbremenila strahu, bi drastično zmanjšala izdatke za zdravstvo, sodstvo, policijo in vojsko ter povečala produktivnost, inovativnost, uspeš­nost in kulturno-umetniški potencial skupnosti.

Strah je verovanje v negativen izid, ki mu podlega vse človeštvo. Njegove obrede nezave­dno ponavljamo neprestano, iz dneva v dan, in se ne vpra­šamo za žrtve. Le sem in tja, ob kakih kri­zah ali prebliskih, se zdrznemo in se vprašamo, ali ima takšno živ­ljenje kak smisel, potem pa se zopet potopimo v oto­pelost in apa­tijo.

Podobno kot mraz uklene vodo v ledeni oklep in ji vzame živ­ljenje, tako strah uklene življenjsko energijo človeka, da se iz svobodnega ustvarjalca spremeni v žrtev lastnih obremenilnih predstav. Ko raven strahu v civilizaciji preseže določen prag, je ta zapisana propadu.

V boju imamo tem manjše možnosti za uspeh, čim slabše poz­namo nasprotnika. Tega nasprotnika poznamo slabo oziroma sploh ne. Nič čudnega: splošen nivo znanja o strahu je silno nizek. Kako se boriti proti strahu, nas sis­tem izobraževanja ne nauči na nobeni stopnji zahtevnosti, nekaj malega pozornosti je deležen le pri pouku psihologije.

Da bi strah premagali, ga je treba priznati in ga ozavestiti v sebi, kar pa ni prav preprosto, saj je postal neločljiv del osebnosti. Ne zadostuje le odkriti vzroke zanj, temveč je treba spoznati miselne procese, ki vodijo in usmer­jajo naše delovanje. To pa je že poseganje v sfero, kjer znanost še ni dosegla velikega napredka. Strah bi bil prava malenkost, če bi se ga dalo s kakim kirurškim posegom odstraniti. »Miselna kirurgija« pa je čisto nekaj drugega; je poseganje na pod­ročje misli in čustev, kjer običajen znanstveni instrumentarij in metode odpovedo in se odpre področje, kjer ima težo le osebno izkustvo.


Obe plati medalje

Zaradi strahu počnemo stvari, ki jih sicer nikoli ne bi počeli: svojo življenjsko energijo usmerjamo v aktivnosti, ki niso ne le nekoristne, temveč uničujejo nas sa­me, sočloveka, naravo in okolje ter prinašajo smrt. Zaradi strahu je človek pripra­vljen storiti praktično vse, vključno z jema­njem tujega ali lastnega življenja; to pa so dejanja, ki jih ni več mogoče popraviti.

A vsaka stvar ima tudi svojo dobro plat. Napačno bi bilo trditi, da strah izključno negativno vpliva na razvoj civilizacije, saj je prispeval k hitrejšemu evolutivnemu raz­voju in omogočil ali pospešil tudi nekatera odkritja, ki so člo­veštvu v prid. V pradavnini je strah pospešil razvoj miselnih potencialov, prazgodovinskemu človeku je pomagal do večje iznajdljivosti in zanesljivejšega preživetja. Skozi vso svetovno zgo­dovino je različna ljudstva – predvsem v vojni – spodbujal k ustvarjanju nekaterih velikih dosežkov; takšen izum je denimo radar.

Zaradi strahu so v zgodovini posamezne družbe uzakonile družbene mehanizme za preprečevanje agresivnosti, nasilja, kriminala in brezvestnosti tistih, ki za dosego svojih načrtov ne izbirajo sredstev. Izumili so kazenski zakonik in predpise, ki zavezujejo vse pripadnike družbe. Toda kakega revolucionarnega izuma, ki bi rušil strah v družbi, še niso iznašli.

Zdi se, da se je uporaba metod za krepitev strahu le še povečevala. Strah je namreč najučinkovitejša metoda za dosego ozkih ciljev. Vladajoče elite ga uporabljajo kot element manipulacije, prisile, zasužnjevanja in degradacije človeštva. Z njim je možno človeka onesposobiti in pripraviti do po­polne kapitulacije, se pravi do mere, ko se vda in pristane na vsa­kr­šne pogoje. Če si hočeš priboriti določene koristi na račun dru­gega človeka, potem ga moraš preplaviti s strahom. Če je ta do­volj mo­čan, se nasprotnik preneha upirati in je pripravljen storiti praktično vse, vključno z jemanjem tujega ali lastnega življenja. Po 11. septembru 2001 je strah preprosto »eksplodiral«. Odtlej poteka vojna proti terorizmu, ki je proces krepitve strahu. Ena od zadnjih strašljivih manter za vcepljanje strahu, ki je zadnji čas izredno učinkovita, se imenuje »dolg«. Z njo pahneš v ekonomsko suženjstvo cele države.

Človek se tudi na pragu tretjega tisočletja še vedno bori za svoj obstoj in prevlado nad drugim človekom ter v boju z zlom ustvarja novo zlo. Načini medseboj­nega ogrožanja se v razvitih družbah bolj in bolj spreminjajo in postajajo bolj prefinjeni, neočitni in prikriti. Če za trenutek pustimo ob strani vojaške aparate in napadalne sisteme, ki že sami po sebi predstavljajo grožnjo, potem človeške družbe ali države druga drugi (tudi nevojaško) neprestano grozijo. Grožnje so ekonomskega, gospodarskega, demografskega, okoljskega, teh­nološkega in še kakega zna­čaja in seveda ustvarjajo specifične napetosti in strah.


Oporni skelet civilizacije

Na prvi pogled se zdi, da je strah oporni skelet civilizacije. Na vseh ravneh človekovega delovanja je namreč vgrajen v družbene mehanizme in institucije, ki podpirajo družbo. Strah nam­reč sili v aktivnost. Zaradi strahu človeštvo izgublja ogromno ener­gije in opravlja naloge, ki so popolnoma nepotrebne. Razvite družbe so postale hiperaktivne, to pa jim še malo ni v korist. Ljudje, ki so prepojeni s strahom, nimajo časa za nič drugega.

Strah usmeri pozornost širše družbe v zaželeno smer, poenoti njihov interes in jih aktivira za doseganje skupnih ciljev. Zato je pomembno najti sovražnika, pa čeprav izmišljenega. Države se iz strahu pred različnimi nevarnostmi, povezanimi z zunanjo ali notranjo grožnjo, zavarujejo z različnimi mehanizmi. Velik del družbenih aktivnosti je namenjen zagotavljanju var­nosti, ki na videz strah zmanjšuje, v resnici pa povečuje. Večja varnost ene skupine namreč pomeni večjo nevarnost in strah druge. Za varnost in spo­što­vanje reda ter zaščito družbene ureditve država poskrbi s celo vrsto insti­tu­cij – s policijo, vojsko, sistemom sodstva in represije. Te izvajajo varo­vanje določe­nih interesov. Vojaška industrija, vojska in poli­cija, ki goltajo ogromna sredstva, in v katerih si služi kruh velik del aktiv­nega prebivalstva, obstajajo zato, da vcepljajo strah.

Določene institucije družbe živijo neposredno od strahu čla­nov: religije vcepljajo vernikom strah pred Bogom in kujejo dobičke iz strahu pred kršitvijo pravil, ki so jih postavile same in razglasile za »božje«. Zavarovalnice kujejo dobičke na račun strahu državljanov pred uničenjem ali izgubo premože­nja ali življenja. Banke kujejo dobičke iz strahu pred izgubo denarja oziroma zmanjševa­njem njegove vrednosti zaradi različnih finančnih in drugih poja­vov. Šole vcepljajo strah pred izvirnim razmišljanjem in neprilagojenim vedenjem …


Strah pod lupo

Strah je alarmno stanje v te­lesu, posledica notranje miselne predstave, ki jo naš razum tol­mači kot grožnjo. Miselna predstava je lahko posledica zunanjega draž­ljaja ali spomina, ki se ob kakem prožilcu nenadoma pojavi v zave­sti. Možganski sistem se na dražljaj odzove zelo burno in z injicira­njem adrenalina, s katerim preplavi telo, doseže številne fiziološke spremembe, katerih namen je zvišati stopnjo občutljivo­sti, odziv­nosti in moči celotnega organizma: krvni pritisk naraste, utrip srca se poveča, dihanje se pospeši, jetra izločijo glukozo, maščobne zaloge pa se pričnejo pretvarjati v energijo. Krvni obtok je preus­merjen od manj pomembnih funkcij, kot je na primer pre­bava, v možgane in mišice. Če gre za fiziološki strah, se nenaden energijski impulz pokaže v povečanju moči mišic, ostrejšem zaznavanju, hitrejšem odzivu in večji učin­kovitosti ter prožnosti telesa. Ob tem telo spodbudi tudi mehani­zme za hlajenje telesa, pojavi pa se tudi močan impulz za odvajanje teko­čine iz telesa – uriniranje. Vse navedeno seveda pomeni, da se telo usposobi za napore, precej večje od običajnih, kar pomeni, da lahko deluje na meji svojih zmogljivosti. Takšno stanje pa seveda ne more trajati dlje časa brez kvarnih posledic. Dolgotrajen strah zato telo postopoma ugonobi.

Očitno postaja, da je človeški razum mehanizem strahu pričel zlorabljati v primerih, ki nimajo nikakršne povezave z objektivno nevarnostjo. Tak strah imenujemo psihološki strah, ki temelji na napačnem razlaganju stvarnosti. Napačne miselne predstave zavrejo ali preusmerijo našo aktivnost iz želene smeri k neugodnejšemu cilju. Razlaganje stvarnosti je pač silno subjektiven posel: za nekoga izguba velike vsote denarja pomeni brezizhoden polo­žaj, ki utegne voditi v samomorilnost, drugi pa se bo nasmehnil, češ: kaj bi se grizel, saj gre le za denar. Splošna družbena klima je v ljudeh postopoma zgradila takšne miselne predstave, da si dolo­čene živ­ljenjske dogodke, ki največkrat pomenijo le zmanjšanje udobja ali življenjskega standarda, razlagajo mnogo bolj dramati­čno, kot bi bilo smiselno. To ni nič čudnega, saj si sodobni človek normalnega življenja brez številnih dobrin, ki jih prinaša tehnolo­ški napredek, sploh ne zna več predstavljati. Postali smo ujetniki »civiliziranega načina življenja«, sužnji tehničnih pripomočkov, cena za to pa je visoka: brez njih ne znamo več živeti, strah nas je njihove izgube.

Razlog psihološkega strahu je nevednost, ki se kaže kot neznanje, napačna prepričanja in lažne identifikacije. Iz strahu, da bi bil to, kar si, poskušaš biti nekaj, kar nisi, posnemaš druge, iščeš se v pritrjevanju in naklo­njenosti drugih, v zunanjem svetu – tam, kjer te ni. Svojo ceno določaš na osnovi primerjave z drugimi, ki služijo kot merilo, zato podležeš tekmovalnosti. Treba je biti boljši, uspešnejši, pamet­nejši, boga­tejši… Vse to pa si je treba izbojevati na račun drugih, kar poraja strah. Naš razvoj se odvija v napačno smer, ogro­mno energije se usmerja v škodljive in nepotrebne dejavnosti.

Strah je neločljivo povezan z delovanjem uma, nagnjenost k strahu in dovzetnost za strah pa sta odvisna od načina razmišlja­nja. Iz okolice smo nenehno obstreljevani z negativnimi informacijami, ki krepijo našo predstavo o nenehni ogroženosti ter utrjujejo negativno logiko: polni nezaupanja in pesimizma povsod iščemo le pasti in nevarnosti. Preprosto ne znamo več razmišljati izven okvira negativne logike. Slepi smo za vse pozitivno. Um je postal gene­rator strahu in deluje tako, da dogodke zaradi slabih minulih izkušenj neprestano povezuje z mo­žnimi nevarnostmi. Bogata domišljija strahove še povečuje.

Strah ima nekaj po­dobnih lastnosti kot bolezen: kaže, da z določenim odnosom nekaj ni v redu. Podobno kot bolezni ni smiselno obsojati kot krivca tegob, kajti bolezen je le posledica napačnega odnosa do življenja ali sveta, tako tudi strah ni krivec, da gredo stvari na­robe. Kriva je človekova nesposobnost, da bi se takrat, ko ga po­pade strah, pra­vilno odzval, se pravilno odločil in sprevidel spo­ročilo, ki ga strah prinaša.

Eden najbolj razširjenih strahov je strah pred spre­membami kot posledica nezaupanja v svoje sposobnosti prilagaja­nja vedno novim okoliščinam, ki jih prinaša življenje, pa tudi le­nobe. Zato si prizadevamo življenje »zamrzniti« in se z bivanjem v poznanih okvirih zavarovati pred neprestanimi izzivi in preizkuš­njami, ki bi jim morda ne bili kos. Toda to je zaviranje življenja. Spremembe so njegovo bistvo. Narava je neizprosna: kar se spremembam ni sposobno prilagoditi, prej ali slej propade, umre.

Strah nima le psihološke oblike temveč tudi energijsko. Energija strahu se je nakopičila v naših telesih, nahaja se v mišičnem tkivu, predvsem v predelu trebuha. Kadar se močno prestrašimo, se ta napetost iz trebušnega dela premakne navzgor, proti srcu. Napetost v črevesju in mehurju popusti, ohlapnost tega mišičja pa povzroči občutek, da nenadoma nismo več sposobni zadrževati vode ali blata.


Dejavniki strahu

Strah je posledica aktivnosti ega, zato se povezuje s sedmini temeljnimi obrazi ega – s pohoto, pohlepom, ponosom, napuhom, jezo, nezmernostjo in lenobo. Strah se zmanjša, ko posamezno od naštetih hib odpravimo.

Pohlep je v času, ko se iznajdljivi lahko hitro dokopljejo do bajnega bogastva, dobil krila. Nesporno sta pohlep in lakomnost v zahodnem svetu močneje izražena kot na vzhodu. Zasluge za to ima v krščanskem svetu božja zapoved »Ne kradi«, ki je imetje povzdignila v pomemben del stvarnosti vernika, kajti pravica do imetja naj bi bila zagotovljena od Boga. Za nameček je Katoliška cerkev sama velik zgled za kopičenje materi­alnega bogastva in okoriščanja z njim, prav tako pa se nepres­tano bojuje za politični vpliv in oblast v krščanskih deželah.

Pohlep po ozemlju je bil skozi vso zgodovino eden naj­pogostejših motivov vojskovanja. Danes pa je pohlep po materialnih dobrinah razlog modernemu suženjstvu. Človek s kopičenjem dobrin ne postaja vse bolj zadovoljen, temveč vse bolj prazen, izčrpan in obupan.

Zadovoljnost se ne poraja iz kopičenja dobrin, ampak iz ple­me­nitosti. Za karkoli se primeš, se zavedaj, da si s tem ujet. In če nekaj spustiš, je ena vez manj. Blagor ti, če imaš toliko modro­sti in vere, da dojameš, kako je onkraj semnja čutnih dobrin in ugleda še nekaj, kar je dosti bolj bistveno. Tedaj si ne boš zvezal duše in boš imel moč, da boš odhajal v prostost, čeravno je pot dolga in utegne trajati do smrti in še čez. (A.Grabar)

Čas in denar sta tesno povezana s strahom. Koga ne pesti strah pred roki ali pred uboštvom, revščino in pomanjkanjem? Sodobni človek v razvitem svetu je v vse večji časovni sti­ski: da bi si zagotovil primeren nivo standarda, mora za udinjanje delodajalcu žrtvovati čedalje več časa, zato mu ga zmanjkuje za posvečanje družini, rekreaciji, počitku in samemu sebi. Strahovom in stresom z delovnega mesta se pridružuje krivda zaradi zane­marjanja partnerja in družine ter strah, da zamuje­nega ne bo več mogoče nadoknaditi.

Tudi spolnost je velik generator strahu. Ker moški pri običajnem seksu težko zadovolji žensko, se je skozi zgodovino v moškega postopoma naselil strah, da ženski ni kos in da ne more izpolniti njenih pričakovanj. Njena prikrajšanost pa se odrazi v pretirani kritičnosti, zajedljivosti, nestrpnosti in nespoštljivosti – v kopici dejavnikov, ki so prožilci novih strahov. Neustrezna spolnost je temeljni razlog sporov in nasprotij med spoloma, kar sproža vrsto sekundarnih učinkov in posledic.

V jedru vsakega strahu je neznanje. Prav zaradi neznanja se izgubljamo v fantazijah, kaj slabega se nam lahko primeri. Sodoben človek je v resnici – čeprav se tega ne zaveda – hudo neveden, kajti zaprl se je pred področjem, ki ga sodobni svet zanemarja: pred našo notranjostjo, pred duhovnim svetom. Ne vemo kdo smo, kaj je resnični smisel življenja, kakšno je poslanstvo človeka … Tudi najosnovnejši strah – strah pred smrtjo – izhaja iz našega nezavedanja naše resnične, duhovne narave.

Poznamo zakone fizike, ne poznamo pa duhovnih zakonov, ki vodijo in usmerjajo življenje in vse procese v stvarstvu. Na žalost nas je krščanska tradicija osiromašila za pomembna spoznanja o širših razsežnostih bivanja, ki jih vzhodna ljudstva in verstva še vsebujejo. Če bi na primer poznali nauk o reinkarnaciji, bi bili manj podvrženi strahu, bili bi manj agresivni, tolerantnejši in bi imeli ob poznavanju lastnega pos­lanstva več interesa slediti duhovnim ciljem.


Izvor strahu

Razlog za strah je ego, kajti strah je neposredno povezan z interesi ega. Ta si na vse mo­goče načine prizadeva, da bi si zagotovil občutek, da stvari ob­vla­duje, saj s tem gradi svojo varnost; vse naše racio­na­liza­cije, izgovori, ambicioznost, pohlepnost in drugi načini za dosego varnosti in udobja so le načini in sredstva za zavarovanje ega. V ustaljenih vzorcih se počutimo varne, strah pa je povezan z vsem, kar to varnost in dominanten po­ložaj ogroža. Na brezštevilne sisteme prepričanj in svojo pred­stavo o sebi, ki sestavljajo ego, smo tako močno nave­zani, da se jih boji­mo izgubiti. Srčika vseh strahov je strah pred izgubo ega, lastne (lažne) identi­tete. A naša resnična identiteta nima z egom nobene zveze.

Ego je nekakšen okupator človekove najbolj temeljne dobrine, čiste zavesti, za svoje orodje pa vešče uporablja celoten spominski in miselni poten­cial ter naša čustva. Namesto, da bi spremljal in opazoval svobo­den in naraven tok življenja, ga zaustavlja ali pospešuje ter stvar­nost maliči, ocenjuje in razbija na iztrgane segmente, ki so nekak­šne oblike nezavedanja in pozabe na prvotno, neskaljeno zavest. Neprestano teži k izpolnitvi nekih predstav, ki zahtevajo ločevanje, odvrača pozornost od edino resničnega – večne sedan­josti zdajš­njega trenutka in jo usmerja v nekaj, kar imenujemo prihodnost. Vse, kar predstavlja nek cilj in vse, kar meri na priho­dnost, je egovo maslo. Toda resnično in polno doživljanje in vi­denje stvar­nosti je možno le skozi čisto zavest, ki ne sodi, ne zadr­žuje, ne tlači, ne spregleduje in ne ustvarja napetosti, temveč dopusti, da se življenjske oblike pretakajo brez odpora, z neskal­jenim tokom energije skozi neponovljivo in čudežno sedanjost.

Tega nenadkriljivega mojstra miselnih igric pač ni lahko sklatiti z njego­vega piedestala, saj ga skoraj vse, kar storiš, le še bolj utrjuje in povečuje njegovo avtoriteto. V svoj prid obrne vse, kar počneš: energijo dobiva iz vsake želje, upanja in ambicije, svetle vizije, drzni načrti in velike obljube pa mu zagotavljajo še dolgo prihod­nost. Ta kralj domišljije neprestano prede mrežo lažnive prihodno­sti, v katero se lovimo, pri tem pa vešče uporablja razli­čna orodja: velika pričakovanja in skrbna predvidevanja, podoži­vljanje prete­klega, vizije o napredku, velike ideje in pomembna poslanstva. Lovi nas na limanice ponovitve vsega, kaj je bilo naj­boljše, in pre­seganja tistega, kar ni bilo dovolj dobro, za name­ček pa obljublja boljše čase in vsesplošni napredek. Podoživljanje preteklega, ki se ne bo nikoli več ponovilo, in zamišljanje prihod­nega, ki nikoli ne bo nastopilo, sta njegova edina resničnost, ob tem pa izgublja tisto, kar je edino resnično: sedanjost, živost. Tako se življenje spremeni v životarjenje, tavanje v iluzijah ega.


Boj s strahom

Preziranje strahu je vedno veljalo za veliko vrednoto. Seveda o strahu govorijo vse mitolo­gije, filozofije in religije. Premagati ga je mogoče le z zvrhano mero poguma in s čistim srcem, polnim ljubezni. Po­sebno v mitologiji velja, da pozitivne vrednote – dobrota, pogum in čistost – vedno premagajo sovražnika. Ker je strah proizvod ega, je boj s strahom v resnici boj z egom. O pomenu zmage nad egom govorijo vse pravljice: zmaja, tirana in zlobneža (mačeho), ki simbolizirajo ego, je treba premagati, da bi Sneguljčica, Trnuljčica, Rdeča kapica, princesa (vse predstavljajo dušo) zaživela srečno do konca dni.

Biti pogumen ne pomeni biti brez strahu, temveč po­meni biti pripravljen, da deluješ kljub strahu. Pogum je torej pri­pravljenost na soočenje s strahom, ker verjameš, da ga je mogoče premagati.

Strah je vedno povezan z nekim dogodkom, občutkom, idejo, odnosom ali prepričanjem, ki deluje kot grožnja in predstavlja vzvod ali prožilec. Brez grožnje ni strahu. Grožnja pa je lahko vsaka miselna predstava v spominu ali trenutni dogodek, v katerem zaslutimo grožnjo. Če nam uspe ugotoviti, kaj je ogroženo in spoznati, da to resnično nismo mi, se ost strahu močno skrha. Velja se vprašati: kaj pa se nam lahko resnično zgodi, če se grožnja, ki nas hromi, uresniči? Bomo umrli? Izkaže se, da bi bila škoda veliko manjša, kot si domišljamo. Že to spoznanje strah močno omili.

Strah si je treba najprej priznati – to je nujen prvi korak. Kakšni strahovi me obsedajo? Kako močno me obvladujejo? Kako se odzovem nanje? Treba je izluščiti vsakega posebej in se skrbno poglobiti vanj. Na kakšnih argumentih gradi strah? Na kakšno prepričanje se pri tem opira? Ali je v tem kaj resnice? Kakšen bi bil odziv, neobremenjen s strahom? Zakaj bi se oklepal starega programa? Bati se, pričakovati slabo in verjeti v slabo pomeni privlačiti neugoden izid.

Resničnemu soo­čenju s strahom vedno sledi razblinjanje le-tega. Če pa pred stra­hom ne­prestano bežiš, si si na pete navezal neutrudnega zasledo­valca: z njim se boš neprestano srečeval v takšni ali drugačni ob­liki. Beg pred strahom namreč privablja in krepi prav tisto, česar se bojiš. Razumljivo: predstava, v katero vlagaš veliko energije, se mora prej ali slej uresničiti.

Glede na to, da je izvor strahu v egu, je strah možno izkoreniniti le z zmanjševanjem vloge ega. Temu se ta seveda na moč upira. Vendar obstaja rešitev, ki je ego ne more dojeti. Reši­tev je v tem, da se ukine sam. Za njegovo ukinitev mu je pač treba vzeti hrano: pričakovanja, želje, načrte, usmerjenost v prihodnost in tisto, kar ga vrača v preteklost. Vsako pričakovanje je vzorec preteklosti, prestavljen v prihodnost. Usihanje pričakovanj in želja postopno slabi ego in odstopa vedno več in več pro­stora budni, neskaljeni zavesti za doživljanje sedanjosti, kjer se krepi budna zavest. V sedanjosti, ki je ne kali blebetanje ega, je vse popolno, ker je enkratno, edino, neponovljivo in nepredvidljivo; je, kot je.

Za povprečnega, materialistično usmerjenega človeka zahod­nega sveta je proces ukinjanja ega morda le ideja, s katero se je zanimivo pozabavati, ne želi pa se zaradi nje odpovedati pri­dobitvam civilizacije in ustaljenemu načinu življenja. Toda to je past, ki nas utegne pogubiti, saj se vse bolj izgubljamo v iluzijah in izgubljamo vez s samim seboj. Vzhodnjaki na to gledajo drugače, saj je njihova tradi­cija popolnoma drugačna, prav tako svetovnonazorska naravna­nost.

Smo kot marionete ogromnega civilizacijskega stroja, ki ni­tke do našega uma in okončin stresa čedalje hitreje in vse bolj neu­smil­jeno. Koliko časa bomo še potrebovali za spoznanje, da je človek ustvarjen za doseganje višjih ciljev, ne pa za tavanje v zača­ranem krogu strežbe svojim željam, iskanju užitkov in izgubljanju v strahovih?

Tu ne moremo mimo povezave strahu z ljubeznijo. Marsikdo si zmotno predstavlja, da je nasprotje ljubezni – sov­raštvo, a to ne drži. Sovraštvo in ljubezen sta si v resnici mnogo bliže, saj je sovraštvo nezavedna ljubezen, se pravi ljubezen, ki ni orientirana v pravo smer. Ljubezen in strah pa sta si neposredna nasprotnika. Strah našo že tako šibko ljubezen zatre. Več ko ga je, manj prostora os­taja ljubezni. Strah, zaskrbljenost, sebičnost in pohlep nas neprestano odvračajo od predajanja ljubezni. Dober način borbe s strahom je tako trdna vera v dobro, prepričanje, da bo vse šlo prav, in da se ne more zgoditi nič slabega. Saj se tudi tisto, kar je na prvi pogled slabo, na dolgi rok izkaže kot dobro. Poskušajmo osvojiti takšen pogled, uporabljajmo ga v praksi.

Strahu zgolj z razumom, zgolj na mentalni ravni torej, ni mogoče nevtrali­zirati, tako kot tudi ega ne. Potrebna je odločna volja, energijski naboj, ki se porodi takrat, ko nas podpira ljubezen. Ta je edina, ki nam lahko da potrebno moč, kajti ljubezen je najmočnejša sila v naravi, ki vzdržuje in oživlja vse stvarstvo. Soočenje s strahom je mnogo lažje, če si okrepljen z vero v ljubezen, s prepričanjem v dobro. Vera v ljubezen se lahko odraža kot trdno prepričanje, da nas bo Stvarnik obvaroval hudega. Močna vera, ki temelji na duhovnem spoznanju, je bila vedno temelj neustrašnosti. Človek, ki se ne opre na duhovno, v materialnosti zaman išče nezrušljivo oporo. Materialni svet je neizogibno podvržen razkroju, minljivosti, nedovršenosti, torej z izgubo, ki poraja strah. Temu lahko uideš le tako, da se zaveš svojega duhovnega bistva.

Zavedanje, da smo brezčasna, duhovna bitja, opremljena z vsemi potenciali Stvarnika, je moč, ob kateri se strah sesuje v prah. Takšno zavedanje zraste iz našega duhovnega napredka, ko presežemo omejitve materialnosti in s tem prostora in časa. Mi in Stvarnik smo v resnici eno. Ali si je mogoče zamišljati, da bi bilo Boga strah?