(Tomaž:) Hojla,
stari. Kar si mi zadnjič pravil o Bogu in superstrunah, mi je dalo precej
misliti. Bi o tem še malo pokramljala?
(starec:) Pozdravljen,
mladi mož. Kar na dan z besedo.
Zdaj mi je jasno, da se kot ateist z entiteto Boga nujno
srečaš, ko hočeš razčistiti tisto osnovno vprašanje – kaj je prvobitni vzrok
vsega bivanja in pojavnosti nasploh. In seveda, ko hočeš ugotoviti, kakšen je
smisel in namen vse kreacije.
Res je. Zavest lahko
na določeni stopnji napreduje le tako, da razreši vprašanja o smislu in namenu
– vesolja in svojega delovanja, saj je sicer vsako delovanje brez pravega smisla.
To se zgodi, ko se zavest dvigne iz prve v drugo čakro, ko lahko ozavesti še
kaj, ne le materialno stvarnost. In takrat je bistveno spoznanje, da je celota
vsega – celoten kozmos, življenje in vsi pojavi, materialni in abstraktni oziroma
duhovni – tista enost, onkraj katere ničesar ni, saj nič drugega ne obstaja. Popolnoma
vse, kar obstaja, je le na različne načine manifestirana ta enost, ki jo najpogosteje
imenujemo Bog. In bistvena karakteristika te enosti je nepojmljiva inteligenca,
ki se izraža v številnih življenjskih formah. Človek pa je individualni izraz,
poosebljenje Boga.
In človek kot najrazvitejše živo bitje in del te enosti ima
cilj spoznati samega sebe oziroma identiteto tega bivajočega, ki se odraža na
toliko načinov. Ali potem med ljudmi obstajajo eni, ki so bliže Bogu in drugi,
ki so dlje od njega?
Takšna diferenciacije
je sicer možna – saj se eni bolj zavedajo, kaj so, kot drugi – vendar je
nesmiselna; zakaj bi Bog del samega sebe diskreditiral le zato, ker se ta še ne
zaveda, da je neločljivi del celote? Ali je miren val za ocean kaj pomembnejši
od tistega, ki drvi? Bog se ne ukvarja s sodbami. Te so izumili ljudje, ki so
izpostavljeni dualni stvarnosti, kjer je spoznanje celote možno le, kadar
poznaš vse skrajnosti. Če ne bi bilo teme, ne bi vedeli, kaj je svetloba.
Razumem. A tu se kaže pomembno spoznanje: če imamo kot
individualni izraz Boga takšne ciljne zmožnosti kot on, smo ljudje bitja z
neslutenimi možnostmi razvoja, a se tega sploh ne zavedamo! Kako naj človek
aktivira svoje potenciale, če se jih sploh ne zaveda? Kako naj uporabi dostop
do brezmejnega znanja, če ne ve, da takšen dostop zares ima, če le verjame
vanj? Kako naj človek iz sebe naredi kaj več, če je prepričan, da lahko njegovi
možgani izkoristijo le nekaj procentov polne kapacitete? Kako naj razvije
duhovne darove, recimo telepatijo, če ne ve, da sploh obstajajo?
Dokler ne dvigneš svoje
zavesti, seveda ne moreš. In prav zato je pomembno napraviti ta preboj k
zavedanju o svojem bistvu. To je zato neprecenljivega pomena.
Drugo kapitalno spoznanje pa je večen obstoj duše. Če sem v
resnici duša in ne fizično telo, potem torej živim večno. A kaj počne duša vso
to večnost, če se lastne identitete zaveda le v času od rojstva do smrti
fizičnega telesa?
Moram te popraviti. Lastne
identitete se duša zaveda vedno, kadar ni zlita z Bogom – o tem bova govorila
kasneje – vendar identitete pač menja; z vsakim fizičnim telesom, ki ga naseli,
z vsakim novim »življenjskim poslanstvom« privzame novo identiteto, ki si jo
postopoma zgradi (ustvarja njen ego), stare identitete pa ostanejo shranjene v
njenem astralnem telesu in v stanju zavesti niso neposredno dostopne.
Vzhodnjaki govorijo o reinkarnaciji duše, ki je prav to. O tem je veliko
napisanega v tekstu Zamolčana
reinkarnacija. Pri reinkarnaciji gre za zaporedna vračanja duše v
telesnost, da bi v času posameznega življenja lahko prišla do duhovnega
napredka in novih izkustev. Duša ima namreč popolno znanje o vsem, a še ni
vsega izkusila. Namen utelešenja, bivanja v tridimenzionalni stvarnosti pa je
prav pridobitev izkušnje. Ko si duša v snovnem svetu del znanja odkrije – mi pravimo,
da se nauči, v resnici pa gre le za spominjanje – si zaželi, da bi ga tudi
izkusila. Izkustvo pa je možno le v materialnem svetu, kjer »sodelujejo«
fizični čuti.
Nekatere religije, med drugim tudi krščanstvo, so teorijo o
reinkarnaciji enostavno izpustile. Zanima me, če kaka religija stvari, kakršne
so, kaže objektivno.
V zgodnjem krščanstvu
je bila teorija reinkarnacije ena od važnih sestavin prvobitnega krščanskega
nauka. Kasneje, leta 553 pa so vse navedke o tem iz Biblije izbrisali. Nekatere
vzhodne religije, na čelu z budizmom, reinkarnacijo vključujejo kot važen del
doktrine. Če pa me vprašaš, ali kaka religija stvari kaže objektivno, ti raje
povem kriterije, po katerih boš to lahko sam presodil. V načelu imajo religije
namen med človeka in Boga vključiti posrednike, ki naj bi imeli vzvišen,
priviligiran položaj in s tem moč. To pa seveda zlorabljajo. Vzvišeno pozicijo
ohranjajo s sistemom zastraševanja, ko naj bi bil vernik v primeru
neizpolnjevanja določenih zahtev podvržen obsodbi in kazni ali izobčenju. Nerazvita
zavest se le težko upre takšnemu pritisku, a to je po drugi strani potrebno za
pridobitev pomembnih duhovnih in drugih izkušenj. Ko se človek do ustrezne mere
zgradi, ne verjame več zgodbam religij temveč zaupa le lastnemu izkustvu.
In kakšni so kriteriji, po katerih bom ugotovil, če je vera
»objektivna«?
Kot prvo, vera, ki
podaja »objektivno podobo stvarnosti«, če o tem lahko govorimo, med ljudi ne
vnaša nikakršnega razločevanja ali delitev, ki zadevajo spol, raso,
veroizpoved, barvo kože, svetovni nazor ali karkoli drugega. Pred Bogom smo
namreč vsi enaki, saj smo del njega. Zakaj le bi želel Bog kak del sebe
izključiti?
Kot drugo, »prava
vera« med Boga in vernika ne postavlja posrednikov, ki bi imeli kak
priviligiran položaj. Razlagalci vere so lahko le enaki med enakimi, ne da bi
si lastili pravico obsojati, odpuščati ali celo kaznovati grehe vernikov. Bog
namreč nima namena del sebe kaznovati, ker ta del ne izpolnjuje človeških
domislic.
Kot tretje: »prava
vera« ne vključuje nobene informacije ali zapovedi, ki bi v vernika vcepljala
strah, prav tako pa ne prikriva ničesar, kar bi onemogočalo vernikovo duhovno
rast temveč jo vzpodbuja z razlagami, ki jo pospešujejo. Bog namreč nima namena
samemu sebi prikrivati karkoli, kar bi ga odvračalo od spoznanja samega sebe.
Tole je pa zelo dobro tehtanje. In brez velikega tuhtanja ti
lahko povem, da ne poznam nobene vere, ki bi izpolnjevala vse tri kriterije.
Ali pa je to morda budizem?
Budizem, ki je bolj
filozofija kot religija, ne izpolnjuje povsem tretjega kriterija, ker je v
razlagah pomanjkljiv in premalo življenjski.
Se pravi, da »prava vera« še ne obstaja in jo moram zgraditi
kar sam?
Natanko to. Večina
tistih, ki so z zavestjo napredovali, si je ustvarila lastno vero, ki je
zgrajena prav po zgornjih kriterijih. To je vera, ki dviguje in poživlja, na pa
zavira in straši človeka.
Torej so religije nekakšna past za um, ki verniku povejo
nekaj resnic, zraven pa ga zapeljejo v slepo ulico?
Tako nekako. Nekateri
govorijo celo o tem, da gre pri posameznih religijah za načrtno zavajanje
vernikov, da bi si tako ozke skupine »posvečenih« pridobile popoln nadzor nad
človeštvom. A to pravzaprav ni bistveno. Tudi ta šola je pomembna, da bi se
človeštvo iz nje naučilo poglavitno lekcijo: da je potrebno prisluhniti sebi – Bogu v sebi
– in zavreči vse informacije, ki jih ni možno potrditi z lastnim izkustvom.
Kako naj bi se sicer človek tega naučil?
Lej ga, šmenta, ti znaš pa v vsaki godlji poiskati nekaj
dobrega ali ne?
Če hočeš napredovati,
se moraš tudi ti tega naučiti, sicer se ne boš nikoli otresel strahov!
