(Tomaž) Hoj, Pozdravljen. Komaj čakam, da bodo najina srečanja zopet tekla v Tivoliju. Sonce že pridobiva na moči. Še nekaj tednov pa se bova lahko poslovila od kavarnice.

(starec) Pozdravljen, Tomaž. Tudi meni je v parku bolj všeč. Pogrešam veve­ri­ce in naravo.

Saj bo hitro minilo. Kakšne teme pa bi se danes lotila?

O tvojem dojemanju stvarnosti in sebe. Ali pa imaš kako drugo željo?

Ne, ne, v redu je. Poslušam te.

Začniva z vprašanjem, kako doživljaš sebe.

Najina srečanja so pripomogla, da se je moja podoba o sebi precej spremenila. Misli, da sem del nečesa silno mogoč­ne­ga, kar živi skozi mene in skozi to telo, nekaj, česar pač ne morem opredeliti z bese­da­mi. Razumem, da so moje sposobnosti in talenti, ki se jih zavedam, le delček nepojmljivega bogastva znanja, moči in ljubezni, ki so lastnost Izvora. In trudim se, da bi se ta orodja naučil vešče uporabljati.

Vesel sem, da si se odlepil od omejenih predstav o sebi. Kako pa si predstavljaš svoj smisel bivanja tukaj, v zemelj­ski stvarnosti?

Tukaj se učim spoznavati sebe in svojo resnično naravo, obenem pa poravnavam svoje dolgove iz preteklih življenj. Sledim svojemu poslanstvu, ki mi sicer še ni čisto jasno, a je gotovo povezano z delom za druge. Vem, da se mi bo pogled na to kmalu izo­stril.

Ali si prepričan, da vse povedano niso le tvoje želje temveč iskreno občutenje sebe? Jaz ti premeteno nastavlja pasti, ki jih je težko spre­gle­dati.

Hm. Tako čutim. Rekel bi, da povedano ni le umska zamisel.

Ali je tvoj odnos do stvarnosti spremenjen, lahko hitro preveriva. Povej mi, kako sedaj doživljaš svojega šefa?

Šefa? Ta je zanimiv patron! Je človek, ki mu z ničemer ne moreš ustreči. V vsakem mojem delu najde kako pomanjkljivost. Pogosto zahteva nemogoče, končano pa naj bi bilo včeraj. Največkrat pa se pokaže, da je bila naglica odveč. Tipičen šef pač.

Si v zadnjem času kaj spremenil pogled nanj?

Veš, da sem res! Še pred nekaj meseci sem se počutil njegovo žrtev, zdaj pa na posel in odnos s šefom gledam z nekakšne razdalje in s precejšnjo mero humorja. Včasih se celo zabavam. Najin pogovor v zvezi s časovnimi stiskami in roki mi je odprl oči.

Torej šefov odnos do tebe ne povzroča potrtosti, prizadetosti, užaljenosti, jeze, zaskrbljenosti, ogorčenosti, podcenjevanja, cinizma ali žalosti?

Iskreno rečeno nekaterih od navedenih psihičnih stanj ne morem čisto zanikati, a so prisotna v bistveno manjši meri kot nekoč. V stiku z njim sem zdaj veliko bolj sproščen ter notranje miren in vse jemljem s kančkom humorja.

Kdo je sedaj tvoj pravi šef?

Kako prosim? Ne razumem.

Koga nad seboj zdaj priznavaš kot avtoriteto – mislim čisto na splošno, ne le na delovnem mestu?

Spravil si me v zadrego. O tem še nisem razmišljal. Samo trenutek! Preveriti moram neke stare poglede, ki ne ustrezajo več novemu razumevanju.

(trenutek premišljuje) Veš kaj, mislim da nad menoj ni nobenih šefov. Sem na isti ravni z njimi. Popravek! Če dobro premislim, sem jim morda celo nadrejen, kajti priklical sem jih v svoje življenje, da bi sodelovali v lekcijah, ki jih potrebujem! Pravzaprav so vsi tukaj meni na ljubo!

Čestitam, Tomaž. Pomembno spoznanje. S tem razumevanjem zatreš vsako željo jaza, da bi zavzemal vlogo žrtve. V vsakem položaju se čutiš suverenega, ker veš, da je vse v skladu s tvojimi potrebami in scenarijem, ki je tebi v prid.

Tega se prej nisem jasno zavedal. Ta hip si mi odprl oči.

Odlično! To spoznanje zdaj razširi tudi na vse tvoje ostale odnose. Z mamo, oče­tom, sestro, dekletom in vse ostale. Ali razumeš, da vse, kar si povedal, velja za vsakogar od njih? Igrajo pravzaprav vloge tvojih pomočnikov, statistov v filmu tvojega življenja.

(trenutek pomolči) Zdaj se tega na miselni ravni dobro zavedam. Postopoma postaja del mene.

Dobro. Teorija se bo prelila v prakso.

(Starca se loti kratek napad kašlja) Zdaj pa mi povej, kako gledaš na svoje dekle. Ali se je tvoj pogled nanjo v zadnjem času kaj spremenil?

Spravljaš me v zadrego. O tem v zadnjem času še nisem razmišljal, stare predstave pa ne veljajo več.

Zadrega je dobra. Pomaga ti stvari postaviti na nove temelje.

Vem, da sem nekoč na moje prvo dekle gledal drugače. Potreboval sem jo, ker fant ne more biti srečen in zadovoljen sam, brez dekleta. Samo­tar­stvo je bilo zame nekaj negativnega. Ob svojem sedanjem dekletu pa razmišljam čisto drugače. Zavedam se, da mi pomaga spoznavati mojo žensko plat. Ne potrebujem je zaradi družbe, seksa ali zato, da bi skrbela zame. Spoz­navam, da je zrcalo, v katerem razločno vidim tiste dele sebe, ki jih sicer nikoli ne bi videl. Seveda so tu tudi čustva – imam jo zelo rad – a če pogle­dam z razumske plati, velja to, kar sem povedal.

Bolje storiš, če na dekle gledaš s srcem in čim manj z razumom. Prav imaš, ona je odsev tebe, je tvoja druga, neznana plat medalje. Brez nje to plat težko spoznaš. Obenem lahko le z njo dosežeš fizično izpolnitev, pa tudi najglobljo izkušnjo na zemeljski ravni. To je nekaj, kar najbolj oplemeniti tvoje zemeljsko bivanje. Ona je tvoja boginja in ti si njen bog. Moškost brez ženskosti je nesmiselna tako kot ženskost brez moško­sti. Le drug z drugim se lahko zares dvigneta v nebo. A tu je še nekaj, kar bi ti rad položil na srce.

Kaj pa?

Govorila sva o moškosti in poteh za dozorevanje moža v zrelega, globokega moškega. Moški na drugi stopnji svojega razvoja spozna ženskost, da lahko napreduje v razumevanju življenja. V ženski prepozna dragoceno sopotnico, ki pospešuje njegovo rast. Spozna ženskost in jo lahko primerja z moškostjo. S spoznanjem obeh pa lahko najde tretjo pot, pot do modre uporabe moči. Kaj misliš, kako se kaže ta moč?

Hm. Ne bi vedel.

V njegovi prodornosti in v ustvarjanju novega, v medsebojnih odnosih pa v tem, da na ženske izjave, ki jih neizkušen razume kot napad nase, ne reagira obrambno, s protina­pa­dom, temveč tako, da prepozna sporočilo in lekcijo v njih. Njegov odziv je usmerjen v plemenitenje njega in pomoč njej, ne pa v siromašenje ali zatiranje nje. Tak odziv pa je možen le ob razumevanju, da je njen način razmišljanja in čustvovanja legitimen, ustrezen in vreden spoštovanja. Stvarnik pač ne bi ustvaril dveh enakih bitij, ki se v spolu razlikujeta.

Z drugimi besedami – naj ženska naredi karkoli, moški ne sme tekmovati z njo?

Natanko to. Tekmovanje je odrivanje, iskanje koristi zase.

Uf, tole je pa zopet nekaj novega zame. Toda moram ti dati prav, sicer bi vse skupaj vodilo le v boj za prevlado in prestiž. Kar pa se dejansko dogaja! Zdaj štekam, da to v resnici ne gre.

V ženski naj bi moški prepoznal čudovito bitje, ki je ključ do njegove zrelosti. To bitje resda zna biti tudi na videz hudobno ali sebično, a to je treba videti v vlogi zagotavljanja varnosti in skrbi za domače gnezdo. Naloga moškega je, da ji to varnost in zavetje zagotovi. S tem razumevanjem je moški lahko spoštljiv, razumevajoč in ustrežljiv tudi takrat, ko je ranjena njegova ženska plat. Ne pozabi, zrel moški ne ravna obrambno, užaljeno, nemočno, prizadeto, zamerljivo, jezno, neobvladano, žaljivo, cinično ali posmehljivo. Tudi zrela ženska je vse to prerasla.

Ali to pomeni, da se moški in ženska v pravicah razlikujeta?

Ne. (starca napade kratek napad kašlja) Pomeni le, naj bi moški, ki se zaveda svo­je moči, vzel nase večji del bremena in to prostovoljno. Eno je enakost pred zakonom. Drugo pa je ugled moškega v lastnih, pa tudi njenih očeh.

Vidiš, to je modrost, ki je od svojega očeta nikoli ne bi slišal. Čutim, da imaš prav. Moj oče je vedno deloval kot žrtev, nikoli ni storil odločnih potez in se dvignil nad raven svojih problemov.

Zdaj veš, da je bila to pomembna lekcija zate. Vzemi si darilo, skrito v njej. Odreci se takšnemu rav­nanju in po­iš­či moško rešitev. Razmisli o vsem, kar sva se danes pogovorila.

Bom. Vedno znova me osupljaš. Sesul si še en slonokoščeni stolp v me­ni.

Odlično. Na njegovem mestu posadi drevo.