(Tomaž) Živijo, pozdravljen. Čudovita snežna idila, kaj? Si že dolgo tu?
(starec) Pozdravljen, Tomaž. Ne. Le nekaj minut. Po snegu grem bolj počasi in mi pot vzame več časa. Si imel kaj težav v prometu?
Niti ne. Je šlo še kar tekoče. Veš, veliko sem premišljeval o najinem zadnjem pogovoru o fantih in njihovi vzgoji v moške. Kar slabe volje sem postal, ker smo moški v tako neuglednem položaju. Ugotovil sem, da poznam samo enega moškega, za katerega bi lahko rekel, da je res zrel.
Kdo pa je to?
Ti.
Oh, hvala za laskavo priznanje. (Loti se ga kratek napad kašlja) Po čem sodiš, da izpolnjujem vse kriterije zanj?
Modrost, skromnost, premišljenost, uglajenost, duhovna moč – toliko lastnosti težko srečaš pri kakem moškem.
(starca zopet popade kašelj) Mlad si še in nimaš prav veliko poznanstev…
Morda. Kaj misliš, kako bi danes moški obstoječ trend obrnili v pravo smer? Kako bi moškosti povrnili ugled?
Moški se morajo najprej soočiti s krizo, v kateri so se znašli in zbrati pogum, da jo premagajo. Družba bi se morala resno zamisliti nad škodo zaradi razrušenih odnosov med spoloma. Tega se ne zavedamo dovolj. Spremembe so potrebne marsikje, tudi v vzgoji in izobraževanju. Zrušen je tudi medgeneracijski odnos. Otroci in mladostniki bi morali priti v osebni stik s starejšimi ljudmi, z modrimi moškimi in ženskami. Zdaj so starejši družbi le v napoto – po krivici. V šolah ni znanja in izkušenj zrelih, starih ljudi. Modrost se izgublja.
Kaj pa vzgoja fantov in razvoj moškega?
Ne vidim boljše možnosti, kot da se znova uvede primerna preizkušnja za fante, v duhu šole za življenje. V tej šoli bi poučevali o odnosih, razmerjih med spoloma, se spoznali z duhovnostjo in etiko. Mladostniki bi odšli za nekaj časa živet v tujino, kjer bi spoznavali svet in sebe. Posebno poglavje so seveda starejši moški. V tretjem obdobju bi tisti moški, ki bi to želeli, dobili možnost, da svojo duhovno rast oplemenitijo v primernem okolju in kasneje nudijo pomoč mladim kot njihovi vzgojitelji, mentorji ali duhovni prijatelji.
Pa si že slišal za tak sistem, razen v Indiji, seveda?
Si bral Anastazijo? Ta o tem v eni od zadnjih knjig podrobneje govori. V starih časih so v Rusiji starejši, izobraženi moški hodili po hišah in tam bivali nekaj tednov ali mesec dni, v zameno pa so gostitelje marsičesa naučili.
(starca napade kašelj) K ureditvi odnosov med spoloma pa bi lahko veliko prispevale tudi ženske. Tudi ženske seveda nosijo del odgovornosti za sedanji položaj. Zdaj velikokrat ravnajo v škodo družine.
Kaj pa je narobe?
Problem je v tem, da veliko žensk v sebi nosi globoko nezadovoljstvo. Nekateri pravijo, da jim je to umetno vsajeno. A tega se deklice naučijo od svojih mater. Ženskam preprosto nič ni dovolj dobro ali pa jim nikoli ni dovolj: naj moški v družinskem okolju ali zunaj njega stori karkoli, je to samo po sebi umevno in prezrto. Moški ni nagrajen z zaupanjem, odobravanjem, hvaležnostjo in občudovanjem. Ker njegovo prizadevanje ni cenjeno, usahne.
Kar si povedal, lahko potrdim z lastnim izkustvom v naši družini. Z mamine strani sem poslušal neprestane pritožbe in bil priča stresanju nezadovoljstva na očeta, ki je bil strelovod za vse, kar je bilo narobe. To ga je čisto sesulo.
Navadno se zgodi, da se moški, ker ne more zadovoljiti ženskih pričakovanj, vse bolj zateka k tistim dejavnostim, ki mu prinašajo vsaj nekaj osebnega zadovoljstva – šport, avtomobilizem, TV, lahko pa pobegne v deloholizem, ali pa – bog ne daj – v alkohol in druge odvisnosti.
Moj oče se je zatekel v šport. Na TV seveda. Ko bi vsaj šel brcat žogo v naravo!
Ženske pa imajo še eno orožje, ki ga pogosto uporabljajo, ne vedoč, da je to tudi njim v pogubo: spolnost. Marsikatera ženska jo izrabi tudi kot orožje za izsiljevanje ali dosego vsega, kar si od partnerja želi. Številni moški postanejo lutke v rokah žena, nezadovoljstvo pa praznijo v nekontroliranih napadih agresivnosti, spolnih odklonih ali še kako drugače.
Prvo sem v naši družini opazil, za spolno izkoriščanje pa ne vem, hvala bogu. Očitno je bilo, da se je oče trudil ugajati mami in izpolnjevati njena pričakovanja, tudi v gospodinjstvu, pa mu ni uspelo.
Žalostno je, da moški zaradi želje po ugajanju ženi vse bolj prehaja na ženski teren. Svojo energijo vse bolj usmerja v domačo hišo in vrt ali v stanovanje. Ves zaslužek in prosti čas gresta za urejanje doma in čim višjo raven bivanja v njem. In tako se vse življenje ukvarja z nečim, kar je značilno žensko – z urejanjem doma. Podleže svoji neozaveščeni potrebi po toplem, varnem, zaščitniškem okolju, kar je značilnost ženske.
Kaj pa je po tvojem glavna moška domena?
Skrb za napredek, kakovost in etika življenja, pravičnost, sledenje pravim idealom… In seveda vzgoja sinov v tem duhu. Moški mora biti pozitivna avtoriteta, ki ni usmerjena sebično.
Ali so stari narodi to imeli?
Lahko ti povem, kako je bilo s tem pri starih Grkih. Ti so bili kot moški veliko bolj uravnovešeni kot današnji moški. Vzorni Grk je bil nagnjen k izpolnjevanju nalog. Ni bil osredotočen na dom, temveč na mestno državo, katere državljan je bil. V mladosti je bil vojak, nato trgovec. Skrbel je za svojo skupnost. Bil je dejaven v političnem življenju in v državniških poslih. Kdor ni izpolnil teh pričakovanj, je bil deležen naziva »idios«, kar pomeni »samoljubnež«. Beseda »idiot« je sprva označevala moškega, katerega moška in ženska energija nista bili v ravnovesju. Žal je takšen »idiotizem« danes nekaj normalnega.
Zanimivo, kako se pomen besed spremeni. Če je idiot – neuravnotežen človek, potem smo vsi idioti. Kako pa bi to lahko popravili?
Z dejanji, ki jih opravljamo v korist drugih. Iz harmonične povezanosti moških in ženskih energij izhaja delovanje, ki prinaša dobre sadove vsej skupnosti. Na primer ravnovesje med delovanjem in sočutjem, ali pa med delom za sebe in delom za skupnost.
Zadnjič sva se tega že dotaknila, pa vendar – kako naj bi po tvojem deloval zrel moški v čisto praktičnem smislu?
Pravo moškost odlikuje prodornost, osvajanje novih področij. Zrel moški sledi notranji nuji iti vedno dlje, onkraj obstoječega, do vedno novih meja – namesto da bi varoval samo stare pridobitve. Tak moški se ne odziva le na okoliščine ali pričakovanja drugih, prav tako pa ne sledi le individualnim ciljem. Je sam svoj, nihče ga ne more podkupiti. Ne poskuša ugajati. Prizadeva si preprosto delati to, za kar v svojem srcu ve, da je prav. Celo, kadar to škoduje njegovim osebnim koristim. Živi za druge, kajti izkusil in potešil je že svoje želje; ve, da je njegova naloga pomagati drugim.
To pa seveda zahteva močno samoobvladovanje, načelnost, resnicoljubnost, celo žrtvovanje za skupnost, ne? Najbrž bi lahko naštela še celo vrsto drugih vrlin? Ampak ne vem, če danes še vemo, kaj te vrline pomenijo.
Na žalost res. Lekcija iz etike je krvavo potrebna. Obvladovanje samega sebe je možno šele, ko se zares spoznamo. Resnicoljubnost je možna, ko poznamo resničnost. Odgovornost je aktivno, delovanje iz lastne pobude, z zavedanjem koristi skupnosti. Odločnost je delovanje, ne da bi vedeli, ali bo delo prineslo pričakovane rezultate. Odločen moški se želi iz napak učiti; ni mu mar, da lahko zaradi njih postane nepriljubljen. Sprejemanje izzivov pomeni biti pripravljen tvegati spor, nerazumevanje in nestrinjanje. Vse to so temeljne vrline zrelega moškega, ki bi jih morali zavestno negovati. Katero od teh vrlin dandanes opažaš pri javno delujočih moških?
Ja, razmere so res žalostne in prav zanima me, kam bo to pripeljalo. V narobe svet – moški bodo prevzeli ženski značaj in obratno?
Upam, da nas bo srečala pamet. S poženščenim moškim in žensko – možačo nam ne bo dano ustvariti srečnejše družbe. Pa naj gospodarstveniki in politiki počno, kar hočejo. S tem vprašanjem se bo, hočeš nočeš, potrebno soočiti. K sreči je čas naklonjen velikim spremembam. Potrebujemo spreobrnjenje. Moški k ženskosti, ženske pa k moškosti. V boju za prevlado med moškimi in ženskami smo poraženi vsi. Prikrajšani smo za tisto zdravo celovitost – lahko bi jo imenovala svetost – ki se izraža, kadar sta moškost in ženskost združeni v življenju posameznika.
Prav imaš! Kaj misliš, kdaj se nam bo to posvetilo?
Tudi ta čas bo prišel. Zanesljivo.
