(Tomaž:) Stari, po vseh teh debatah o smrti in
dogodkih okrog nje me še najbolj bega tista tvoja izjava – saj veš – da se za
smrt odločimo sami. Duša naj bi na nadzavestnem nivoju vedela, kdaj je njen
načrt izpolnjen in se nato vrnila v
duhovni svet, da bi začela nov ciklus. Ampak ti mehanizmi – v zavesti,
podzavesti in nadzavesti mi še niso čisto jasni. Kaj, ko bi mi te reči malo
natančneje razložil?
(starec:) Rade volje. Predzadnjič
sva govorila o razdelitvi vlog treh plasti – zavesti, podzavesti in nadzavesti. Najbrž te zanima, kako se
intelektualna plat povezuje s "fiziološko platjo" in kako teče proces
zaznave in izkušanja stvarnosti.
Šur. Manjka
mi predstava o tem, kako se vse skupaj povezuje.
Prav. Pri intelektu razlikujemo kot
odziv na zaznavo »stvarnosti« tri pojave. To so zavedanje, občutenje in
izkustvo. Ob tem pa morava omeniti še en fenomen intelekta – vedenje (od
vedeti), ki se ne povezuje z zaznavo, temveč z že prej prisotnim znanjem. Vedenje ali posedovanje znanja
pomeni dostop do kozmičnih informacij. Duša kot nosilec individualnega
intelekta ima dostop do prav vsega kozmičnega znanja. Vsakdo že od rojstva ve
vse, kar bi kdajkoli moral vedeti. Gre le za spominjanje.
To sem
slišal. Ampak, zakaj kaj več tega znanja ni na primer v sedanjem času
dostopnega človeku, da bi poštekal, kako zdaj brca v temo?
Pozabljaš, da bi človeka nepojmljiva
masa informacij pri spoznavanju svojega bistva lahko ovirala. Zato je duši del
informacij v posameznih fazah razvoja prikrit – rečemo, da »ne ve«, v resnici
pa se le »še ni spomnila«. Najpomembnejše je, da v posameznem življenju kar se
le da temeljito odigramo vlogo, zaradi katere smo na svetu. Zato je smiselno,
da je prikrito vse tisto, kar bi pridobitev potrebnih izkustev oviralo. Če naj
bi na primer v tem življenju spoznal moč denarja in njegovo uporabo za spoznavo
moči svojega ega, potem bi bila določena višja duhovna spoznanja moteča, saj bi
npr. spoznanje, da denar ne more biti najvišja vrednota, preprečil želene
izkušnje. Vendar, pride čas, ko se duša »spomni« vsega.
Okej.
Ampak, če je smisel duhovnega razvoja duše, da v popolnosti veš, izkusiš in
občutiš, kdo si, se postavlja vprašanje, kako to uresničiti.
Tako je. To se zgodi prav s pomočjo prej
omenjenih – zavedanja, občutenja in
izkustva.
Zavedanje je najvišja oblika
zavednega spoznanja. Vedenje samo po sebi lahko pripelje le do delnega
zavedanja. Veš, da je droga nevarna, a tega še nisi IZKUSIL, preveril v praksi,
zato v svoje znanje nisi povsem prepričan. Zgolj izkustvo prav tako vodi le k
delnemu zavedanju. Poskusil si marihuano in poznaš nekaj učinkov, a še ne VEŠ,
na kakšne načine lahko ta droga še vpliva na človeka.
Zavedanje dosežeš z vedenjem in
izkušanjem, kar pripelje do občutenja. Občutenja pride, ko se združijo izkušnje
in vedenje. Občutki so govorica duše. Zavedanje je občutenje tega, kar si
(iz)vedel in izkusil. Le občutenje rodi popolno zavedanje.
To je pa
zanimivo. Brez občutenja tistega, o čemer govoriš, torej ne moreš reči, da
tisto zares veš. Saj je logično – temu rečemo, da tudi v praksi – na svoji koži
– preveriš, da je tisto, kar veš, resnično!
Res je. To velja tudi za zavedanje
samega sebe. Tudi zavedanje samega sebe se doseže skozi popolno občutenje tega,
kar v resnici si. Lahko veš, da si božanski, a ko tvoj jaz božanskost to
dejansko izkusi, takrat se tvoje zavedanje zaokroži skozi občutenje. To pa se
zgodi po smrti, v tretji fazi, ko se stopiš z Esenco. O tem sva govorila
zadnjič . Takrat odpade vtis, da si telo, um ali duša in pride spoznanje, da si
vse to in še nekaj več.
Krasno.
Ampak, če ostaneva še pri bolj zemeljskih razmišljanjih – kakšno vlogo pa ima
pri vsem skupaj snovni svet?
Zdaj prideva do zelo pomembnega
spoznanja, ki je materialistični znanosti popolnoma tuj – o zavedanju. Zavedanje
je dvodelen proces, ki vključuje tudi dve poti: do popolnega vedenja pride duša
po poti skozi duhovni svet, do popolne izkušnje pa po poti skozi snovni svet.
Ta dva svetova obstajata zato, ker je treba prehoditi obe poti. Popolno
zavedanje dosežeš le z združitvijo obeh – duhovnega in snovnega sveta – v
popolnem okolju, v katerem se lahko vedenje in občutenje združita.
Le v duhovnem svetu duša lahko pride
do popolnega vedenja in le v tridimenzionalnem, snovnem svetu, kjer obstajajo
fizični čuti, se lahko pojavi popolno, »opredmeteno« izkustvo. Le tu so na
voljo instrumenti, ki omogočajo občutenje in izkustvo na najboljši način.
Misliš na fizično
telo?
Da. A ne le to. Fizično telo je
sredstvo, ki omogoča uporabo vseh teh instrumentov. V snovnem,
tridimenzionalnem svetu, in le tu, obstajata (iluziji) prostor in čas, ki imata
zelo pomembno vlogo. Iluzija prostora omogoča prostorsko razmejitev: obstaja
notranjost in zunanjost, jaz in nekdo drug. Tako lahko zunaj sebe spoznaš
tisto, kar je prisotno znotraj tebe. Čas pa omogoča časovno razmejitev: včeraj
in danes, danes in jutri. Omogoča razvrstitev dogodkov v časovno vrsto, iz
katere je moč razbrati in ločiti vzrok in posledico. Z opazovanjem vzroka in
posledice spoznaš vse zakone stvarstva. Zato sta čas in prostor zelo pomembna
elementa spoznave.
Štekam. In
zato je tako pomembno, da se mučimo na temle planetu, ker bi sicer ne mogli
priti do občutenja tega, kar vemo. In ko se duša odloči, da je že občutila vse
tisto, kar je v tem življenju hotela občutiti in spoznati, se odloči, da ima te
igrice dovolj?
Tako je. Posameznega »življenja« v
tridimenzionalni stvarnosti, pravilneje rečeno – bivanja v fizičnem telesu – je
konec, ko dokončaš izkušnjo, zaradi katere si tokrat prišel na fizični svet. Vrneš
se v duhovni svet in se "spomniš" svoje povezanosti s Stvarnikom.
Se pravi,
da duša neprestano akumulira spoznanja in izkušnje?
To, kar si dosegel v zadnjem
življenju, zadnji inkarnaciji, prišteješ tistemu, kar si dosegel na drugih
potovanjih skozi čas, pa tudi v drugih svetovih. Tvoj pravi, "višji jaz"
nosi v sebi vso »prtljago« iz preteklih življenj. Izkušnje in zavedanje, ki se akumulirajo
na nivoju duše, pomenijo duhovno rast.
In kaj se
zgodi potem?
Ta proces teče v nedogled. Po
določenem procesu v duhovnem svetu se odločiš za novo telesno življenje, v
katerem se boš spopadel z vsem, s čemer se nisi v predhodnem življenju. Ko se
ponovno rodiš, se preprosto razkrojiš – na telo, um in duha. Ali na podzavest,
zavest in nadzavest. Do smrti, ko se zopet zliješ v eno. In tako ponavljaš
zgodbo življenja, vsakokrat v drugačni vlogi.
Dokler nisi
nazadnje »čisto pri sebi« in ne dosežeš absolutnega zavedanja. Je tako?
Tako je. Celoten proces je
zaključen, ko v popolnosti veš, izkusiš in občutiš, kdo si.
Ali je pri
tem pomembno, ali verjameš v Boga ali ne?
Če v Boga ne verjameš, bo to
vplivalo na tvoje izkušnje, ne bo pa spremenilo tega, kar Bog je. Izkusil boš vse
svoje predstave, v katere veruješ, do zadnje, najdokončnejše, da si del tiste
enosti, ki jo imenujemo Bog.
