(Tomaž:)  Stari, vrniva se še malo k fenomenu smrti. Rekel
si, da je smrt določitev duše, se pravi človeka samega. Torej so teologi v
zmoti, ko trdijo, da Bog ljudi pokliče.

(starec:) Seveda. Umiranje je nekaj,
kar narediš sam, zase, na nadzavestni ravni, na ravni duše. Dejansko si sam
vzrok svoje smrti. To vedno drži, ne glede na to, kje ali kako umreš. Ne moreš
namreč umreti proti svoji volji; tudi trenutek in način smrti sta stvar izbire.
Kajti nič se ne zgodi, če ne želiš, da bi se. Imaš svobodno voljo, ki jo
uporabiš v vsakem trenutku odločitve.

Ampak
včasih se pa smrt zgodi v takšnih okoliščinah, da je težko verjeti v to, da bi
si duša izbrala takšno smrt. Recimo – v bombnem atentatu. Boš rekel, da se to
zgodi po volji duše?

Težko je to verjeti, če ne poznaš
ozadja, a vendarle je tako. Trenutek in okoliščine vsake smrti so vedno
brezhibni. Vse se zgodi na najprimernejši način in ob najprimernejšem času.
Tega z vidika izjemno ozkega kota človeške eksistence pogosto ni mogoče videti
in dojeti.
V obravnavanem primeru je koristno
vedeti, da vse duše pridejo v snovni svet zato, da bi
izpolnile svoje osebne načrte, vendar je lahko ta njihov načrt bolj povezan z
drugimi kot pa z njimi samimi. Mnogo duš pride tudi zato, da bi izkusile radost
vključitve v kak drug načrt »sopotnikov«. Včasih lahko to dosežejo le z
zgodnjim odhodom s sveta. A to za dušo nikoli ni tragedija, saj s tem
soglašajo. Duše med seboj sklepajo dogovore o vlogah v skupnih inkarnacijah.

Torej se
duše pogosto domenijo za skupni odhod v onostranstvo?

Glede na to, da je skupinskih smrti
veliko, je odgovor pritrdilen. Smrt vsake osebe je vedno tudi del načrta vsake
druge osebe, ki se te smrti zaveda. Zato se je le-ta sploh lahko zaveda. Zato
nobena smrt ni brez smisla. Nihče nikoli ne umre zaman. Smrt vsebuje sporočilo
za tiste, ki odidejo, in za one, ki ostanejo.

Štekam. Se
pravi, da duša tudi v primeru čudnih okoliščin smrti na smrt ne gleda kot na
tragedijo.

Smrt ni nikoli tragedija. Smrt je vedno
darilo. Darilo za dušo, kajti zopet se, razbremenjena velikih bremen, potopi v
blagodejno morje ljubezni in svetlobe, ki jo imenujemo Bog. In če je smrt
darilo, potem se kaj zares hudega v življenju sploh ne more pripetiti.

Ali to
pomeni, da ni Bog tisti, ki odloča o načinu smrti?

Način smrti ni povezan z Božjo
voljo. Duhovni svet ni odgovoren za smrt človeka.
Nepomembno je, ali telo umre naravne
ali nenaravne smrti. Usoda te pokliče, ko za to pride čas.

Kaj pa smrt
otrok? Ali se tudi majhni otroci, ki niso še ničesar doživeli, prostovoljno
odrečejo zemeljskemu bivanju?

Majhni otroci umrejo brez izjeme –
zato, da bi izpolnili višje cilje nekoga drugega. Vendar se zelo hitro
premaknejo skozi prvo fazo umiranja in se takoj približajo zlitju z Esenco. V
posmrtnem življenju »odrastejo«.
Duše otrok, ki najpogosteje še
nimajo zemeljskih izkušenj in spominov, se zelo hitro reinkarnirajo. Če starši
niso odgovorni za njihovo smrt, pogosto celo istim staršem.

Zdaj
pa mi povej, kaj se zgodi v primeru samomora. Ali so razmere v takšnem primeru
kaj drugačne? Se duša s tem dejanjem obremeni, zavre v razvoju?

Samomor je nesmiseln beg pred nekimi
okoliščinami, ki se jim ni mogoče izogniti, saj smrt življenja ne prekine. Če
si vzameš življenje z namenom, da nečemu ubežiš, s tem dejanjem pravzaprav nisi
razrešil prav nič. Odhod duše iz fizičnega sveta je ne razbremeni njene odgovornosti.
S samomorom se ne da uiti dušni krivdi in kazni, ki sledi iz nje. Samomorilec
meni, da samomor ustavi zavest, a zgodi se prav nasprotno. Zavest se še okrepi.
Samomor prepreči duši doseči tisto, kar se je namenila doseči. A stopiti v
praznino se ne da, saj praznina ne obstaja. Ni je nikjer v vesolju. Prostor je
vedno napolnjen s tvojimi stvaritvami. Ne moreš jim ubežati. Tudi pravičnosti
se ni mogoče izmakniti.

Ali
Bog dušo zaradi samomora kaznuje?

Seveda ne. Bog človeka nikoli ne
kaznuje; ljubi ga in ga ne bo nikoli zapustil. Tisto, čemur rečeš kazen, je le
logična posledica kozmičnih zakonov, ki veljajo za vse enako. Če se odločiš za
kršitev, moraš računati s posledicami. V primeru samomora: tisto, s čimer
umreš, je tisto, s čemer moraš še naprej živeti. Zopet se namreč vrneš prav na
tisto točko, ki si se ji hotel izogniti. Samomor je uporaba smrti za pobeg, a
vedno znova ustvari isto življenje, življenje z istimi izzivi in preizkušnjami.

Saj se mi
je vedno zdelo, da samomor nikoli ni prava izbira. Kaj pa evtanazija? Je to
isto kot samomor?

Evtanazije ni mogoče enačiti s
samomorom. Pomeni olajšati si umiranje. Bolečine ob smrti je na mestu
zmanjšati. Evtanazija se obravnava drugače kot samomor. Motiv in okoliščine
samomora niso nepomembne.

Ljudi se po
mojem bolj kot smrti bojijo hudih bolečin pred smrtjo.

Zaradi bolečin ob bolezni meja
zdržljivosti ni nikoli prekoračena. Ko nivo bolečin doseže določen prag, pride
nezavest ali smrt. Takšni ljudje v duhovnem svetu pridejo v področje
zdravljenja.

No, me
veseli. Ampak vsi bi veliko laže umirali, če bi vsaj malo štekali, kaj se zares
dogaja. Ni tako?

Večina ljudi, ki zapuščajo fizični
svet, je zelo nevednih in so zato zelo nemočni. Duhovno spoznanje olajša in
močno poenostavi proces umiranja in prehod v onostranstvo. Smrt materialistov
in negativno usmerjenih je manj ugodna in bolj naporna. Tisti, ki gledajo na
smrt kot na popoln konec, umrejo teže kot drugi. Brezbožne duše se v glavnem ne
želijo ločiti od telesa, to pa proces smrti oteži in zaplete, kar vodi k
trpljenju. Duhovno manj razvite duše imajo v začetku težave s sluhom in vidom.
To lahko traja nekaj zemeljskih let. Posebno težko je „prebuditi" tiste snovno
usmerjene duše, ki so umrle v spanju. Tem je posebno težko pomagati, saj
nikakor ne morejo dojeti, da niso več v snovnem svetu na Zemlji.

No, tudi
tisti, ki mislijo, da jih po smrti čaka pekel, niso v boljšem položaju. Še
sreča, da se te predstave prej ali slej pokurijo in nesrečniki spoznajo, da so
bile to le utvare. Saj sem prav dojel drugo fazo smrti, ki si mi jo zadnjič
tako razlagal, ne?

Prav si dojel.
Te v zvezi s smrtjo še kaj zanima?

Mi bo že še
kaj prišlo na misel. A za zdaj bodi dovolj.