(Tomaž:) Stari, zdaj sva se že dobro naklepetala o umu in egu, ampak kaj pa čustva? Ali čustva niso tudi fenomen, ki se pojavi v umu?

(starec:) Seveda. Um ni samo misel. Vsebuje tudi čustva in vse mentalno-emocionalne načine reagiranja. Čustva ali emocije se pojavijo na mestu, na katerem se telo in um srečata. Izraz »emocije« dobesedno pomeni »vznemirjenost« (emovere je latinsko vznemirjati). Čustva predstavljajo reakcijo telesa na um, lahko bi tudi rekli, da so odraz uma v telesu. Telo reagira na misli. Skrajni primer: če ugotoviš, da si v življenjski nevarnosti, telo preplavi energija, ki omogoči bliskovito reakcijo za rešitev iz nevarnega položaja. Nasilna, neprijazna misel bo ustvarila zalogo energije v telesu, kar imenujemo bes. Telo se pripravlja na boj. Raziskave so pokazale, da močna čustva ustvarijo biokemične spremembe v telesu; to so fizični in materialni aspekt emocij. Včasih se ne zavedamo vseh miselnih tokov; takrat jih lahko privedemo v središče pozornosti le tako, da opazujemo čustva. Bolj ko se poistovetiš s svojim mišljenjem – s svojimi sodbami in predstavami – bolj se čustva polnijo. Če ne moreš občutiti svojih čustev, če si začasno odrezan od njih, se bodo slednjič odrazila na fizičnem nivoju kot problemi ali simptomi. Čustva so odraz tudi podzavestnih misli.

Čustva so torej nekakšen zgoščen in materializiran odraz misli?

Tako je. Če želiš resnično spoznati svoj um, potem ti bodo čustva vedno ponudila njegov resnični odraz; torej – poglej v emocije oziroma jih občuti v telesu. Če med njima obstaja očitno nasprotje, bo misel predstavljala laž, čustvo pa resnico. Čustvo bo izražalo relativno resnico o stanju tvojega uma v tem trenutku.

Torej so čustva pomembnejša od misli! Torej, če opazuješ čustva, bolj natančno spoznavaš sebe, kot če opazuješ svoje misli?

Lahko bi rekel. Če želiš spoznati sebe, je opazovanje čustev vsaj tako pomembno kot opazovanje misli. Ko »stopiš izven njih« kot opazovalec, takrat izgubijo moč nad tabo. Nisi več isto kot emocija, si opazovalec, opazujoča prisotnost. S to metodo dosežeš, da se tisto, kar je v podzavesti, prenese pod luč zavesti.

Kako pa opazuješ čustva? Je za to kaka posebna metoda?

Nič posebnega. Vprašaj se: Kaj se dogaja v meni v tem trenutku? To vprašanje te bo usmerilo v pravo smer. A ne analiziraj! Le opazuj. Občuti energijo čustev. Če nobeno čustvo ni prisotno, usmeri svojo pozornost globlje v energijsko polje svojega telesa. To je vhod v tvojo božansko bit.

Zveni dokaj preprosto.

A ni vedno tako. Posebno ne, če te preplavijo močna čustva. Takrat gre za ojačan in energijsko nabit tok misli, zato je včasih zaradi velikega energijskega naboja težko ostati v stanju opazovanja. Čustvo takrat postane »ti«.

In takrat greš v globoko nezavedno stanje – kot si mi omenjal?

Tako je. Takrat se povsem identificiraš s čustvom, »postaneš čustvo« in deluješ iz njega na obrambni način. Tvoje obnašanje je v skladu z energijo, vibracijo čustva. Lahko bi rekel, da te njena energija prisili, da ravnaš v skladu z njo in ji dodajaš svojo življenjsko energijo. Čustvena bolečina tako ustvarja sama sebe vse dokler nenadzorovani um upravlja s tvojim življenjem.

Ta je pa dobra! Kot virus! Od kod pa čustva pravzaprav prihajajo? Kje je njihov izvor?

V osnovi so vsa čustva modifikacije osnovnega nejasnega čustva, ki ima svoje poreklo v izgubi zavesti o tem, kdo smo izven našega imena in forme. To nejasno čustvo bi lahko imenovali bolečina. Ena glavnih nalog uma je, da se bori in odstrani to čustveno bolečino, ki je eden od razlogov za njegovo nenehno aktivnost; a vse kar lahko kadarkoli doseže je, da jo začasno potlači. Pravzaprav velja – bolj ko se um bori z bolečino, večja ta postaja. Um nikoli ne more najti rešitve, niti je ti ne moreš najti, kajti prav um je bistven del problema.

Kako to misliš?

Predstavljaj si inšpektorja policije, ki poskuša najti piromana, a piroman je on sam. Ne moreš se osvoboditi bolečine, dokler se istovetiš z umom. Ko um zrušiš z njegovega prevladujočega položaja, se bo odkrila tvoja božanska bit kot tvoja resnična narava.

Dobro, ampak zdaj sva verjetno merila bolj na negativna čustva. Kaj pa pozitivna čustva in čustvena stanja – ljubezen in sreča? Je tu kakšna razlika?

Je razlika. Ljubezen, sreča in mir so prava stanja človeškega bitja – so trije aspekti stanja notranje povezanosti z božanskim v tebi. Ta tri stanja kot takšna nimajo nasprotij. To je zato, ker izhajajo iz večje globine kot um. Ljubezen, sreča in mir niso nekaj, kar bi lahko imenovali običajne emocije. Ležijo pod emocijami na mnogo nižjem nivoju. Zato je potrebno ozavestiti čustva in biti sposoben občutiti jih, preden smo sposobni občutiti tisto, kar leži pod njimi.

Kaj pa druge emocije? So torej nekaj čisto drugega?

(Druge) emocije so kot deli dualističnega uma, ki podlegajo zakonu o nasprotjih. To preprosto pomeni, da moraš v stanju zadovoljstva vedno računati na to, da bo posledično prišlo nekaj slabega. V stanju poistovetenja z umom je zato sreča interval kratkotrajnega zadovoljstva v okviru neprekinjenega ciklusa bolečina/zadovoljstvo. Ločiti moraš srečo od zadovoljstva. Zadovoljstvo vedno izhaja iz nečesa izven tebe, medtem ko sreča izvira iz tebe, iz tvoje notranjosti. Ista stvar, ki ti danes prinaša zadovoljstvo, ti bo jutri prinesla bolečino ali pa te bo zapustila in s tem prinesla bolečino.

Se pravi, da je zadovoljstvo umov bledi nadomestek za srečo? Dokler nas zaposluje um torej sploh ne moremo biti srečni in mirni?

Sledovi ljubezni in sreče ter kratka obdobja miru se lahko pojavijo takrat, ko se pojavi praznina v toku misli. A ti trenutki so kratki, kajti um hitro zopet vzpostavi svojo bučno aktivnost – trušč misli. Ljubezen, sreča in mir ne morejo zacveteti, dokler se ne rešiš dominacije uma.

Rekel si, da je bistvo čustev neko nejasno čustvo, ki je pravzaprav bolečina zaradi izgube zavesti o tem, kdo smo. Torej ji lahko ubežiš, ko spoznaš, kdo si?

Čustvena bolečina je nujna vse dokler se istovetiš s svojim umom oziroma vse dokler si nezaveden v duhovnem smislu. Govorim o čustveni bolečini, ki je tudi osnova fizični bolečini in bolezni. Obstajata dva nivoja bolečine: bolečina, ki jo ustvarjaš v sedanjem trenutku in bolečina iz preteklosti, ki še vedno živi v tvojem telesu in umu. Lahko se odločiš, da ne boš več ustvarjal bolečine v sedanjosti in da boš razgradil bolečine iz preteklosti.

Tole mi boš pa malo natančneje razložil. Kako pa se izraža ta čustvena bolečina?

Kot nepotrpežljivost, sovraštvo, ljubosumje, samo pomilovanje, krivica, bes…, tudi najmanjša razdraženost; vse to so oblike bolečine. Vsako zadovoljstvo ali emocionalna vzvišenost nosi v sebi kal bolečine, svoje nerazdružljivo nasprotje, ki se bo pokazalo s časom. Gledano z višje perspektive negativni in pozitivni pol predstavljata dve lici istega novčiča, oba sta dela osnovne bolečine, ki je neločljivo povezana z egoističnim stanjem istovetenja zavesti z umom.

Bolečina vedno predstavlja nekakšno obliko nesprejemanja, neko obliko nezavednega odpora proti temu, kar je. Na miselnem nivoju upor predstavlja obliko sodbe, na čustvenem pa negativnosti. Intenzivnost bolečine je odvisna od nivoja odpora proti sedanjemu trenutku, to pa od tega, koliko se istovetiš z umom. Bolj se istovetiš z umom, bolj trpiš. Bolj ko spoštuješ in sprejemaš sedanji trenutek, manj si podvržen bolečini, trpljenju in egoističnemu umu.

No, lepa reč. Torej nenadzorovani um pobira velik davek. Ko bi se tega vsaj malo zavedali tisti pametnjakoviči, ki so polni sami sebe! Še sreča, da sem jaz čisto zadovoljen z majhnim. Egom seveda.

Glej vir /69/