Iskanje nikoli izgubljenega

(Tomaž:) Hojla, stari. Srečno
ti želim in trdnega zdravja v letu, ki prihaja.

(starec:) Pozdravljen,
mladi mož. Jaz pa ti želim notranjega
miru in polno srce ljubezni. Če imaš prvo, ti strahovi ne morejo do živega,
z drugim pa vse podmažeš, da teče dobro in v zadovoljstvo vseh.

Kaj pa zdravje?

Kaj pa sreča?

Saj sem vedel, da se bo pokazalo, kako domišljena stališča imaš. Praviš –
notranji mir in ljubezen. Kako pa si zagotoviš ta dva? To ni tako enostavno,
kot je slišati.

Imaš prav. Notranji mir je sad duhovnega
napredka človeka, torej je dostopen tistim, ki delajo na sebi. Delati na
sebi pa pomeni delati "umsko
shujševalno kuro". Oklestiti je treba goro obremenjujočih prepričanj
in predstav, ki so gojišče strahov, in jih nadomestiti s preprostejšimi,
neobremenjujočimi. Dokler so prisotna tradicionalna, okorela prepričanja, je
notranji mir le pobožna želja.

Kako
pa se lotiš dela na sebi? Kako zgradiš
svoj notranji mir?

Predvsem tako, da se lotiš spoznavanja samega sebe. Dokler ne veš, kdo si, te je strah. Strah je posledica neznanja.
Največji strah je strah pred smrtjo. Dokler ne veš, kdo si, je ta strah nenehno
prisoten. Ko veš, te ni več strah, saj ti je jasno, da tisto, kar si, ne more umreti. Ko veš, da nisi minljivo fizično
telo, ki je podložno rojevanju in umiranju, gledaš na smrt kot na dogodek v procesu
zavedanja, ki je brez začetka in konca.

Da
nismo fizično telo, je marsikomu povsem tuje. Večina se še vedno identificira s
telesom.

Res je. A vendar se
vsakdo lahko vpraša: kaj pomeni telo, če
v njem ni zavesti? Ali je to še človek? Človek v komi le vegetira, torej se
komajda kaj razlikuje od rastline. Če pa je zavest bistvena za življenje, saj
oživi in pripravi k inteligentnemu delovanju tudi fizično telo, potem fizično telo ne more biti primarnega pomena.
In potem si vsakdo lahko zastavi še kako preprosto vprašanje, ki ga približa
spoznanju samega sebe.

Na
primer?

Na primer vprašanje, ali se lahko kaj, kar mislimo, zaznavamo in
čutimo, zgodi izven naše zavesti. Odgovor je seveda – NE, saj v nasprotnem
tega ne bi zaznali. In sledi takojšnje spoznanje, da se vse, kar se (nam)
dogaja, dogaja v naši zavesti. Nikakršnega realnega zagotovila ni, da tisto,
kar doživljamo kot življenje, ni le tridimenzionalna predstava, ki jo gledamo
na "filmskem platnu" naše zavesti. Stvari, dogodki in predmeti, ki jih imamo za resnične, so le prostorske
slike, ki se pojavljajo v zavesti. Drevo, ki ga gledaš pred seboj, ni
resnično drevo v nekem zunanjem objektivnem svetu, temveč prostorska predstava
v zavesti, ki "pooseblja" drevo. Tvoje fizične oči so neuporabne, če
jih ne podpira tvoja zavest. In kje je zagotovilo, da tvoje fizične oči niso le
predstava v tvoji zavesti? Če bi
obstajal nek objektiven zunanji svet, kako bi pa prodrl v tvojo zavest?
Namreč, če hočeš nekaj opazovati, moraš biti zunaj opazovanega, da to lahko
vidiš. Če pa si popolnoma zunaj nekega sveta, kako veš, da lahko tvoja zavest,
tvoj ločen svet zavesti, ta drugi svet registrira oz. opazi?

Marsikdo
bo rekel – pogledaš, pa vidiš!

Ali res? Kako pa veš, da te oči res obstajajo? Človek je – tega se je treba zavedati – predvsem zavest
in ne fizično telo. Kako lahko dokažeš, da fizične oči niso le predstava v
zavesti? Dokler sebe pojmuješ kot
fizično telo, si ujetnik fizičnega sveta in iz te predstave ni možno
resnično razložiti niti lastne eksistence, niti sveta, ki se pojavlja v
zavesti. To je tako, kot bi stal v
škafu in bi se z vlečenjem za ročaje poskušal dvigniti od tal. Pričeti je treba od edinega stališča, ki mu
ni mogoče oporekati: "Jaz sem"
in raziskovati, na katero od drugih prepričanj se je moč zanesti.

Ampak
zdaj bi te lahko  vprašal – torej se
zdaj, ko govorim s teboj, v resnici sam pogovarjam s sabo?

Ali je torej moja zavest in tvoja
zavest – eno in isto? Kako to, da se obravnavava povsem ločeno?

V ozadju vsake zavesti je globalno
zavedanje ali Absolut, nemanifestirano, ki je v ozadju vsega
manifestiranega. To zavedanje se odraža tako v moji kot v tvoji zavesti in
zavesti slehernega človeka. V resnici
smo vsi eno – eno življenje, ena Bit, ki se ogleduje v vsem, kar živi. Zato
med teboj in komerkoli drugim ni nobene razlike, le prividna ločenost. Ločene
se zaznavamo zato, da lahko med seboj pletemo odnose.

Notranji mir se torej pojavi, ko
spoznaš, da smo vsi eno? Ko veš, da so vse, kar doživljaš, le filmi
v tvoji zavesti, ki jih prikličeš vanjo sam? Ko veš, da je vse, kar opažamo
zunaj sebe, le iluzija, ki je ne gre jemati preveč resno?

Tako je. Ko vzameš resnost in tragičnost
tistemu, kar imenuješ Resnično, odpadejo strahovi in stvari stečejo brez ovir, v tvoje zadovoljstvo.

Kaj pa ljubezen?

Ljubezen do vsega se pojavi v tistem hipu, ko spoznaš, da
med teboj in drugim ni nobene razlike.  Zakaj bi
prizadeval bolečine samemu sebi? Če raniš drugega v resnici raniš samega sebe.
Ker poznaš relativno vrednost svojega telesa, tudi tvoje potrebe postanejo
sekundarnega pomena in s tem tudi trud, da bi si to zagotovil. Največjo srečo najdeš v bivanju s svojim
bistvom, kar te napolni z nepojmljivo blaženostjo.

Čakaj,
torej bi lahko novoletno čestitko nekomu, ki mu privoščiš najlepše, skrajšal na
eno samo izjavo: Da bi našel samega sebe?

Tako je. Le da izraz "našel" ni pravi. Ne moremo najti nekaj, kar
nismo nikoli izgubili! Samega sebe
namreč nikoli nismo izgubili, namreč le pozabili, kaj oz. kdo smo. Treba se
je le spomniti.

Okej, torej bom v prihodnje voščil: "Da bi se čimprej spomnil"

Iz te izjave odstrani "čimprej", saj predstavlja nasilje. Vsak si namreč lahko vzame za to časa,
kolikor se mu zdi primerno. Siljenje je nasilje.

Šur. Torej pač: "Da bi se
spomnil…" Ampak jaz sem si misli, da bi to napravil v enem letu!

Optimist!