Strah je nekaj, kar nam pomaga premagati naše omejitve.
Bolj, ko mu poskušate pobegniti, bolj ko ga poskušate
pregnati, več hrane mu zagotovite.
V tej inkarnaciji imamo veliko priložnost prepoznati strah
in ga razumeti.
V resnici sem kraljica strahopetnih, toda soočila se bom z
njimi iz oči v oči in jih vzljubila – le tako bodo izginili, oropani hrane.
Če bi svoje strahove sprejeli, se spoprijateljili z njimi in
jih povabili na pijačo, se zagotovo ne bi več pojavili. Najhuje za strahove je,
če jih sprejmemo in jim izrečemo dobrodošlico.
Spominjam se, ko je bilo mojemu sinu Ohadu tri leta. Prišel
je k meni in rekel: »Mamica, ne morem spati, moja soba je polna pošasti.«
Rekla sem mu: »Priredi zabavo in povabi nanjo vse pošasti.«
Hvala bogu je bil um triletnega otroka naiven in je predlog
sprejel, ne da bi terjal kaka pojasnila.
Dva dni kasneje mi je povedal: »Povabil sem pošasti na
zabavo, a se nobeden od njih ni pojavil, čeprav je eden, ki me še vedno
zasleduje po stopnicah.«
Rekla sem mu: »Naslednjič, ko se bo to zgodilo, se obrni k
njemu in ga vprašaj, kako mu lahko pomagaš.
Sin mi je zatem poročal: »Pošast me je zasledovala, a ko sem
se obrnil do nje, da bi jo ogovoril, je kar izginila!«
To je rešitev: sprejemanje, ljubezen in radost. Razsvetlite
temo in svetloba jo bo razblinila.
Srečno in z lepimi pozdravi
Strah
