Končno zunaj! Oh, koliko luči! In kako bučno je tukaj! Toda čemu takšno razburjenje? Konec koncev sem prišel v zemeljsko šolo. Tu je kar gneča.
Torej, čemu vse to veselje?
Vsi dobro vedo, da ta
proces, potovanje ali kakorkoli bi že
temu rekli – ni preprost. In to je še milo rečeno.
Čemu to veselje? Prišel sem s tako čudovitega mirnega kraja v to gnečo.
No prav, pa poglejmo, kje
so starši, ki sem si jih izbral, in
celotna družina. Aha, tamle je moja
mama. Kar v redu je, a slutim, da ne bo prav lahko z njo. Malce napeta je,
pravzaprav kar precej.
Moj oče pa je prav v redu, kot angel, toda tudi njegova
krila se zdijo utrujena in nekoliko poškodovana.
Aha, in tamle je duša, ki jo poznam že od prej; tokrat je njeno ime teta Lea. Nekako zgrbljena se mi zdi
in nesrečna! Ojoj. Očitno nima partnerja, zato je tako uboga. Bom tudi
jaz videti tak, če ne bom imel
partnerke?
Kako trdo življenje me čaka,
in njih? Oni pa vsi proslavljajo. Tega pa res ne razumem! Kaj so pozabili,
zakaj so prišli sem? Kaj je to? Sem
so prišli, da bi napredovali in se
osvobodili težke karme, ki so jo
nabrali v težavnih prejšnjih utelešenjih,
da bi zatem napredovali k višjim
svetovom. Čutim, da so vsi, no –
skoraj vsi, nekako razočarani, tako šibke svetlobe, njihov sij je tako medel. Se bo to
zgodilo tudi meni?
Ne smem pozabiti, zakaj
sem tukaj. Nisem prišel sem, da bi flirtal
z dekleti, se poročil, imel otroke,
služil kupe denarja, da bi kupil vilo
z vrtom, … Tukaj smo zato, da prenesemo sporočila. Božja sporočila, ki so sporočila ljubezni, radosti, svetlobe in miru.
Oh. Tako temno je tukaj,
vse duše so tako šibkega sijaja, kako to? Ne smem pozabiti, da bom
odslej tudi jaz razširjal sporočila z govorom, z učenjem, z mislimi in energijo.
Prosim, držite pesti zame.
Hvala vam.
