(starec:) Pozdravljen,
mladi mož. Nekam zamišljen si videti danes.

(Tomaž:) Pozdravljen,
stari. Res je. V sebi kuham dilemo,
ki mi jo boš pomagal premagati. Srečal sem staro znanko in se z njo zapletel v
pogovor. Iz čveka je nastala debata o tem, kako
se je prav ravnati v življenju in zdaj se mi zdi, da nisem več čisto
prepričan, da sta moj pogled in ravnanje najustreznejša.

Hm. To je dobro. Dobil si priložnost, da svoje poglede
korigiraš in dvigneš na višjo raven. To je darilo, ki prinaša bogate darove v
prihodnosti. Večja kakovost stališč se
izkaže v večji kakovosti življenja. Ali lahko tvojo dilemo malce natančneje
opredeliš?

Hja. Kako naj ti povem? Jaz
sem ji povedal, da sem v zadnjem času opustil
mesno hrano in mlečne izdelke, da ne jem razhudnikov, da ne uporabljam
mikrovalovne pečice, se izogibam masovni uporabi GSM telefona in podobne
štose, ona pa mi je odvrnila, da ne
naseda več takšnim strahovom temveč vse
počenja zmerno. Ne verjame ne enim, ne drugim, temveč ubira neko srednjo
pot, ki je – jasno – običajno najboljša izbira. Pravi, da verjame jasnovidki,
ki ji je napovedala, da bo doživela 80 let, kaj več pa si niti ne želi. Če bo šla
pod rušo zaradi bolezni ali "čisto zdrava" pa ji je čisto vseeno.

Razumem. In si se zamislil. Kolikor te poznam, si najbolj
reagiral na tisto o podleganju strahovom.

Stari, ti me pa res bereš
kot odprto knjigo. Prav to me je najbolj vrglo s tira. Morda se preveč odzivam
na vse mogoče informacije, ki v ozadju skrivajo strah. Morda sem res kot list,
ki ga veter nosi sem in tja, enkrat padem v en šit in potem v drugega… Nasedem eni informaciji in potem drugi...
Morda pa je res treba ignorirati vse mogoče informacije, ki si največkrat
nasprotujejo in ubrati neko srednjo,
stabilno pot… Konec koncev moraš življenje usmerjati v skladu z nekim notranjim spoznanjem in ne na podlagi dnevnih
novic in dezinformacij.

Imaš prav. Pa misliš, da ti tega ne počneš?

Kaj pa vem. Zdaj se mi zdi,
da ne čisto. To si moram še malo razjasniti.

No, pa poskusiva skupaj. Vsak človek ima svoj intelektualni domet. V življenju se odloča v
skladu z njim, torej glede na količino lastnega znanja. Kjer pa znanje odpove,
se zateče v vero ali osebno prepričanje. Tisto,
kar nas najbolj ločuje, je količina "pravega" znanja. Pravo
znanje je tisto, ki življenje krepi. Tega si nabiramo predvsem z lastnimi
izkušnjami, ki jih verificiramo skozi trpljenje in žrtve. Če se odrečeš priložnostim za nabiranje lastnih izkušenj, se odrečeš
novemu znanju. Sledenje zunanjim (dez)informacijam ima dobrodošel učinek: če
si pozoren, ugotoviš, ali se je za njimi skriva resnica ali laž in svoje znanje
okrepiš z novimi spoznanji. Tako iz vsake izkušnje prideš bogatejši. A pozor: če iz izkušnje ne znaš ali ne moreš
potegniti pravih zaključkov, je bilo prizadevanje zaman. Zato moraš biti
zelo pozoren, prisluhniti moraš svojemu telesu in intuiciji. Ta dva se nikoli
ne motita, če jih le ne zamenjaš z glasom uma, ki se včasih izdaja zanje.

Aha, zdaj si me vrnil na
pravo pot. Torej bi lahko rekla, da se moja znanka bolj zateka v neko osebno
vero – prava pot je srednja – jaz pa preverjam (dez)informacije na lastni koži.
To je mojemu egu že bolj všeč!

Imaš prav. Ne verjeti
ničemur, ni prava pot. Nečemu pač moraš verjeti. Do vsake informacije, ki
je pomembna, ker vpliva na kakovost življenja, je treba zavzeti stališče. Če
imaš več znanja in izkušenj, je to seveda laže. Z več znanja so tudi tvoji
kriteriji natančnejši in boljši.

Kaj pa, če stališča ne moreš zavzeti?

Stališče v resnici vedno zavzameš, le da se tega ne zavedaš dovolj. Vzemiva primer razhudnikov (krompir,
paradižnik, paprika, jajčevci, tobak), ki si ga omenil. Če  ne veš, ali škodujejo ali ne in greš po
"srednji poti", takrat v resnici deloma verjameš v njihovo
škodljivost in uživanje omejiš. Tvoje stališče je torej: "nekoliko so
škodljivi". A če so res ali ne, velja preveriti. Tvoje telo pozna odgovor.
A da ga boš slišal, boš morda moral zaužito količino povečati. Problem je tudi
to, ker smo jih vajeni; marsikdo je prešel celo v odvisnost. Za objektivno sodbo je treba odvisnost najprej odpraviti – z
začasno odpovedjo.

Dobro, zdaj si me
prepričal, da je za novo znanje treba kaj poizkusiti. Kaj pa strah, ki nas napade ob kaki informaciji
– na primer, da je ura telefoniranja z GSM aparatom enakovredna 66.6
rentgenskim slikanjem pljuč? Če v to verjamem, se obremenim s strahom pred
mobilnim telefoniranjem. Kako bom preveril, ali je podatek realen ali ne?

V resnici ga ne moreš preveriti. Lahko le ugotoviš, kakšen vpliv ima takšno telefoniranje nate. Ali opažaš kake senzacije v
telesu ob dolgotrajnejšem telefoniranju? Če nosiš telefon ob telesu, ali na
bližnjih organih opažaš kake bolečine, nelagodje in podobno? Žal ti občutki
postanejo opaznejši šele, ko je škoda že precejšnja. Zato je dobro vprašati tudi svoj um: ali verjamem, da
mikrovalovi povzročajo poškodbe na celični ravni? Če verjamem, potem se bom temu
izogibal. Vsekakor GSM aparat kot precej močan izvor visokofrekvenčnega sevanja
ni nekaj naravnega, naravi prijaznega. Tu za udobje plačamo visoko ceno.

Ful dobro razmišljaš! Kaj pa strah?

Strah lahko premagaš le tako, da se z njim soočiš. Bežanje
pred njim ni rešitev. Če boš strah, na primer pred mikrovalovko, pometel pod
preprogo, nisi naredil nič pametnega. Počakal bo nate toliko časa, da boš pripravljen
z njim obračunati ali pa mu boš podlegel. Neprestano
soočanje s strahovi je običajna praksa v življenju. Kaj je pravzaprav
življenje drugega kot soočanje s strahovi? Vprašanje je le, kako se jih lotiš. Duhovna rast pomeni preseganje strahov.

Hm. Imaš prav. Zdaj se pa
že bolje počutim. Mojo dilemo si uspel obrniti v pomembna spoznanja.

Me veseli. A nekaj morava vendarle še omeniti: pri svojih dejanjih bodi vedno pozoren na
dve stvari – motiv in posledice. Vedno se vprašaj: iz kakšnega motiva se
lotevam tega? Kaj želim s tem doseči? Ali je ta motiv skladen z ideali, v
katere verjamem? In drugo – kakšne so posledice tega, kar počnem? Ali bo prišlo
do kake škode – v meni, na mojem telesu, v okolju? Preizkus ustreznosti dejanja
pa je naslednji. Vprašaš se: Ali bi
soglašal s tem, da to, kar počnem, nekdo drug naredi meni?

Čakaj, čakaj. Narediva
poizkus. Uživanje mesa. Iz kašnega
motiva ga jem? Da se nasitim. A za to moram ubiti ali soglašati z ubijanjem živali.
To je v nasprotju z mojim idealom, da je življenje vzeti nedopustno. Posledice
živinoreje na svetu – njenega vpliva na okolje – so strašljive. Živinoreja je največji onesnaževalec planeta.
Posledice na mojem telesu so različne. Občutek sitosti, pa tudi bolezni, ki se
pokažejo, ko je moje telo že dovolj zasvinjano. In še preizkus: s tem, da bi
nekdo ubil mene – tako kot ubijamo živali – ne morem soglašati. Torej vse skupaj sloni na napačnih
temeljih.

No, vidiš, kako lepo ti gre. Ko imaš razdelan pristop, se vse stvari poenostavijo. In življenje
postane začudujoče preprosto.

Hvala stari. Polepšal si mi
dan.