Kultivacija uma

(Povzetek besedil Shai Tubeli-ja in Rachel Meron, dopolnjen z razmišljanji avtorja besedila)

Tu se bomo pogovarjali o tem, kako doseči transformacijo naše zavesti in uma, ki je odgovoren za tavanje človeštva v začaranem krogu. Namen tega sestavka, ki bi ga lahko poimenovali “transformacijski razgovori”, je omogočiti umu kakovosten preskok. Takšen, novi um, ni ujet v spone preteklosti in reagira na neimpulziven in z zgodovino neobremenjen način. Odpre se kozmični modrosti in življenju, kar ga dobesedno prestavi v drugo dimenzijo.

V besedilu Nova psihološka percepcija smo pokazali, da so vprašanja tipa “kako” lahko uničujoča, ker omejujejo kreativnost in svobodo človeka. Smo sužnji misli, podvrženi ponavljanju starih vzorcev. Misli upravljajo z nami. Tega problema se žal v splošnem le malokdo zaveda. Vse dojemamo skozi misel. Bistvo napredka niso nove miselne oblike v umu, temveč opuščanje vseh misli, tako da se lahko odpremo čistejšemu dojemanju in novim sporočilom, ki prihajajo v naš um.

Sedanji um je omejen zaradi ponavljajoče se obravnave omejenega izbora možnosti. Ko se obrača v pretekle izkušnje, se nenehno sooča s preteklostjo. Miselni proces zdaj ustvarja prihodnost po meri preteklosti. Zna ustvarjati le kopije preteklosti! Takšen um je za zastal v razvoju, izgubil je kreativnost.

Stara miselnost je predstavljala nekakšno »varovalo« za um. Ta varovala, ki so kot “zaščitni filtri” za um, se kažejo v različnih oblikah: psihološki, mentalni, celo duhovni filtri. Teh filtrov se je potrebno znebiti, saj so postali cokla razvoju. Znebimo se jih tako, da aktiviramo dvom. V vse stvari, ki prihajajo v um (zgodovina, znanost, duhovnost…) moramo podvomiti, jih izpostaviti kritični presoji in po potrebi umakniti iz uma! V nasprotnem ni prostora za nove ideje!

Vzemimo primer ustaljenega odzivanja: postavijo nam vprašanje. To vprašanje pospremimo z umskim procesom, ki informacijo »kultivira«; dojamemo jo na svoj “lasten način razumevanja”, ko sežemo po podobne informacije v spomin in tako se stara snov ponovno reciklira. Med vprašanjem in spominom se rodi nov vzorec, ki pa vsebuje veliko sestavin iz spomina. V tem procesu je ločujoč dualizem.

Dober primer je vprašanje: kaj je ljubezen? Naše izkušnje iz preteklosti nam ponudijo odgovor; toda v trenutku, ko se zavemo, da smo dobili odgovor iz spomina, se bomo vprašali: Je ljubezen nekaj živega, spreminjajočega se, ali je nekaj statičnega, kar lahko opišejo spomini? Se lahko zadovoljimo z “instant odgovorom”?

Novi um deluje drugače. Proces kultiviranja in odgovor sta eno. To pomeni, da um ne deluje po ustaljenem vzorcu – logično, z analiziranjem starih informacij, temveč novo poslušanje v sebi dobi vso pozornost. Tako se ustvari umski vakuum, ki pritegne novo informacijo iz naše notranjosti (v resnici pa preko auričnega polja iz vesolja). Takrat nastane neskončno možnosti za reakcijo in izbrana možnost se zgodi na mističen način, ki ga ne moremo opisati.

V čem je napredek? Stari um je mislil, zdaj um posluša – najprej pozorno posluša vprašanje, nato prisluškuje v sebi. Gre za holističen (celosten) pristop, kjer so reakcije drugačne. Popolno, v prihodnost usmerjeno poslušanje je stanje, kjer se um ne vrača v preteklost po odgovor. Um tudi ne premišljuje – ker s tem ne ustvarja nove kvalitete, temveč ponavlja staro. Vsrkanje, oplemenitenje in zaključek je eno gibanje v možganih. Tako se učimo kreirati, ne le opazovati misli. To je zadnji namen učenja. Tako reagirajo otroci, ki ne zajemajo odgovorov iz spomina, ki ga še nimajo. Samo »nedolžen« um je pogoj za resnično polno, holistično transformacijo.

Ko zares poslušamo, čas izgine in transformacijski proces nastopi takoj (ker um ne gre v spomin po znanje). Tako znanje ni spomin, temveč nekaj resničnega. Tako postanemo kot tekoča reka. Na ta način ne gradimo novih konceptov, ki še bolj ukalupljajo naš razum.

Opustiti moramo vsakršno reakcijo ali linearno razumevanje znanja – tako pridobimo prostor za novo.

Dinamični um omogoči hiter ustvarjalni proces, ki je hitrejši od današnjega uma.

Mantra, ki lahko pomaga:

O R J O MN (MN = med M in N)

Ko bomo ozvočeni nanjo, se bomo odpirali energijam, ki pomagajo spremeniti um. Vendar pozor: tudi to prakticirajte le kakšen teden dni, nato opustite! Naj ne postane nov vzorec!

Odstranjevanje miselnih vzorcev

V življenju se nenehno sprašujemo – zakaj… ZAKAJ se mi to dogaja? To izhaja iz Freudove atmosfere psihološke analize. Le zahodna družba vedno analizira in sprašuje zakaj. Druge kulture vedo, da je um vedno nov, vedno svež, vedno drugačen. Analiziranje in poglabljanje v problem odražata paničen pristop. Panika zadržuje vzorce.

Običajno delujemo tako, da enak vzrok vedno povezujemo z enako posledico in s tem ustvarimo vzorec, naše ravnanje pa postane obnašanje po vzorcu. Odslej delujte drugače – brez analiz! Preteklost vam vlada skozi strah. Ego, lažni jaz, varuje preteklost (to sem se učil, to sem raziskoval, to sem prebral…, to vem…). Nekateri ljudje ne morejo opustiti svojih vzorcev, ker so od njih odvisni.

Nova psihologija deluje tako, da opušča obsesivni impulz družbe in kulture.

Zavestno prepoznavanje vzorcev – soočanje z vzorci – sproži v nas napetost, nelagodje. Seveda, ugotovili smo, da nekaj v umu ni v redu. Pri uspešnem soočanju z vzorci moramo zato razviti občutek miru, vzorec moramo sprejeti kot danost in ne videti v njem sovražnika. Ali smo ga res sprejeli, vemo po načinu dihanja: če smo ga sprejeli, dihamo mirno; vse, kar sprejemamo, postane “naše” in nima več moči nad nami, zato nas ne prizadene. Kadar pa je dih kratek ali zadržan (znak nesprejemanja), povzroči blokado in zastoj energije. Ustvarja nekakšno paniko.

Zastavite si posamezno vprašanje. Ko dobite odgovore, jih brišite. Le tako boste lahko napravili prostor za pojav novih! Um se mora naučiti, da po odgovor ne sega v skladišče spominov in izkušenj, temveč poišče originalno, novo idejo. Um odgovor išče tako, da prisluhne neskončnemu znanju v sebi in ne išče v svojih predalčkih.

VAJA: Napišite vse svoje miselne vzorce, ki jih želite opustiti, soočite se z njimi in ob tem vzdržujte normalno dihanje.

Primer: vzorec »ne morem se upreti čokoladi«, ker je življenje težko.

Prepoznajte vzorec in bodite pozorni na svoje telo. Izognite se paniki!

Hrepenenje in trpljenje

Naše življenje, posebno v času naraščajočega potrošništva, je v znamenju neprestanega pehanja za uresničevanjem želja, večinoma materialne narave. Zdi se, da željam ni nikdar konca. Ko si izpolnimo eno, se že pojavi druga, še večja, še teže uresničljiva. Toda, ali nas lahko izpolnjene želje tudi notranje izpolnijo?

Ni nam treba hrepeneti po ničemer; stvari, ki si jih želimo, niso v naše dobro, čeprav se tega ne zavedamo. Ko v življenju nekaj želimo, se na to osredotočimo in tako umu omejimo svobodo. Toda uresničitev (zunanjih) želja pokaže, da nismo dobili pričakovanega notranjega miru in zadovoljstva. Z nečem zunanjim smo poskušali pogasiti notranjo željo po (notranji) izpolnitvi – kar je nesmisel. Izpolnjene želje ne morejo prinesti odrešitve, pač pa prinesejo spoznanje, da zunanje izkustvo ni tisto, kar vodi k izpolnitvi.

Obstajajo rojstvo, smrt, fizične bolečine, radost in ugodje, vendar so to le dejstva. Zakaj trpeti zaradi dejstev? Če ne zmorete sprejeti bolečine, ta del življenja postane trpljenje. Ko zmorete sprejeti življenje kot nepretrgana dejstva, prenehate trpeti. Bolečina ni nujno povezana s trpljenjem! Mi sami se odločimo, ali ju povežemo ali ne.

Sama misel nas ne more sprostiti, tudi ne manipulacije, tehnike ali sprostitvene vaje ne; čiščenje čustev je prava pot do tja. Kaj to pomeni? Zavedati se strahov.

Transformacija uma

Transformacija uma poteka skozi naslednje faze: od uma, ki misli, postopno preidemo do uma, ki posluša ter se razvija in tako dosežemo um, ki ustvarja.

Kako prebiti konstrukcijo uma, ki je pogojen z mislijo? Smo na točki evolucije, kjer lahko resnično presežemo ta cikel. Prvo je razumevanje, da zaključujemo dobo misli. To ne pomeni, da bomo odslej brez misli, temveč da misel ne bo več (v prevladujoči meri) pogojena s spominom.

Kako se ustrezneje spoprijeti z življenjskimi izzivi na mentalnem nivoju kot z opiranjem na znanje, ki ga kopičimo? Najprej bomo morali ustvariti boljši stik z našimi auričnimi polji. Ko so polja “odprta navzgor”, se um združi z neskončnim potencialnim poljem (Bog), ki je bistvo vesolja. Tak um je dinamičen, kreativen, inteligenten. Vse postane naravno. Taka sprememba se imenuje transmutacija – sprememba strukture možganov. Od tega je odvisna prihodnost človeške rase.

Tudi nova inteligenca se ne more izogniti procesom v umu. Um se mora obnoviti! Važno je, da začnemo misliti, razmišljati na čisto nov način. Um se tako začne poglabljati v skrivnost in prodira v logiko vesolja, povezuje se s kozmično inteligenco. Naslednji korak ni več predvidljiv. To je nov korak v smeri ustvarjalnosti.

Ko um prehaja skozi proces transformacije, se obe polovici možganov – hemisferi – združita v celoto. Pride do ekspanzija uma, ko občutimo več in več svobode. Postane neomejen in se poveže s skrivnostjo Življenja. Pride do transformacije spominskih celic, ki se prenovijo – vključno z DNK.

Pri transformaciji uma je pomembna spontanost. Spontani um ne misli (ne reagira) linearno.

V um je treba vključiti predstavo o neomejenosti, neizmernih možnostih, iz katerih lahko črpa. Prihodnost se sedaj vrti v zaprtem krogu, ker je pogojena z našimi minulimi predstavami in izkustvi. Nove možnosti uma se odpro, ko se ta zave, da nima omejitev, ko dopusti pojav novega, še ne izkušenega. Le tako lahko realnost postane drugačna – konkretna, živa! Za “novi um” je vse novo!

Novi um deluje tako, da izziv iz sedanjosti rešuje z odgovorom iz prihodnosti. Ne vrača se v preteklost (v spomin), pač pa v sebi poišče nov odgovor na izziv. Um se poveže z izzivom in zato ne podleže starim konceptom. Odgovor, ki temelji na preteklosti (spominu), je ostanek zelo starega instinkta. Instinkt za preživetje izhaja iz pradavnine. Natančno je bilo treba vedeti, kako pobegniti pred medvedom, ko se je ta prikazal.

Ljudje, ki so v procesu transmutacije, lahko izkušajo neprijetne senzacije (bolezni ali neuravnoteženost), vendar so to znanilci napredka. Sprememba omogoči, da postanete prožnejši, pozitivnejši in vse bolj svobodni.

Kako izvesti prenovo uma? Z vprašanji. Primerna vprašanja so zelo uspešen način transformacije v umu. Spremenijo strukturo uma.

Kako se lotiti kultivacije uma? Na enak način, kot smo »čistili« čustva. Ko vzorce prepoznamo, jih »napihnemo«, sprejmemo in na ta način sprostimo.

Metoda samospraševanja

Pomembno vprašanje je: zakaj delati to, kar delamo? To vprašanje odpira v umu novo, neodkrito dimenzijo.

Predlog: zabeležite vse, kar vas v življenju najbolj iritira. Vsak odgovor zapišite, nato celoten zapis zavrzite! To počnite več dni zapored. Nadaljujte, dokler iz glave ne izpraznite vseh »starih« odgovorov.

Ko se začnemo spraševati, “kaj to pomeni?”, se začne razum spreminjati. Vprašanja povzročijo razpoke samozadostnega uma. Proces “brisanja odgovorov” je pomemben, ker to povzroči domino-efekt. Umu namreč sporoča: ne verjamem ti! Počnimo to z zavedanjem! Um tako izgubi vlogo vodje in zavzame vlogo sodelavca. To je razsvetljenje uma.

Vprašanje preusmeri um v prihodnost, ki se še ni pojavila. Pomaga ozavestiti pogoje in čaka odzive nanje. Takoj ko odgovore zavrnemo, zavržemo, se um obrne v prihodnost. Tako um začne nov proces. To je sabotaža v strukturi uma, ki s tem doživi stres. Ko opustimo miselno strukturo, se le-ta zruši; tako um prične z reorganizacijo, ki je transmutacija uma. zabeležite vse, kar vas v življenju najbolj iritira. Vsak odgovor zapišite, nato celoten zapis zavrzite! To počnite več dni zapored. Nadaljujte, dokler iz glave ne izpraznite vseh »starih« odgovorov. Ko se začnemo spraševati, “kaj to pomeni?”, se začne razum spreminjati. Vprašanja povzročijo razpoke samozadostnega uma.

Proces “brisanja odgovorov” je pomemben, ker to povzroči domino-efekt. Umu namreč sporoča: ne verjamem ti! Počnimo to z zavedanjem! Um tako izgubi vlogo vodje in zavzame vlogo sodelavca. To je razsvetljenje uma.

Da opustimo znanje, potrebujemo znanje! Med drugim tudi znanje o predaji.

Predaja uma

Bolj ko um misli, da je inteligenten, bolj se zapleta v samega sebe, manj ima možnosti za razvoj. (Tako preprosti človek kot znanstvenik mislita, da imata inteligenten um!)

Ko se um zave svojih pomanjkljivosti in omejitev in ko prizna, da ni popoln, se sprosti in se ne trudi zavarovati pred resnico, ki je tako preprosta. Tak um postane ponižen, ne da bi se ujel v to ponižnost. Vprašanja in zavrnitev odgovorov znova in znova omogočajo umu, da zlomi svoj ponos. Vse stare strukture se porušijo, ker jih nehamo uporabljati. Počasi se um bolj in bolj vdaja in prehaja v ne-znanje, v skrivnost. Tako postane inteligenten, sprejemnik kozmičnih informacij, ker vanj vstopa kozmični program. Prevzema kodo visoke kozmične inteligence, ki ga je ustvarila.

Popolna predaja um sprosti in izbriše potrebo po nadzoru. Um dojame, da je samo orodje, ki nima svoje lastne moči. Gre za povsem drugačen način delovanja, v povezavi z drugim auričnim poljem, ki omogoči novo inteligenco. Um postane s tem občutljiv, prožen in celosten.

Lahko izberemo, kam bomo usmerili pozornost, kaj hočemo z zavestjo osvetliti. To vključi element svobodne volje (hotenje). Če elementa izbire ne bi bilo, bi bili roboti. Na ta način prepoznavamo, da imamo izbiro – to nam omogoča, da se ne istovetimo s svetom misli. Zato je potrebno brisati miselne vzorce. Izbiramo, na kakšne misli in čustva bomo pozorni. Takoj ko jim posvetimo našo pozornost, jih okrepimo; postanejo naše zavedanje.

Prvi korak na poti transformacije je priznanje, da smo kot roboti, ki delujejo po nespremenljivih programih. Ko to dejstvo ozavestimo, se pojavi želja, da bi se osvobodili avtomatičnega obnašanja. Toda želja nas še bolj zasužnji: bolj ko se branimo – več moči ji dajemo. Nastane nov konflikt in še več zmede. Željo mora nadomestiti neobremenjeno sprejemanje dejstva; dejstvo je pač treba sprejeti in se pomiriti z njim, brez obsodbe. Takoj, ko se sprostimo, preidemo v zavestno polje delovanja, čeprav so tu še vedno misli. To polje je nežnejše – tu se začne svetlikati svoboda.

Napredek je že, ko vidimo življenje kot nedokončano željo po ukazovanju, vladanju. Pojavi se vprašanje, kaj sploh počnemo. Do notranje sprostitve pride, ko prepoznamo, da si z umom želimo neprestano voditi, usmerjati in ukalupljati življenje – kar je nesmisel, saj um ne more obvladovati življenja.

Ko opustimo miselni nadzor svojega življenja, odkrijemo inteligenco, ki se izmika našim predstavam. Vse je odvisno od nas. Ko se zavemo in prevzamemo odgovornost, se povežemo s Svetlobo. Svete knjige, duhovni učitelji, stara znanja so za človeški um velik stimulator, ki prinaša nova dejstva. Vendar pa nam miselni koncepti zastirajo zavedanje. Ko nove vibracije poizkušajo prodreti do nas, je prva reakcija kot krč, lahko tudi jeza, obsodba, dolgčas… zameglitev čustev. Tudi ko hočemo razumeti, je v nas odpor. Živčni sistem zamegli čustva in ustvari »zaščito«, da novo znanje ne more prodreti v nas.

Inteligenco najdemo v tišini, ki se je zavemo šele tedaj, ko um umolkne. Tišina omogoča kreativnost, življenjsko srečo, široko paleto izkušenj, nove vtise. Skozi tišino vzpostavimo stik s kozmično voljo.

Kozmična volja um odpre v krogu 360° – odpre ga vsem možnostim, ki obstajajo. Delovati s kozmično voljo pomeni uravnoteženo uporabiti svojo voljo – 50 % lastne volje in 50 % volje misterija, vesolja.

Kreativni um

Reaktivne misli – misli, ki se vežejo na preteklost in minule izkušnje – nas priklepajo na staro. naslednja faza razvoja je pozorni um, ko se odpremo življenju in kozmični inteligenci. Končni cilj pa je kreativni um, ustvarjalen um. Evolucijski namen je, da se proces reaktivne misli umakne kreativnosti.

Kreativni um, kot zadnja stopnja, je drugačen od pozornega uma; je pristop, s katerim prihodnost deluje na sedanjost. Na ta način deluje kreativno-ustvarjalna inteligenca. Kaj to pomeni? Da izberemo zorni kot v smeri prihodnosti, ki smo si jo zamislili, se skoncentriramo nanjo in jo začnemo »udejanjati« v sedanjosti. Ko »vizualiziramo« prihodnost in se usmerimo proti njej, ji pomagamo, da se udejani. Prisili sedanjost k uskladitvi z začrtano prihodnostjo. To je inteligenca, ki »gre« v prihodnost in jo »pripelje« v sedanjost.

Ko zares prisluhnemo “svoji prihodnosti”, začne kreativni um obnavljati sedanjost. To ne pomeni, da kreativno inteligenco imamo, temveč da smo ta inteligenca.

Ko delujemo skozi »um, ki misli«, so naše možnosti omejene (pomisleki: to zame ni mogoče; jaz tega ne zmorem…). Ko prehajamo v kreativni um, ugotovimo, da sami postavljamo svoje omejitve ter nabor možnosti, kajti v svoji globoki biti smo Bog, ki je stvarnik vsega.

Smo na pragu spoznanja, da se lahko približamo višji ravni ustvarjanja, Stvarniku, le tako, da kultiviramo um preko »pozornega uma« k “dinamičnemu, kreativnemu umu”. Stvarnik nam je vcepil svojo ustvarjalno bit, nas prepustil osebnemu razvoju in umaknil svoj nadzor v človeškem programu (svobodna izbira).

Um, ki ustvarja, ne posluša; kako bi sicer lahko ustvarjal nove kreacije? Stvarnik ustvarja popolnoma novo realnost, ki je dotlej nismo poznali. Ko na novo ustvarja, ta kreacija (stvaritev) ni v Bogu, ampak se Bog »nadaljuje«. Stvarnik je razvijajoče se, neskončno, neomejeno Bistvo – esenca.

Deset spoznanj o novem umu

1. Novi um ni povezan s sedanjim umom. Nova inteligenca se s staro ne da primerjati!

2. Opustitev konceptov, vzorcev in znanja sedanjega uma je pogoj za napredek.

3) Spoznanja o auričnih poljih so potrebna za razumevanje celostnega delovanja zavesti ter enosti.

4) Um, ki zna prisluhniti, se odpre življenju, je optimističen in ima veliko možnosti za preživetje. Sedanji misleči um je uničujoči um, ki deluje proti sebi, je omejen in producira vedno nove tragedije.

5) Tehnika zavračanja poznanih odgovorov lahko postane naraven način delovanja uma, ki jo uporabljamo v vsakdanjem življenju – postane avtomatičen proces. Zavračanje odgovorov, ki se vežejo na preteklost, lahko postane glavna (a ne edina) tehnika za spremembo uma.

6) Novi um je prost sodbe in interpretacije. Proces razlage (interpretacije) mislečega uma ne omogoča globokega razumevanja. Misleči um sodi, zato zavrača novo znanje.

7) Le skozi um, ki posluša, lahko svetloba vstopi v materijo. Samo nekonceptualni um omogoči neposreden vstop luči, zato je »pozorni« um pogoj za popolno razsvetljenje.

8) Ko se um razodene, se odreče egu in ponosu, postane inteligenten – razsvetljen um.

9) Cilj je doseči kreativni – stvarniški um, ki se izraža v materiji kot samo-stvarnik.

10) Kreativna inteligenca prinaša novo strukturo misli. Kreativnost se pojavi, ko se porajajo misli, ki so v stiku z življenjem in niso posledica starih konceptov. To je nekaj novega za ta planet.

Skozi um, ki razmišlja, smo dojemali, da nam preteklost ustvarja sedanjost, skozi pozorni um pa rečemo, da je sedanjost usmerjena v prihodnost. Zdaj moramo početi stvari, ki so usmerjene v prihodnost. Um, ki posluša, omogoča rojstvo prave (s preteklostjo nepogojene) prihodnosti!

Novi um ne deluje v duhu vpetosti v koncepte in ideje, pač pa se odpre intuiciji in posluša v krogu 360°. Na ta način se lahko rešujejo vsi človeški problemi, od najmanjših do največjih. Ni nam potrebno še več novega znanja, ker to postaja vse večji balast. Um tako postaja odlagališče starih misli. Med novim znanjem, ki prihaja, in starim se lahko ustvarijo napetosti. Namen nove inteligence je, da lahko sami uspemo doseči kvaliteto tega uma.

Ena od značilnosti inteligentnega uma je, da je v nevednem, ker ga ne zanimajo obramba, varnost in predvidevanje. Medsebojna komunikacija bo verjetno popolnoma drugačna kot danes (telepatija). Razum posameznikov se bo povezal (ločeni ljudje – vsak svoj um) in delovati bodo začeli kot eno, brez egov. Podobno kot pri povezovanju molekul, ki se združijo in ustvarijo celico.

Ra