Drugi niz štirih oddaj na Radiu Kranj v sklopu oddaj Zdrave življenjske veščine
(oddaje so na sporedu ob sobotah ob 10:05 in ponovitev ob nedeljah ob 17:00 uri)
Gost oddaje: Zoran Železnikar
Napovednik niza oddaj
V prvem sklopu oddaj Človek na razpotju – stopiti v svetlobo smo ugotavljali, da stara miselnost ne more več reševati nakopičenih problemov; potreben je nov način razmišljanja, predvsem pa sprememba vrednot in idealov. Razmišljali smo, kako se do njih dokopati, soočili smo se s temeljnimi problemi današnjega časa, se poglobili v fenomen strahu in iskali primerne poti iz stisk, v katerih se je znašel sodobni človek. Minule oddaje so dostopne na portalu www.prisluhni.si.
V drugem sklopu oddaj bomo skušali zagotoviti nekaj novih zidakov za temelje nove družbe. Prva oddaja nosi naslov Prodreti k višjim spoznanjem, druga Neznani fenomen – bolezen, tretja govori o Naših miselnih zaporih, četrta pa O naših kozmičnih bratih in sestrah.
Peta oddaja: Prodreti k višjim spoznanjem
Zvočni zapis oddaje (z dne 13.1.2024):
(1) Danes nas z vseh strani zasipajo z informacijami, ki v nas budijo vedno nove strahove – pred virusi, vojno, lakoto, pomanjkanjem, vremenskimi katastrofami, še večjim odvzemom svoboščin itd. Nobenega dvoma ni, da nas vse to peha v vse večje malodušje, v nemoč, v rušenje samozavesti, v izgubo smisla življenja, vse to pa vodi v izgubo zdravja in kakovosti življenja. Človek, ki ni pripravljen na vse to pogledati z novega, povsem drugačnega zornega kota, je resnično v zelo težkem položaju. A kakšen je ta novi zorni kot? To je pogled z ravni višjega zavedanja, onkraj človeške majhnosti in ujetosti v zunanje podobe sveta.
V prvi oddaji smo razmišljali, da so vse to, kar sedaj doživljamo, zaostrene lekcije, s pomočjo katerih bi se lahko odlepili od starega sveta in stopili na višjo stopničko našega duhovnega razvoja. To je stopnička, na kateri odrinemo predstavo o sebi, da smo nemočna smet v vesolju, drobno, nepomembno kolesce v civilizacijskem stroju, in jo zamenjamo z zavedanjem, da smo v resnici čudovita, božanska bitja s potenciali, ki jih komajda poznamo; smo božanske iskre Stvarnika, ki je tvorec vsega, kar obstaja; smo duhovna bitja s človeško izkušnjo, ki so na poti spoznavanja svojega kozmičnega porekla. Le s to predstavo se lahko odlepimo od svoje ujetosti, zaslepljenosti z materialnim, le s to predstavo lahko prepoznamo, da so tiste vrednote, ki zadostijo potrebam duše: spoštovanje, razumevanje, sočutje, modrost in ljubezen.
Govorili smo že o reinkarnaciji – krožnem utelešanju duše, o nauku, ki pomembno razširja razumevanje širšega konteksta naših življenj. Naj ta koncept utemeljim s praktičnim primerom. V Tibetu so ob smrti starega tibetanskega duhovnega voditelja (lame) svečeniki približno vedeli, kdaj in kje se bo novi lama rodil, a niso vedeli natančno. Tako so v ustrezni vasi zbrali skupino dečkov, ki so bili zaradi svojih nenavadnih sposobnosti primerni kandidati zanj in jih peljali s sobo, v kateri je bilo zbranih ogromno igrač. Eden izmed dečkov je med njimi nezmotljivo pokazal, katere so bile igrače starega lame. To je bil dokaz, da v njem res biva duša preminulega lame.
(2) V vseh prejšnjih oddajah tega niza smo spoznavali – in tudi v bodočih bomo to le še utrjevali – da lahko iz začaranega kroga izstopimo le z znanjem, ki presega materialistični okvir. Pomembna sestavina novega znanja je zavedanje pomena čistosti človeškega življenja. Omenili smo že, da so iz Svetega pisma in krščanskega nauka izbrisali vse navedke o reinkarnaciji, krožnem utelešanju duše. S tem je bilo krščanstvu prikrito tudi zelo pomembno spoznanje, da se življenje duše, ki se nadaljuje v drugih telesih, ravna po zakonu karme. Ta se popreproščeno rečeno, ravna po načelu: kar boš v tem življenju sejal, boš v naslednjem življenju žel. Torej še malo ni vseeno, kako čisto in etično je tvoje življenje med rojstvom in smrtjo. Krivico, ki si jo storil nekomu, boš po tem zakonu doživel na lastni koži, če ne v tem pa v naslednjem življenju. Kako drugačna bi bila naša življenja, če bi se tega že od malega zavedali, a o tem nas ne poučijo v nobeni institucionalni šoli. Ali bi se še podajali v nemoralna, nepoštena, agresivna dejanja, če bi vedeli, da bo kazen neizogibno sledila?
Na tem mestu se velja ozreti na poznani, a večinoma nerazumljeni Kristusov izrek: Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levega. Kako to razumeti? Če sem dobil udarec, na videz brez razloga, je vzrok zanj morda v prejšnjem življenju in sem tokrat deležen povračila; torej prihaja do poplačila dušnega dolga. Če pa je tako, je smiselno ta dolg v celoti poplačati, ne pa vrniti udarec, s čimer bi priložnost za poplačilo svojega dolga zavrnili in svoj karmični dolg celo povečali. To je dragoceno imeti pred očmi, ko smo deležni neprijetnih dejanj.
Vsako neetično dejanje, kot tudi vsako dobro delo sta po kozmičnem zakonu prej ali slej poplačana – tudi brez zemeljskih sodišč. Naj si človek za to s svojo skromno zemeljsko etiko prizadeva ali ne – kozmični zakoni vedno poskrbijo, da je pravici zadoščeno; če ne zdaj, pa pozneje.
Omenjenega Kristusovega nauka pa seveda ne smemo razumeti preozko: ne pomeni, da se je treba ukloniti nasilju, pač pa se odzvati dostojanstveno, brez maščevalnosti in pokazati, da nasilje za nas nikoli ni prava izbira.
(3) Omejeni s sedanjim svetovnim nazorom ne znamo pojasniti številnih okoliščin in danosti, ki so še kako pomembni za kakovost naših življenj. Zadovoljimo se z razlago, da gre pri številnih stvareh za naključja. Vendar naključij ni, vse urejajo kozmični zakoni, ki jih je treba, če želimo živeti bolj modro, spoznati in upoštevati. Ena izmed takšnih stvari je na primer izbira življenjskega partnerja. Zakaj si denimo marsikdo izbere partnerja oz. partnerko, s katerim kasneje pride do popolnega poloma?
Z nekaj duhovnega znanja stvar postane logična. Vedeti je treba, da v sedanjem življenju tkemo tesnejše odnose predvsem z dušami, ki so pomembne vloge igrale tudi v predhodnem ali predhodnih življenjih, le da so vloge drugačne, marsikdaj zamenjane. Kako bi sicer poravnali medsebojne dušne dolgove? Z nekaterimi dušami torej skozi zaporedna življenja skupaj duhovno rastemo. Zato nas določeni ljudje bolj privlačijo kot drugi. Najbolj nas privlačijo tisti, s katerimi imamo neporavnane račune iz minulega življenja. Kozmični zakon namreč narekuje, da je treba dušne dolgove do drugih duš poravnati.
Da je temu tako, se lahko prepričamo s pomočjo metode, ki se imenuje »regresija«. Ustrezno usposobljena oseba – regresoterapevt – nas v alfa stanju vodi v minula življenja in tako lahko – kot v sanjah – vidimo dogodke in slike iz aktualnega minulega življenja, v katerih lahko npr. razberemo, v kakšne odnosu smo bili z določeno osebo, ki tudi v našem sedanjem življenju igra pomembno vlogo. To nam lahko pomaga razumeti marsikaj, kar je sicer popolnoma nerazložljivo.
Pomembno spoznanje, ki potrjuje zakon reinkarnacije, je, da talenti in darovi, s katerimi se rodimo, niso odraz naključja, temveč odraz znanj in sposobnosti, ki jih naša duša prinaša iz minulega življenja. Tudi naša izkustva in pomembna spoznanja duše ob zaključku enega utelešenja niso izgubljena temveč se kopičijo in omogočajo, da se duši v vsakem življenju ni potrebno vsega učiti znova. Tako gradi na doseženih spoznanjih in se vedno bolj izpopolnjuje in plemeniti.
(4 ) Povedano nam daje slutiti, da je etika ena od osrednjih načel stvarstva in je tako rekoč vtkana v temelje vesolja. Bitja, ki posedujejo zavedanje lastne identitete, imajo namreč nekaj v sebi, kar jih odvrača od neetičnega ravnanja – imajo vest. Bitja z dušo torej od Stvarnika prejmejo nekaj takšnega, kar omogoči, da lahko vedno najdejo pravo pot k svojemu napredku. Po drugi strani pa je vsaka egoistična naravnanost, vsako parazitiranje, ki ruši dobrobit celote, obsojena na propad.
V sedanjem obdobju materialističnega razvoja je bilo omogočeno, da se je izoblikovala osebna identiteta človeka – svobodno oblikovanje odnosov in ciljev, deloma ali v celoti na račun koristi širše družbe. Vendar pa zaradi zakona karme posameznike vedno zadenejo posledice njihovih manipulacij in neetičnosti. V sedanji fazi, ko prevladuje element moči nad elementom ljubezni, prihaja do vse hujšega zanikanja in teptanja duše, vendar se ta proces ne more nadaljevati v nedogled brez posledic.
Dokler ostaja moč temeljna vrednota človeka, sta možna predvsem dva scenarija prihodnjega razvoja človeštva: da človek utone v stiskah in vojnah, v vse hujšem razvrednotenju človečnosti, oropan za svobodo in dostojanstvo, ali pa da s transhumanizacijo – pretvorbo človeka v mehanično bitje brez svobodne volje – preneha interes duš za utelešenja na planetu Zemlja. Prepričan pa sem, da človeštvu na Zemlji takšna usoda po nobenem od omenjenih scenarijih ni namenjena.
V človeško dušo je vtkana težnja k ljubezni; bolj ko je duša razvita, močnejša je ta težnja. Izvira iz globoko vsajene želje po združitvi z Virom, iz katerega izhajamo. Bližje, ko smo Izviru, močneje jo čutimo. V vesolju obstaja mehanizem, ki krepi to težnjo v duši – to je bolečina oziroma trpljenje. Izkustvo trpljenja nas vodi k spoznanju, da povzročanje trpljenja drugim prinese še več trpljenja tudi nam samim, zato se od tega hitreje odvrnemo.
(5) Vsaka civilizacija doživlja razvoj na dveh področjih: na področju duhovnosti in na področju znanosti in tehnike. Razvoj na obeh naj bi tekel nekako vzporedno, sicer pride do neuravnoteženega razvoja in civilizacija je zapisana propadu. Težava sedanje civilizacije je, da je razvoj na duhovnem področju močno zaostal za napredkom znanosti in tehnike. Kako bi bilo mogoče to neskladje popraviti?
V zgodovini so napredne ideje vedno lansirali posamezniki z visoko etiko in inteligenco. Največji je bil zagotovo Kristus iz Nazareta, katerega izvirna sporočila pa so bila ljudem prikrita. Krščanstvo je zaradi napak klerikov izgubilo veliko zaupanja in ugleda in tako Kristusovo sporočilo modernemu človeku ni niti zanimivo, niti ni ustrezno dojeto, čeprav prinaša tisto najpomembnejše, kar je nujno potrebno povedati sodobnemu človeku: Vsa človeška bitja z dušo smo otroci istega kozmičnega očeta; naša telesa so tempelj, v katerem živi On kot naša duša. Ob smrti telesa se duša razveže od mesenosti in se poda v svoj duhovni dom k Očetu, da bi se čez čas duhovno osvežena zopet vrnila v fizični svet z novimi nalogami. Fizična življenja so odlične priložnosti za učenje, s čimer se skozi nove lekcije osvobajamo duhovne nezrelosti in se tako podajamo na vse višje duhovne ravni.
Da bi dojeli to sporočilo, bodo potrebni nov pristop in novi razlagalci, ki se bodo namesto na mistiko oprli na duhovno znanost, na celovito znanost, ki bo sodobnemu človeku ponudila bogastvo duhovnega znanja, s katerim bo človek ne le resnično spoznal samega sebe in svojo bit temveč bo sposoben zgraditi družbo blagostanja, miru in ljubezni. Nova znanost, ki se bo odprla duhovnim razsežnostim, bo neprimerno boljša učiteljica in voditeljica kot današnja. V njenem zavetju bo zemeljski človek lahko napredoval v bitje, ki enakopravno komunicira z razvitimi rasami v vesolju. Spoznal bo namreč, da v vesolju ni sam, je le osamljen, dokler ne postane nenasilno, ljubeče bitje.
(6) Če bi se ob koncu vprašali, kaj je smisel človeškega življenja, bi brez dvoma zadeli v črno z odgovorom: naučiti se ljubiti. A sedanji čas mnogo bolj kot čustva povzdiguje razum. A ta je – sedaj – nesposoben odgovoriti na povsem preprosta, temeljna vprašanja. Vabim vas, da skupaj napravimo preprosto vajo, ki vas bo o tem prepričala in vam obenem odprla povsem nova obzorja.
Povsem sproščeni iztegnimo svojo razprto dlan in jo dvignimo v višino glave. Pozorno jo poglejmo. Dlan je čudovit mehanizem s kostmi, z mišicami, s kitami, z ožiljem in živci. Vidimo posamezne prste, členke, dlan, kožo, zunanjo pojavnost. Zavedamo se, da je to čudovit, živ organizem, ki se je sposoben sam pozdraviti, če se poškoduje. In zdaj si zamislimo, da se kazalec dvigne, postavi v pokončen položaj. Kako to naredi? Kaj vse je potrebno, da se premakne? Kdo da ukaz mišicam, da se napno? Kako poteka proces, ki omogoča preprost premik prsta in kaj je v ozadju? Je najprej potrebna misel, da bi se prst dvignil? Pa si zamislimo, da se je prst dvignil. Ali se to zgodi? Očitno ne. Potrebno je še kaj drugega. Je to hotenje, namera, ki sproži impulze v mišicah? Pa si recimo: Naj se prst dvigne. A tudi to ni dovolj. Potrebna je odločitev, nek globlji, notranji vzgib, ki požene mišice, da se prst premakne. Torej se odločimo. In prst premaknemo. A kdo je ta, ki je sprožil odločitev? Očitno sem to jaz, a kje je ta jaz? Je v mojih možganih ali v srcu? Je jaz in moja zavest nek fizikalni elektro-kemični pojav v možganih ali nekaj bistveno bolj zapletenega, kar se zaveda sebe, svojih možganov, svojega telesa, svojih misli, svojih čustev? Sem jaz nekakšen upravitelj vsega tega bogastva – telesa in psihe? Očitno. Od kod prihaja moja zavest, ki sebi reče »jaz« in se zaveda svojega obstoja? Od mojih staršev? Toda moja zavest in moj jaz se popolnoma razlikujeta od zavesti in jaza mojih staršev!
Zavest in jaz sta za sedanjo znanost velika uganka. Uganka, ki so jo naši predniki znali razvozlati. Ko se nekoliko odpremo starim modrostim, se nam odpre povsem nov, silno zanimiv duhovni svet. Misli stečejo v povsem novo smer. Odprejo se novi pogledi, nove rešitve, veliko bolj modre. Ko spoznamo sebe v tej novi, mnogo svetlejši luči, smo sposobni zgraditi veliko boljši svet.
Šesta oddaja: Neznani fenomen – bolezen
Zvočni zapis oddaje (z dne 20.1.2024)
V peti oddaji smo – v želji širiti spoznavno obzorje človeka – napravili nekaj poskusov odstiranja skrivnosti življenja. Segli smo preko petih človeških čutov in se poglobili v tisto, kar ne stoji le za materialnim temveč tudi za psihičnim obstojem človeka. Tokrat se bomo posvetili pojavom v telesu, ki še kako zanimajo vsakogar od nas, posebno v zadnjem času. Bolezenski pojavi imajo ob poglobljeni obravnavi veliko zanimivejše ozadje kot si predstavljamo. Človek namreč že zdaleč ni le snovno, meseno telo, kot so nas učili.
(1) Doslej smo nanizali že veliko argumentov v prid trditvi, da je raziskovanje metafizičnega sveta za sodobnega človeka nujnost. Izkaže se, da je v svetu metafizike možno najti odgovore, ki jih zaman iščemo v obstoječi znanosti. To še kako velja tudi za notranji ustroj človeka in mehanizme bolezni. Naj mi bo oproščeno, da tukaj podajam poenostavljene razlage, da bi bila zahtevna tematika bolj razumljiva.
Govoriti o bolezni brez poznavanja duhovne plati bivanja je tako kot bi pojasnjevali jedrski reaktor, a bi poznali zgolj mehaniko, fiziko in kemijo, ne pa tudi elektrike, magnetizma, radiologije in jedrske fizike. Ob ignoriranju duhovne plati prave slike bolezni preprosto ni mogoče sestaviti.
Sedanja medicina bo resnično napredovala, ko bo prenehala človeka obravnavati le kot skupek fizičnih sestavnih delov, ko bo prenehala zdraviti simptome in se začela poglabljati v vzroke bolezni, ter se začela zavedati, da človeka ne zdravijo medikamenti temveč notranje sile v človeku.
Stališče, da človeško telo ne deluje popolno in da je bolezen dokaz nesposobnosti zagotoviti zdravje, je odraz nepoznavanja človeškega bitja in subtilnih procesov v njem, nepoznavanja poslanstva bolezni.
Človek kot eno najbolj dovršenih kozmičnih bitij je veliko bolj zapleten, kot si predstavljamo. Opremljen je z očem nevidnimi instrumenti, ki nam lahko dajejo sposobnosti, še veliko večje kot te, kakršnih se zavedamo zdaj. Doslej ni bilo zaželeno, da bi človek kaj več vedel o tem, zdaj pa je to znanje odločilnega pomena. Gre za znanje, ki je prisotno v vseh duhovnih tokovih in izročilih, ki pa ga materialistično orientiran sodobni človek obravnava omalovažujoče.
Ko se bo medicina namesto s seciranjem mrtvih teles pričela ukvarjati z živimi duhovnimi tvorbami, bo doživela resničen napredek.
V nadaljevanju posredovane informacije vas utegnejo presenetiti, saj o tem v šolah ne govorijo. A poskusite jih sprejeti z radovednostjo, brez vnaprejšnjega zavračanja, in ugotovili boste, da vam razjasni marsikatero doslej nerazrešljivo uganko.
Etrsko telo
(2) Ključno vprašanje je, kaj je tisto, kar človeka dela živega. Očitno gre za nekaj nevidnega in nesnovnega, kajti človeško truplo naj bi v trenutku smrti ne izgubilo teže. To nevidno v krščanstvu imenujemo duhovno bitje ali duša, ki je tudi nosilec zavesti človeka. Duša je precej bolj zapleteno bitje kot nam jo slika krščanstvo. Sestavljena je iz več delov. Njena bistvena sestavina naj bi bila zavest, zavest pa je nekaj povsem nesnovnega; je metafizični, duhovni pojav, lastnost duhovnega bitja, ki omogoča zavedanje in delovanje, z eno besedo – življenje.
Zapleteni psihični in kognitivni procesi v človeku so mnogo pretežka naloga, da bi jim bili kos le možgani z elektro-kemičnimi procesi, ki se dogajajo v njih. Zavestne procese lahko opravljajo le duhovne, žive tvorbe, torej bitja. Mi si tega ne predstavljamo, a naše snovno telo prežemata kar dve takšni bitji, duhovna znanost jih imenuje etrsko in astralno telo, ki sta v resnici zaslužni za to, da je človek živo in čuteče bitje. Podobno je tudi z živalmi in rastlinami. Gre za nekakšna očem nevidna, subtilni oblačka, subtilni jajčasti tvorbi, ki prežemata naše fizično telo. Etrsko je odgovorno za življenje telesa, astralno pa za psihološke pojave – zavedanje, mišljenje in čustvovanje.
Etrsko ali življenjsko telo je torej tisto, ki telesu prinaša življenje. Brez etrskega telesa, ki je nujno za obstoj vsakega živega bitja – rastline, živali in človeka, ni življenja. Možno ga je slikati s pomočjo Kirlianove fotografije, vidimo pa ga kot komaj zaznavno svetlikanje tesno ob koži telesa.
Etrsko telo je nekakšen kalup, v katerem fizično telo raste, napajano z energijo in vsemi informacijami za ustrezno rast in delovanje. Vsak telesni organ ima etrskega dvojnika, zato je vsak organ živo bitje.
V trenutku smrti se etrsko telo loči od fizičnega telesa; takrat je v hipu prepuščeno zemeljskim silam in razkroju ter razpade na zemeljske snovi in elemente. Ko se iz telesa umakne duhovno, to propade. Kam pa gre etrsko telo? V duhovni svet, od koder je tudi prišlo.
Astralno telo
(3) V etrskem telesu se po nekakšnih kanalih – nadijih – pretaka življenjska energija – či ali prana do vsake celice, vsakega organa. Če je količina življenjske sile (bioenergije) v posameznem organu ustrezna, je organ zdrav, če je je preveč, se organ vname, če je je premalo, pa prične odmirati. Na to telo delujejo bioenergetiki in z ustreznimi metodami – npr. s pritiskanjem, zabadanjem igel ipd.. Tako balansirajo energijo v organu in ga ozdravijo. Če okončino, npr. nogo, amputirajo, s tem niso odstranili etrske noge in človek lahko trpi bolečine v njej, čeprav je nima več.
Če bi imel človek le etrsko telo, bi bil kot rastlina. Bil bi v komi. Ne bi se zavedal sebe. Tako pa ima poleg etrskega telesa tudi tretji člen – »astralno ali emocionalno telo«, ki je odgovorno za vse psihične procese človeka – čutenje, čustvovanje in razmišljanje, ki so v resnici duhovni pojavi. Astralno telo je sedež zavesti in je nekakšna živa jajčasta tvorba, ki prežema celotno fizično in etrsko telo – v bistvu ju nekoliko presega. Ima množico funkcij. Brez astralnega telesa bi se človek ne zavedal sebe in bi bil brez zavesti. Astralno telo imajo vsa čuteča bitja – torej živali in človek. Rastline ga nimajo, zato ne morejo čutiti tako kot človek.
V nasprotju z etrskim telesom astralno telo ni prikovano na fizično, temveč se ponoči – ko zaspimo – dvigne iz fizičnega in se odpravi na potovanje v astralni svet, ki je njegov dom. V trenutku, ko zapusti fizično telo, se zavest telesa zatemni – zaspimo in ne registriramo tega, kar doživlja astralno telo. Šele ko se ob prebujanju vrne v fizično telo, lahko v primeru, da je ta prehod počasen, doživimo nekaj sanjskega doživetja, ki ga je doživelo zunaj. V času spanja etrsko telo ni prežeto z astralnim telesom, zato si lahko odpočije, se regenerira. Zato je spanje nenadomestljivo, brez njega umremo.
Ob smrti se astralno telo skupaj z etrskim – tokrat za vedno – loči od fizičnega. Zato so sanje »mala smrt«, ko se po prebuditvi začne nov cikel zavedanja, ki pa ne vključuje fizičnega telesa. S seboj v onostranstvo pa tako etrsko kot astralno telo odneseta izplen minulega življenja, in predstavljata nekakšno seme za prihodnje življenje.
Pravi intelekt človeka ni v fizičnih možganih, kot mislimo, temveč v omenjenih dveh subtilnih telesih, možgani pa so le duhovno-fizični pretvornik, da duhovni impulzi lahko delujejo na fizično telo.
Psihični vzroki bolezni
(4) Psihični procesi v astralnem telesu so za jasnovidnega vidni kot barvni oblački, ki se prelivajo in prepletajo, odvisno od trenutnega čustvovanja. Ti procesi in čustvena stanja – navdušenje, ljubezen, sovraštvo, jeza, užaljenost itd. so energijski impulzi, ki vplivajo na etrsko telo. Intenzivna in dolgotrajna psihična stanja kot npr. jeza ali žalost iz astralnega telesa vplivajo na etrsko telo, ki posledično ustvari presežek ali manjko energije na mestu organa, ki ima nekakšno zvezo s čustvom. Tako npr. jeza povzroči zgostitev energije v jetrih, kar se v fizičnem žolčniku odrazi kot žolčni kamni; kritičnost in razočaranje poškoduje ledvica, dolgotrajna žalost pa pljuča. Tako torej psihična stanja vplivajo na stanje fizičnega telesa oz. na zdravje človeka. To je torej zapleten mehanizem, ki ima za posledico, da stres, veliki čustveni pretresi ali psihična stiska neposredno vplivajo na fizično zdravje.
Fizično telo kot instrument duše je sredstvo, na katerem se psihične nepravilnosti človeka odrazijo kot obolenja, bolezni. Bolezen je torej zelo pogosto posledica notranjega, psihičnega dogajanja v človeku. Je kot alarm, ki naj nas opomni, da nekaj počnemo narobe, da smo z nečim porušili notranjo harmonijo v telesu. To harmonijo smo porušili zaradi tega, ker so bili impulzi astralnega telesa, ki je sedež psihičnih pojavov, premočni. Bolezen je torej – preprosto rečeno – pretirano delovanje astralnega telesa, ki preveč pritiska na etrsko, to pa na fizično telo. Za ozdravitev mora etrsko telo zopet vzpostaviti notranjo harmonijo.
So še drugi dejavniki obolevanja, med zelo pomembnimi so npr. strupene substance in drugi škodljivi vplivi, ki smo jim v vse večji meri izpostavljeni. Za bolezen obstajajo tudi karmični razlogi, ki v mnogočem pogojujejo tudi strukturo in lastnosti sedanjega telesa. Prevare, laži in spletkarjenje v minulem življenju povzročijo šibko in bolehno telo v naslednjem življenju. Ste si predstavljali kaj takšnega?
Bolečina kot običajen sestavni del bolezni je dobila status nehumanega dejavnika, ki ni dostojen človeka in ga je treba preganjati. Toda bolečina in bolezen v resnici nista nekaj slabega temveč izraz pozitivnih procesov, ki nas spodbujajo k ozdravitvi psihe, razbremenitvi duše. Zatiranje zunanjih znakov (simptomov) marsikdaj te procese le ovira in otežuje in pogosto prispeva k temu, da se bolezenski proces potuhne, da bi kasneje izbruhnil še z večjo močjo.
Vloga mikrobov
(5) Leta 1982 je ameriška avtorica Louise Hay objavila knjigo Telo je tvoje, v kateri je popisala psihična ozadje vseh najpogostejših bolezni in zdravstvenih težav. Služi lahko kot dragocen priročnik, v katerem najdemo napotke, ko se znajdemo v bolezenskih težavah in želimo poiskati resničen vzrok težav.
Naučeni smo, da v primeru obolelosti iščemo zunanje vzroke – kar pomeni izogibanje odgovornosti zanjo. Tako bolezen postane nekaj zunanje povzročenega, s čimer naj se ukvarjajo strokovnjaki – zdravniki in zdravilci. Naše zdravje je postalo stvar drugih, za kar je treba plačati. Postalo je tržno blago, kar sta obilno izkoristila farmacevtski in medicinski sektor, ki prav tako kot vsi ostali delujeta za dobiček. Zato je pomembno zdraviti, ne pa pozdraviti, da so stranke zagotovljene.
Na prelomu 20. stol. bi ob raziskovanju vloge mikrobov skoraj prišlo do uveljavitve koncepta pleomorfizma Antoina Bechampa, ki je trdil, da mikrobi niso povzročitelji bolezni temveč njena posledica. Toda pod pritiskom vplivnežev je zmagal Pasteurjev monomorfizem, ki je omogočil prakso, da za vsako bolezen okrivimo nek mikroorganizem in ga napademo z zdravilom. Od takrat so farmacevtski koncerni najbolj donosna panoga gospodarstva. Pustimo ob strani, da so v kali zatrli številne poskuse, da bi napredne in cenene metode zdravljenja številnih akutnih bolezni, vključno z rakom, prišle v javnost in uporabo. Posel tisočletja pa so farmacevti napravili ob nedavni plandemiji, ko so svet preplavili s t.i. cepivi, za katere pa se je izkazalo, da nikakor niso tisto, kar so nam tedaj obljubljali.
Zdravniki se vse manj zanesejo na svoj človeški čut in intuicijo in so vse bolj odvisni od aparatov in instrumentov. Nekoč zelo sposobnih “družinskih zdravnikov”, ki so iz srčnega utripa, krvnega tlaka in preprostih pregledov znali izluščiti diagnozo, ni več. Kmalu bo vse nadomestila umetna inteligenca.
Stranpoti medicine
(6) V zadnjem stoletju so se človek, njegov stil življenja in delovanja ter njegovo okolje in prehrana drastično spremenili, s tem pa se je spremenil tudi obseg dejavnikov, ki ogrožajo naše zdravje. Največjo degradacijo sta doživela okolje in prehrana, ki sta močno oropana. Napredne tehnologije so prinesle zelo nezdrav način življenja s premalo stika z naravo in sočlovekom. Vse to človeka peha v vse večjo odtujenost od sebe in ruši njegov duhovni temelj, to pa ubija njegovo zdravje in obstoj.
Če sedanja družba ne bo našla poti iz duhovnega nazadovanja, se bo to odrazilo v pešajočem zdravju človeštva in vse hujših stiskah. Dokler bomo dovolili, da se medicina uklanja farmaciji, bo zdravljenje ostalo le posel. Dokler medicina prezira dušo in duhovno plat človeka, dokler je ne zanima pretok življenjske energije po telesu in njeno uravnavanje, resnega napredka v razumevanju in obvladovanju bolezni ne bo. Če bi medicina doumela, da se vsaka bolezen prične kot motnja na subtilnem etrskem telesu, bi bolezen zaznala, še preden bi se ta odrazila na fizičnem telesu.
Dokler ne dojamemo, da je zdravje predvsem naša lastna odgovornost, ga bomo še naprej iskali tam, kjer ga ni mogoče najti. Dokler ne bomo spregledali, da nas na vsakem koraku načrtno polnijo s strahovi, ki rušijo naš notranji mir, ubijajo našo samozavest in veselje do življenja, bo bolezen cvetela. Zdaj nam že postaja jasno, da nas zasipajo z informacijami, ki nam življenja ne olajšujejo, temveč otežujejo. Zdravljenje se pogosto konča slabše kot popravilo avtomobila: posamezne dele nam preprosto odstranijo, brez zamenjave.
Visoko razvite civilizacije bolezni ne poznajo, prav tako kot ne kriminala in vojn. Izguba zdravja je v največji meri posledica nizke ravni zavesti. Človek z visoko ravnjo zavedanja v splošnem ni podvržen bolezni, saj se zna izogniti vsakovrstnemu ravnanju, ki je podlaga bolezni. Tu pa se neizogibno sooči z etiko. Etično življenje je jamstvo zdravja.
Zdravstveni sistemi bredejo v vse hujše težave; to je v resnici dobro, saj v ljudeh vse bolj utrjuje spoznanje, da mora odgovornost za svoje zdravje vsakdo prevzeti sam.
Koliko se še moramo naučiti, da bi lahko zaživeli bolje! Ljudje se bomo nekoč dokopali do pravega znanja o sebi in uredili svoja življenja tako, da zdravniki skoraj ne bodo več potrebni. A to moramo storiti prej, preden nas spremenijo v biorobote.
Sedma oddaja: Naši miselni zapori
Zvočni zapis oddaje (z dne 27.1.2024)
V šesti oddaji smo se lotili obravnave pomembnega dejavnika v življenju človeka – bolezni. Segli smo pod zunanji videz in se poglobili v očem nevidne instrumente, ki omogočajo življenje. Tokrat pa bomo segli v naše miselne predstave o odnosih v družbi in svetu, ki določajo našo usodo in usodo civilizacije. In nad marsičem se bomo lahko globoko zamislili.
Pred leti sem naletel na zanimivo trditev, ki me je malone šokirala: človek je edino bitje, ki je lahko jetnik in svoj ječar hkrati. Ko sem se nekoliko poglobil v ta paradoks, ki je seveda resničen, sem ugotovil, da ne velja le za kako posamezno čudaško skupino mazohistov temveč da je to pravzaprav splošna praksa: počnemo nekaj, kar se upira zdravemu razumu, a s tem iz nekega neznanega razloga ne prekinemo. V nas je prisotna nekakšna fiksacija – navezanost na utrjeno, globoko ukoreninjeno idejo, morda celo na nezavedni ravni, ki nam omejuje svobodo, a je preprosto ne izpostavimo kritični presoji.
Ker se trenutno nahajamo v zelo pomembnem, odločilnem obdobju, ko se bolj kot kdaj prej soočamo z neustreznostjo sodobnega sveta, ni odveč, če se poskušamo soočiti z nekaj paradoksi, ki omejujejo naša življenja. Posledica teh paradoksov je, da si odrekamo svobodo na kakem področju ali pa se prostovoljno podvržemo neki prikriti zlorabi ali prevari. Preprosto rečeno, pristajamo na to, da si z lastnimi dejanji delamo škodo ali pa da nam jo – z našim pristankom – delajo drugi. Seveda se postavlja vprašanje, kdaj smo sposobni takšen paradoks – imenujmo ga »paradoks samopoškodbe« (ParSam) – sprevideti in se ga osvoboditi. Očitno takrat, ko pridobimo dodatno znanje, ki razširja naše spoznavno obzorje; znanje, ki nas zavihti nivo više, s katerega so stvari videti povsem drugače. Tako lahko vidimo, kje je razum iztiril.
Za začetek si poglejmo ParSam, s katerim se srečujemo v zadnjem obdobju, ko nas soočajo z vojnama v Ukrajini in Palestini. Čeprav vemo, da vojna nikakor ni ustrezen način reševanja medsebojnih sporov, se preprosto ne zganemo, ko smo priča hujskanju in pobudam za vse večje oboroževanje in podporo tej ali oni strani v posamezni vojni. Jezimo se in ne storimo nič. Zakaj? Ker očitno še ni prodrlo spoznanje, da vojne ustvarjajo mogočneži v ozadju zaradi nam nepoznanih razlogov, najpogosteje zaradi ogromnih dobičkov, ki jih vojne prinašajo, ali zaradi ustvarjanja kaosa, zaradi katerega lahko ostajajo na oblasti. Človeške žrtve na obeh straneh so dobrodošle, saj je človeštvo treba zdesetkati. Skrito javnosti ostaja, da obe strani v spopadu financirajo isti financerji, pobudniki oz. sile iz ozadja.
Fenomen vojne
(2) V primeru pravkar obravnavanega miselnega zapora, ki bi ga lahko imenovali »zaupanje v rešitev z vojnim spopadom«, pripadniki palestinskega in izraelskega ljudstva pristajajo na to, da žrtvujejo svoja življenja za korist drugih. A bi lahko bilo tudi drugače. Kaj ko bi ob izbruhu vojne na vojno območje poslali mirovne sile, ki bi ustavile spopad, preprečile širitev vojne in onemogočile orožje sprtih strani. Odgovor je preprost: zato, ker mir ni zaželen. Palestince je treba pregnati iz Gaze. Kaj ko bi OZN posameznega agresorja prisilila, da pred svetovno javnostjo pojasni svoje razloge za agresijo in se sooči s stališči nasprotnika, svet modrih pri ZN pa bi deloval kot mediator med nasprotnikoma. Tako bi vojne preprosto preprečili. A to seveda ni zaželeno. Vojne so največji vir zaslužka in odlično sredstvo za depopulacijo. Nalijmo si čistega vina: ZDA so v zadnjih desetletjih v imenu lastnih interesov uničile številne države, tako da so vzpostavile prevratniške skupine, ki so zanetile notranje spore in nasilno zrušile legitimno oblast v državi. Potem je prišlo do ustoličenja ameriških marionet, ki so predale naravna bogastva tujcem in vodile državo v obubožanje in uničenje. To so storili v kakih 30 državah po svetu, med drugim v Iraku, Libiji, Venezueli, Jugoslaviji, Afganistanu in celi vrsti afriških držav.
Torej, zakaj ne storimo ničesar, da bi preprečili vojne? Zato, ker dovolimo, da o tem odločajo skorumpirani politiki in neizvoljeni predstavniki v telesih, kot so Združeni narodi, ki so le krinka za ščitenje interesov bogatih. Bogatih, ki imajo v rokah medije, in javnost tako preprosto zasipajo s polresnicami in lažmi, kar ni nič drugega kot pranje možganov ljudi, ki ne zmorejo lastne presoje.
Globlji razlog, zakaj dopuščamo vojne, pa je v tem, da je v nas prisotna agresivnost, ki dopušča nasilno reševanje sporov, čeprav vemo, da to ni prava pot. Agresivnost je tako nekaj, kar dopuščamo.
Poglejmo si drug pomemben ParSam: prepad med bogatimi in revnimi. Ta se je razmahnil do tako absurdnih razsežnosti, da 1% prebivalstva poseduje 99% naravnih virov in bogastva. Vemo, da gre za nepravičen sistem delitve, ki vodi v katastrofo, a nanj molče pristajamo. Vidimo, da mogočneži z denarjem, ki ga imajo v izobilju, počnejo z nami in z naravo, kar se jim zljubi, a to molče trpimo. Večina se zaveda, da dobiček kot osrednje gibalo vsake aktivnosti vodi v razčlovečenje in obubožanje človeštva, a se ne zavzamemo za to, da bi ga strmoglavili s prestola. Globlji razlog, zakaj to dopuščamo, je ta, da je v nas prisoten pohlep. Tako dopuščamo bogatenje drugih, ker imamo ideal postati bogati tudi mi sami.
Ekonomsko suženjstvo
(3) Prepad med bogatimi in revnimi je seveda posledica nepravične delitve, finančne manipulacije, ki med drugim vodi v ekonomsko zasužnjevanje, ekonomski imperializem, naslednji ParSam. Korumpirane vlade držav se z bančnim kartelom dogovarjajo za najem astronomskih kreditov, ki se naposled nakopičijo do mere, ko jih ni mogoče odplačati. Tako morajo države za poroštvo zastaviti državno premoženje in pristati na številne socialne, gospodarske in druge omejitve. Preprosto rečeno prostovoljno pristajajo na podreditev, prodajo svojo svobodo.
Redke so države, ki so se izognile pasti ekonomskega imperializma. Kdo pa se na takšen način okorišča? Bančni sektor, ki je v privatnih rokah. Ameriška centralna banka je v privatni lasti. Znano je, da ima dinastija Rothschild v svojih rokah vse pomembne banke sveta, s tem pa tudi ogromno moč. Danes ni potrebno orožje, da pokoriš državo; to elegantneje lahko storiš z ekonomskimi pritiski. To je v resnici vojna, v kateri prav tako lahko izgubimo vse.
Prikriti razlog združevanja in širjenja EU je v tem, da se vse države odrečejo svoji finančni politiki in se podredijo centralni banki. To dokazuje dejstvo, da so se v dveh desetletjih do grla zadolžile vse evropske države. Svet je talec bankirjev.
Ali veste, kaj imajo skupnega Hitler, JF Kennedy, Lincoln, Gadafi, Napoleon, Julij Cezar in car Nikolaj II? Vsi so hoteli stopiti na prste finančnikom in skušali prevzeti državne finance v svoje roke. In vsi so doživeli enako usodo.
Za odplačilo državnih dolgov gre ogromno denarja. Da to zmoremo, je treba plačevati davke na denar, ki ga zaslužimo, na denar, ki ga potrošimo, in na stvari, ki jih posedujemo. Ali smo doslej že kdaj preverili, kolikšen delež prejetih posojil je bil uporabljen za pravi namen, v korist ljudstva?
Ali smo sposobni na finančne probleme držav sveta pogledati celovito in za rešitev tega problema poiskati rešitve, ki onemogočajo ekonomsko zasužnjevanje? Ali pa bo naša civilizacija ostala znana po tem, da se je pustila molzti peščici psihopatov in se prostovoljno odločila za ekonomski zapor?
Zakaj toleriramo nebrzdan pohlep finančnih mogočnežev? Ker smo pohlepni tudi mi sami.
Demokracija
(4) Naslednji paradoks, ki ga velja razčistiti, je demokracija. Velja za najboljši poznani sistem upravljanja družbe. A to je daleč od resnice. Tako opevana grška demokracija, ki nam je vzor, ni vključevala vseh plasti prebivalstva; ni vključevala niti žensk niti sužnjev. Staroselska vlada naših domorodnih prednikov je bila mnogo naprednejša in je celo služila za vzor pri pripravi ustave ZDA. Sužnjev naši slovenski predniki niso imeli, svoje zakonite predstavnike pa so imenovali tako, da so jih lahko kadarkoli odpoklicali in zamenjali. O vsem je odločal svet modrecev, dvanajstija, ki je odločala s polnim soglasjem vseh. Danes pa smo talci strankarskega sistema, ki ni nič drugega kot legaliziran boj za oblast. Smo talci strankarskih veljakov, ki večinoma služijo tujim interesom. Dopuščamo, da nekaznovano lahko delujejo v škodo vsega ljudstva, za svoj žep, in pri tem praktično ne morejo biti zaustavljeni. Pristajamo na to, da vodijo servilno politiko do tujcev, v našo škodo. Zakaj že?
Žalostno je videti, kako smo se Slovenci odrekli svoje suverenosti na različnih področjih. Po osamosvojitvi se je s privatizacijo velik del družbenega kapitala prelilo v žepe peščice povzpetnikov. Podjetja in tovarne so načrtno vodili v propad in jih za drobiž predajali managerjem, nakar so v nekaj korakih menjave lastništva pristale v tujih rokah. Velika finančna kriza l. 2008 nam je odnesla še tisto malo, kar je od gospodarstva ostalo. Od desetin uglednih podjetij svetovnega slovesa danes Slovenci nimamo v svoji lasti skoraj ničesar. Iskra, Lek, Litostroj, Sava, Tekstilindus, TAM, Mura, Elan, Droga, Mercator, Adria Airways, SKB in številna druga so dobila tuje lastnike, v svojih rokah nismo obdržali niti bank niti letalskega prevoznika. Danes lahko zavidamo nekaterim afriškim državam, ki smo jih imenovali »banana republike«. Brez pretiravanja je mogoče reči, da smo obubožali. Samozavest naroda, ki pristne na tako obsežno krajo, je očitno na tleh. Zakaj se je to zgodilo? Ker smo pozabili na svoje korenine, na modrost naših prapradedov, ki so na Koroškem ustoličevali svoje vojvode, poštene predstavnike ljudstva. Pustili smo se zavesti lažnim zgodovinarjem.
Človeško dostojanstvo
(5) Zdaj pa se vprašajmo, kdaj smo se nazadnje odrekli svoji svobodi in se dobesedno prostovoljno zaprli v hišni zapor? To je bilo pred dvema letoma, ko smo pristali na nerazumno in nesmiselno zapiranje v občine in se prostovoljno obsodili na osamo. Zakaj? Zaradi množične ko-vid histerije, ki jo danes z distance lahko opredelimo kot nepotrebno; gripo, ki je vedno terjala tudi smrtne žrtve, smo namreč preprosto zamenjali s ko-vidom. Pokazalo se je tudi, da t.i. ce-piva niso preprečila zbolevanja, pač pa se so pojavili masovni negativni stranski učinki in močno povečali presežno smrtnost. Nekdo pa je ob tem bajno zaslužil!
Seveda se velja vprašati, zakaj je lahko prišlo do največjega teptanja človekovih pravic v novejši zgodovini in najhujšega zanikanja človeškega dostojanstva. Zakaj smo pristali na vse te pritiske? Zaradi smrtnega strahu, seveda. A to je preveč preprost odgovor. V resnici se je to zgodilo zaradi naše naivnosti, nevednosti in slepega zaupanja informacijam kvazi-strokovnjakov, ki so prihajale iz masovnih medijev. Razlog za pristajanje na obravnavani miselni zapor je tukaj strah.
Epilog zaradi cenzure medijev ni poznan širši javnosti. Močna ekipa odvetnikov z vsega sveta pod vodstvom dr. Reinerja Fuelmicha je dobila tožbo proti vidnim akterjem, ki so bili odločilni za razmah ko-vid histerije po svetu – Drostenu, Fauchiju, Gatesu in drugim. Bili so obtoženi zločinov proti človeštvu, na čelu z naklepnim genocidom nad človeštvom. Čaka jih pravična kazen.
Po takšni preživeti izkušnji se človeku porodi kopica vprašanj. Ali je zaradi strahu pred boleznijo res primerno žrtvovati človeške svoboščine in dopustiti teptanje človeškega dostojanstva? Ali ni modreje v obrambo pred boleznijo krepiti svoj imunski sistem in najti zdravila, ki pripomorejo, da se telo ozdravi samo, kot rušiti zaupanje v svoj imunski sistem in postati odvisen od umetnih sredstev, ki predvsem prinašajo bajne dobičke farmacevtom?
V razmislek
(6) Lotili smo se le nekaterih paradoksov samopoškodbe, a našteli bi jih lahko še celo vrsto. Izkaže se, da vsi ti paradoksi gradijo t.i. matrico, v katero smo ujeti. Z njo smo se brez razmisleka sprijaznili, ker je vztrajati v njej pač nekaj običajnega, a vrv okrog našega vratu se v zadnjem času vse bolj zateguje; voda, v kateri se kuha naša žaba je že presneto vroča in nikogar ni, ki bi ugasnil kuhalnik. Treba bo skočiti ven ali pa bomo brez upiranja postali žrtev. Usoda, ki nam jo obetajo s transhumanizmom je pravzaprav – postati polrobot. Resnici na ljubo smo to v nekem pogledu že sedaj, saj slepo sledimo masovnim medijem, vprašljivi znanosti, zabavni elektroniki in spletnim razvedrilom, ne da bi se vprašali, kakšno ceno za to plačamo.
Odvadili smo se misliti – zaslepljeni z idejo, da ob bombardiranju z informacijami, kakršnega smo deležni, resnice ni mogoče izluščiti. To menda znajo le še strokovnjaki. A ti strokovnjaki so se izkazali za sluge kapitala, oropani za svobodno raziskovanje na področjih, ki ne prinašajo dobička. Žal se tega večinoma še sami ne zavedajo. Koliko časa bomo še dovolili, da služijo – pa tudi mi, njihovi sledilci – velikemu kapitalu, globalistom, ki imajo pred očmi predvsem en cilj: očistiti planet »nepotrebnih jedcev«, ki le onesnažujejo planet in povzročajo težave. Našo usodo nam je Klaus Schwab, direktor WEF, lepo povzel v izjavi: »Imeli boste nič in boste srečni«.
Ostrina človeškega uma se očitno zmanjšuje; k temu obilno prispeva vse močnejša umetna inteligenca, ki grozi – kot opažajo nekateri, da nas bo povsem onesposobila in odrinila. Toda človek nima možganov za to, da bi se predajal zabavi in lenarjenju. Tisti, ki se zdravemu razumu odrekajo, so že – in bodo še veliko bolj – postali žrtve globalistov, in to po lastni izbiri.
Zato velja zelo resno vzeti apel, ki ga namenjam vsem, ki se še čutijo žive: »Stopimo iz lastnega zapora!«
Osma oddaja: Kozmični bratje in sestre
Zvočni zapis oddaje (z dne 3.2.2024):
V osmi oddaji niza Človek na razpotju – stopiti v svetlobo se soočimo s pomembnim vprašanjem: smo v vesolju sami? Odgovor je bržkone nikalen, vendar pa je obstoj tujih civilizacij ali morebitna prisotnost nezemljanov na našem planetu zavita v skrivnost. To, kar najdemo, če se poglobimo v obravnavano tematiko, presega pričakovanja marsikoga. Prisluhnimo!
(1) Ko se v jasni noči zazrem v zvezdnato nebo, me napolni občutek globokega, ponižnega, slovesnega občudovanja, obenem pa je v meni nekakšna slutnja, da sem s to neskončno globino, prepolno migljajočih zvezd, na nek nedoumljiv način povezan. Ko sem po letih raziskovanj sebe in človekovega bistva utrdil v sebi spoznanje, da sem brezčasna, zavestna duša, ki v nizu telesnih življenj spoznava svoj izvor, sem začel na vesolje gledati kot na svoj duhovni dom, v katerega se moja duša nenehno vrača, pa tudi napaja iz njega.
V vsakem od nas je globoko vtkana želja po samospoznanju, ki se izraža v nenehnem iskanju samega sebe. Ljudje se nezavedno nenehno iščemo, na zelo zanimive načine; nekateri se skušajo v ekstremnih okoliščinah, z adrenalinskimi športi podati prav na tisto doživljajsko mejo, kjer se nadejajo spoznati svoje bistvo. Drugi skušajo s popolno umiritvijo uma v meditaciji dojeti, kdo in kaj so. Dejstvo je, da se ni mogoče doživeti nikjer v območju zemeljske pojavnosti, v nobenem naravnem bitju, pojavu ali stvari, pač pa se zdi, da prihajamo iz neskončne, skrivnostne praznine, ki se ponoči boči nad nami. Ali ne govorijo stare modrosti, da je človek bitje vesolja, mikrokozmos v makrokozmosu?
Po nekih ocenah je zgolj v nam vidnem vesolju z bilijoni zvezd okrog 40 milijonov planetov, ki ponujajo podobne pogoje za življenje kot naša Zemlja. Tudi če si domišljamo, da se življenje lahko razvija le v bitjih s snovnimi telesi, je misel, da je takšno življenje možno le na našem planetu, nelogična in naivna. Zagotovo obstajajo številne nezemeljske rase na različnih razvojnih stopnjah, tudi take, ki nas s svojo tehnologijo daleč presegajo. Od te ugotovitve nas le še korak loči od spoznanja, da so tudi Zemljo v daljni preteklosti obiskala visoko razvita bitja, ki so želela izkusiti lepote, ki jih ponuja naš planet. To spoznanje je namreč še kako utemeljeno.
(2) Že v mladih letih je mojo radovednost močno podžgal švicarski raziskovalec in publicist Erich von Däniken s svojo knjigo Spomini na prihodnost. V njej je razgrnil svojo idejo, da so bili bogovi iz naše davnine – starodavni astronavti, ki so jih naši neuki in nerazviti predniki označili za božanske prišleke z neba. Šokiral je z goro dejstev, arheoloških ugank – ena od takšnih so npr. Nazca linije v Peruju -, ki jih do danes znanosti ni uspelo pojasniti. Pač pa jih je povsem logično razložil on. Le Nezemljani so svojo superiorno tehnologijo lahko ustvarili zgradbe in objekte osupljivih lastnosti, ki jih niti z današnjo tehnologijo ne znamo ponoviti. Kako bi na primer lahko v Libanonu z bakrenim orodjem izklesali in dvignili obelisk, težak 1650 ton? Kako so lahko brez laserskih žag in levitiranja predmetov ustvarili piramide iz dveh milijonov kamnitih klad, ki jih je bilo potrebno prepeljati iz 900 km oddaljenega Assuana? Če bi vsak dan namestili 10 ogromnih kamnitih klad, bi za izgradnjo piramide, sestavljene iz 2.000.000 kosov, potrebovali 500 let!
Pred leti mi je v roke prišla knjiga akademika in orientalista Zecharije Sitchina Dvanajsti planet, ki temelji na dešifriranih klinopisih s tisočev glinastih ploščic sumerske kulture. Vemo, da je ta prva kultura po vesoljnem potopu postala temelj vseh naslednjih civilizacij. Sitchinove trditve so presenetljiva in prepričljiva protiutež sedanjemu zgodovinsko-znanstvenemu mozaiku, ki mu manjka presenetljivo veliko kamenčkov. Zapisi do neverjetnih podrobnosti govorijo o prisotnosti Nezemljanov na Zemlji, ki so bili v fizičnih telesih obravnavani kot bogovi.
Klinopisi razkrivajo, da so sumerski bogovi prišli na Zemljo s planeta Nibiru, ki naj bi bil skriti 12. kozmični objekt našega sončnega sistema, ki ima tako razpotegnjeno tirnico, da nas obišče le vsakih 3600 let. Njegovi prebivalci, imenovani Anunakki, naj bi prišli na Zemljo iskat predvsem zlato, ki so ga potrebovali za popravilo atmosfere njihovega planeta. Zgodba je fantastična in obenem presenetljivo logična.
Sumerska zgodba
(3) Sumerski bogovi so potrebovali delovno silo, zato so iz takratnega človečnjaka, avtohtonega prebivalca Zemlje, z genskim oplemenitenjem napravili primernega inteligentnega delavca in pomočnika – človeka Adama. Kako so to napravili, je do podrobnosti opisano v sumerskem epu. Deli tega besedila so bili – dobro prisluhnite – dva tisoč let kasneje, skoraj do pike natančno citirani v Svetem pismu.
V Svetem pismu Elohim izjavi: »Ustvarimo človeka po naši podobi«. H komu se je obračal Bog, če je bil en sam? Po čigavi zunanji podobi naj bi ustvarili človeka? Tu je vidno, da se izraz Bog ni nanašal na posameznika temveč na skupino, in to telesnih bitij. V Svetem pismu je prišlo pri prevajanju sumerskega besedila tudi do prevajalskih napak; ena od najbolj poznanih je v zgodbi o tem, da je bila Eva ustvarjena iz Adamovega rebra. Gre za napačen prevod, kajti beseda za rebro, namreč »tit«, pomeni tudi »življenjsko srž«, danes bi lahko rekli »genski material«.
Sitchinovo tolmačenje pojasni marsikatero uganko, med drugim tudi to, kako je mogoče, da je spisek dosežkov sumerske civilizacije tako osupljiv: pisava, šole in pisarji, zakoni, sodniki in porote, plemstvo in nasveti meščanom, glasba, ples in umetnost, medicina in kemija, tkanine in tkanje, opeka, čoln, kolo in vprežno vozilo … vse to je dobesedno čez noč vzklilo v Sumeriji, na jugu današnjega Iraka. A ne le to. Od Sumerov smo podedovali tudi osnovne gradnike razmišljanja, razdelitev kroga na 360 stopinj in ure na 60 minut, dan na dvakrat 12 ur, grupiranje zvezd v zodiak, koledar itd. Nadalje so popisali ne le lastnosti planetov in njihove medsebojne odnose temveč tudi razvoj sončnega sistema. Vse našteto še danes tvori temelje vseh civilizacij. Kako se vse to ujema s tezo o postopnem razvoju človeštva? Če vsega tega ne bi nekdo od zunaj vtkal v civilizacijo, bi bilo za razvoj vsega tega po naravni poti potrebno deset tisoče let.
Sitchinovo zgodbo sem precej podrobno predstavil v svoji knjigi Človek je več.
Obstoj Nezemljanov je očitno dejstvo
(4) Na našem planetu obstaja tisoče monumentalnih objektov in zgradb, ki jih znanost ne zmore pojasniti. To nas vodi k vsaj dvema logičnima sklepoma: prvič – da je nekoč v davnini očitno prišlo do vmešavanja v človeški razvoj na Zemlji in drugič – da to informacijo prizadevno skrivajo pred javnostjo, čeprav se ob tem pri razlagi zgodovinskih artefaktov izkažejo za povsem neverodostojne, nepoučene. Očitno bi resnica »nadzornikom na našem planetu« pokvarila načrte. Kaj bi se namreč zgodilo, če bi se človeštvo nenadoma zavedlo, da ga upravlja neka skrivna, morda celo nezemeljska sila iz ozadja? Veliko ugodneje za nadzornike je, da se o tem nič ne ve. Vendar pa resnice ni mogoče povsem skriti; pokaže se, če se le malce potrudimo zanjo.
Iz istega razloga se že pol stoletja trudijo prikriti obstoj neznanih letečih predmetov na Zemlji, čeprav je to dandanes že tako očitno, da nadzorniki postopoma začenjajo te informacije vendarle počasi spuščati v javnost. O tem že nekaj časa govorijo tudi v ameriškem kongresu. Eden najbolj prepričljivih pri tem je ufolog in fizik dr. Steven Greer, ki razkriva presenetljiva zgodovinska dejstva, npr. o padlem NLPju pri Roswellu v ZDA, kjer je preživel eden od članov nezemeljske posadke. V ZDA obstaja kopica tako imenovanih DUMBS (Deep Underground military Bases), podzemnih vojaških baz, kjer se dogajajo pred javnostjo strogo skrite dejavnosti.
Na spletu je možno najti poročila o tem, da je ameriška vlada že v petdesetih letih prej. st. sklenila sporazum z Nezemljani, po katerem je bilo tem dovoljeno preučevati človeško genetiko in še kaj, v zameno za razkrivanje nekaterih naprednih tehnoloških izumov (npr. transistor in laser). Stiki z Nezemljani so postali tako skrbno varovana varnostna tema v pristojnosti agencije NSA (National Security Agency), da o tem niso smeli vedeti niti številni ameriški predsedniki po JF Kennedyju, kaj šele širša javnost.
(5) Lahko se naivno vprašamo, zakaj naj bi nam prisotnost Nezemljanov prikrivali. Razkritje njihovega obstoja nikakor ni nedolžna zadeva, saj bi sprožilo plaz posledic, ki bi bile za globalne oblastnike zelo neprijetne in celo usodne. Poglejmo si to nekoliko pobliže, saj gre za pomembne premike, ki bi še kako vplivali na našo zavest in prihodnost celotne civilizacije.
Ko bi se razkrilo, da Zemljani nikakor nismo edina inteligentna bitja v vesolju, temveč da obstajajo tudi druga bitja, podobna in manj podobna nam, toda na višjih ravneh inteligence in duhovne zrelosti, bi se razpočil mehurček, v katerega smo ujeti, mehurček naše majhnosti. Počutili bi se podobno kot zaplankan mladenič, ki je vse življenje živel v odročni vasi, potem pa se je na lepem znašel v cvetočem velemestu. Kaj bi se prebudilo v njem? V nas bi se ob prisotnosti visoko razvitih kozmičnih bratov zagotovo zgodila dramatična sprememba. Tudi predstave o nas samih bi se korenito spremenile. Pojavilo bi se vprašanje dejanskega izvora, zibelke človeštva, pojavilo bi se zavedanje naše kozmične, duhovne narave, razumevanje kozmičnih zakonov in mehanizmov, kar bi nedvomno omajalo sedanji omejeni materialistični koncept, ki je temelj naše matrice. Človek bi se korenito spremenil.
Ob odkritju razvitejših Nezemljanov bi se naše zanimanje za (njihovo) napredno tehnologijo skokovito povečalo; ta pravzaprav ni tako težko dosegljiva, ko razumemo principe delovanja. Izkazalo bi se, da je v trezorjih kopica revolucionarnih izumov, med drugim za brezplačno oskrbo z energijo (npr. z izkoriščanjem energije ničelne točke – zero-point energy). To pa bi na mah odpihnilo energetsko zagato, ki temelji na odvisnosti od fosilnih goriv, s tem pa bi prišlo do osvobajanja človeštva od tlake dela. Človeštvo bi se že od Teslovih časov lahko izkopalo iz stiske z energijo. To pa je najpomembnejši vzvod za izkoriščanje človeštva v rokah sedanje globalne oblasti.
Razlogi zanikanja
(6) Ob razkrivanju prisotnosti Nezemljanov od pradavnine bi se izkazalo, da njihova trenutna prisotnost nikakor ni nekaj novega in da je naš planet doživel že nič koliko obiskov, intervencij, vmešavanja in vpletanja različnih izvenzemeljskih ras v zgodovinska dogajanja na planetu. Tako bi se človeštvo nenadoma zavedlo, da starodavni prišleki sploh niso odšli in da naš svet že od nekdaj na skrivaj iz ozadja upravlja skrivna, nezemeljska sila iz ozadja, ki se je potrudila, da nam je to ostalo skrito.
Vse navedeno bi »nadzornikom na našem planetu« krepko pokvarilo načrte in ogrozilo njihov obstoj. Zato je (bilo) potrebno zanikati, prikriti in ignorirati vse tovrstne informacije, njihove avtorje pa zasmehovati, diskreditirati in razglasiti za bolne fantaste. Ustanovljen je bil poseben organ s to nalogo – agencija CIA, ki je to nalogo opravila odlično. Vendar pa ima vsaka laž – v nasprotju z resnico – svojo življenjsko dobo. Prav zdaj opažamo, da se pred našimi očmi svet pričenja korenito spreminjati. Na dan prihajajo nečednosti, zlorabe in prevare, ki so bile desetletja skrite pred javnostjo. Številni mediji pričenjajo masovno odstirati tudi informacije o nezemljanih; eden takih je npr. History kanal s serijo prispevkov pod naslovom Starodavni vesoljci (Ancient Aliens).
Misel, da smo sami v vesolju, je očiten nesmisel. Na našem planetu se nahaja brez števila dokazov o delovanju visoko razvitih tehnologij, ki so bile očitno v rokah nezemeljskih ras. Stiki s temi rasami so potekali vso zemeljsko zgodovino in so omogočili bliskovit vzpon nekaterih civilizacij. In če so imeli od nekdaj odločilno vlogo na tem planetu, zakaj bi se ji kdaj odrekli? S svojo superiorno tehnologijo za nadzor človeških umov so od nekdaj obvladovali človeške množice, sprva z religijami, nato s tehnologijo. Z vojnami in umetno ustvarjenimi stiskami vseh vrst so doslej skrbeli, da se pobijamo med seboj in bojujemo za svoj obstoj. Njihov adut je bil, da tega nismo vedeli. Doslej. Toda njihov čas je potekel.
Naša sedanja nepoučenost in nevednost je tragična, saj smo tako na milost in nemilost prepuščeni manipulacijam. Zdaj večina ne ve niti tega, kaj se dogaja na nebu pred našimi očmi. A to se bo kmalu spremenilo.
Človek je pred spoznanjem, da je čudovito, veličastno kozmično bitje, morda že pripravljeno, da pogleda preko svojih lastnih plotov.
