Peti niz oddaj na Radiu Kranj, v sklopu ciklusa Zdrave življenjske veščine, november 2024
(oddaje so na sporedu ob nedeljah ob 10:05)
Sedemnajsta oddaja: Fenomen časa
Osemnajsta oddaja: O religioznih konceptih (prvi del)
Devetnajsta oddaja: O religioznih konceptih (drugi del)
Dvajseta oddaja: Osupljiva zgodovinska pričevanja
V prvih štirih sklopih oddaj Človek na razpotju – stopiti v svetlobo smo se poglabljali v probleme današnjega časa in iskali primerne poti iz stisk, v katerih se je znašel sodobni človek. Ugotavljali smo, da stara miselnost ne more več reševati nakopičenih problemov in razmišljali o naših miselnih zaporih. Ukvarjali smo se s fenomenom strahu, odstrli skrivnosti subtilne narave človeka in duhovno ozadje mehanizmov bolezni. Dotaknili smo se vprašanja obstoja Nezemljanov, pokukali v kraljestvo srca, govorili o ljubezni, veri in upanju, o vodnih in prašnih oblakih, nazadnje pa o VF sevanjih, religiji in medsebojnih odnosih.
Pisne in zvočne zapise vseh oddaj najdete na spletni strani www.prisluhni.si, obširnejše razlage pa v knjigah Zorana Železnikarja Človek je več in Kaj pa Nezemljani?
V petem sklopu štirih oddaj bomo zopet ponudili nekaj zanimivih tem. V sedemnajsti oddaji bomo nekoliko preizkusili prožnost poslušalčevih možganskih nevronov, na zelo zanimivi tematiki: fenomenu časa. Razumevanje tega fenomena se morda komu zdi filozofiranje, vendar prinaša pomemben preboj iz ustaljene miselnosti in pomembno razširja naše spoznavno obzorje, s tem pa tudi kakovost življenja.
Sedemnajsta oddaja: Fenomen časa
Zvočni zapis oddaje (3. 11. 2024)
(1) Pojav časa je eden najzagonetnejših fenomenov, zato ni čudno, da je toliko različnih razlag, konceptov in predstav o njem, ki pa si pogosto nasprotujejo. Je predmet skrivnih raziskav, ki prinašajo številna nova, javnosti malo znana spoznanja, denimo o potovanju skozi čas z vesoljskimi plovili, preskakovanje v času in podobno. Tukaj bomo v zvezi s fenomenom časa skušali osvetliti nekatera dejstva, kar bo zahtevalo nekaj naprezanja možganskih nevronov, a ne preveč.
Čas je bistveni dejavnik naših življenj, brez katerega stvarnost preprosto ne bi obstajala. Kaj je pravzaprav čas? Preprosta osnovnošolska razlaga pravi, da je čas veličina, ki obeležuje trajanje dogajanja ali razmak med dvema dogodkoma. Katerega koli pojava ali gibanja ni mogoče doživljati drugače kot skozi časovne utrinke. Čas je merilo spremembe. Brezčasje pomeni popolno statičnost, negibnost. Brez časa na fizični ravni nič ne bi delovalo. Čas je razmik, ki zavesti, ki ni sposobna dojemati vsega stvarstva hkrati, omogoča razlikovanje različnih objektov in zaporedno doživljanje dogodkov. Življenje je doživljanje sprememb v času, potovanje zavesti od ene slike k drugi, od enega izkustva k drugemu.
Si predstavljate, da bi se čas nenadoma ustavil? To bi pomenilo, da bi izginile vse spremembe, vsako nihanje, vsako gibanje, vsako življenje. Če bi ustavili gibanje delcev v atomu, bi materija v hipu izginila. Ustavitev gibanja v času pomeni resnično smrt. Svet in stvarstvo, kakršna poznamo, brez časa za človeško bitje preprosto ne obstajata, oziroma nista možna.
Ker je glavna značilnost življenja prav sprememba, je čas ključen dejavnik za živa bitja, ki čas lahko doživljajo. Čas je nekaj, kar je neločljivo povezano z zavestjo posameznika, s spremembami v njegovi zavesti. Vsi mi smo potniki skozi čas in zdi se, da na videz potujemo s stalnim in tempom. Toda ta tempo je v resnici spremenljiv, odvisen od psihičnega stanja posameznika. Saj veste: dolžina ene minute je odvisna od tega, na kateri strani straniščnih vrat stojite.
(2) Isaac Newton, utemeljitelj klasične mehanike je menil, da je čas absoluten, kar pomeni, da enako teče za vse opazovalce. To je res le na videz. Einsteinova relativnostna teorija nas uči, da so hitrost, masa in energija med seboj povezani in soodvisni. Pravi tudi, da je hitrost svetlobe fiksirana in konstantna ter da ne obstaja večja hitrost od svetlobne. Ta spoznanja pa nove raziskave že postavljajo pod vprašaj.
Einstein je predstavil četrto, nefizično dimenzijo – čas, in vpeljal novost: 4-dimenzionalni prostor-čas. Vpeljal pa je tudi nov pojem – izkrivljenje časa, kar se v praksi izkaže kot resnično. Če se denimo močno dvignemo nad površino Zemlje, denimo 20 tisoč kilometrov, v bližino današnjih satelitov, se zgodi nekaj zelo zanimivega: čas tam zgoraj teče hitreje kot na površini Zemlje. Razlika znaša sedem mikrosekund. Razlika je za običajno življenje nepomembna, a jo morajo npr. GPS sistemi (Global Positioning Sistem) nenehno popravljati, sicer bi bilo GPS omrežje neuporabno.
V kozmičnem kontekstu govorimo o prostor-času in ga prikazujemo kot tkanino, ki ni več ravna, temveč se lijakasto upogne pod vplivom gravitacije posameznega planeta. Predstava o linearnosti časa tu izgubi podlago. Čas je spremenljiva količina, zelo odvisna od okoliščin. Izkrivlja in spreminja se tako zaradi fizikalnih okoliščin, ki jih seveda doživljamo v zavesti, pa tudi zaradi psihičnega stanja nas kot opazovalca. Govoriti o času kot o zunanji dimenziji ni ustrezno.
(3) Hitrost plovila vpliva na tek časa. Hitreje kot se gibljete, hitreje teče čas – ne vam temveč opazovalcu, ki vas opazuje. Če bi na primer potovali do zvezde Proksima Centavri, ki je oddaljena od nas 4,24 svetlobna leta, skoraj s svetlobno hitrostjo, torej malo manj kot 300.000 km/sek, bi potovali nanjo nekaj več kot štiri leta, v obe smeri torej osem let in pol, toda na Zemlji bi v tem času minilo skoraj 70 let. To se marsikomu zdi neverjetno, a je dokazano dejstvo. Izjava Alberta Einsteina, da so preteklost, sedanjost in prihodnost nič več kot iluzija, je še kako na mestu. Opisane fenomene so lepo predstavili v več filmih, npr. Planet opic ali Interstelar.
Menimo, da potreben čas za potovanja na svetlobna leta oddaljene svetove dejavnik, ki popolnoma onemogoča takšna potovanja. To ne drži, kajti vemo, da v vesolju obstajajo številni fenomeni – kozmične bližnjice, o katerih imamo sedaj le približne predstave, denimo črne luknje, črvine in kozmični portali. Vsi trije predstavljajo nekakšne vstopne koridorje v druge galaksije, ki so nekakšni prehodi iz ene v drugo galaksijo oziroma v druge svetove in dimenzije. Z izkoriščanjem teh tvorb lahko kozmična potovanja postanejo smešno kratka. Potovanje na nekaj sto svetlobnih let oddaljeno zvezdo se lahko skrajša na nekaj dni! Osupljivo, ali ne? Tem tematikam se bomo posvetili v naslednjih oddajah, ko bomo spregovorili tudi o antigravitaciji in dejanskem stanju vesoljske tehnologije na Zemlji, ki daleč presega okvir, poznan javnosti. Tovrstne informacije vse intenzivneje pronicajo v javnost in povzročajo valove razburjenja v ameriškem kongresu in evropskem parlamentu.
(4) Čas na Zemlji določa vrtenje Zemlje okrog Sonca; en dan traja 24 ur. Na drugih planetih, katerih obhodna doba okrog Sonca je drugačna, se dolžina dneva bistveno razlikuje. Dolžina dneva na Veneri denimo znaša 243 zemeljskih dni, na Jupitru pa zgolj 10 ur. Vsako nebesno telo ima drugačen potek časa in drugačen časovni ritem. Kakšno časovno enoto in kateri koledar bi torej lahko vzeli kot izhodišče pri vesoljskih potovanjih?
A zgodba je še bolj zapletena. Vedeti namreč moramo, da se skozi tisočletja kozmične razmere spreminjajo. Zemlja se je nekoč vrtela okrog Sonca z drugačno hitrostjo kot sedaj, tudi naklon njene osi je bil drugačen. Torej čas pred sto tisoč leti ni tekel enako kot sedaj. Ko se torej sprašujemo, kaj se je dogajalo na Zemlji pred eoni, nimamo stabilne enote za merjenje časa, torej enake dolžine leta. Podobno seveda velja tudi za druge planete in svetove.
Potovanje v času – torej premikanje v preteklost ali prihodnost, je ideja, obravnavana v številnih ZF filmih. To naj bi bilo preprosto s kakim čudežnim časovnim strojem. Upoštevati moramo, da so se koledarji skozi zgodovino močno spreminjali, prav tako začetek štetja let. Židovski koledar, ki je zgrajen na babilonskem koledarju, sedaj šteje leto 5784. Izbiranje leta, v katero želite potovati, z gumbom na armaturi nekega časovnega stroja, kot je prikazano v filmih, je praktično nemogoče. Če bi bilo to mogoče, bi bil naš svet preplavljen s časovnimi turisti iz prihodnosti.
Ali bi se lahko pomaknili na sam začetek časa? Kdaj je prišlo do začetka sprememb , ki jih doživljamo kot čas? In kaj je povzročilo rojstvo stvarstva? Znanost nam pojasnjuje, da se je stvarstvo rodilo z velikim pokom, ko se je materija začela širiti iz točke na vse strani. A kdo je ustvaril materijo in povzročil širjenje? Očitno je pred tem moral obstajati še nekdo ali nekaj, kar je sprožilo in omogočilo ta proces. Če tega imenujemo Bog – kdo je bil ta Bog – in kdo je bil stvaritelj njega? In kdo stvaritelj stvaritelja? Vidimo, da takšnim vprašanjem ni konca. To je nerešljiva uganka. Gre za koncept, ki predpostavlja konec in začetek, rojstvo in smrt, torej končnost vseh pojavov.
(5) Uganko o začetku časa ni mogoče razrešiti z nobenim konceptom, ki vključuje čas. Očitno moramo nekaj temeljnega spremeniti. Rešitev je samo ena – izhajati je treba iz pojma brezčasja.
Obstaja zelo star koncept Enosti, poznan najstarejšim civilizacijam, ki predpostavlja obstoj neskončne inteligence, neskončne in nedoumljive zavestne inteligentne energije, ki je vedno bila in vedno bo, neodvisna in nepogojena s čimerkoli. To entiteto – v hinduizmu jo imenujejo Brahman – si naš omejeni zemeljski um lahko predstavlja kot neskončno množico idej v obliki neskončnega statičnega holograma. Ta hologram vsebuje ideje in podobe o vsem, kar je možno, o vsem, kar je bilo, je in bo. Tudi paleta različnosti idej je neskončna, od zelo preprostih kot je denimo barva, do silno zapletenih kot je na primer živo bitje, planet ali sonce. Živa bitja so obdarjena s široko paleto lastnosti, med drugim z zavedanjem oz. zavestjo. Zavest je mehanizem za obravnavo in soočanje z idejami. Potuje od posamezne ideje ali slike in jo izkuša, dokler se z njo ne zasiti, nato krene k naslednji. Prav to prehajanje od izkustva do izkustva ustvarja iluzijo časa. Brez zavesti torej ni časa. Objekti brez zavesti časa ne morejo zaznavati.
Zavestno bitje, ki je torej nekakšen opazovalec holograma, je delec te neskončne inteligence, Boga samega. Pa tudi vse drugo, vsi objekti, ki obstajajo, saj ne more obstajati nič razen njega in nič izven njega samega. Zavestnih bitij si je Tvorec zamislil brez števila, vsako pa ubira nekoliko drugačno pot skozi hologram. Vse, kar živa bitja, torej posamezne zavesti, lahko izkušajo, so ideje, a te zaradi sporočil čutov, ki so prav tako ideje, doživljajo presneto resno, kot objektivno stvarnost, pri tem pa se morda istovetijo z idejo, da so – fizično telo.
Ugotavljamo torej, da čas lahko doživljajo le živa, zavestna bitja. Človek, ki ima sposobnost zavedati se sebe, postopoma skozi izkustva spoznava zakonitosti potovanja skozi hologram. Brezčasna človeška duša, ki jo pojmujemo kot nosilko zavesti, v krožnem reinkarnacijskem procesu vse bolj širi in krepi svojo zavest ter se približuje spoznanju svoje resnične identitete in celotne zgodbe.
(6) Opisani koncept, ki ga poznamo kot koncept Enosti, temelji na pojmu neskončnosti. Ta koncept so poznala starodavna ljudstva, in ga v svojih izročilih, denimo v Vedah, tudi popisala. Zgodilo pa se je, da so določene sile želele zagospodovati nad preostalim človeštvom in so opisani koncept popačile tako, da je deloval njim v prid. Predstavile so koncept izmišljenega Boga, ki naj bi bil tvorec človeka. Ustvarile so celo več konceptov, ki jih imenujemo religije in z njimi okrnile pogled na stvarstvo tako, da so zamolčale enost vseh bitij. Njihovi izmišljeni Bogovi imajo človeške lastnosti, nalagajo zapovedi, zahtevajo žrtve, imajo pričakovanja in grozijo s kaznijo tistim, ki se ne pokoravajo zapovedim. Človek je v religijah prikazan kot grešno bitje, ki mora častiti svojega stvarnika in se v ponižnosti truditi za svojo odrešitev, ki je v rokah stvaritelja.
Ko so religije pričele izgubljati svojo moč, je svet postopoma preplavil materializem, ki je človeka odrezal od zavedanja njegove duhovne narave in ga vse bolj oblikoval v zgolj materialno, meseno bitje. Zgolj v zunanjost in snovnost usmerjen človek, oropan zavedanja svoje duhovne narave in neločljive povezanosti z Bogom, je izgubil pogled v duhovno ozadje stvarstva in se namesto z brezčasno dušo pričel identificirati z umrljivim telesom, katerega smrt pomeni njegov nepreklicni konec. To je kratek in zgoščen oris razvoja zavesti človeka v poatlantskem času. Prikrita mu je tudi stotisočletna predatlantska zgodovina dogajanja na planetu in obstoj predhodnih civilizacij z bogatim duhovnim znanjem.
Nahajamo se v prelomnem času, ko pričenja človek lomiti okove svojega neznanja in se postopoma vrača k svojim duhovnim koreninam. Ali si predstavljate pilota vesoljskega plovila, ki ga obremenjuje predstava o izvirnem grehu, ali pa tistega, ki v plovilu petkrat na dan moli k Alahu? Ponižnost in majhnost nista tisti humus, na katerem bi lahko uspevali ljudje, ki osvajajo kozmična prostranstva.
Nič ne bo bolj pripomoglo k resnični prenovi sveta kot spoznanje, da smo vsi eno s Stvarnikom, z nalogo skrbeti za ta planet kot ljubeča, sočutna in modra bitja, ki si prizadevajo za duhovni napredek sebe in celotnega človeštva.
V tej oddaji smo pri raziskovanju fenomena časa odstrli zanimiv pogled na stvarstvo in resničnega Boga. Kako so religije oblikovale usodo človeka si bomo pogledali v naslednji oddaji.
Osemnajsta oddaja: Kaj stoji v ozadju religij – prvi del
Zvočni zapis oddaje (10. 11. 2024)
Spoznavanje nas samih, kjer ima razumevanje našega dojemanja časa pomembno mesto, je osnova naprednega razvoja človeka. V minuli oddaji Fenomen časa smo ob raziskovanju časovne uganke trčili ob koncept ustroja stvarstva, ki smo ga poimenovali koncept Enosti. V njem je tudi odgovor na vprašanje o Stvaritelju, kreatorju stvarstva. Zanimivo je videti, kako se religiozni koncepti razlikujejo od koncepta Enosti in kakšne posledice to prinaša v življenje vernikov. O tem bo tekla beseda v tokratni oddaji, ki se navezuje na vsebino minule oddaje.
(1) Eno prvih vprašanj, ki se pojavi človeku, ki se spozna s konceptom Enosti je, kako se vzvišena podoba Stvarnika v tem konceptu razlikuje od predstav, ki jim sledijo pripadniki svetovnih religij. V 14. oddaji z naslovom Nove razlage svetopisemskih besedil smo osvetlili, kako napačno tolmačenje nekaterih ključnih izrazov spreminja celotno religijsko zgodbo. Seveda ni namen tega sestavka prepričevati ali bognedaj – žaliti verska čustva bralca – vsakdo naj svobodno verjame, kar hoče – pa vendar je tudi na področju religij mogoče ugotoviti, da intelekt sodobnega človeka zmore dojeti marsikaj, kar pred tisočletji ni bilo možno. Če naš razum ni ujetnik religioznih prepričanj in dopušča zdravi pameti, da se loti preverjanja in dodelave posameznih stališč, so izpolnjeni pogoji za krepitev naše zavesti.
Religije so bile skozi zgodovino najpomembnejši oblikovalci miselnih predstav ljudi. Na vse človeške civilizacije si imele odločilen vpliv, zato je pomembno raziskati, kako so vodile človeštvo na poti razvoja in kakšne so bile njihove posledice. Ozadja in mehanizme religij v splošnem komaj kaj poznamo; druge nas nič kaj ne zanimajo, našo lastno, ki je (večinoma) postala del nas v otroštvu, pa sprejemamo brez zadržkov, češ: saj so o tem razmislili naši starši in njihovi predniki. A pri tem pozabljamo, da je bilo pokristjanjevanje nasilno, z ognjem in mečem.
Zato ni odveč, če tudi religije tule nekoliko vzamemo pod lupo. V nadaljevanju se bomo omejili na tri poglavitne v evropskem in bližnjevzhodnem prostoru – krščanstvo, islam in judovstvo – ki izhajajo iz istega korena. Nobena religija ne dopušča dvoma o svojih naukih, čeprav razmišljujočega človeka marsikaj zbode v oči. Nekateri avtorji so z analitičnim pristopom uspeli izluščiti skupne značilnosti omenjenih religij in se poglobili v skrivno ozadje religioznih konceptov. Eden takšnih je Davida Icke, ki je v knjigi Največja skrivnost obelodanil kopico osupljivih spoznanj. V nadaljevanju se bomo nekoliko pomudili pri najpomembnejših.
(2) V štirinajsti oddaji Nove razlage svetopisemskih besedil smo ugotavljali, da so v Stari zavezi izvorni izraz »elohim«, ki se nanaša na skupino mogočnih posameznikov/bitij – očitno prišlekov z neba, napačno prevajali kot Bog. Govorili smo o tem, da med bogom Jahvejem in Jezusovim Bogom Očetom zija prepad. Gre za dve popolnoma različni »božji predstavi«, ki se nam ponujata danes, ko v raznih božjih čudežih znamo prepoznati učinke napredne tehnologije. Zato se danes lahko vprašamo: kako vse to vpliva na našo intimno versko predstavo, na predstavo o našem osebnem Bogu, v katerega verjamemo? Da bi še nekoliko razjasnili te predstave, se za hip pomudimo pri skupnih značilnostih religij.
Precej očitno je, da omenjene tri religije vzgajajo vernike tako, da jih utrjujejo v ponižnosti, nebogljenosti, občutku grešnosti in nemoči. Nekoč je bilo dnevno življenje posameznika popolnoma pretkano z versko vsebino in božjimi vprašanji. Vse je bilo božja volja – tako kot je določal Bog. Ponižnost in molitve k Bogu so bile bistvene psihološke sestavine doživljanja stvarnosti. David Icke razlaga, da religije vzpostavlja-jo zelo učinkovit psihološki nadzor človeka in omogočajo upravljanje celotnih ljudstev. Jedro religije je strah pred Bogom, saj je za nespoštovanje božjih zapovedi zagroženo s peklom oz. večno pogubo.
S tem, ko človeka prikazuje povsem ločenega od Boga, religiozni nauk vpliva na duhovni razvoj človeka tako, da zgreši lastno božansko bistvo. Izjava: »Prah si in v prah se povrneš« napeljuje k misli, da je človek telo, kar je zmotno. Ustrezno bi bilo reči: »Duša si in v kraljestvo duš se povrneš«. Tretji element, »duh« pa je skoraj izginil iz cerkvenega besednjaka.
Verniki postanejo nebogljene ovčice in ponižni sledilci svojega duhovnega pastirja, ki jih vodi po navodilih Cerkve kot institucije. Lahko si mislimo, da učinkovitemu nadzoru množic nekoč ni nič služilo bolje od religij. Vse tri religije z miselnim programiranjem in vsiljevanjem verske dogme že dva tisoč let milijarde ljudi zadržujejo v zastarelih konceptih.
(3) Ali so religije res sredstvo za pokoritev ljudi z vero, kot trdi David Icke? Razkrije nam, da je bil pri vzpostavljanju religij uporabljen znani vzorec »deli in vladaj«. Judovska vera vernike, ki naj bi bili izbrano ljudstvo, prikrito vzgaja v miselnost gospodarjev, krščanska in muslimanska vera pa v miselnost sužnjev. Konceptualna nasprotja med ustvarjenimi verskimi sistemi so neusahljiv vir konfliktov, ki odvračajo pozornost od resničnosti in resničnih problemov, obenem pa omogočajo številne vojne, začenši s križarskimi, ki so prvovrstno orodje za to, da ljudstva medsebojno obračunavajo in se izčrpavajo. Ali nismo prav sedaj priče prav takšnim verskim vojnam med islamom in judovstvom?
Načelo deli in vladaj pa je bilo uporabljeno tudi znotraj krščanske religije, saj je že od spočetka bog vernike razdelil na dva tabora: na izbrano – judovsko ljudstvo in vse ostale. A očitno se je odločil zelo nespametno, kajti izbrano ljudstvo se je izbrani nalogi močno upiralo, za nameček pa je svojega rojaka Jezusa, božjega sina, izdalo in umorilo.
Mehanizem obravnavanih religij je enak. David Icke razlaga, da vse vcepljajo enako sporočilo:
- rojen si z izvirnim grehom in s tem nosiš madež na duši od rojstva naprej;
- rešiš se lahko le, če verjameš v »rešitelja«, to pa pomeni, da moraš slediti napotkom cerkvene hierarhije;
- če tega ne počneš, boš obsojen na večno pogubljenje.
Osnovni mehanizem vsake religije je strah, ki temelji na neresničnih podatkih. Izmišljene, simbolične zgodbe so postale dobesedna resnica, manipulacije s temi zgodbami pa najmočnejši način nadzora uma, ki je bil kdaj koli ustvarjen. V dveh tisočletjih se je v miselno past religij ujelo milijarde ljudi – in še vedno se ujemajo.
Religije temeljijo na figuri rešenika, denimo Jezusa ali Mohameda, ter na miselnosti, da lahko najdemo Boga in dosežemo odrešitev le, če tej figuri verjamemo in se držimo njenih napotkov. To so babilonski svečeniki govorili tudi o Nimrodu, ko je bil v Babilonu ustvarjen načrt za pokoritev ljudi z vero.
(4) Še nekaj besed o zgodovini religij. Prva religija na planetu je bila prisotna v starodavni civilizaciji Lemurije, kontinenta, o katerem zgodovinarji molčijo. Naselili naj bi ga superiorni prišleki z neba, imenovani Anunaki. Njihova religija temelji na nespolnem bogu in na hierarhiji kastnega sistema. V druge kulture, najprej v sumersko, nato pa v egipčansko in grško, so z religijo prodrli tako, da so svojo religijo predelali v sprejemljivejšo, moško-žensko obliko. Moški bog je dobil ime Nimrod, ženska boginja Semiramis; imela sta pol človeški, pol reptilski, torej plazilski telesi. V Egiptu sta dobila imeni Oziris in Isis, v grški kulturi pa Apolon in Atena.
Krščanstvo, judovstvo in islam so izšli iz istega območja Bližnjega vzhoda, kjer so se pojavili arijska rasa in reptilski križanci. Od Sumercev so se verske predstave in panteon bogov prenesli v verstva vseh ljudstev, ki so jih nasledila. Od Sumercev k Huritom, Hetitom, Kanaancem, Egipčanom, Grkom itd. Vedski, grški, egipčanski bogovi … imajo isti izvor. Primer: boginja vojne in ljubezni, med Sumerci znana Inanna ali Ninni, je bila Rimljanom znana kot Venera, Grkom kot Afrodita, Kanaancem in Judom kot Aštarta, Asircem, Babiloncem, Hetitom in nekaterim drugim pa kot Ištar.
Nekatere pomembne osebnosti iz sumerskih besedil so imele polbožansko, polčloveško poreklo. Danes se nam ponuja preprosta razlaga, da je šlo za mešanje genov bogov-nezemljanov in človeka. »Bogovi« kot jih popisujejo legende in jih gledamo na upodobitvah, niso bili nekaj abstraktnega, temveč so bili fizična bitja s človeku podobno zunanjostjo, ki jih vidimo na številnih upodobitvah. Gilgameš, vladar Uruka okrog 2900 pr. n. št., ki je bil deloma božanskega izvora (sin človeka in boginje), poroča, kako ga je Inanna, grško Afrodita, zapeljala, čeprav je že imela zakonitega moža. Gilgameš je odpotoval na nebo k bogovom, da bi dobil nesmrtnost, a mu ni uspelo. Pod »nesmrtnostjo« si ne smemo predstavljati dejanske neumrljivosti temveč večtisočletni življenjski vek, značilen npr. za sumerske vladarje.
(5) Zelo zanimivo je ozadje religij. David Icke pravi, da moramo za spoznanje njihovega pravega ozadja, razumeti njihov temelj, ki sega vse do Babiloncev in še dlje v zgodovino. Ta temelj je simbolika Sonca, na kateri temeljijo vse glavne svetovne religije. Gre za sončni sistem s Soncem v osrednji vlogi. Sonce predstavlja 99 % mase našega sončnega sistema in vsak trenutek vpliva na naša življenja, ne le v fizikalnem smislu. Razumevanje sončnih sprememb in njihovih posledic je ključnega pomena. Svečeniška hierarhija, ki je posedovala izčrpno znanje o tem, je to znanje posredovala v zakodirani obliki posvečenim, ki so jim poznane šifre za dešifriranje zgodb. Te imajo sicer tudi preprost, neposreden pomen, namenjen neukim.
Za velik del predkrščanskih bogov je navedeno, da so rojeni 25. decembra. 21. ali 22. decembra je zimski solsticij, ko je Sonce na najnižji točki svoje moči v letu. Takrat simbolično umre in se ponovno rodi. Rojstvo Kristusa simbolizira ponovno rojstvo sončevih sil, ki premagajo sile teme. Proces, ki ga opažamo v naravi, je zamenjala religijska zgodba, ki v ospredje postavlja božjo figuro, odrešenika. Zato je ta zgodbo lahko sprejeti, saj prinaša informacijo, ki je v skladu z naravnim dogajanjem. Krščanski božič, ki slavi rojstvo Kristusa, je preimenovan poganski praznik in le eden od zamaskiranih poganskih praznikov.
Krščanski verniki trdno verjamejo, da je Jezusova zgodba s številnimi pretresljivimi elementi, od brezgrešnega spočetja, poboja dveletnih otrok, do smrti na križu, nekaj edinstvenega v življenju njihovega odrešenika. A pozor: Icke opozarja, da je enako življenjsko zgodbo doživelo več kot ducat božanstev, med drugim Krišna, Oziris in Tamuz. To sicer ne pomeni nujno, da je izmišljena, pač pa, da ni šlo za nekaj spontanega pač pa dobro načrtovanega, kar je napravilo na sledilce zelo močan vtis.
(6) Mnogi prisegajo na Sveto pismo kot knjigo absolutne resnice, ki ji ni mogoče oporekati. Ob vsem, kar je bilo povedano, pa ta predstava ni na mestu. Jahve v Stari zavezi je bolj podoben človeku kot Bogu. Predelave in izbrisi resnic, denimo o reinkarnaciji, na ta dokument mečejo kaj čudno luč. Vprašamo se lahko, zakaj bi resnični Bog, ki naj bi bil poosebljenje ljubezni, želel, da se ga verniki bojijo. Cilj vsake knjige, ki vceplja strah, je manipulacija s človekom. Manipulacija religije se med drugim razkriva v bogastvu in moči svečeniške hierarhije.
Krščanska ideja o izvirnem grehu marsikoga ne prepriča. Vsakomur ob rojstvu zagotovljeno svobodo duše zatreti s samoobsodbo v obliki izvirnega greha se mi zdi nevredno Boga. Za vsemogoč-nega Boga vendar ne more biti pomembno, ali ljudje izpolnjujemo zahteve neke religije ali ne. Bog ne potrebuje in ne pričakuje ničesar, saj bi sicer bil odvisen od nečesa. Tega ne pričakuje od rastlin in živali in tudi ne od človeka. Ustvariti človeka grešnega in opazovati, ali bo grešil, se mi zdi nevredno Boga. Vse omejitve si je izmislil človek, ne Bog.
Sam menim, da knjige, ki bi popisala absolutno resnico o stvarniku, Bogu, preprosto ni mogoče napisati. Vsako prizadevanje je omejeno z neznanjem in omejenostjo človeškega razuma. Sveto berilo, kakršnega bi resničen Bog želel dati ljudem, bi bilo bržkone napisano v znamenju ljubezni in bi nam ljubeče – tako kot mati ljubeče uči svojega otroka – približalo zakone stvarstva in modrega življenja. Takšnemu svetemu berilu bi priznal najvišjo vrednost in vzvišen položaj.
Dobra plat religij je, da človeka vendarle opozarjajo na njegovo duhovno bistvo – dušo in usmerjajo k sočutju, predanosti, sprejemanju in odpuščanju. Moralni kodeks, ki je sestavina vsake religije, je dobrodošla protiutež sebični preračunljivosti, ki izvira iz brezsrčne logike kapitala. Čeprav cerkveni dostojanstveniki niso moralne avtoritete in zgled skromnosti, skromni in plemeniti ljudje sledijo napotkom, ki so ubrani na noto srca.
Nobena religija, ki jo razširjajo nasilno, z ognjem in mečem, ne more biti odraz volje resnične-ga Boga.
V naslednji oddaji se bomo poglobili v druge pomembne značilnosti religij.
Devetnajsta oddaja: Kaj stoji v ozadju religij – drugi del
Zvočni zapis oddaje (17. 11. 2024)
V osemnajsti oddaji smo se posvetili ozadju in mehanizmom religij in med drugim pokazali, na kakšnih izhodiščih gradijo. V tokratni oddaji bomo pokazali, zakaj različne religije predstavljajo nenehna latentna žarišča medsebojnih napetosti in spopadov, ki jih je hitro moč razpihati v velik ogenj. Posvetili se bomo neprijetnim vidikom religij in verodostojnosti konceptov, ki jih predstavljajo religiozna besedila.
(1) V zgodovini so verske vojne zakrivile več smrti kot si znamo predstavljati. Zastopniki religij so si – v nasprotju z njihovimi zapovedmi – jemali pravico človeku vzeti življenje, če njegovo versko prepričanje ni bilo usklajeno z vsiljeno religiozno dogmo. Kot bi bila religiozna predstava edina vrednota človeške duše. Grozljivo je, da je tudi sedaj, na pragu tretjega tisočletja, ta zabloda še vedno živa. Pomislimo le na večni konflikt med judovskim in islamskim svetom, ki prav zdaj grozi z eskalacijo, ali pa na nasprotje med islamskim in krščanskim svetom, ki je dobilo izdatno mero goriva 11. septembra 2001.
Omenili smo, da judovska vera vernike, ki naj bi bili izbrano ljudstvo, prikrito vzgaja v miselnost gospodarjev, krščanska in muslimanska vera pa v miselnost sužnjev.
Tora in Talmud, najsvetejša judovska dokumenta, ki nista dostopna vsakomur, prinašata zapovedi, nad katerimi se lahko zamislimo. Napotki in zapovedi izražajo izrazito rasističen odnos do Nejudov. Talmud je povsem natančen: »Samo Judje so ljudje. Nejudje niso ljudje, temveč živina. … Nejudje so ustvarjeni, da služijo Judom kot sužnji. … Spolni odnos z Nejudom je kot spolni odnos z živaljo. … Nejudov se je treba izogibati kot bolnih svinj.« In podobno.
Tak rasistični govor ima svoj namen, ustvarjalci te religije so merili na natančno opredeljene cilje. Nič čudnega, da takšna vzgoja vceplja Judom miselnost gospodarjev nad vsemi ostalimi, ki jih verska doktrina vzgaja v miselnosti sužnjev. Brezobzirno in neprekinjeno izvajanje genocida nad ubogim ljudstvom v Gazi in Libanonu, ki smo mu priča, ima tehtno ozadje.
Že omenjeni David Icke meni, da nikogar v zgodovini niso bolj naplahtali kot prav Jude. To je eno izmed ljudstev, ki so bila v zgodovini najbolj zavedena, manipulirana in brutalno izkoriščena. Uresničujejo Načrt in program, katerega posledic Judje očitno še niso spregledali.
(2) Islam
Pri Icku tudi beremo, da je med krščanstvom in islamom, ki ga je navdahnil Mohamed, leta 612 navdihnjen z »vizijo«, vrsta podobnosti. Islam ima korenine v krščanstvu in judovstvu, vse tri religije pa izvirajo iz Babilona. Muslimani imajo islam za obnovljen podaljšek judovsko-krščanske struje, svoj izvor pa povezujejo s starim znancem Abrahamom, za katerega se trdi, da je v Egipt prišel iz sumerskega mesta Ur.
Muslimani trdijo, da je njihov bog Alah isti bog kot judovsko-krščanski Jahve. Priznavajo tudi prvih pet knjig Stare zaveze. Islam gradi na ideji, da so Mojzes, kralj David in Jezus božanski preroki, ki jih je poslal Bog. V islamski sveti knjigi Koran je Jezus naveden na triindevetdesetih mestih in obravnavan kot človek, duhovni učitelj. Mohamed je bil zadnji prerok in zato, kot trdijo muslimani, najpomembnejši. Njihov džihad je sveta vojna proti vsem, ki ne sprejemajo Mohamedove vere. Beseda islam pomeni »pokoriti ali predati se«, musliman pa »tisti, ki pokorava«.
Vse tri abrahamske religije imajo podobne cilje: zagotoviti omejeno stanje uma in ga prežeti s strahom, kar omogoča odličen nadzor in vodenje množic. Prepad, ki obstaja zaradi nasprotij med krščanstvom in islamom, je odlična podlaga za netenje medsebojnih spopadov in vojn, kar je voda na mlin planetarne oligarhije. Prihodnost v znamenju miru in sožitja s sedanjimi religijami ni uresničljiva; potrebna bi bila korenita prenova.
Tudi ustvarjalci drugih religij prihajajo iz istega gnezda. V ozadju Mormonske cerkve in cerkve Jehovih prič so isti avtorji. Širjenje je financirala Rothschildova banka Kuhn, Loeb & Co, ista banka, ki je financirala tudi rusko revolucijo.
(3) Sveto pismo kot simbolična zgodba
Vrnimo se zopet h krščanstvu. Resni zgodovinarji so v zadregi, ko želijo svetopisemske navedbe in Jezusovo življenje potrditi z resničnimi zgodovinskimi podatki. Obstoj Jezusa, pa tudi Mojzesa, Salomona, Abrahama, kralja Davida in še vrste drugih svetopisemskih »zvezd« je v resnici velika uganka. Razen v Svetem pismu, natančneje v evangelijih, nikjer ni nobenih verodostojnih podatkov. Ni arheoloških dokazov, pisnega gradiva, ničesar. Približno štirideset piscev je pisalo kroniko dogodkov v teh deželah za časa Jezusovega življenja, toda nihče ne omenja Jezusa. Filon je živel v vsem času domnevne Jezusove prisotnosti in je napisal zgodovino Judov, ki je pokrila vse to obdobje. Še več, živel je v Jeruzalemu ali njegovi bližini v času, ko naj bi se rodil Jezus in ko naj bi Herod ubijal otroke, toda o tem nič ne piše. Bil je tam, ko naj bi se Jezus zmagoslavno vrnil v Jeruzalem in ko je po križanju vstal od mrtvih. Toda Filon o vsem tem ni zapisal niti besede. Nič od tega ni omenjeno niti v rimskih zapisih, prav tako ne v novejših poročilih, ki so jih pisali grški in aleksandrijski pisci, ki so bili na tekočem s takratnimi dogajanji.
Iz povedanega izhaja logičen sklep: svetopisemski dogodki se niso zgodili osebam, ki so navedene v Svetem pismu, niso se zgodili v času, ki ga navaja Sveto pismo, in niso se zgodili natančno tako, kot je navedeno. Svetopisemsko besedilo ni veren zapis dogodkov, temveč simbolična, kodirana zgodba, ki se opira na številna resnična zgodovinska dejstva, vendar jim da povsem svojo razlago, pomen in časovni okvir. Očitno gre za uporabo zgodovinskih dejstev, pomešanih z domišljijo. Namen Svetega pisma je bil prenesti določena duhovna, ezoterična in astrološka znanja na način, da bi dosegli določene učinke. Vernika polni s predstavami, ki ga navdajajo s strahom in vzgajajo v ponižnosti; oddaljuje ga od spoznanja njegove resnične božanske narave, od zavedanja, da je eno z Bogom.
(4) Ženska in seksualnost
Krščanstvo je, enako kot judovstvo in islam, zasnovano tako, da zatre, potlači žensko (jin) energijo v človeku ter s tem intuitivno povezavo z višjimi nivoji naše večdimenzionalne zavesti. Tako se izključita intuicija in višja zavest in začne prevladovati nižja zavest. To pomeni ločitev od najvišjega izraza ljubezni, modrosti in znanja ter odpiranje zavajajočim informacijam, s katerimi rušijo naš duhovni temelj. S človeštvom, v katerem med moškim in ženskim načelom ni ravnovesja, temveč prevladuje moška energija, je lahko manipulirati.
V Konstantinovem kredu ženska sploh ni omenjena. Ženskam vstop v cerkev ni bil dovoljen. Šele na koncilu v Trentu (1545) je rimska cerkev (s tremi glasovi razlike) uradno priznala, da ima ženska dušo! Napad na intuitivno žensko energijo se je razplamtel s preganjanjem »čarovnic«, medijev, vidcev in mojstrov nadčutnega vseh vrst. Pred tem so bili stiki z nadčutnim vsakdanji pojav. Nato pa so z enim papeškim odlokom glasovi nebes postali »dokaz obsedenosti s Satanom« in na stotisoče nedolžnih žensk je moralo umreti na grmadi.
Druga nevarnost je prihajala od seksualne energije, ki je močan izvor ustvarjalne sile in duhovne moči. Sveti Avguštin, ki mu, kot piše Icke, spolnosti v mladosti nikoli ni bilo dovolj, se je po spreobrnitvi v krščanstvo odločil, da je spolnost »grozna« in da v njej ne bi smeli uživati. Papež se je s tem strinjal in leta 1074 krščanskim svečenikom zapovedal celibat. Visoko ceno za to so plačali otroci spolno zavrtih in motenih svečenikov, pa tudi slednji sami, ki v stiski ubirajo pedofilska pota. Krščanska moralna stališča, naperjena proti spolnosti, slabijo celotno človekovo bio polje, svoje pa prispeva tudi črna barva oblačil, ki negativno deluje na energijske vrtince – čakre.
(5) Tako kot vsaka stvar imajo tudi religije svojo svetlo plat. Njihova poglavitna zasluga je, da človekovo pozornost obračajo od zunanjega k notranjemu, od zunanjega sveta k duhovnemu, in k zavedanju duše. Religije pomagajo ozavestiti duhovno bistvo in odstirati duhovne pojave, ki jih materialistično usmerjen človek mirno prezre. Ideja, da je človek ustvarjen po božji podobi, napeljuje na misel, da se v človeku skrivajo božanske moči, kar je dobro in res. Podoba duše, ki je brezčasna, napeljuje k pomisli, da smrt ne pomeni konca. To se zdijo prava sporočila, v skladu z našo brezčasno naravo. Vendar pa – ali se vam zdi logična trditev, da duša zaradi začasnega resnejšega prekrška doživi večno pogubo?
Človeštvo je po zaslugi religij izkusilo najvišja vzvišena počutja in blaženost, pa tudi najhujšo bolečino in trpljenje. Verske vojne so pomorile več ljudi kot si znamo predstavljati. Temu je tako, ker so religije – kot smo že pojasnili – ustvarjene z namenom, da ustvarjajo nasprotja.
Religije so omogočile opazno povečanje amplitud čustev. To pa je nekaj pomembnega. Poslanstvo duše ni uživanje posvetnih radosti, temveč vse kaj drugega. Ko se zavemo, da dušo zanima predvsem duhovna rast, se ne oziramo toliko na trnje in tegobe na duhovni poti.
Religije so torej miselni koncepti, ki ponujajo omejen pogled v duhovnost. Religiozna izkušnja je za številne potrebna izkušnja na poti razvoja zavesti. A ko se duša dokoplje do globljih spoznanj o svoji naravi, ko se oprime višjih idealov in se želi osvoboditi, religija ni več zanimiva. Nadomesti jo popolnejša osebna vera, ki temelji na zavedanju enosti z Bogom. Religija je opravila svojo nalogo; nastopi višja šola duhovnosti, ki daleč presega religiozni okvir ter osvaja vse širša prostranstva duha.
Tako kot vsak koncept je treba tudi religije na neki točki preseči in se usmeriti k boljšim, manj omejenim, svobodnejšim konceptom, ki vodijo v smeri spoznanja resničnega božanskega bistva, ki ga začutimo v sebi. Tega bistva ne more omejevati in njegovo neskončno naravo krniti noben, v človeškem umu zamišljen koncept.
(6) Intimna vera človeka je lahko usmerjena v duhovnost ali religijo. Duhovnost in religija sta dve popolnoma različni stvari. Duhovnost je širši pojem od religije.
Modrega človeka so nekoč prosili, da pojasni razliko med religijo in duhovnostjo. Njegov odgovor je bil sledeč:
– Religija ni samo ena, veliko jih je. Duhovnost je eno.
– Religija je za tiste, ki spijo. Duhovnost je za tiste, ki so budni.
– Religija je za tiste, ki potrebujejo nekoga, da jim pove, kaj naj delajo in želijo vodstvo. Duhovnost je za tiste, ki so pozorni na svoj notranji glas.
– Religija ima dogmatična pravila. Duhovnost nas kliče, da se o vsem pogovorimo, da podvomimo o vsem.
– Religija grozi in vzbuja strah. Duhovnost daje notranji mir, neguje zaupanje in notranjo moč.
– Religija želi, da verjameš. Duhovnost je nekaj, kar si mora človek prizadevati verjeti.
– Religija je greh in krivda. Duhovnost pravi: “Učite se iz svojih napak”.
– Religija je o Bogu; to ni Bog. Duhovnost je vse in zato je v Bogu.
– Religija je izum. Duhovnost je iskanje.
– Religija ne tolerira vprašanj. Duhovnost bo podvomila v vse.
– Religija je človečnost. To je organizacija, katere pravila postavljajo moški. Duhovnost je božanska, brez človeških pravil.
– Religija je vzrok delitve. Duhovnost ljudi povezuje.
– Religija se ukvarja z izvajanjem obredov. Duhovnost ima nekaj opraviti z notranjim jazom.
– Religija nas sili, da se ločimo od sveta in sledimo Bogu. Duhovnost nam omogoča, da živimo v Bogu, ne da bi se odpovedali svojemu obstoječemu življenju.
– Religija je kult. Duhovnost je notranja meditacija.
– Religija živi v preteklosti in v prihodnosti. Duhovnost pomeni živeti v sedanjosti.
– Religija obljublja posmrtno življenje. Duhovnost je najti Boga v nas v sedanjem in posmrtnem življenju.
Vsak koncept, ki med človeka in Boga postavlja priviligiran sloj razlagalcev, služi za manipulacijo. Človeštvo je danes bolj kot kdajkoli sposobno stopiti preko religij, ki nas uklepajo v miselni zapor in gradijo mit o naši majhnosti. Bog je skrit tam, kjer ga skoraj nihče ne išče: v nas samih.
