Človek na razpotju – stopiti v svetlobo – IV.

Četrti niz štirih oddaj na Radiu Kranj v sklopu oddaj Zdrave življenjske veščine
(oddaje so na sporedu ob sobotah ob 10:05 in ponovitev ob nedeljah ob 17:00 uri)

Gost oddaje: Zoran Železnikar

Niz oddaj na Radiu Kranj za ciklus Zdrave življenjske veščine

V prvih treh sklopih oddaj Človek na razpotju – stopiti v svetlobo smo se poglabljali v probleme današnjega časa in iskali primerne poti iz stisk, v katerih se je znašel sodobni človek. Ugotavljali smo, da stara miselnost ne more več reševati nakopičenih problemov in razmišljali o naših miselnih zaporih. Ukvarjali smo se s fenomenom strahu, odstrli skrivnosti subtilne narave človeka in duhovno ozadje mehanizmov bolezni. Dotaknili smo se vprašanja obstoja Nezemljanov, pokukali v kraljestvo srca, govorili o ljubezni, veri in upanju, nazadnje pa o vodnih in prašnih oblakih.

Minule oddaje so dostopne na portalu www.prisluhni.si.

V četrtem sklopu štirih oddaj bomo zopet ponudili nekaj zanimivih tem. Trinajsta oddaja nosi naslov Prezrte nevarnosti VF sevanja, štirinajsta Nove razlage svetopisemskih besedil, petnajsta in šestnajsta pa se posvečata odnosom med spoloma in nosita naslov Odnosi v slepi ulici.

 

Trinajsta oddaja: Prezrte nevarnosti VF sevanja

Zvočni zapis oddaje (3. 8. 2024)

 

(1) Na svetu naj bi bilo danes že kakih 6 milijard mobilnih telefonov in 8 milijard brezžičnih oddajnih naprav. Brez mobilnih telefonov si ne znamo več predstavljati življenja. Aparati so naši nenehni, bližnji sopotniki. Redka so področja, kjer nismo obsevani s signalom mobilne telefonije, z uvajanjem satelitske mreže te potrebe pa bodo povsem izginila. VF sevanja postajajo grožnja, ki se ji praktično ne moremo več izogniti.

Izjemnih nevarnosti, ki izhajajo iz vsesplošne in naraščajoče izpostavljenosti EM poljem in neioniziranim sevanjem, se večinoma ne zavedamo. To nikakor ni presenetljivo, saj je več kot očitno, da različne interesne skupine znajo poskrbeti, da svarila odgovornih strokovnjakov ne prodrejo v javnost. Kako bi si sicer razlagali, da apeli stotin strokovnjakov Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO) za zaščito pred EM sevanji ni povzročil nikakršnega odziva oz. pričakovane zaščite ogroženega svetovnega prebivalstva s strani te globalne inštitucije, ki naj bi bdela nad zdravjem celotnega človeštva?

V odsotnosti kredibilnih javno razpoložljivih podatkov o pretečih nevarnostih so ljudje za nameček izpostavljeni še načrtnemu zavajanju in spretnemu prikrivanju dejstev. Namen je več kot očiten – škodljive vplive EM sevanj se bodisi zanika, ali pa vsaj minimizira. Prevladujoči interes kapitala je poskrbel, da glavni mediji s pomočjo prikrite cenzure pripomorejo k utišanju osveščenih posameznikov in neodvisnih znanstvenikov. Tako je javnosti predočeno, da gre za  nenevarni vidik tehnologije, ki predstavlja nujen napredek, dobrodošel za izboljšanje življenja posameznika. Zasut z nenehnimi spretnimi marketinškimi akcijami sodobni človek, vzgajan v nenasitnega potrošnika, razmišlja prvenstveno o svojem udobju, ne pa tudi o posledicah tehnologij, ki jih uporablja.

 

(2) Čeprav se javnost večinoma NE zaveda, kakšno grožnjo prinašajo EM sevanja, pa se oglašajo številni, ki so zaradi večje občutljivosti utrpeli resnejše motnje zdravja; njihovi primeri zbujajo zaskrbljenost.

Vplivi EM valovanja na naravo in človeka so poznani že desetletja, a se javnosti njihove škodljive učinke že od nekdaj prikriva. Ker je vesolje tako rekoč električno – elektrika in magnetizem sta bistveni orodji narave – lahko z EM sevanji vplivamo na skoraj vse biološke pojave, na mišljenje, občutenje in počutje ter seveda tudi na zdravje. Z njimi lahko zdravimo – kot sta npr. med drugim delovala Nikola Tesla ali Rajmond Reich – lahko pa ustvarjamo številne negativne vplive, o katerih se nam še sanja ne in tudi ubijamo, kot poroča Mark Steele. To je zelo »eleganten« način desetkanja prebivalstva, saj EM valovanja ne zaznavamo z nobenim čutilom. Neionizirana sevanja zelo visokih frekvenc imajo podobne učinke kot rentgenski valovi.

Za učinkovitejši prenos informacij v telefonskih in podatkovnih omrežjih so v minulih desetletjih v več korakih (generacijah) povečevali hitrosti prenosa podatkov z višanjem frekvenc v mobilnih omrežjih. Tako smo zdaj že pri peti generaciji prenosnih sistemov. Od 2G tehnologije (GSM), ki je poleg klicanja omogočala tudi pošiljanje besedilnih sporočil, in 3G (UMTS) tehnologije, ki omogoča učinkovitejši dostop do interneta prek mobilnega telefona, smo prešli k 4G (LTE) tehnologiji, ki omogoča veliko hitrejše brskanje po spletu na mobilnih telefonih, tablicah in prenosnih računalnikih. Generacija 5G (ali NR), ki se v zadnjem času pospešeno uvaja, pa je namenjena hitremu prenosu ekstremno velikih količin podatkov, ki jih posebej terjajo video storitve, pa tudi komuniciranju v vozilih pri večjih hitrostih. Omogoča tudi hkratno komuniciranje ogromne količine naprav.

 

(3) Tehnologija 5G ne prinaša le višjih, še nevarnejših frekvenc, ki naj bi se gibale v razponu med 1Ghz in 50 do 100 GHz, temveč tudi spremenjen način oddajanja. 5G naprave namreč ne uporabljajo le ene antene, ki signale oddaja radialno, temveč celo skupino anten (npr. 8 ali 16), ki zaradi vgrajene »porazdeljene inteligence« oddajajo usmerjeno, v ozkih snopih. Ker višje hitrosti hkrati pomenijo manjši domet, so tu celice (področje, ki ga pokriva posamezna bazna postaja) precej manjše, zato jih je potrebno za pokrivanje enakega področja zagotoviti precej več kot za 4G prenose.

Zato nam te mikrovalovne naprave nameščajo na vsakem vogalu, z medsebojnimi razdaljami 200 do 300 metrov. 5G naprave se zato vse pogosteje nameščajo tudi v obcestne svetilke, ki so precej gosto posejane po naseljih, v cerkvene zvonike, na prometne mostovže in drugod. Obcestne svetilke z nameščenimi 5G napravami – in marsikdaj tudi s kamerami in senzorji gibanja, rastejo kot gobe po dežju. Malokdo ve, da LED svetila, ki so popolnoma izrinila vse starejše vrste svetil, niso prijazna našemu zdravju, saj njihova pretežno modra svetloba zavira tvorbo pomembnih hormonov, npr. melatonina.

Ker je 5G signal veliko bolj občutljiv na ovire na svoji poti, je potrebno odstraniti moteče objekte na trasi signala. Opazili smo, da po mestih sekajo velika, košata drevesa in jih ponekod nadomeščajo z mladimi, majhnimi, ki predstavljajo manjšo oviro. To počno z izgovorom, da gre za stara in bolna drevesa in da je sečnja nujna.

Kljub velikemu številu študij, ki razkrivajo nevarnosti visoko frekvenčnih sevanj, nam službe, ki so zadolžene za preverjanje in obveščanje javnosti vzbujajo občutek, da ni razloga za zaskrbljenost. A to je smešno, kajti mikrovalovi prav takšnih ali celo nižjih frekvenc se v mikrovalovkah uporabljajo za kuhanje hrane.

 

(4) Če na telo usmerimo mikrovalovno sevanje z zelo majhno valovno dolžino, (in vedeti moramo, da valovne dolžine gigaherčnih frekvenc segajo že pod milimeter), pride do niza škodljivih učinkov. Profesor dr. Martin Pall z univerze v Washingtonu je objavil študijo z naslovom 5G – znanstvena perspektiva, v kateri je pokazal 8 kritičnih posledic EM polj. V študiji navaja poškodbe živčnega sistema, vključno z možgani, poškodbe endokrinega (hormon­skega) sistema, in nastajanje oksidativnega stresa, ki ima vlogo pri vseh kroničnih boleznih. Nadalje pove, da prihaja do motenj v delovanju celic, do okvar DNK strukture, kar se odraža v mutacijah zarodnih celic, to pa ima za posledico nižanje moške in ženske plodnosti. Pričakuje, da bomo v nekaj letih doživeli strmoglavljenje človeškega razmnoževanja skoraj do ničle. Opozarja na preko 15 različnih mehanizmov, ki povzročajo rakaste tvorbe. Omenja tudi ustvarjanje previsoke ravni kalcija znotraj celic. Navedena študija je ena izmed mnogih, ki vzbujajo resnično skrb.

Občutljivost ljudi na različna sevanja se seveda razlikuje, a število tistih, ki vse pogosteje tožijo zaradi slabega zdravja in počutja, strmo narašča. Ljudje poročajo o utrujenosti, nespečnosti, pogostem nočnem zbujanju, glavobolih, vrtoglavici, motnjah ravnotežja, slabosti, piskanju v ušesih (tinitus), bolečinah v sklepih, prstih in okončinah, vročih delih telesa, ki se posebej ponoči pregrevajo … Nekateri se zatekajo po pomoč v ambulante, a tam ne najdejo oprijemljivih vzrokov za njihove težave in jih tudi ne znajo ustrezno obravnavati, saj škodljivih učinkov EM polj medicina preprosto ne obravnava. Zanimivo je, da se tovrstne težave pojavljajo občasno, pogosto nastanejo v nočnem času in se nato čez dan omilijo ali izzvenijo.

 

(5) Vgradnja 5G naprav se je posebno močno razmahnila v času kovid plandemije; čez noč in na skrivaj so se pojavile v šolah in v javnih objektih, ki so bili takrat prazni.

Na spletnih omrežjih je zaslediti sporočila, da je 5G tehnologija še posebno nevarna za cepljene ljudi, kajti njihova telesa so s cepivi postala bolj električno prevodna in dojemljiva za električne signale, ki zato na tkivih lahko povzročajo večjo škodo. Pojavili so se video posnetki, v katerih se posamezniki sredi dela ali nastopa domnevno zaradi EM impulza nenadoma zgrudijo in umrejo. V ZDA je spomladi 2023 v dveh mesecih na odru umrlo kakih 50 glasbenikov in govornikov, ki pred tem niso kazali nikakršnih bolezenskih znakov.

Nekateri osveščeni posamezniki pri nas niso stali križem rok in so se lotili meritev jakost sevanja v bližini pomembnejših objektov na posameznih javnih mestih. Rezultati so bili presenetljivi. Jakost sevanja v bližini nekaterih šol, vrtcev, bolnišnic ter javnih ustanov, kjer je velika gostota gibanja, je bila marsikje nekajkrat večja kot drugod. Tudi omenjene novejše (LED) obcestne svetilke, ki so se v nekaterih naseljih zelo namnožile, so se izkazale kot viri, ki več stokratno presegajo povprečno jakost. Po podatkih neodvisnih raziskovalcev je dopustna jakost sevanja, ki še ne ustvarja negativnih učinkov na človeško telo, med 20 in 50 mikrovati /m2. Toda uradno dovoljene jakosti sevanja znašajo 1 milivat/m2), kar je dvajset tisočkrat več. Vprašamo se lahko, kako je lahko prišlo do sprejema standardov, ki v tako veliki meri odstopajo od spoznanj strokovne javnosti. A če si boste želeli natočiti čistega vina, boste naleteli na težavo: kritičnih spletnih člankov in virov, ki opozarjajo na nevarnosti 5G tehnologije, brskalniki preprosto ne pokažejo, pač pa ponujajo takšne, ki to nevarnost omalovažujejo.

 

(6) Več kot dovolj je dokazov, da grožnja EM sevanja še zdaleč ni majhna. Položaj še poslabšuje dejstvo, da so učinki kumulativne narave, da se torej seštevajo in čez čas, ko je presežena kritična meja, povzročijo posledice, ki jih je zelo težko ali nemogoče zdraviti.

Če imate torej kakšne podobne zdravstvene težave, kot smo jih omenili, ne izključite možnosti, da so morda posledica intenzivne »sevalne kopeli«, še posebno, če imate v bližini bivališča antenske stolpe, obcestne svetilke ali druge prenosne naprave. Cepljeni ljudje naj bodo zaradi boljše prevodnosti svojih teles še veliko bolj previdni pri gibanju v okolici takšnih objektov.

Ponoči velja izklopiti modeme, usmerjevalnike in WIFI naprave, prenosne telefone pa uporabljati čim manj in po možnosti z uporabo žičnih slušalk. Nikar ne nosite telefonov ob telesu in jih ne prislanjajte k ušesu v času vzpostavljanja zveze.

Javnost zaradi dejstva, da se uradni organi ograjujejo od soočenja z realnimi študijami in problem omalovažujejo, ostaja zmedena in se ne zaveda, na kakšni tempirani bombi sedimo.  Redki posamezniki, ki opozarjajo na problem, ne morejo vplivati na odločitve organov, ki so odgovorni za ustrezno ukrepanje. Ali se zavedamo, da posledic katastrofalnega upada rojstev ne bo mogoče sanirati? Osveščena javnost bi morala odgovorne soočiti z dokazanimi bole­zenskimi primeri, ki so posledica omenjenih poškodb in zahtevati, da se uzakonijo varni standardi o dopustnih jakostih sevanja, pa tudi o dovoljenem spektru uporabljenih frekvenc.

Ob grožnji mikrovalovnega sevanja se moramo resno zamisliti, preden bo prepozno. Človek je trpežno bitje, a ne smemo pozabiti, da smo na pragu uvajanja tehnologije, ki bo nepopravljivo zdesetkala svetovno prebivalstvo, če je ne bomo pravočasno ustavili. Komu se bomo pritožili, ko bomo sami deležni usodnih posledic, če zdaj, ko je še čas za ukrepanje, ne storimo ničesar?

 

 

Štirinajsta oddaja: Nove razlage svetopisemskih besedil

Zvočni zapis oddaje (10. 8. 2024)

 

V tem prelomnem času se kaže, da bomo morali na številnih področjih življenja marsikaj, v kar smo doslej verjeli, ponovno premisliti. To velja tudi za področje naših verskih predstav. Krščansko svetovno javnost v zadnjem času močno razburjajo ugotovitve nekaterih sodobnih bibliologov, ki nam sporočajo, da je pri prevajanju svetopisemskih besedil prišlo do številnih napak.

(1) Vemo, da so številna izvorna hebrejska besedila služila kot osnova pri pripravi Svetega pisma. Nova spoznanja o neustreznosti obstoječih prevodov ožijo vrzel med biblijskimi razlagalci in alternativ­ni­mi raziskovalci, ki skušajo najti morebitno povezavo med biblijskimi osebami in fizičnimi nezemeljskimi bitji, ki naj bi v davnini obisko­va­la naš planet. Poglobljeno raziskovanje razkriva, da je treba nekatere hebrejske izraze tolmačiti precej drugače, to pa prinaša v razumevanje Svetega pisma bistvene spremembe.

Med bibliologi, ki prinašajo nova spoznanja, naj omenim dva ugledna avtorja in svetopisem­ska strokovnjaka, ki sta v ospredju tovrstnih raziskovanj. To sta Paul Willis in Mauro Biglino.

Paul Wallis je ugleden avtor, ki starodavna besedila razlaga v luči novih znanstvenih raziskav, neobremenjen s teološkimi pritiski. Raziskuje človekov izvor in nebesne povezave ter izziva tradicionaliste z novimi razlagami svetopisemskih besedil. Je avtor nekaj mednarodnih uspešnic, med drugim knjig Escaping from Eden (Beg iz raja) in The scars of Eden (Brazgotine raja). Ugotavlja, da so sedanje predstave o stvarjenju in evoluciji neustrezne in da je človekov izvor najverjetneje povezan z nezemeljskimi vplivi. Poziva k ponovnemu razmisleku o resnični vsebini svetopisemskih konceptov in sporočil.

Morda še uglednejši je vodilni prevajalec biblijskih besedil in mističnih hebrejskih rokopisov, Italijan Mauro Biglino, ki je znan po prevodu 17 knjig Stare zaveze. Trdi, da so bila izvirna hebrejska besedila napačno razumljena in tolmačena, kar vodi do nepopolne podobe boga in Jezusa v Novi zavezi, to pa spreminja samo bistvo svetopisemskih naukov. Tudi Biglino se je, podobno kot Wallis, zamislil nad idejami E. von Daenikena in Zeharije Sičina, ki sta ves znanstveni svet izzvala z idejami o nezemeljskih vplivih na razvoj človeških družb, ki jih doslej še nihče ni argumentirano zavrnil. Natančno tolmačenje posameznih izrazov in pojmov v svetopisemskih besedilih vodi k spoznanju, da je v njih za te ideje možno najti konkretne podlage.

 

(2) Ob omenjena strokovnjaka, Wallis in Biglino sta si edina, da je bilo pri zaporednem prevajanju hebrejskih in drugih besedil zagrešeno veliko napak in da so tolmačenja zgrešila pravi pomen. Sveta besedila niso toga, natančna pričevanja o dejstvih, temveč so zbirka tekstov, katerih oblikovalci oz. prevajalci so bili obremenjeni z ideološkimi prepričanji in verskimi zgodbami; so besedila, ki so morala ustrezati teološkim predstavam in željam naročnikov prevodov. Vemo, daje bilo marsikaj iz Svetega pisma izbrisano, npr. navedki o reinkarnaciji, ki so jih izbrisali na cerkvenem koncilu l. 553.

Wallis v nasprotju s tradicionalnim svetopisemskim tolmačenjem stvaritev Zemlje, genezo, razlaga kot vrsto znanstvenih in tehnoloških dejanj naprednih, najverjetneje nezemeljskih akterjev. Predlaga ponovno poglobljeno obravnavo svetopisemskih tekstov z upoštevanjem zgodovinskega in kulturnega konteksta  časa, v katerem so bili pripravljeni.

Oba strokovnjaka izpostavljata ključni element napačnega tolmačenja – izraz elohim, ki ga najdemo v prvem stavku Svetega pisma in so ga prevajalci prevedli kot bog, torej eno samo, ključno entiteto, okrog katere se vrti vse drugo. Toda poglobljena raziskava je pokazala, da se izraz elohim nanaša na skupino mogočnih bitij, lahko tudi na kralje ali sodnike, kot je razbrati iz starejših hebrejskih tekstov. To je množinska oblika imena El, ki je bil pri Kanaancih in Sumerih vrhovni bog. Elohimi trpijo, kot je videti iz spisov, tudi povsem človeške tegobe – utrujenost, jezo in žejo, česar ne moremo pripisati božanskemu, duhovnemu bitju. Ko potegnemo vzporednice s sumerskimi besedili, ki o številnih bogovih izčrpno govorijo, razberemo, da so bili elohimi skupina bogov, ki so se od človeka razlikovali predvsem po sposobnostih in svoji dolgoživosti. Govoriti o enem samem Bogu namesto o skupini bogov torej ni ustrezno.

Podobno kot pri elohim je tudi pri izrazu malak, ki so ga prevajali kot »angel«, videti, da je šlo za neustrezen prevod. Pravi pomen tega izraza je poročevalec, sel, ki je seveda povsem nekaj drugega kot nefizično angelsko bitje. Angeli so pogosto v ognjenih vozovih spremili Zemljane na nebo. Njihova krila dajejo misliti, da je šlo za letalce. Nikjer v svetih besedilih ni najti navedb, da so bili angeli breztelesna, torej očem nevidna duhovna bitja.

Novim razlagam se pridružuje nekaj teoloških strokovnjakov, npr. priznani teolog Michael Heiser in prof. Mark Smith; slednji opozarja, da je treba spregledati teološke konstrukte, ki so povzročili napačno razumevanje svetopisemskih konceptov.

 

(3) Ko se zavemo napačnega razumevanja izraza elohim, nam postane razumljivo marsikaj, kar se je doslej izmikalo logični razlagi. Na primer: »Ustvarimo človeka po naši podobi« je nenavadna izjava za enega kreatorja, a povsem razumljiva, če je dana v skupini mogočnežev. Izgovor tradicionalistov, da se nanaša na trojstvo Oče-sin in sv. duh, ne prepriča.

Judovska verska tradicija omenja prvenstvo Jahveja med elohimi. Bog se je prvič razodel Izraelcem kot Jahve po njihovem odhodu iz Egipta. Pred tem njegovo ime ni bilo poznano. Gre za pripadnika elohimov, ki si je, kot je razbrati iz besedil, želel zagotoviti vodilno vlogo med njimi. To je želel uresničiti kar z dvema božjima zapovedima: z »Veruj v enega boga« in »Ne imej drugih bogov poleg mene!« Že to samo po sebi vodi k misli, da je bilo bogov več. Zato je Jošua (Jozue), Mojzesov naslednik, dobil nalogo, da vzpostavi ekskluzivno čaščenje Jahveja med Hebrejci. Učil je odvračanje od elohimov v Egiptu in Mezopotamiji in usmerjal vernike izključno k Jahveju.

Iz vsega navedenega lahko izluščimo sklep, da gre v Stari zavezi za težnjo izvesti prehod od mnogoboštva k enoboštvu, od politeizma k monoteizmu, od panteona bogov k enemu bogu.

Ko smo soočeni z idejo, da gre v svetopisemskih zapisih za opis dejanj skupine božanskih bitij (elohimov), ki so očitno fizična bitja z nadzemeljskimi sposobnostmi, in ne enega samega boga kot izključno duhovne entitete, nismo daleč od ideje, da so bili elohimi nezemeljski prišleki velikih moči, z napredno tehnologijo, ki so se predstavili kot stvaritelji in kreatorji človeškega bitja na Zemlji.

 

(4) Ali je v svetopisemskih besedilih možno najti kako potrditev ideje, da so bila božanska bitja nezemeljski prišleki velikih  moči? Pri natančnem prevajanju brez teološke obremenje­nosti takšne potrditve dejansko najdemo, če pa se obrnemo na sumerske vire, o tem ni nobenega dvoma.

V besedilih je prisoten navedek o nameri elohimov o omejitvi človekovega intelekta. Zakaj bi Bog želel omejiti intelekt ustvarjenega človeka? Moder, kot je, bi mu dal prav takšnega kot ga potrebuje. Očitno je šlo za neenotnost ali neustrezno skupinsko odločitev mogočnežev, ki jo je bilo potrebno korigirati. Tu najdemo tudi paralele s sumerskimi teksti, kjer je jasno opisano nasprotje med vodilnima akterjema med (sumerskimi bogovi) Anunakiji, namreč med Enkijem in Enlilom, kjer se prvi ni dosledno držal navodil slednjega. Sumerski oz. mezopo­tam­ski zapisi in mitologije so nam pri raziskovanju starozaveznih svetopisemskih besedil v veliko pomoč.

K razumevanju prave narave božjih del pripomore tudi skrinja zaveze, eden bistvenih elementov judeo-krščanske tradicije. Ni namreč jasno, zakaj naj bi človek in Bog potrebovala ta mistični objekt, ki je moral biti napravljen po natančnih tehničnih napotkih, kot bi šlo za kako prenosno tehnično napravo. Skrinja je bila menda zavarovana tako, da je usmrtila (morda z radioaktivnim sevanjem?) vsakogar, ki se ji je približal brez ustrezne zaščite. Komu je bila potrebna ta naprava? Resnični Bog človeku kadarkoli razločno govori preko intuicije in ne potrebuje naprave, preko katere bi človeku posredoval sporočila. Lahko pa si mislimo, da je Jahve kot nezemeljsko bitje preko nje dajal navodila pooblaščenim nadzornikom izbranega ljudstva. Gledano z današnjimi očmi bi bilo to povsem umestno.

 

(5) Zelo pomenljiva je tudi Ezikielova zgodba. Štirje božanski kerubi so tega važnega preroka v ognjenem vozu dvignili v nebo in odpeljali na različne kraje; prejel je številne informacije in prerokbe, ki jih je posredoval ljudstvu. V njegovi zgodbi najdemo enega najnatančnejših opisov »ognjenega voza«, s katerim je bil odpeljan na nebo. Govora je o vrtečem kolesu znotraj drugega kolesa. Zakaj bi resnični Bog svoje sledilce prevažal v nebo, saj sporočila lahko posreduje neposredno v njihovo zavest? Erich von Daeniken je postavil trditev, da je šlo za prevoz v orbito k matični ladji nezemljanov. Sodelavec agencije NASA Joseph Blumrich je bil nad tem ogorčen in je sklenil koncept ovreči; toda po poglabljanju v Ezikielovo zgodbo je ugotovil,  da ima Daeniken prav. S knjigo The Spaceship of Ezikiel se je iz njegovega nasprotnika prelevil v njegovega privrženca. Več let kasneje je inž. Hans Herbert Bier ob preučevanju drugega dela Ezikielove knjige naletel na napotke za izgradnjo stavbe, ki naj bi predstavljala natančno prilagojen prostor za hrambo, torej za hangar opisanega letečega voza.

Podobni zgodbi sta tudi Elijeva in Henohova. Elija je doživel več srečanj z angeli in Bogom. Opozorili so ga na sušo in kataklizmo. Tudi Elijev voz je očitno bil zračno plovilo, s katerim so Elijo odpeljali na vesoljsko ladjo elohimov v orbiti nad Zemljo. Danes bi ufologi obe zgodbi uvrstili med  »nezemeljske ugrabitve«.

Henohovo knjigo so odkrili v Mrtvomorskih zvitkih. Henoh je bil Noetov praded in eden od patriarhov, ki so živeli pred vesoljnim potopom. Henohova knjiga opisuje Henohov vzpon v nebesa, ko mu je bilo 12 let. Angela sta ga vzela s seboj na ognjeni voz. Popisal je notranjost plovila. Postal je božji pisar in čuvar nebeškega znanja. Bil je prvi, ki se je smel povzpeti na božji prestol. Bil je tudi prvi poročevalec. Henohova knjiga je izločena iz nabora cerkveno odobrenih tekstov.

 

(6) V Stari zavezi Svetega pisma so popisani dogodki in naprave, ki so se tedanjim ljudem razumljivo zdeli čudežni, človeku na današnji ravni razumevanja in tehnološkega razvoja pa ne bi povzročali nikakršnega čudenja. Zračna plovila, močna orožja, komunikacijske naprave, genski eksperimenti, planetarni inženiring in še kaj so običajne stvari, s katerimi se danes srečujemo. Sveto pismo je treba posodobiti in razlagati povsem drugače kot srednjeveški ali še starejši prevajalci. Prav je, da to storimo, saj le tako lahko razbijemo meglo, ki je predolgo čepela v konceptih, ki so oblikovali naše religiozne predstave.

V Svetem pismu sta podani dve popolnoma različni predstavi. Bog Jahve iz Stare zaveze je neusmiljen, s človeškimi slabostmi in kot tak povsem drugačen od Jezusovega Boga Očeta, predstavljenega v Novi zavezi. Jezus Jahveja nikdar ni omenil, kaj šele, da bi ga razglašal za svojega očeta. Očitno ne gre za istega Boga. V kako bivališče Boga Očeta na nebu se nihče ni odpravljal po navodila v ognjenih vozovih. Njegovo bivališče je v srcu vsakogar od nas. Je vsemogočna, nepojmljiva ljubezen-modrost, ki je izvor vsega, kar je bilo, je in bo. Vprašamo se lahko, zakaj je Cerkev pomorila vse Katare in bogomile, ki so prenašali izvorna Jezusova sporočila. Očitno ni želela, da bi se ta sporočila vsidrala v ljudeh. Kristusovega doprinosa k duhovnemu napredku človeštva ni mogoče oporekati, veliko vprašanje pa je, koliko njegovih sporočil je bilo izkrivljenih ali zamolčanih.

Če verjamemo v zgodovinsko verodostojnost Svetega pisma, si lahko mislimo, da gre v njem za popis prehajanja človeštva od navideznih bogov, ki jim je načeloval Jahve, k pravemu Bogu, Očetu Jezusa Kristusa, le da so si prevajalci privoščili poenostavitev in oba izenačili. V opravi­či­lo jim je mogoče šteti, da s tedanjim znanjem nezemeljskih naprav in dejanj vsemogočnih niso mogli obravnavati ustrezno.

Tudi krščanstvo bo moralo spoznati, da je verski koncept izpred dveh tisočletij potrebno korigirati in prilagoditi zavesti sodobnega človeka, ki je kakih stokrat bolj sposobna razumeti karkoli, tudi dogajanje pred tisočletji.

Krščanstvo je duhovni temelj Evrope in zahodnega sveta. V časih, ko islam spričo njegovega naraščajočega vpliva vse bolj grozi preplaviti svet, je obstoj krščanskega sveta odvisen od moči njegovega duhovnega temelja, zato je očiščenje in krepitev tega temelja še kako pomembna naloga.

Vir:

Bible Translator Breaks In Tears: “They Lied To Us For 2000 Years!”

https://www.youtube.com/watch?v=rhCLZ9KNVKI

 

Petnajsta oddaja: Odnosi v slepi ulici (prvi del)

Zvočni zapis oddaje (17. 8. 2024):

 

Med razlogi za nezavidljiv položaj sedanjih družb ima odnos med spoloma zagotovo osrednjo vlogo. Vse premalo se sprašujemo, kaj je s tem odnosom narobe in kakšne posledice to ima. V naslednjih dveh oddajah se bomo posvetili osvetlitvi teh vprašanj. V prvi si bomo pobližje pogledali predvsem vlogo očeta.

(1) Časovni popotnik, ki bi iz devetnajstega stoletja pokukal v današnji čas, bi bil zgrožen. Opazil bi, da sta se vlogi spolov dramatično spremenili. Prava moškost je skoraj izginila, ženske vse bolj prehajajo na »moški teren«, odnosi med njima pa so vse prej kot harmonični. Nekateri zaskrbljeni poročevalci govorijo o kemični kastraciji oziroma feminizaciji in degeneraciji moških, med poglavitnimi razlogi pa navajajo hormonske in kemične motilce v okolju. A otopelost, nezainteresiranost in preobremenjenost z eksistenčnimi problemi so krivi, da se večina ljudi za to ne zmeni.

Da so zaradi neizpolnjevanja prave moške vloge na polje moške domene stopile ženske in poskušale same napraviti tisto, kar pogrešajo pri moških, ne preseneča. Danes tako opažamo narobe svet: moški prevzemajo ženski značaj in obratno. Ko vstopajo na področja moških, ženske ponavljajo moške vzorce, ob siromašenju ženskosti. Tako imamo ženske karieristke, ki dosegajo odlične poslovne uspehe, za družino in moža pa jim zmanjkuje časa.

Prišlo je do ukorenin­jenja številnih čudnih pojavov, ki kažejo, da sta moški in ženska izgubila občutek za to, kaj je naravno in kaj ne. Naraščajoče koruzništvo, enostarševske družine, sklepanje porok med istospolnimi partnerji in vse bolj pereča lakota za očetom so simptomi odklonov od naravne usmeritve. Odločnih moških, ki bi z etičnim in človekoljubnim delovanjem vodili družbo v smeri pravičnosti in napredka, praktično ni. Moški in ženska sta odpovedala pri igranju njunih naravnih vlog in postavlja se vprašanje, kam nas bo to pripeljalo.

V tej oddaji se bomo v večji meri posvetili vlogi moškega. Moško avtoriteto, ki je nekoč temeljila na modrosti in moči, uporabljeni za obrambo in preživetje, in je bila tudi etična, so ženske upošte­vale in spoštovale. Dandanes pa sloni na uporabi surove moči, ki sledi zgolj sebičnim ciljem, brez etične podlage. Po drugi strani pa prihaja do pomanjkanja značajske moči, kar moško veljavo radikalno zmanjšuje.

 

(2) Zapostavljanje očetovske vloge

Velik problem, ki se je močno poglobil z razvojem kapitalističnih družb v razvitem svetu, je zapostavljanje očetovske vloge. »Lakoto po očetu« sinovi občutijo še veliko ostreje kot hčere. Možje se od dela izmučeni pozno vračajo domov, nerazpoloženi in brez volje, da bi se ukvarjali z vzgojo. Številni niti ne vedo, kako sina vzgajati, obenem pa sinu ne morejo predstavljati pravega zgleda. Kdo še zna otroka prepričati, da je svet kljub vsem grožnjam varen?

Žalostno je, da sodobni moški zaradi želje po ugajanju ženi vse bolj prehaja na ženski teren. Svojo energijo vse bolj usmerja v domačo hišo in vrt ali v stanovanje. Marsikdo ves zaslužek in prosti čas namenja urejanju doma in čim višji ravni bivanja v njem. In tako se vse življenje ukvarja z nečim, kar je značilno žensko – z urejanjem doma. Podleže svoji neozaveščeni potrebi po top­lem, varnem, zaščitniškem okolju, kar je značilnost ženske. Pozabi, da v glavno moško domeno sodijo skrb za napredek, kakovost in etika življenja, pravičnost, modrost in skrb za notranjo in zunanjo harmonijo. In seveda vzgoja sinov v tem duhu. Moški naj bi bil pozitivna, nesebična avto­riteta.

Moški je ustvarjen za nosilca notranje in zunanje moči. Če v življenju ne more uresničiti ničesar velikega v resničnem pomenu besede, njegovo bivanje nima nobenega globljega pomena ali višjega smi­sla.

Kopica vlog moškega, naj bo to vloga dobrega moža, očeta, brata ali sina, je pogoj za srečo celotne družine. Potrebno je izpolnjevanje dolžnosti, skrb za pravičnejšo družbo, sočutje do bližnjega, potrebna je etična drža, ne le doma temveč tudi v širšem okolju, kar se kaže tudi v odnosu do trpečega človeštva. Treba se je spremeniti v spodobno in častno osebo. Moški, ki ne izpolnjuje teh zahtev in sledi le sebičnim ciljem, ne more prispevati k napredku družbe.

(3) Očetovska rana

Obstaja neka skrivnostna energija, ki prehaja z očeta na otroke. Kadar moške energije ni, ustvarjanje ni mogoče niti v človeški duši niti v svetu. Če ni očetovske energije, nastane v duši vrzel, ki je ne more zapolniti nič drugega.

Mati pooseblja ljubezen, oče modrost. Oče naj bi bil vzor premišlje­nosti, odločnosti, pokončnosti, načelnosti, iznajd­lji­vosti, spretnosti, vztrajnosti in moči, ne le fizične temveč tudi notranje. S temi lastnostmi bi bil spoštovanja vredna avtoriteta. Če deček teh vzorov nima, je precej verjetno, da teh lastnosti ne bo razvil. Če te lastnosti opaža pri materi, bo to gradilo njegovo podobo ženske in ne moškega, torej nje­ga. Morda bo drobce tega osvojil, a ne kot del lastne identitete; zdelo se mu bo, kot da to ni resnično njegovo.

Oče kot vzornik je sinu izredno pomemben. Če ni takšen, si fant vzornika nezavedno išče drugje; morda ga najde v voditelju kake tolpe in se podredi njegovi avtoriteti … Občutenje avtoritete preprosto potrebuje, da bi lahko zavzel odnos do nje. Kriminal je pogosto posledica »manjkajočega očeta« in dejstva, da možje nikoli niso prerasli miselnosti fanta.

Če je vez z očetom šibka, bo fant vedno negotov glede lastne moškosti, njegova samozavest bo prizadeta. Težko jo bo s čimerkoli drugim ustrezno okrepil, kajti nadomestiti temeljne moške vedenjske vzorce kasneje ni lahko.

Fant in kasneje moški, ki se nikoli ni srečal z resnično notranjo avtoriteto, zunanjo avtoriteto doživlja kot nekaj zunanjega, vsiljenega. Ne pozna duhovne avtoritete, ki jo moški pridobi s sposobnostjo in odgovornostjo, zato nikoli ne pomisli, da bi jo lahko našel tudi v sebi. V avtoriteti nikoli ne vidi notranje modrosti, temveč le zunanjo prisilo. Zato jo tudi sam manifestira le na takšen, neustrezen način.

Očetovska rana je tako globoka in vsenavzoča v tako številnih delih sveta, da bi njeno zdravljenje pomenilo najkorenitejšo družbeno reformo, kar si jih je mogoče zamisliti. Ta rana je skrito ozadje večine pojavov, kot so kriminalna dejanja, militarizem, pohlep, tekmovalnost in nestabilnost družin.

(4) Iniciacija dečka

Moški iz fanta ne nastane kar sam po sebi, temveč to postane ob pravi vzgoji. Prav zato je »polnokrvnih« moških malo. Da bi se rodil moški, se mora fant preobraziti, to pa se zgodi skozi naporen proces težkih preizkušenj fanta, ki kot deček umre, v ognjeni preizkušnji pa dokaže, da je fantovstvo prerasel in se lahko meri z možmi. Vzgoja dečka je bila zato pri starih narodih vse kaj drugega kot vzgoja deklice. Nujen del vzgoje fantov, denimo pri Indijancih ali Grkih, je bila šola preživetja, končni zrelostni izpit pa je bil obred iniciacije, ki je fanta prerodil v moža. Tega danes ni več in ker fantje nimajo pravih priložnosti, da bi zrasli v zrele može, je prizadeta vsa družba. Nezrelost moških se kaže v neustreznih odločitvah mož na položajih, ki seveda vplivajo na življenje celotne družbe.

Vzgoja fantov je pravzaprav učni proces za obvladovanje moči. Moški mora moč spoštovati, sicer ga skoraj vedno uniči. Zato je za fanta silno pomembno spoznati, kaj pomeni uporabljati moč na ustrezen način. Sicer bodo svojo moč zlorabljali ali pa jo sovražili in se je izogibali – oboje pa je za skupnost slabo.

Namen vzgoje fantov je dečka ločiti od zaščitniške ženske energije in mu omogočiti, da moškost doživi kot nekaj svetega. Doživeti mora napore, težave, boj ter spopad s samim seboj; le tako bo lahko spoznal meje svoje moči, se spoštljivo soočil z neracionalnim, nezavednim ali divjim ter pridobil ustrezno širino. Služenje vojske je nekoč, denimo v nekdanji Jugoslaviji, predstavljalo dober zrelostni izpit za fante.

Narava dela se je z leti močno spremenila. Danes je delo predvsem služenje denarja, ubadanje z abstraktnimi stvarmi, ob celodnevnem sedenju za računalnikom in s telefonom v roki. Ker moški ne najdejo svoje resnične osebne vrednosti, jo skušajo dokazati  s pridobivanjem denarja, s kopičenjem stvari, ki jih lahko kupijo, in z razkazovanjem svoje »moči«. Tako zapravijo življenje na neustvarjalen, neproduktiven način, v hvalisavih dejanjih. Nekateri poskušajo dokazati, da so »mači« in se postavljajo s številom ženskih trofej, ob katerih izčrpavajo svojo moško moč. A vse to v resnici kaže na njihovo nezrelost in prikrivanje občutka notranje ničvrednosti.

(5) Plitva moškost

V praznino v sebi, ki je posledica prikrajšanosti za moški lik,  se zlivajo napačni vzori in fantazije, zato se veliko moških ne zna motivirati. Če pa že imajo kako motivacijo, je ta povezana z denarjem, spolnostjo ali oblastjo. Nobene notranje motivacije nimajo in brez zunanjih spodbud pravzaprav ne vedo, kaj bi s svojim življenjem radi storili.

Moškost, ki jo danes pri moških predvsem srečujemo, nekateri imenujejo »plitva moškost«. Je stranski produkt kapitalizma. Trdota, pogum, uspešnost, samozavest, inteligenca, iznajdljivost, brezobzirnost in brezčutnost ter usmerjenost izključno v materialnost so njihovi najpomembnejši atributi. Tem ciljem moški brez pomisleka žrtvujejo svoje čustveno življenje in svojo duhovnost. Takšni moški ne morejo biti nosilci napredka niti jedro srečnih družin.

Kadar napori in prizadevanja niso nagrajeni z zau­pa­njem, odobravanjem, hvaležnostjo in občudovanjem, navadno usahnejo. V takšnih primerih se moški navadno zateče k tistim dejavnostim, ki mu prinašajo vsaj nekaj osebnega zadovoljstva – šport, avto­mobilizem, TV, lahko pa pobegne v deloholizem, ali pa obupan – bog ne daj – v alkohol in druge odvisnosti.

Veliko žensk svoje moške pomiluje, ker njihovi moški ne storijo nič občudovanja vrednega, zato jih ne morejo občudovati in sprejemati. Zaprejo se partnerju, s tem pa rušijo njegovo samozavest in pokončnost ter zatrejo njegovo iniciativnost. Resda številnim moškim ni uspelo dozoreti. Toda večini žensk niti ne pride na misel, da bi svojemu partnerju pomagale odrasti. Izkoriščajo njihovo šibkost, čeprav je to v škodo vsej družini.

(6) Ženskega nasilja nad moškimi ni nič manj, a ker je to sramota za »močnejši spol«, se govori skoraj izključno le o nasilju moških nad ženskami. Psihološko nasilje ne ustvarja modric, a prinaša posledice, ki so lahko še bolj uničujoče. Prav neusmiljena kritičnost je najmočnejši rušilni dejavnik, ki uničujoče duši moško samozavest, odločnost in iniciativo. Z negativnim zgledom ženske ne rušijo le svojega zakona temveč tlakujejo pot neustreznim zakonom svojih otrok. Z dominantnim ali pokrovitelj­skim odnosom do moža žene ustvarjajo nenaravno okolje, ki pri otrocih izmaliči predstave o naravnih razmerjih med spoloma. Sinovi in hčere pač posnemajo starševske like, ne glede na to, ali je oče »copatar« in mati »možača«.

Za nezrelost svojih sinov niso ženske prav nič manj odgovorne kot  njihovi partnerji, saj imajo prevladujoč vpliv pri njihovi vzgoji. To je tudi posledica dejstva, da so očetje še vedno v večji meri predani poklicu in karieri kot ženske, ki se vendarle ne morejo odreči svoji vzgojni vlogi. Materinski čut je sicer dandanes oslabljen, a še vedno prisoten.

Od avtoritativne vzgoje, ki je nekoč nujno vključevala tudi elemente nasilja, npr. šeškanje, smo pravzaprav prešli v njeno nasprotje. To je tudi posledica že omenjenega dejstva, da so moški odpovedali. Številni sodobni starši pretiravajo z ljubeznijo in otrokom dovoljujejo skoraj vse. Današnje matere dečke vzgajajo podobno kot deklice, obenem pa dopuščajo, da se sinovi izgubljajo v navideznem, uničujočem svetu agresivnih iger, razvedrila, zabave in uživaštva. Ne sprašujejo se, kako sinovom zagotoviti izzive, ki so potrebni za njihov razvoj.

Če mati svojim otrokom ne vcepi spoštovanja do bližnjega – to se najmočneje udejanja skozi spoštovanje do moža – otroci zrastejo brez najpomembnejšega stebra njihovih odnosov. Prežeti z nezaupanjem ne bodo zgradili notranje trdnosti in ne bodo mogli doseči resničnega uspeha na nobenem področju.

 

Šestnajsta oddaja: Odnosi v slepi ulici (drugi del)

Zvočni zapis oddaje (24.8.2024):

 

V prejšnji oddaji smo se nekoliko seznanili s problemi, ki bremenijo odnose med spoloma in ugotavljali, da sta predvsem moškost, pa tudi ženskost, danes degradirana. Odnosi v družbi in tudi med spoloma se niso gradili spontano ali naključno, temveč so z ustrezno politiko načrtno ustvarjeni. Danes se bomo poglobili v rušenje naravnih predstav in doslej veljavnih norm na področju spolov.

 

(1) Dajalci in prejemnice

V več minulih oddajah smo govorili o načrtu za zmanjšanje svetovne populacije, ki ga uresničujejo na vseh področjih našega življenja in na vse mogoče načine. Največjo vlogo tu igra zastrupljanje – zraka, vode, hrane, okolja in naših teles, nič manj nevarni pa niso niti psihološki prijemi – nadzor uma, programiranje naše psihe.

Ker so moški gibalo napredka ter temelj načelnosti in moči, je poskrbljeno, da moškost vse bolj usiha. S kemičnimi in elektromagnetnimi sredstvi, s hrano in pijačo, bogato s  hormonskimi motilci in še čem vplivajo na moško populacijo tako, da je ta vse bolj »poženščena«, neodločna, nesposobna, nenačelna in fizično šibkejša, skratka, le še karikatura nekdanje moškosti. Nasprotno pa krepijo t.i. »enakopravnost« žensk, ki jih spreminjajo v kvazi moške in tako rušijo naravno vlogo spolov in harmonijo med njima.

Da so s svojimi načrti povsem uspešni, dokazuje vse hujše upadanje natalitete. Žalostno je videti, da se drsenje v napačno smer nikakor ne ustavi, kritična javnost pa molči. Posledice utegnejo biti usodne, saj ob tako zmanjšani rodnosti nekateri narodi – tudi slovenski – pospešeno umirajo. Stopnja rodnosti v Sloveniji je le še 1,55.

Ob rekordnem valu begunskih in ekonomskih migracij, ki se v zadnjem času zgrinjajo v Evropo in ustvarjajo dodatne težave, se bodo razmere na področju odnosov le še zaostrovale. Nekateri opozarjajo, da bo ob islamizaciji, kakršni smo priča, Evropa v nekaj desetletjih, spremenila v deželo muslimanov.

Med sestavine uvodoma omenjenega načrta sodi tudi rušenje naravnih predstav in doslej veljavnih norm na področju spolov. Kot bomo v nadaljevanju osvetlili, se lahko sprašujemo, kako lahko v javnost zakonito prodrejo tako izkrivljene ideje, ki jih mediji popularizirajo.

Ob vse bolj absurdnih idejah moramo znova premisliti nekatere temeljne premise, ki zadevajo razmerje med spoloma. Velja se vprašati, kakšne so pravzaprav naravne zakonitosti, ki omogočajo harmonično sobivanje in progresiven razvoj družbe.

(2) Govoriti o enakosti moškega in ženske je objektivno gledano možno le na pravni ravni. O poslanstvu moškega in ženske ter o njunih naravnih vlogah pa so mnenja različna. Stara modrost pravi naslednje: po kozmičnem zakonu dualnosti moškemu pripada vloga dajalca, ženski pa prejemnice. Vzpostavljen tok energije od dajalca k prejemnici ustreza cikličnemu gibanju vseh procesov v naravi. Če ta tok ogrozimo, ustavimo ali celo obrnemo, pride do katastrofe. Noben odnos moški – ženska, ki tega ne upošteva, nima pogojev za srečen razvoj.

Naravna moška vloga je, da ruši in gradi novo, ženska pa, da to podpre in nadgradi tako, da lahko ustvarjeno skupaj uživata. Takšna delitev vlog gradi uspešen življenjski cikel.

Moški, ki pozabi vlogo dajalca in prične kopičiti zase, zaustavi naravni tok. Ženska, ki, nezadovoljna z moškim doprinosom, zavrne prejemanje ali zavzame moško vlogo, prav tako. To dandanes široko opažamo v sedanji družbi. Če se tok od naravnega obrne v nasprotno smer, se oba znajdeta v nenaravni vlogi in ne moreta najti zadovoljstva. Emancipirana današnja ženska se ne more sprijazniti s to trditvijo. Zato raje ostane sama ali pa v partnerski zvezi z igranjem vloge dajalke zatre možnost, da bi doživljala svojo ženskost.

Ženska lahko računa na resničen uspeh le, ko podpre moškega; le skupaj z njim lahko doseže cilje, ki jo osrečujejo. Moški pa bo vlogo dajalca dobro opravljal le ob ustrezni podpori ženske. Brez njenega odobravanja in priznanj so njegovi darovi in napori brez vrednosti, njegovo življenje pa brez pravega smisla.

Danes pogosto opažamo, da so vloge popolnoma zamenjane. Ko moški postane gospodinjec, ženska pa skrbi za napredek družine, sta svoje naravno poslanstvo poteptala. Ona takšnega moškega ne more spoštovati, on pa ne dobi priložnosti, da bi moški sploh bil. Takšen odnos je obsojen na životarjenje in ustvarja zelo nezdrave razmere za vzgojo otrok.

 

(3) Spolnost v usihanju

Trend usihanja moškosti, o katerem smo obširneje govorili v prejšnji oddaji, se kaže tudi v vse bolj medli spolnosti. Zastrupljeno okolje in kopica drugih dejavnikov, ki vplivajo na hormonsko ravnovesje predvsem v moških telesih, zmanjšuje raven testosterona in s tem moško spolno moč. Statistike o pogostosti spolnih odnosov po vsem svetu kažejo, da smo priča zaskrbljujočemu upadu. Tudi to je eden od razlogov za katastrofalen upad natalitete.

Človek, ki je spolno nepotešen, ne more najti miru in užitka v življenju. Veliko žensk v sebi nosi globoko nezadovoljstvo, katerega skriti vzrok je nepotešena spolnost. Nezadovoljstvo se lahko izkazuje na zelo različne načine. Na primer tako, da ženski preprosto nič ni dovolj dobro ali pa nečesa nikoli ni dovolj: karkoli moški v družinskem okolju ali zunaj njega stori, ni deležno odobravanja ali pa je prezrto. V takšnih družinah se deklice kritikantstva in cinizma naučijo od svojih mater. Svojega partnerja bodo zelo težko zares spoštovale.

Ženske imajo za razliko od moških naravno orožje: spolnost. Svoje telo lahko uporabijo kot orožje. Nekatere ženske spolnost izkoristijo za trgovanje, izsiljevanje ali dosego svojih koristi, ne zavedajoč se, da je to recept za nesrečo obeh. Prava spolnost je dejanje krepitve ne le duhovne bližine in medsebojnega zaupanja, temveč tudi dušnega stika. Polnovredna spolnost je dragoceno sredstvo za vzdrževanje telesnega in duhovnega zdravja. Ženske kot čustveno močnejši spol imajo pri vračanju k spolnosti, v kateri je ljubezni vrnjeno izgubljeno mesto, odločilno vlogo.

V zadnjem času v družbi opažamo vse večjo zmedo pri razumevanju vloge in poslan­stva spolov. Poglobljen vpogled pokaže, da ne gre za naključen ali spontan pojav, temveč gre za del načrta, katerega cilj je drastično zmanjšanje svetovne populacije. Zavajajoče informacije so tako spretno lansirane v javnost, da se niti ne zavedamo njihove zločestosti. Ni nam jasno, da so nekatera sicer pozitivna gibanja in pobude izmaličili, napihnili in pretvorili v orožje.

 

(4) Pot v slepo ulico: LGBT

Povzročanje zmede pri razumevanju vloge in poslanstva spolov je metoda za zmanjšanje številčnosti prebivalstva. V ozadju gibanja za enakopravnost spolov – feminizma – je ustvarjanje rivalstva, zmanjševanje natalitete in rušenje harmonije med spoloma. Misleč, da sta poslovna kariera in materinstvo – združljiva cilja, se ambiciozne ženske odločajo za naraščaj v kasnejšem, manj plodnem obdobju svojega življenja. Tako se rodnost zmanjšuje. Ženske so postale dodatna topovska hrana nenasitnemu kapitalističnemu stroju. S propagi­ranjem enakosti spolov se ustvarja rivalstvo in lažen spor med spoloma, zmanjšuje se medsebojno zanimanje in privlačnost.

Gibanje za enake pravice istospolnih parov je preraslo v LGBT iniciativo, ki nenaravno spolnost povzdiguje nad zdravo spolno usmerjenost in daje prednost spolnim iztirjencem, ki imajo prednost pri zasedanju pomembnih položajev v družbi. Osupljivo je, koliko znanih osebnosti je homoseksualcev ali oseb z zamenjanim spolom – konvertitov! To seveda pred javnostjo dobro skrivajo. Vcepljajo nam popolnoma nenaravne predstave o spolnosti, vlogi in poslanstvu spolov, možnosti izbire in menjave spola ter o primernih spolnih praksah. Otroke v šolah napeljujejo k masturbaciji in zgodnjim spolnim stikom; v tujini jih celo napeljujejo k menjavi spola. S tem uničujejo mlade, zmedejo in izkrivijo njihov naravni spolni nagon, kar ruši najpomembnejši naravni temelj – sposobnost nadaljevanja rodu.

Ob velikem porastu homoseksualnosti, ki ga opažamo v zadnjih desetletjih, velja povedati, da je ta lahko celo načrtna. Le malokdo ve, da je homoseksualnost metoda za pridobivanje moške moči, ki jo je v moškem krogu možno nakopičiti preko naravnih omejitev. Takšno moč najučinkoviteje uporabljajo za vplivanje na množice. To so izdatno izkoriščali že nacisti, vključno s Hitlerjem. Spomnimo se neverjetnega odziva množic na Hitlerjeve govore, ki jim ni para v zgodovini. Homoseksualnost so v taborniških in skavtskih skupinah spodbujali že dvajset let pred nastopom Hitlerja. Večina nemških jurišnikov SA je bilo pederastov. To je še zdaj dobro varovana skrivnost.

 

(5) Popraviti zrušeno harmonijo

Simbol ženskosti je voda, moškosti ogenj. Kot opažamo, nas narava v zadnjem obdobju obilno zaliva z vodo, torej potencira ženski element. To se odraža tudi v družbi. Prebujena, zrela ženska se mora danes zavedati dejstva, da je njena pomoč moškemu odločilnega pomena. V tem težavnem položaju utegnejo biti rešiteljice sveta prav ženske, ki so v sebi ohranile ustrezno mero duhovne modrosti. One so tiste, ki lahko zagotovijo premik k duhovnemu prebujanju, zavedanju pomena rušenja egoizma ter krepitvi sočutja in ljubezni v nas.

Eno najpomembnejših področij, kjer moramo vsi skupaj zastaviti svoje napore, je vzgoja otrok. Tej temi velja posvetiti ločeno oddajo. Premalo znanja, nerazumevanje vzgojnih posebnosti in prevelika popustljivost so napake sodobnih staršev. Če ljubezen ni uravnotežena z modrostjo, iz otroka lahko nastane lenobnež, sebičnež in dvoličnež, ki ni sposoben skrbeti niti zase, kaj šele za druge. Otrok nujno potrebuje omejitve, saj prav te zahtevajo od njega, da se napreza, prilagaja in uči, ustvarjajo pogoje za njegov razvoj.

Da se je tudi šolstvo znašlo v resnih težavah opažajo tudi nepoznavalci. Otroke preobremenjujemo in spreminjamo v pomnilne avtomate. Zatremo njihove talente, ubijemo njihovo sposobnost svobodnega razmišljanja in jih vzgajamo v poslušne sledilce in molčeče delavce. Brez vsake duhovne vzgoje postajajo sebični potrošniki, usmerjeni v zasledovanje zgolj osebnih interesov.

Ko opažamo, da se vse več mladih odreka osebnim stikom z nasprotnim spolom in se odloča za samski stan, se lahko vprašamo, kaj nas je v ta položaj pripeljalo. Poleg potrošniške miselnosti, ki je zavladala tudi na področju odnosov, in bega v brezosebno komunikacijo preko naprav je tu aktualnih več dejavnikov. Bolj nas zanimajo materialne kot duhovne vrednote in cilji, vse bolj zahtevni pa težko najdemo nekoga, ki bi ustrezal vsem našim pričakovanjem. Obenem pa smo nesposobni prilagajati se in prizadevati si za ustvarjanje družine. Kdo pa naj v takšen obupen svet še rojeva otroke?

 

(6) Zagotoviti harmonične odnose med spoloma je težje kot vzpostaviti materialno blagostanje. A kaj nam pomeni blagostanje, če v odnosih ne najdemo sreče? Graditi harmonične in izpolnjujoče odnose je najpomembnejša veščina življenja. Toda skrb za ustreznejše odnose je povsem odrinjena na račun pehanja za napredkom na materialnem področju. Napredek družbe gre v smeri uničevanja družin in razgradnje osnovne celice, ki je pogoj za zdravo skupnost.

Kje naj si mladostnik pridobi znanje o ustvarjanju harmoničnih odnosov, plemenitenju svojih čustev, kje naj dobi zglede za krepitev vrednot, idealov in etične drže? Pri starših, s katerimi ima vse manj stika? Ti utrujeni od dela niso kos zahtevnim nalogam. Premisliti bo treba kopico vprašanj, ki zadevajo človeka kot družbeno, psihološko in spolno bitje, sicer bomo soočeni z vse večjim razčlovečenjem in razkrojem družbe.

S poženščenim moškim in žensko-možačo nam ne bo dano ustva­riti srečnejše dru­žbe, pa naj gospodarstve­niki in politiki počno, kar hočejo. To je eno bistvenih vprašanj, s katerim se bomo soočili ob izgradnji nove družbe.

Sedanja splošna miselnost tudi pri ženskah povzdiguje vrednote, ki sodijo v domeno moških. S tem je družbi povzročena velika škoda. Zapostavljene so tipično ženske vrline: sočutje, nežnost, milina, obzirnost, tolerantnost, skrbnost, ljubeznivost, dobronamernost … V zadnjem času iniciativa iz moških rok vse bolj prehaja v roke žensk. Prav z navedenimi vrlinami je treba preoblikovati obstoječo družbo. Pomembna naloga prebujenih žensk je, da se zavedo svojega poslanstva in najdejo poti za uveljavitev teh vrlin.

V boju za prevlado med spoloma smo poraženi vsi. Prikrajšani smo za tisto zdravo celovitost – lahko bi jo imenovali svetost – ki se izraža, kadar sta moškost in ženskost združeni v življenju posa­meznika.