Zgodovina skozi nova očala

5. poglavje, knjiga  Človek je več                                       V 4.1
   
   Zgodovina skozi nova očala

Od nekdaj sem si želel razumeti dogajanje v svetu, svetovno politiko in mehanizme, ki jo vodijo. Želel sem spoznali zakulisje dogodkov in razumeti, kaj nas čaka v prihodnje. Zavedal sem se, da je ključ za razumevanje sedanje politike v poznavanju resničnega zgodovinskega dogajanja na našem planetu. Resnična zgodovina skriva tudi uganko človekovega izvora. Darwinu in trditvi, da je človek nastal iz opice, nisem verjel; preveč je ob tem nerazjasnjenih vprašanj. Raziskovanje me je nazadnje pripeljalo do trdnega prepričanja, da življenje na Zemlji ni potekalo brez zunanjega vpletanja, kot razlagajo zgodovinski učbeniki. Bilo je izpostavljeno vse mogočim vplivom, ki so pustili močne sledove, ne le na površju planeta.

Sprva sem mislil, da prastaro zgodovinsko dogajanje in politika v ozadju z novejšim dogajanjem nimata ničesar skupnega, kasneje pa sem ugotovil, da to ni res. Osnovni motivi se niso spremenili in sledijo istemu programu. Ko ga spoznaš, ni težko razumeti, kaj se danes dogaja in kakšne bodo naslednje poteze v globalni politiki.

Da zgodovinske razlage uradnih zgodovinarjev škripljejo na številnih mestih, se lahko hitro prepričaš. Toda v zgodovini človeških izročil, mitov, legend in folklore je dovolj materiala, iz katerega je mogoče izluščiti vsaj grobe obrise resničnih zgodovinskih dogajanj. Za to si je treba vzeti dovolj časa in se zakopati v podatke, ki razkrivajo drugo plat zgodovinske medalje. Dovolj je bilo tavanja v temi, čas je za pogled na zgodovino skozi nova očala.

Lotil sem se silno zahtevne naloge: poskusil sem rekonstruirati resnično zgodovino planeta Zemlja in si obetal, da se mi bo ob tem razjasnila tudi uganka razvoja človeštva. Ta naloga je prevelik zalogaj za enega človeka ter dostojne čete zgodovinarjev in profesionalnih raziskovalcev. Žal teh ni. Tako sem se sam lotil kupa literature in začel prizadevno zbirati informacije, ki bi utegnile pokazati manjkajoče koščke zgodovinskega mozaika. Zaradi zelo omejenih možnosti, da bi se spustil v globino in sistematično raziskal številne zanimive podrobnosti, rezultati niso takšni, da bi zanje dal roko v ogenj. Moj motiv za raziskovanje je bil: s poznavanjem prave zgodovine človeštva dobiti odgovora na vprašanji, od kod prihajam in kaj sem.

 

Sodim, da je zgodovinski koncept, popisan v naslednjih treh poglavjih, kljub pomanjkljivostim vreden pozornosti. Marsikoga bo osupnil, saj nekaterih dejstev, ki so seveda v nesoglasju s trditvami uradnih zgodovinarjev, ni prav lahko pogoltniti. Toda z razlagami in dejstvi, ki jih prinaša, je mogoče sestaviti mnogo popolnejši in razumljivejši zgodovinski mozaik, obenem pa razčistiti številna pomembna vprašanja, ki so doslej ostajala brez odgovora. Trditve podpirajo druga drugo, so logične in razumljive ter – kar je zelo pomembno – marsikatero je mogoče preveriti. Nič ne de, če nekateri koščki v tem mozaiku manjkajo, drugi pa niso čisto prave barve; važno je, da je obrise nove zgodovinske podobe mogoče jasno razločiti. Podrobnosti niso najpomembnejše; pomembno je razumeti, kaj se je s človekom, človeštvom in planetom, na katerem živimo, v resnici dogajalo.

Verjamem, da odgovornost za pravilnost znanstvenih teorij ne nosijo znanstveniki, temveč tisti, ki z znanostjo upravljajo. To velja tudi za zgodovinsko znanost. Vsak odmik od smeri, ki jo začrtajo avtoritete, nadzorniki znanosti, naleti na ostro zavrnitev in posmeh. Marsikdo si misli, da ima znanost pri iskanju pravih poti proste roke, a to še zdaleč ni res, saj je kot vse drugo – odvisna od denarja. Obstaja cela vrsta briljantnih tehničnih izumov, ki pa so »na ledu«. Manipuliranje z informacijami in zaviranje napredka sta učinkoviti metodi nadzora množic.

Največjo osuplost je pri meni izzvalo spoznanje, kako malo resničnih dejstev in informacij poznamo ter kako debele laži so nam predstavili kot zgodovinska dejstva. A kot pravijo, velikih laži ni treba skrivati, prikriti je treba le male. Ko sem začel odkrivati drugo plat zgodovine, je prvotno razočaranje zaradi dejstva, da razkritja nikakor niso bila prijetna, kasneje zamenjala prava raziskovalna mrzlica; v nekaj tednih  sem hotel nadomestiti tisto znanje, ki se je kopičilo v meni skozi vsa leta mojega šolanja. Razočaranje se je umaknilo spoznanju, da je vse skupaj zelo dobra šola, ki jo mora opraviti tisti, ki želi napredovati.

 

Menda vsaka civilizacija doživi podobno zgodbo: ko doseže določeno stopnjo tehnološkega razvoja (ko npr. zna izkoriščati energijo atomov), pride do kritične točke. Takrat lahko z nespametnim ravnanjem ogrozi lasten planet ali ga celo uniči. Če duhovni razvoj civilizacije poteka v skladu s tehnološkim, se lahko nespametnemu ravnanju izogne. Toda bivalne razmere na planetih se poslabšajo tudi brez lastne krivde. Rešitev je v obeh primerih enaka: če tehnologija civilizaciji dovoljuje vesoljska potovanja, najde izhod v kolonizaciji planetov, primernih za življenje, sicer se zdi, da so v kaj klavrnem položaju.

Zemljani se ob sedanji ravni tehnologije že pripravljamo na (ne prav dolga) vesoljska potovanja, planet pa nam je, zaradi šibke duhovne ravni, že uspelo spraviti v hude težave. Morda se bomo kmalu znašli v vlogi kolonizatorjev drugih planetov. Če bomo tam naleteli na inteligentna bitja na nižji razvojni stopnji, nas bodo tam pozdravili kot »bogove«.

Ko se lotimo rekonstrukcije zgodovine, je bistvenega pomena razkrinkanje temeljne laži. Eden od temeljev, na katerem gradi zgodovinska znanost, je odsotnost tujega vpliva, nevmešavanje nezemljanov v razvoj našega planeta. To stališče so nam tako globoko vcepili, da se zdi, kot bi bilo resnično, vendar je v neskladju z vrsto dokazov, ki jih znanost niti ne poskuša ovreči, temveč jih le kategorično zanika brez resne argumentacije. Trdim, da so nas tuja bitja, »bogovi«, obiskali že v davni preteklosti in na Zemlji pospešili evolucijo, vključno z evolucijo človeka, ki bi se, če bi potekala brez vmešavanja od zunaj, odvijala neprimerno počasneje. Številni viri pričajo, da so nezemljani na našem planetu napravili kolonijo že pred sto tisoči let in da odtlej nenehno usmerjajo globalno politiko. Glede na to, da so bili ustvarjalci človeka, se zdi bolj ali manj samoumevno, da so si vzeli tudi pravico odločati o njegovi usodi. Do današnjih dni.

Prav je, da v nadaljevanju navedene razlage izpostaviš kritični presoji in pregledaš v luči lastnih zanesljivih spoznanj. Ne glede na to, ali jim verjameš ali ne, pa bodo prispevale k spoznanju, da obstajajo drugačne, razumljivejše in bolj konsistentne razlage od uradno priznanih, treba jih je le poiskati.

V vesolju nismo sami

Nekoč sem mislil, da smo Zemljani sami v tem delu vesolja, kasneje pa mi je postalo jasno, da je to ob ogromnem številu za življenje primernih planetov zelo domišljavo in naivno stališče. Eden dobro obveščenih raziskovalcev alternativne zgodovine Semir Osmanagić navaja podatek (informacije izvirajo od nezemljanov s Plejad), da je Zemlja eden od 40 milijonov planetov z življenjem človeških oziroma humanoidnih bitij. Menda obstaja 343 variacij humanoidov. Razlike so v številu prstov, oči, barvi kože, višini itd. Med razvitimi civilizacijami v vesolju je zanesljivo nekaj takšnih, ki so tehnološko mnogo razvitejše od naše, neugodne razmere na svetovih, kjer živijo, pa jih silijo k iskanju za življenje primernih planetov. Razločne navedbe, da je bil naš planet iz tega razloga obiskan že v pradavnini, najdemo v številnih starih legendah, tudi v pisnih virih. Danes vem, da so miti in legende resnične informacije, preoblečene v pravljice. Z njimi so se ljudstva lahko izvila cenzuri informacij ali pa so neko informacijo s tem napravila dovolj zanimivo in razumljivo, da so jo prevzeli tudi prihodnji rodovi.

Verjamem, da je imel Erich von Daniken pred desetletji prav, ko je govoril o bogovih astronavtih. A njegove trditve so v znanstvenih krogih naletele na dovolj velik posmeh (zdaj razumem, zakaj), znanost pa je ostala ob tem dovolj pasivna, da se je v javnosti uveljavil vtis, da gre za pravljice. A njegovih trditev do danes ni še nihče ovrgel s kakimi protidokazi in prepričljivimi razlagami. Teh preprosto ni. Ljudje žal raje verjamemo avtoritetam, čeprav dvomljivega slovesa, kot da bi poslušali lastno zdravo pamet. Toda če se iskreno vprašaš, zakaj izključevati možnost, da so nas v preteklosti obiskala bitja – »bogovi« – z drugih svetov, ne najdeš nikakršnih prepričljivih argumentov. Prav nasprotno. Zemlja je biser v vesolju in kot takšna zelo zaželen kraj bivanja, kjer so se srečale številne nezemeljske rase. Da o njihovi prisotnosti ne vemo kaj več, so krivi veliki napori, ki jih vlade velikih držav že od nekdaj vlagajo v vsestransko zamegljevanje resnice.

Absurdno se zdi, da brezštevilni impozantni, po vsem svetu raztreseni prastari objekti zelo veščih graditeljev do današnjega dne ostajajo nepojasnjeni. Kakšen bi lahko bil razlog za to? Ker morajo ostati nepojasnjeni. Objekti, ki so bili lahko zgrajeni le s tehnologijami, ki presegajo današnje, napeljujejo na misel, da so bile te prinesene od zunaj, torej so nezemeljskega izvora. Razjasnitev okoliščin ne bi bila ugodna za tiste, ki si prizadevajo stvari obdržati pod preprogo. S takšnimi tehnologijami je mogoče v zelo kratkem času dvigniti na noge močno in napredno civilizirano družbo. To se je v resnici zgodilo sumerski civilizaciji, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Podoba neukih, tehnološko nerazvitih prednikov, ki jo vneto širijo zgodovinarji, je v nasprotju z očitnimi dejstvi.

Smiselno se mi zdi, da so nekdanji zavojevalci planeta, ki verjetno niso zelo številni, vlogo gospodarjev sprva igrali odprto, kasneje pa se je bilo primerno potuhniti, saj so iz varnega ozadja laže upravljali človeško raso, ki se je eksplozivno razširila po svetu. To je še posebno res, če je zunanjost teh bitij tako drugačna od zunanjosti množic, da vzbuja odpor ali nelagodje. Tudi o tem bo tekla beseda v nadaljevanju. Interes takšnih gospodarjev je, da zgodovino planeta in procese na njem pokrijejo z odejo, ki zaziblje v spanec vse tiste razmišljujoče ume, ki bi jim utegnilo priti na misel kaj prevratniškega. Najugodneje je pokazati vse spremembe na planetu kot rezultat počasnih naravnih procesov, brez kakega zunanjega vmešavanja v zgodovinska dogajanja. Pomislimo, kaj bi povzročilo razkritje, da so za marsikatero globalno dogajanje na Zemlji, z marsikatero kozmično katastrofo vred, za drastično pospešen razvoj človeka in razvoj človeške družbe, odgovorni nezemljani, ki imajo še danes v rokah vse vzvode sveta. Dokazov, ki namigujejo prav to, sem našel toliko, da jih ni več mogoče ignorirati.

V interesu zavojevalcev je, da nas usmerjajo tako, da se ne zavedamo t. i. velikega brata in tankih, močnih niti, prek katerih smo upravljani. Delajo počasi in metodično v skladu z dolgoročnim načrtom, ki traja že tisočletja. Toda ko se ti odpro oči, ni težko najti pot iz kletke in se napotiti v pravo smer. Potrebna je le odločitev in nekaj napora in tvoje življenje ter usoda lahko potekata precej drugače.

Zgodovino vedno pišejo zmagovalci, ki se trudijo, da se manj prijetna dejstva skrijejo in pozabijo. Nekatera dejstva tudi popolnoma spremenijo; informacija je pač učinkovito orožje. Zato je razvozlavanje zgodovinskih vozlov naporno in zahtevno delo. Čas je, da se – po več tisočletjih tavanja v temi – sodobni človek naposled popolneje informira o svojem izvoru, zgodovini sveta in dogajanju v starodavni preteklosti; da dobi informacijo, ki bo dostojna sedanji intelektualni ravni človeka.

Da bi lahko sledil naslednjim razlagam, je koristno za kratek čas pozabiti na uradne zgodovinske, svetopisemske in druge zgodbice ter se poglobiti v druge, alternativne vire, ki prinašajo informacije s povsem drugega zornega kota. Teorije in informacije, ki jih tukaj razlagamo, so seveda razglašene za neznanstvene ter so predmet posmehovanja in zavrnitve. A ob tem se ne kaže ustavljati. Čas je, da si pomanemo oči, zasukamo rokave in nalijemo čistega vina.

 

Neuki graditelji čudes

Informacija o največji piramidi na svetu, beli piramidi na Kitajskem, je konkreten primer zavajanja javnosti. Takšnih informacij ni malo. Prikrivanje zgodovinske resnice je potrebno, da se človeštvo odvrne od informacij, ki bi omogočile razumevanje sveta in sebe. Del tega skrivanja je prepričevanje javnosti, da so bila stara ljudstva neuka, tehnološko nerazvita in ujeta v verske predstave, ki se jim sodobni človek najpogosteje posmehuje.

Zgodovino človeštva na Zemlji nam prikazujejo tako, kot bi se začela šele z zadnjo civilizacijo. Glede na več deset tisočletne ostanke Lemurije in Atlantide, ki so dostopni javnosti, je to nesmisel. Obstoj neštetih dejstev in arheoloških ostankov, ki jih znanost ne zna pojasniti, doslej ni bil dovolj močan argument za raziskave. Zakaj zanje nihče ne da denarja, si lahko mislim: sprožile bi plaz ugotovitev in razkrile neprijetna dejstva. Razlage zgodovinarjev v zvezi s takšnimi objekti postanejo neverjetno skope, reke turistov pa so usmerjene k maloštevilnim turističnim središčem, kjer jih zadovoljijo z instantnimi teorijami in objekti, ki na videz potrjujejo uradne doktrine. Kdor se želi z zgodovinsko resnico podrobneje seznaniti, tam ne bo našel odgovorov. Eden od avtorjev, ki me je napotil v pravo smer, je Semir Osmanagić.⁵¹

Pri marsikaterem objektu gre za gradbeni dosežek, ki ga z današnjo tehnologijo ne znamo ponoviti, ob tem pa lahko pri njegovi nameščenosti, izmerah in naravnanosti ugotavljamo nepojmljivo astronomsko, geometrijsko in matematično natančnost ter tehnično dovršenost. Izvedba je bila marsikdaj možna le, če je bila vodena daleč iznad površja Zemlje. Daj bi bilo vse to plod neukih gradbenikov, ki so komajda poznali kolo, je smešna trditev.

Znanstvene razlage o tehnologiji gradnje ogromnih prastarih objektov me ne prepričajo. Navedbe o načinu gradnje piramid s pripravljanjem nasipov in vlečenjem kamnitih kvadrov ne vzdržijo resnejše presoje. O tem obstaja precej literature. Da je šlo za graditelje, ki so obvladali tehnologijo gradnje bolje kot mi, pričajo ogromni kamniti gradniki, ki so težki tudi po več sto ton, pri tem pa se posamezni kosi prilegajo drug drugemu z neverjetno natančnostjo. Takšne objekte je Osmanagić dobro dokumentiral.

Nezemljani so lahko iz oddaljenih drugih svetov prišli k nam le ob uporabi daleč naprednejših tehnologij od teh, s katerimi razpolagamo danes. Te tehnologije so bile uporabljene v starih civilizacijah Lemurije in Atlantide in še pred njima. Zadnji »vesoljni potop« je marsikaj uničil in pogreznil v globine oceanov, kjer so nekateri objekti še vedno vidni. Toda življenje ni bilo povsem uničeno. Nove civilizacije so zrasle ob mentorstvu manjšega števila elitnih posameznikov, ki so preživeli potop. V vlogi »svečenikov«, ki so visoko znanje ohranili in v ozkih krogih prenašali naprej, so delovali pri ponovni postavitvi človeških civilizacij in jih tudi iz ozadja upravljali. Danes se čudimo bliskovitemu razvoju in neverjetnim gradbenim dosežkom neukih starih ljudstev, ne zavedajoč se, da je za njimi stala skupina veleumov in projektantov, ki so vedeli, kako se lotiti velikih podvigov in čemu.

Ob prebiranju virov na spletu naletimo na eno od alternativnih razlag o uporabljeni tehnologiji gradnje velikanskih objektov, ki se zdi zelo prepričljiva. Najverjetneje so ogromne kamnite kose prenašali tako, da so gravitacijo izničili z ultrazvokom: pod posameznim kamnitim blokom so vzpostavili močno stojno valovanje, ki je omogočilo, da se je ta dvignil v zrak, potem pa so ga le še potisnili, kamor je bilo treba. To tehnologijo še danes poznajo tibetanski menihi, ki uporabljajo zvok za levitacijo⁵² oziroma dviganje težkih skal v višino za gradnjo samostanov. Tako jim je uspelo brez velikega truda prenesti ogromne kamnite bloke.

Leta 1939 so menihi omenjeno tehnologijo osuplim znanstvenikom ob neki priložnosti tudi demonstrirali: 19 glasbil (13 bobnov in 6 trobelj) so postavili v polkrog 90 stopinj, natanko 63 metrov daleč od predmeta – skale. Za vsakim glasbilom je bila vrsta menihov, ki so peli mantre vse hitreje. Po štirih minutah zvočne predstave se je kamen, velik 1,5 kubičnega metra, začel zibati in dvigati. Tako so levitirali (dvignili in prenesli) pet kamnov na uro v ukrivljeni levitaciji 500 metrov daleč in 250 metrov visoko. Dr. Jarl je to posnel na film, vendar je English Society, za katero je delal, zaplenila film in ga označila kot vrhunsko skrivnost. Film je razkrival vrhunsko znanstveno znanje tibetanskih duhovnikov ter poznavanje skrivnosti geometrije in harmonij zvočnih frekvenc.

Med impozantnimi prastarimi objekti na planetu, ki najbolj burijo domišljijo, prednjačijo piramide. Naše predstave o teh objektih so seveda napačne. Piramide, zgrajene po uničenju Atlantide, so bile zgrajene na energijskih točkah Zemlje. Nekatere imajo pod površjem enako obliko kot nad njim in tvorijo strukturo oktaedra. To so bile zapletene energetske naprave, ki so jih uporabljali v povezavi z določenimi obredi; omogočile so prenos ogromnih energij na poljubne točke v vesolju, astralna in časovna potovanja in še kaj. Takšni oktaedri so orodje za ustvarjanje večrazsežnostnega premika, kreiranje energijskih vrtincev in črvjih lukenj. Piramide in še nekateri drugi objekti so postavljeni v mrežo, ki predstavlja tudi del zaščitnega sistema Zemlje.

Čemu prikrivati resnico?

V zadnjem stoletju, ko se je zgodilo ogromno srečanj z nezemljani ali neznanimi letečimi predmeti, je bilo dobro poskrbljeno, da javnosti niso razburjale kake »neprave informacije« ali »nevarna« zgodovinska dejstva. Vsako raziskovanje, ki je poskušalo utemeljiti neznane leteče predmete ali prisotnost nezemljanov, je bilo obsojeno na posmeh in javno zavrnitev brez resne in poglobljene znanstvene obravnave. Zasledil sem, da je projekt prikrivanja nezemljanov, pa tudi z njimi povezanih neznanih letečih predmetov, eden najuspešnejših projektov ameriških tajnih služb na čelu s CIA. Njena zasluga je, da svetovna javnost še danes pretežno dvomi o NLP in prisotnosti nezemljanov na Zemlji, čeprav argumenti proti njihovem obstoju preprosto ne zdržijo. Celo po šestdesetih letih so informacije o prisotnosti NLP-jev še vedno označene za izmišljotino posameznikov s pregreto domišljijo. A tega mnenja niso vsi znanstveni krogi. Celo Albert Einstein je bil naklonjen ideji o prisotnosti nezemljanov na Zemlji.

Nove interpretacije so marsikdaj precej šokantne za človeka, ki je doslej razmišljal le v okviru počasnih naravnih zakonov evolucije. Burno balistično dogajanje v vesolju in z njim povezane selitve naprednih vesoljskih ras so krojili tudi zgodovino našega planeta.

Kakšni so resnični motivi za prikrivanje resnice? Če bi bila razkrita, bi ljudje razumeli zgodovinsko dogajanje, zakulisje svetovne politike, in politične spletke, ki smo jim neprestano priča, ne bi bile več možne. Skazil bi se Načrt, ki se uresničuje že tisočletja. Prikrivanje resnice je – če se postavimo na stališče gospodarjev planeta – povsem razumljivo. Njihov namen je jasen: človeštvo zadržati v nevednosti. Z neukim, neobveščenim človekom je mnogo laže manipulirati. Prikrivanje prave zgodovine s predelavo zgodovinskih virov, medijsko in versko pranje možganov s ciljem vcepljanja strahu niso nič drugega kot metode za discipliniranje, indoktrinacijo in miselno ter čustveno blokiranje množic zaradi doseganja ciljev, ki so v nasprotju z interesom širše zemeljske populacije.

Ali je raven demokratičnosti v naprednih družbah zadostna, da se lahko enakopravno spopadajo različna mnenja, koncepti in ideje? Le naivneži verjamejo, da je tako. Kapital in demokracija sta nezdružljiva pojma. Kapital osmišlja in omogoča vsa dogajanja in dejavnosti v človeških družbah. Glede na to, da je ta v rokah svetovne elite, je jasno, kako se ta svet vrti. S stališča vladajočih elit »neprave« dejavnosti in informacije preprosto usahnejo; odrinejo jih »prave« dejavnosti in informacije. Pričakovanja enakopravne razprave, na primer v zvezi s »teorijami zarote«, so naivna. Teorije zarot razkrivajo delčke zgodbe, ki je mnogo obsežnejša, kot si nepoučeni predstavljajo.

Moje mnenje je, da je oznaka teorija zarote za alternativna besedila in razlage neustrezna. Izvzemimo tiste avtorje, katerih edini cilj je izražanje nasprotovanja. O zaroti ni smiselno govoriti in niti o tem, da so se mačke zarotile proti vrabcem. Gre le za dvoboj interesov, ki so legitimna posledica svobodne volje. Skupine z močnejšim intelektom poskušajo izkoriščati množice s šibkejšim znanjem. Takšen konflikt prinaša le bolj ali manj težavne lekcije, ki imajo en sam namen: učiti nas. Naziv, ki sam po sebi nakazuje nečedno ozadje, je bil po mojem mnenju skovan z namenom, da avtorje že vnaprej oblati in diskvalificira.

Alternativni viri trdijo, da je človeštvo vodeno in načrtno usmerjano že od samega začetka. Vsakomur, ki sprejme to dejstvo, se odprejo tisočera vrata k razumevanju stvari in dogodkov, ki so do danes ostajali neznanka. A ne le to – jasni mu postanejo tudi nagibi, vzroki in načrti⁵³ tistih, ki (še) danes gospodarijo na planetu. To znanje bi odprlo pot do drugega, še nevarnejšega znanja – o izvoru človeka, njegovih potencialih in pravih ciljih, zaradi katerih smo prisotni na planetu. Dokler človek ostaja neveden in v zadregi glede tako bistvenih vprašanj, kot so njegova identiteta, njegov izvor, njegova preteklost in smoter njegovega bivanja, njegovi potenciali itd., so gospodarji varni.

Prebujeni in ozaveščeni človek lahko stre vzvode in mehanizme, ki ga držijo v strahu, ponižnosti in poslušnosti do sedanjih struktur oblasti, ter zavrže sedanje miselne kalupe, ki ga držijo v nevidnem suženjstvu. Resnica je bila doslej poznana le posvečenim krogom, toda ob koncu astrološkega cikla, v katerem se nahajamo, se dogajajo spremembe, ki bodo spremenile tudi to.

Kako do pravih informacij?

Zadovoljivega zapisa resnične zgodovina sveta nisem našel v nobeni knjigi, je pa bilo nekaj virov, iz katerih sem zbral dovolj prepričljive odlomke in jih sestavil v mozaik, ki se mi zdi dovolj prepričljiv. Ko sem raziskoval zgodovino vesolja in svetov, sem naletel na bistveno vprašanje: ali je človeku, čigar življenjska doba je slabih sto let, življenjski vek civilizacije pa le nekaj tisoč let, mogoče spoznati in dojeti zgodovino vesolja, ki šteje več kot pet milijard let, in zgodovino človeštva, ki obstaja sto tisoče let?

Jasno mi je, da celovite zgodovine galaksije ali vesolja ni sposoben samostojno pripraviti noben običajen znanstvenik, temveč morda duhovno zelo razvit človek, ki bi se oprl na posebne sposobnosti povezovanja z zakladnico vesoljskega znanja. Tega so sposobni tudi s časom neobremenjeni nezemljani, ki so bili med celotno zgodovino v dogodkih dejavno udeleženi in katerih zgodovinski spomin ni omejen kot pri navadnem smrtniku. Kot bomo razmišljali v tretjem delu, sta prostor in čas fenomena, ki višje razvitih bitij ne omejujeta. Zecharija Sitchin razlaga, da je življenjska doba Anunakkijev, (so)ustvarjalcev človeka, več deset tisoč let, saj je njihovo »leto« dolgo 3600 zemeljskih.

Pri odkrivanju doslej skrite plati zgodovinske resnice sem se opiral na alternativne vire (tako imenujem vire, ki podajajo informacijo, ki je najpogosteje v neskladju z uradnimi viri), v uradnih je pač dobro prikrita. Obstaja več alternativnih virov, pri katerih se informacije deloma razlikujejo, vendar se bistvo, skupni imenovalec, bolj ali manj ujema. Vse aktualne vire sem razdelili v tri skupine. V prvo skupino sem razvrstil prastare pisne vire, v drugo vire novejših avtorjev, ki gradijo na prvih virih, v tretji skupini pa so viri, ki podajajo kanalizirane informacije.

Prva skupina virov – prastari viri so najverjetneje najprepričljivejša opora in najbližje resnici. Mnogo modreje je namreč piti pri izviru kot niže, kjer so vode že skaljene. Najstarejši pisni viri so stari kakih 6000 let. Spraševal sem se, zakaj ni mogoče najti še starejših pisnih virov. Naletel sem na kaj presenetljiv odgovor: pred tem je bil spomin človeštva absoluten, se pravi, tako trden in popoln, da pisanje ni bilo potrebno. Potem pa je prišlo do degradacije spomina (vcepljanja programa, ki je spomin omejil in pokvaril, zato je bilo potrebno pomembne informacije, da bi se ohranile, zapisati.

Med najstarejše vire sodijo npr. indijske Vede, Mahabharata, legende Indijancev Hopi in starih afriških ljudstev, Platonovi zapisi, deloma tudi Sveto pismo in seveda glinaste ploščice Sumercev, ki jih je natančno preučil in razložil Zecharija Sitchin v obširnem opusu knjig z vodilno knjigo Dvanajsti planet. V zgodovini človeških izročil, mitov, legend in folklore je v resnici dovolj materiala, iz katerega je s primerjavo mogoče izluščiti resnična zgodovinska dogajanja.

Najstarejši spisi so starodavne indijske Vede (100.000 stihov), ki so se prenašale z ustnim izročilom; pripravili naj bi jih »bogovi«. Podobne starosti so sumerske glinaste tablice, ki so jih v tisočih našli v knjižnici asirskega kralja Asurbanipala v Ninivah; datirajo v obdobje do šest tisoč let pred našim štetjem.

Pri iskanju pristnih prastarih virov sem najprej pomislil na Sveto pismo, a ugotovil sem, da mi pri običajnem načinu razumevanja in tolmačenja ne more povedati kaj veliko novega, obenem pa sem se začel zavedati njegovih omejitev. Iz pisanja Davida Icka sem razbral, da je Sveto pismo zgodba, sestavljena iz simboličnih opisov stvarnih dogodkov, s spremenjenimi imeni, zabrisano časovno komponento in izpuščenimi pomembnimi dejstvi, kar ne omogoča izluščenje prave, celovite slike. Sveto pismo lahko služi kot sredstvo za preverjanje drugih interpretacij; če se te ujemajo s svetopisemsko razlago, je zgodba vsekakor bolj zaupanja vredna. To bomo v nadaljevanju s pridom izkoristili. Nanj je treba pogledati z novega zornega kota in z dodatnimi informacijami, ki omogočajo dešifriranje, razvozlanje številnih ugank.

Podroben vpogled in primerjava besedil pokaže, da je Sveto pismo zbirka zgodb, med katerimi so mnoge nekoliko predelane in skrajšane različice sumerskih besedil. Sumerske ploščice, ep Enuma Eliš, so eden redkih virov, ki obširno govorijo tudi o nastanku sveta. Posamezni deli Svetega pisma kot denimo Geneza (stvarjenje) se s temi več tisoč let starejšimi sumerskimi besedili, napisanimi v babilonskem narečju (odkril George Smith iz Britanskega muzeja, od 1902 do 1914), ujemajo od besede do besede! Obstaja sedem plošč, šest od njih govori o stvarjenju, sedma pa o bogu Marduku. Gre za znanje, pridobljeno od »bogov«, ki niso bili nihče drug kot vesoljski kolonizatorji Zemlje.

Judje so pravzaprav zgodbo o stvarjenju prvi povzeli po Sumercih, kristjani in muslimani pa po Judih. Vse religije so črpale iz prastarih izvorov, saj so se ti pokazali za neverjetno bogate in domišljene. Izmisliti si kako zelo domišljeno in konsistentno pravljico, ki se povrh ujema s konkretnimi zgodovinskimi dejstvi in dokazi, ni lahko. Vendar so pri uporabi sumerskega vira zagrešili veliko prevajalskih napak in izpeljali nekatere manipulacije, kar verodostojnost tako nastalih besedil nedvomno zmanjšuje.

Pri vseh virih prve skupine obstaja nevarnost kasnejšega »popravljanja zgodovine« s spreminjanjem besedil oziroma ponarejanjem ploščic. Korekcije zgodovinskih knjig so se lotevali že faraoni. Popravki so možni, ko avtorji niso več živi in ne morejo več skrbeti za njihovo verodostojnost. To ne velja za drugi dve skupini virov, katerih avtorji so večinoma še živi.

V drugo skupino virov sem razvrstil dela in odkritja neodvisnih raziskovalcev, ki se pri svojih raziskovanjih opirajo na prvo skupino virov, na fizične dokaze in še kaj več. Zato je v večji meri prisotna osebna nota, ki lahko pomeni dodatno popačenje resnice. Raziskovalcev, ki s svojimi ugotovitvami pobijajo sedanje znanstvene doktrine, znanost seveda ne prišteva k »resnim« znanstvenikom. Sem spadajo David Icke (tu se opiram predvsem na njegovo knjigo The Biggest Secret), Drunvalo Melchizedek (The Flower of Life), Semir Osmanagić (Alternativna povjest), Michael Tsarion (Atlantis alien visitations and genetic manipulations), Vladimir Istarhov (Udarec ruskih bogov) in mnogi drugi. V to skupino sodijo tudi avtorji, ki jih prištevajo med zagovornike t. i. teorije zarote. Njihove informacije običajno postanejo dragocene, potem ko dojameš, da si doslej verjel številnim pravljicam in lažem, ki ne držijo vode.

Posebno pozornost je pri meni vzbudil raziskovalec Semir Osmanagić, ki je v iskanju arheoloških ostankov starih civilizacij prepotoval ves svet in ustvaril dokumente z obilo slikovnega materiala, ki znanstveni svet spravljajo v veliko zadrego. Njegova knjiga Alternativna povjest je prava zakladnica informacij, ki združuje bogato ilustrirano gradivo z njegovih potovanj z razpravami o zgodovini človeštva, vesolju, nezemljanih in še čem.

Na zelo kakovostne in izčrpne vire, ki so očitno nezemeljskega izvora, so se morali opreti neznani avtorji (avtor?), ki so pripravili dokument Zgodovina galaksije, kjer v razlagah postrežejo s presenetljivimi podrobnostmi in zelo prepričljivo pojasnjujejo kopico zgodovinskih ugank. Sklepam, da gre tudi za informacije, pridobljene od višje razvitih nezemljanov. Podatki v tem zapisu so videti zelo konsistentni in objektivni, omenjajo veliko število nezemeljskih ras na Zemlji in ne favorizirajo nobene od njih. Zabeležene informacije potrjujejo z ločenimi raziskavami tako rekoč vsi drugi avtorji; razlike so v posameznih manj pomembnih podrobnostih. Ta dokument mi je bil zelo dragocen.

V tretjo skupino virov sem uvrstil informacije, ki so bile »kanalizirane« oziroma posredovane od bitij (lahko jim imenujemo angeli), ki jim potovanje skozi čas ni ovira. Takšna so na primer kanaliziranja Plejadancev in Kasiopejcev, nezemeljskih bitij, o katerih je pisala Barbara Marciniak v knjigi Bringers of the Dawn. Informacije, ki pomagajo človeštvu k dvigu zavesti.

Zgodovina, oplemenitena z informacijo o prisotnosti nezemljanov na Zemlji, se bere povsem drugače kot uradna zgodovina. Koščki zgodovinske sestavljanke, ki doslej nikakor niso sedli skupaj, so se začeli na številnih mestih presenetljivo ujemati z dejstvi in materialnimi dokazi, ki jih ni mogoče zanikati.

Prikriti drobci resnice v zadnjih desetletjih prihajajo v javnost tudi skozi znanstvenofantastične, pustolovske in druge filme: Konan, Highlander, Frankestein, Drakula, Zvezdne steze, Vojna svetov,  Planet opic, Časovni stroj, Vojna zvezd, Peti element, Dan neodvisnosti, Operacija vesolje, E. T. Vesoljček, Jurski park in drugi.

V zadnjem času so se pojavili filmi, ki nagovarjajo gledalca in prispevajo k ozaveščanju človeštva. Razkrivajo skrito ozadje globalnega dogajanja, zakulisje svetovne politike in neznana zgodovinska dejstva ter širijo in poglabljajo duhovno zavedanje. Takšni so npr. filmi Duh časa (Zeitgeist), Neprijetna resnica, Zgodba o stvareh (The Story of Stuff), Skrivnost, Pojedli bomo Zemljo in drugi. Čeprav noben vir ni stoodstotno zanesljiv, so lahko dragocen vir novih informacij.

Pa tudi Hollywood, eden od medijskih središč za indoktrinacijo, je začel informacije o nezemljanih prikrito širiti – v otroške glave. V zadnjem desetletju se množijo otroški in mladinski filmi ter risanke, katerih junaki so zmaji, želve, nezemljani in podobno. Veliko priljubljenost so dosegli npr. filmi. Vojna zvezd, E. T., zelo gledani so postali dinozavri (Jurski park). Otroške risanke so polne vesoljcev in čudnih spak. Otroci bodo posledično nezemljane gotovo laže sprejeli od odraslih.

Neodvisnih informacij, ki druga drugo podpirajo, je preveč, da bi lahko kar počez vse skupaj razglasili za izmišljotino. Ko jih prebiraš, poslušaj svoj notranji glas; sam se odloči, katera interpretacija je zate boljši odraz resnice. Včasih se bo zdelo, da je posamezna informacija tako neverjetna, da si ne zasluži velike pozornosti. A pozor! Tisto, kar še včeraj za nas ni bilo mogoče, na primer genski inženiring, je danes že stvarnost. Tudi potovanja na druge svetove postanejo samoumevna takoj, ko pridobiš ustrezno prevozno sredstvo. S tem se odpre svet, ki ga poznamo le iz znanstvenofantastičnih filmov, ki tako na mah postanejo stvarnost.

Kdor želi spoznati resnično zgodovinsko dogajanje, ima torej danes v rokah že precej gradiva, ki ga je treba precediti skozi sito objektivnosti. Marsikaj je najti na spletni strani www.prisluhni.si.

Osmanagićevo knjigo Alternativna povjest (elektronsko verzijo) je moč dobiti na straneh http://www.val.hr/php/,⁵³ marsikaj pa tudi na Osmanagićevi strani http://alternativnahistorija.com.⁵⁴

 

Zgodba o zavojevanju nekega planeta

Preden se v naslednjem poglavju lotim poskusa rekonstrukcije zgodovine planeta Zemlja, želim povedati zgodbo, iz katere se je mogoče marsičesa naučiti.

Predstavljaj si, da človeštvo zaradi uničenega okolja, pomanjkanja naravnih virov in preobremenjenosti planeta s človeško populacijo resno ogrozi svoj obstoj na Zemlji. Elita na planetu ugotovi, da se bo treba preseliti na kakega od za življenje primernih drugih planetov. Denimo, da je tehnologija vesoljskih potovanj že tako napredovala, da je doseg nekaj deset svetlobnih let oddaljenih ciljev uresničljiv v nekaj urah. Znanstvene odprave v druge galaksije sporočijo, da je v eni od sosednjih galaksij, na Zelenem planetu, bivanje človeku povsem možno in prijetno. Planet je za nameček naseljen z manj razvitimi bitji; najrazvitejša med njimi, »zelenci«, so komaj presegla raven razvitosti zemeljskih opic. Njihova zunanjost je podobna pokončnim plazilcem.

Po nizu raziskav testnih odprav se elita človeštva odloči, da se bo odselila tja in prevzela popoln nadzor na Zelenem planetu. Ob prvem obisku na njem jih zelenci sprejmejo kot bitja, ki so prišla z neba – kot bogove. Toda Zemljani si želijo sposobnejših podložnikov in služabnikov, zato se odločijo za genske manipulacije z domorodci, ki bi dale prihodnjim pomočnikom želene lastnosti. Po daljšem eksperimentiranju, ko naposled uporabijo človeške gene, jim uspe ustvariti hibrida, humanoidnega zelenca – »humenca« – s pričakovanimi lastnostmi. Ta postane nova, nujno potrebna delovna sila gospodarjev, se razmnoži po vsem planetu ter v razmeroma kratkem času doseže veliko številčnost.

Poučen od ljudi humenec ustvari sprva manjše mestne družbe na visoki civilizacijski ravni, nato večje civilizacije. Zemljani kot vladarji so sprva povsem dobrodošli, čeprav s svojo drugačno zunanjostjo vzbujajo odpor, kasneje, ko intelektualno napredujejo, pa začnejo humenci vse bolj zavračati njih in njihovo mentorstvo, misleč, da so sposobni sami skrbeti zase in za razcvet svojih mest. Še posebno jim niso všeč visoki davki in tlaka, ki jo zahtevajo »bogovi« Zemljani.

Tako se Zemljani odločijo za premeten načrt. Z gensko manipulacijo ustvarijo humensko raso s posebnimi odlikami, ki ima pol človeške in pol zelenske genetike, odlikuje pa jih sposobnost menjanja zunanjosti. Z močjo misli se lahko prelevijo iz človeka v zelenca ali obratno. Z različnimi metodami Zemljani lahko vodijo dejanja in misli takšnih osebkov, ki postanejo njihovi najboljši agenti, orodje njihove politike. Takšna rasa humencev je razglašena za »kraljevsko raso« humencev in po vsem planetu gre glas, da so le voditelji plemenite, kraljevske krvi primerni za vodilne položaje v humenski družbi.

Da bi se povsem izognili konfliktom s humenci, se Zemljani odločijo za umik in pod zemljo zgradijo veličastna podzemna mesta, kjer so na varnem, tudi pred naravnimi ujmami. Tu so preskrbljeni z vsem, nadzor na površju pa si zagotovijo na kopico načinov. Svoje agente kraljevske krvi vrinejo na vse pomembne položaje v humenskih družbah. Med njimi so najpomembnejši vodilni bankirji, ki zagotovijo popoln nadzor nad finančnim sistemom in tako rekoč neomejena finančna sredstva, s katerimi lahko po svoje oblikujejo globalno politiko planeta. Sistem obresti črpa bogastvo od revnih humencev k lastnikom kapitala. Obenem jih z usmerjanjem v zunanji svet vse bolj ropa stika z njihovo resnično naravo in jih tako spreminja v biološke robote.

Da bi jih ohranjali na nizki intelektualni ravni, poskrbijo z miselnimi koncepti, ki možgane humencev ujamejo v miselne zanke, iz katerih ne najdejo poti. Imenujejo jih religije. Te temeljijo na strahu pred najvišjo avtoriteto – Bogom in učijo, da je usoda humenca odvisna od odrešenika, ki bo svojo sodbo izrekel na sodni dan. Odrešenika zastopa hierarhija cerkvenih velikašev, ki širi njegov nauk in skrbi za verski red. Zaradi religije se humenci čutijo nemočni, odvisni in nebogljeni in se po pomoč zatekajo v verske ustanove.

Agenti Zemljanov ustanovijo vrsto mednarodnih ustanov z lepo zvenečimi imeni, za katerimi se skrivajo povsem drugačni nameni: nadzor nad populacijo in vsiljevanje politike. Njihovi agenti postanejo lastniki medijev, zato lahko prodrejo v javnost le strogo preverjene in načrtno izbrane informacije.

Da ne bi imeli možnosti za posvečanje pomembnim stvarem in svojemu duhovnemu napredku, Zemljani poskrbijo, da so humenske družbe v neprestanih medsebojnih sporih in konfliktih, v katerih izgubljajo energijo in čas. S politiko »deli in vladaj« dosežejo več ciljev hkrati. S spodbujanjem kriznih žarišč skrbijo za nenehne vojne in tako zavirajo pretirano rast humenske populacije. Z vabljivim kreditiranjem pahnejo posamezne države v ekonomsko odvisnost in se polastijo njihovih naravnih bogastev in sadov njihovega dela. S prodajo orožja je veliko humenskega truda pretopljenega v sredstva za uničevanje humenskih družb. Veliki dobički in naravna bogastva se stekajo v mesta Zemljanov.

Da bi preprečili intelektualni razvoj in zdravo rast humencev, so mediji polni propagandnih informacij o »zdravi« prehrani, ki pa vodi v vse več zdravstvenih tegob in mentalno siromašenje. Vibracijsko neustrezna, gensko spremenjena hrana preprečuje, da bi humenci lahko mentalno dosegali svoje gospodarje, obenem pa povzroča zasvojenost in odvisnost. Humenci tonejo v vse hujšo bedo, saj zapeljani in ujeti v pohlepno potrošništvo želijo vse več, zato postajajo vse bolj odvisni od mezdnega zaslužka.

Podzemni gospodarji zasnujejo tudi sistem izobraževanja in znanosti, ki preprečuje, da bi se humenci razvili v polnovredna bitja in bi se dokopali do resnice o resničnih razmerah na planetu. Humencem skozi medije in šolski sistem sporočajo izbrane informacije, ki v njih vzdržujejo prepričanje, da so svobodni gospodarji svoje usode, da njihove družbe delujejo po demokratičnih načelih in da se zasledujejo napredni cilji humenske družbe. A vse to je le krinka, za katero se skriva edini resnični interes – dobrobit Zemljanov.

Cilj globalne politike, ki jo Zemljani vsilijo Zelenemu planetu, je oblikovanje enotne družbe na nizki ravni, novega planetarnega reda, katerega bistvo je prikrito prostovoljno suženjstvo. Ustvariti želijo družbo, ki živi v utvari lastne svobode in se je nesposobna upreti prikriti diktaturi.

Načrt, kakršen je razgrnjen zgoraj, se zdi povsem smiseln s stališča Zemljanov, superiornih zavojevalcev Zelenega planeta, mar ne? Zemljani, ki so »ustvarili« humence in jim dali znanje za civilizirano življenje, si po lastnih merilih upravičeno lastijo pravico upravljati s humensko družbo in žeti plodove vloženega truda. Kako bi na to gledalo podjarmljeno ljudstvo humencev, pa je povsem drugo vprašanje.

Ob koncu zgodbice vprašanje: Kako se zgodba o Zelenem planetu razplete – ali humenci kdaj postanejo gospodarji na lastnem planetu in kako jim to lahko uspe?

V naslednjih poglavjih bo zanimivo videti, ali so med zgodbo o Zemlji in zgodbo o Zelenem planetu kake vzporednice.

 

Nov temeljni kamen zgodovine

Ob mojem poskusu rekonstrukcije prave svetovne zgodovine naj uvodoma odločno povem nekaj, na kar že ves čas namigujem. Propaganda in vcepljanje informacij sta opravili svoje in zato trditve, da so na Zemlji že od pradavnine prisotni nezemljani, ni ravno lahko sprejeti. Toda to spoznanje po tem, ko se z njim soočiš, prinese nekakšno olajšanje, saj znotraj sebe ves čas veš, da nekaj v zgodovinskih razlagah ne drži vode. Omemb nenavadnih bitij je v različnih prastarih besedilih toliko, da bi bilo nesmiselno trditi, da je vse to izmišljeno. Poleg pisnih izročil obstaja veliko konkretnih dokazov – morda so se te dotaknile slike nenavadnih lobanj v prvem delu knjige, okostje velikana ali navedek o beli piramidi s Kitajske; gradiva je, kolikor želiš, če se le želiš poglobiti vanj. Vsega tega preprosto ni mogoče zanikati, torej je treba sprejeti kot dejstvo in poiskati razlage, ki vsa ta dejstva umeščajo v ustreznejši zgodovinski okvir. Vse življenje so nas prepričevali, da so nezemljani in neznani leteči predmeti stvar prebujne domišljije, in tako je tisočkrat ponovljena laž postala skoraj kot resnica. Skoraj.

Prisotnost nezemljanov na Zemlji je ključ, ki razjasni številne neznanke. S tem ključem celotna zdaj poznana zgodovina planeta postane mnogo bolj razumljiva. Sedanje polresnice, dopolnjene z dodatnimi informacijami, dajo bistveno bolj celovito, razumljivo in stvarno podobo resničnega dogajanja. Z zavedanjem vpliva nezemljanov se dogodki in motivi glavnih zgodovinskih akterjev pokažejo mnogo razločneje in postanejo razumljivejši; težko doumljivi in na skrivnosten način podani miti in legende na lepem postanejo preprosti gradniki zgodbe, ki jo zdaj zagledamo mnogo razločneje.

Kako o prisotnosti nezemljanov in zunajzemeljskem izvoru človeštva govorijo prej navedeni zgodovinski viri? Zelo poučni so na primer legende Indijancev Hopi, izročila domorodcev v Afriki in južni Ameriki, sumerske plošče⁵⁵ in še marsikaj. Stara ljudstva so nezemljane imenovala »bogovi«, saj so imeli tedaj nepredstavljive sposobnosti in tehnologijo.

Iz gradiva, v katerega se na tem mestu ne želim poglabljati, je mogoče razbrati, da je šlo za različne rase z raznoliko zunanjo podobo. Le malo jih je bilo zelo velike rasti, večinoma so bili po postavi podobni človeku. Na Velikonočnem otoku, v Tiahuanacu so bitja Viracocoha (Lira genetika), katerih višina je bila deset metrov, naučila prebivalce upravljati s tehnologijo obdelave kamna; od tod gigantski kipi na otoku. Podobno je tudi v Piscu, Nazci in Sacsayhuamanu v Peruju. Po nekaj tisoč letih so »bogovi« zboleli in zapustili Zemljo. Tudi Grki so poročali o velikanih med svojimi bogovi: Gilgameš, bog Sumercev je bil visok osem metrov, Herkul pa štiri metre. Po podatkih, ki jih navaja Osmanagić, so bili to nezemljani z ozvezdja Lire. Doslej še nisem naletel na noben dokaz, da kipi faraonov, na primer v svetišču Abu Simbel, niso bili izdelani v naravni velikosti. Velikost bitij je sorazmerna z velikostjo planeta, s katerega izhajajo. Nerazumno bi bilo trditi, da z velikih planetov ni bilo nobenega obiska na Zemlji, čeprav je res, da razmere zanje tu niso najugodnejše.

Na Zemlji so se bolje počutili bogovi nižje rasti. Upodobitve teh v prastarih kipih in na slikah kažejo nenavadna telesa, ki precej odstopajo od normalne človeške zunanjosti (šiljasta ušesa, nenavadna oblika glave, luskinasta koža, rep, krila, čudne oči, več rok). Povsod po svetu se arheologi srečujejo s podobno specifiko – opremljanja »ljudi« z značilnostmi plazilcev. Starobritanskega boga, poznanega kot »zmaj-vladar sveta« so imenovali HU, od koder se – zelo prikladno – sestavi ime »hu-man« za človeka kot križanca med bogom in staroselcem.

Dr. Arthur David Horn, nekoč goreč privrženec darvinističnega nauka o človekovi evoluciji, je po daljšem raziskovanju prišel do trdnega prepričanja, da so človeštvu temelje postavili zelo inteligentni nezemljani⁵⁶ iz vrst plazilcev in da ti upravljajo z našim planetom in človeštvom, od kar so se, pred več sto tisoč leti, nanj naselili.

Seveda obstajajo tehtni razlogi, da so nas poskušali speljati na krivo sled in nam poskušali vse skupaj prikriti – o razlogih za to smo že spregovorili. Eden temeljnih konceptov, ki nas je pomagal držati v zmoti, je Darwinov koncept nastanka naravnih vrst. Darwinova teorija morda drži na segmentu manj razvitih življenjskih oblik in živalskih vrst, toda človekov razvoj na Zemlji spremlja preveč dejstev, ki se nikakor ne ujemajo z naukom. Sodobna raziskovanja potrjujejo, da je pred približno 200.000 leti prišlo do nenadnega in doslej nepojasnjenega skoka v razvoju človekove fizične oblike. Znanost molči o tem, zakaj je homo erectus, ki je skoraj nespremenjen živel kakih 1,5 milijona let, nenadoma postal homo sapiens, že od začetka sposoben govora zahtevnega jezika, in zakaj je dobil občutno večje možgane. Za takšno spremembo bi bilo po naravni poti potrebno ogromno časa, morda milijon let. Med fosilnimi ostanki neandertalca in homo sapiensa niso našli vmesnih razvojnih stopenj; kot bi te faze razvoja, ki so trajale deset tisoče ali sto tisoče let, kar preskočili.

Pred okrog 35.000 leti je prišlo pri človekovem razvoju do novega skoka, do fizične oblike, ki jo imamo danes. Zgodovinarji so bili pri razlaganju zelo starih humaniodnih okostij v krepki zadregi, ko so denimo v primeru kromanjonskega človeka ugotovili, da je bila masa njegovih možganov opazno večja kot pri sodobnem človeku.

Razlage, ki omenjajo odločilno vlogo nezemljanov pri človekovem razvoju na Zemlji, dajejo odgovor na zgornjo uganko. Eno od takšnih razlag je ponudil Zecharija Sitchin, ki je z glinastih tablic Sumercev razbral, da je človek plod genskega inženiringa, človečnjak, oplemeniten z genetiko »bogov«, prišlekov z neba. Bogovi so pač potrebovali primerne delavce, rudarje in služabnike, in ker primerno inteligentnih bitij na Zemlji takrat ni bilo, so si pomagali tako, kot bi si verjetno danes tudi mi.

Razvoj primernega bitja je terjal veliko poskusov, za katerimi so ostali neizbrisni sledovi. Sprva so eksperimentirali s hibridi med človečnjakom in živaljo – tako so nastale himere, biki in levi s človeško glavo in podobna bitja, ki so se ohranila v mitih in legendah. To nikakor niso bila le izmišljena bitja, kot nas prepričujejo. Ker pa so hibridi neplodni, so seveda izginili s površja Zemlje. Kot razlaga Sitchin (o tem več kasneje), so Adama in Evo ustvarili na Zemlji, po nekaterih drugih razlagah pa je bil človek kot (hibridno) bitje ustvarjen na enem od planetov v ozvezdju Orion ter prinešen na Zemljo. Najverjetnejša pa se mi zdi teorija, da je človek projekt večje skupine nezemeljskih ras, ki so pri razvoju človeka tekmovale in nazadnje tudi sodelovale.

V nadaljevanju bom nekoliko natančneje predstavil dva zgodovinska koncepta, ki dopolnjujeta drug drugega, z njima pa se bolj ali manj ujemajo tudi navedbe drugih avtorjev. Skupno ustvarjena slika zgodovinskega dogajanja je dovolj trdna in prepričljiva, da zadovolji tudi zahtevnejšega bralca.

Prvi koncept, razgrnjen v naslednjem poglavju, je javnosti predstavil akademik, raziskovalec in strokovnjak za orientalske jezike in prastare kulture Sumercev, Asircev, Babiloncev in Egipčanov, Zecharija Sitchin. Razvozlal je glinaste ploščice Sumercev in z njih sestavil zelo popoln zgodovinski oris, v številnih podrobnostih. Sitchin je z zbirko Zemeljska kronika pred človeštvom razgrnil neprecenljivo zgodovinsko bogastvo. Je eden redkih, ki je svoje ugotovitve prelil v knjižno obliko. Njegova knjižna dela so za številne pravi zakladi in osupnejo s svojo prepričljivostjo, temeljitostjo in globino. Kdor želi spoznati drugo plat zgodovinske medalje, si mora prebrati vsaj knjigo Dvanajsti planet; žal v času nastanka te knjige nobena od knjig še ni izšla v slovenskem prevodu, zato v tem delu podajam nekoliko bogatejši povzetek nekaterih od njih.

Glinene ploščice Sumercev gradijo celotno zgodovinsko sliko, od nastanka našega osončja naprej, tako celovito, da je kar težko verjeti, da se je vse to ohranilo v takšni popolnosti. Zaradi tega se lahko pojavita dvom o avtentičnosti in ideja, da gre za ponaredke. Tudi po vsebinski plati nekateri avtorji oporekajo⁵⁷ Sitchinovim trditvam in marsikateri njihov argument morda drži. Kljub temu menim, da zbirka prinaša takšno bogastvo informacij, ki jih je med drugim mogoče preveriti z drugimi viri, da je zgodba vredna polne pozornosti. Kako prepričljiva je in koliko resnice se skriva v njej, boš seveda presodil sam.

V drugem zgodovinskem konceptu, ki ga podajam v sedmem poglavju, naslovljenem kot Poskus rekonstrukcije zgodovine planeta Zemlja, sem razgrnil najverjetnejšo alternativno zgodovino, v nekaterih pogledih še nekoliko popolnejšo, kot jo slika Sitchin. V njem se opiram predvsem na že omenjeno besedilo Zgodovina galaksije. Drugo najpomembnejše delo, na katerega se opiram, je knjiga Davida Icka Največja skrivnost (The Biggest Secret), ki govori le o plazilski nezemeljski rasi, ki je, kot se zdi, odigrala eno najvidnejših vlog, a ne edine. V Zgodovini galaksije so predstavljene tudi informacije o drugih rasah in o konfliktih med njimi – o tem pa ne govorita ne Sitchin ne Icke. Ta vir se zdi najobjektivnejši, saj ni opaziti, da bi katero od nezemeljskih skupin poskušal obravnavati prednostno in z večjo težo. Prav to je eden največjih očitkov konceptu z glinenih ploščic, ki bi s tega stališča utegnil biti povzdigovanje dosežkov Anunakkijev, pa tudi Ickovi knjigi, ki bi jo kdo lahko razumel kot poveličevanje plazilcev. A omenjeni rasi sta bili najverjetneje le dve od ducata nezemeljskih ras, prisotnih na našem planetu že od nekdaj.

Opisanim pastem sem se poskušal izogniti z upoštevanjem še drugih virov in podatkov iz Svetega pisma ter teorij in raziskav drugih avtorjev. Razmislek, v kolikšni meri mi je to uspelo, ostane tebi.

 

⁵¹ http://alternativnahistorija.com/
⁵² http://www.pozitivke.net/article.php/20080427174103153
⁵³ http://www.val.hr/php/
⁵⁴ http://alternativnahistorija.com/
⁵⁵ https://prisluhni.si/na-sledi-modrosti/zgodovina-skozi-nova-ocala.html
⁵⁶ https://prisluhni.si/alternativne-razlage/kaj-pa-nezemljani.html
⁵⁷ http://www.sitchiniswrong.com/sitchiniswrongcontentpage.htm