1. poglavje, knjiga Človek je več


Sporočila glinenih ploščic

V tem poglavju podajam veličastno zgodbo, ki jo pripovedujejo sumerski zapisi, dešifrirani z glinenih ploščic. Zanjo je zaslužen Zecharija Sitchin, akademik, raziskovalec pradavnine in stare zgodovine človeštva, ki je eden od največjih svetovnih poznavalcev sumerske in babilonske kulture ter bližnjevzhodnih jezikov. Njegove trditve so prepričljiva protiutež sedanjemu zgodovinsko-znanstvenemu mozaiku, ki mu manjka še lepo število kamenčkov. Knjiga Dvanajsti planet, uvodna knjiga zbirke Kronika Zemlje, je bila zame pravo odkritje, saj mi je odprla novo poglavje v razumevanju sveta in človeka. Dragocena je zaradi nove interpretacije starodavne zgodovine našega planeta, vključno z njegovim nastankom.

O Sumercih sem dotlej vedel zelo malo. Sumerska družba je bila po vesoljnem potopu temelj vseh civilizacij. Pravo srečo imamo, da je leta 1850 sir Henry Layard kakih štiristo kilometrov od Bagdada, pri Mosulu, na kraju glavnega mesta Asirije, odkril na desettisoče glinenih ploščic, ki so jih zapustili Sumerci, živeči na tem območju med leti 4000 do 2000 pred Kristusom. Delo Zecharije Sitchina pri dešifriranju ploščic je neprecenljive vrednosti. Avtor je postregel s številnimi odgovori na doslej odgovorjena vprašanja in odstrl celo kopico tančic, ki zakrivajo nekatere pojme, dejstva in okoliščine. Z odstrtjem ene od njih se razkriva in razjasnjuje tudi izraz »Bog«, ki ostaja uganka vsakega razmišljujočega človeka. Iz besedil je jasno razbrati – o tem ni niti najmanjšega dvoma –, da govorijo o prisotnosti nezemljanov na Zemlji, ki so bili sprejeti in obravnavani kot bogovi.

Izraz AN.UNAK.KI oziroma Anunakki, eden od nazivov za bogove, ki ga uporabljajo avtorji glinenih ploščic, pomeni »Tisti, ki so prišli z neba na Zemljo«, kot izvemo, s planeta Nibiru. Pravi pomen hebrejskega izraza Elohim, ki so ga prevajali kot »Bog«, se glasi »božanstva«. Sveto pismo jih imenuje »Anakim«, v šestem poglavju Geneze pa tudi »Nefili«, kar v hebrejskem jeziku pomeni »vrženi na Zemljo«, torej sinovi bogov, poslani na Zemljo. V izvirniku naletimo torej na množinsko obliko, ki se nanaša na skupino bitij in ne na posameznika. Sveto pismo torej v Stari zavezi govori o nezemljanih. V Novi zavezi je zgodba povsem drugačna – Bog, o katerem je govoril Jezus Kristus, in Nefilim nista ista entiteta! Pozornemu očesu ne more uiti, da gre za bistveno spremembo, ki pa so jo spretno prikrili.

Ko sem doumel, da so naši »očetje« visoko razvita nezemeljska bitja, je bilo zelo zanimivo izvedeti, kako so ti razlagali nastanek našega sveta. Vse to je namreč natanko popisano v sumerskem epu Enuma Elish. Gre za precej natančen zapis o nastanku našega sončnega sistema in Zemlje. V času, ko še ni bilo Venere in Zemlje, je med Jupitrom in Marsom obstajal velik vodni planet Tiamat (»Vodno čudo«). Vanj je trčila ena od lun planeta Nibiru in skoraj povzročila njegovo uničenje. Ob trku je nastal asteroidni pas med Marsom in Jupitrom, tisto, kar je ostalo od Tiamat, pa je naposled postalo Zemlja. Zanimivo je, da je na dnu Tihega oceana orjaška brazgotina, ki bi lahko bila posledica takšnega dogodka. Sumerske ploščice sicer z osupljivo natančnostjo navajajo kopico astronomskih podatkov in dejstev, med drugim tudi take, ki smo jih lahko potrdili šele z nedavnimi posnetki Neptuna in Urana.

Najosupljivejše na sumerskih ploščicah je, da opisujejo nastanek homo sapiensa. V Svetem pismu o tem ne izvemo skoraj nič oprijemljivega. Iz epa je razbrati, da je bil naš planet predmet intervencij Nefilov, ki so med ledeno dobo pred 450.000 leti sprožili procese za pospešitev razvoja planeta in vzpostavitev bivalnih razmer, ki so omogočile trajno bivanje na Zemlji. Beremo, da je nezemeljska rasa Anunakki s planeta Nibiru prišla na Zemljo zato, da bi se oskrbela z zlatom, ki ga je potrebovala za zaščito ozračja matičnega planeta Nibiru. Potrebovali so primerno delovno silo in so jo preprosto – ustvarili. Ploščice opisujejo, da jim je z mešanjem genov Anunakkov in tedanjih domorodcev po dolgotrajnem eksperimentiranju uspelo »proizvesti« hibridno bitje – človeka, ki je bil primeren za izbrane naloge. Takšno zgodbo je bilo človeku pred dva tisoč leti nemogoče povedati. Ob današnji intelektualni ravni človeka pa z njo ni težav. Sumerska civilizacija, iz katere so izšle številne druge, je bila tako »dar bogov«, ne mitskih, temveč telesnih, ki so živeli med nami.

Sitchin me je krepko presenetil s trditvijo, da so sumerske ploščice vir, iz katerega je črpalo tudi Sveto pismo. Sumerske ploščice pomagajo razjasniti marsikatero svetopisemsko zagato, saj so navedki na ploščicah, ki so bistveno starejše od Svetega pisma, bistveno natančnejši pri razlagah posameznih podrobnosti, ki so v Svetem pismu zakrite ali napačno prevedene. Sumerci so govorili o Edinu, središču bogov Anunakkov, prevajalci pa so Eden razglasili za rajski vrt. Sveto pismo pravi, da je bil človek ustvarjen iz zemeljskega prahu, Eva pa iz Adamovega rebra. Za kaj je v resnici šlo, bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Preden se spustimo v podrobnosti Sitchinovega dela, si velja pogledati, zakaj sumersko družbo upravičeno imenujemo za mater vseh civilizacij.

Kaj vse dolgujemo Sumercem

Prva civilizacija po vesoljnem potopu – sumerska61 – je iz nič vzniknila pred kakimi šest tisoč leti, torej dva tisoč let pred helensko civilizacijo. Pomena njenih dosežkov, ki so vgrajeni v temelje celotne današnje zahodne družbe, ni mogoče zanikati. Če pristanemo na tezo, da se do teh pridobitev, ki so vzniknile tako rekoč čez noč, niso mogli dokopati sami, potem se misel, da je bila zadaj višja inteligenca njihovih »bogov«, ponuja kar sama.

Zahodni svet je dolgo časa menil, da je zahodna civilizacija nastala iz grške in rimske. Sitchin razlaga, da sta bili ti le naslednici prve, sumerske civilizacije, ki je postavila tako rekoč vse civilizacijske temelje. Egipčanska družba in civilizacija, ki je nastala več kot pol tisočletja po sumerski, je prevzela kulturo, arhitekturo, tehnologijo, umetnost pisanja in mnogo drugih dosežkov visoke civilizacije od Sumercev.

Spisek civilizacijskih dosežkov sumerske civilizacije je osupljiv: prinesla je izume in inovacije, koncepte in tehnologijo, znanost in verske predstave, ki tvorijo temelje naše zahodne družbe. Pisava, šole in pisarji, zakoni, sodniki in porote, plemstvo in nasveti meščanom, glasba, ples in umetnost, medicina in kemija, tkanine in tkanje, kolo in vprežno vozilo, opeka in peč za peko, večnadstropne stavbe, čoln in plovba po rekah in morjih, svečeniki in svetišča itd. Vse to je dobesedno čez noč vzniknilo v Sumeriji, na jugu današnjega Iraka, v Mezopotamiji.

A ne le to. Od Sumercev smo podedovali tudi številne osnovne gradnike logičnega razmišljanja, sedanje osnovne elemente matematike in astronomije; na primer razdelitev kroga na 360 stopinj, ure na 60 minut, dan na dva krat dvanajst ur, grupiranje zvezd v ozvezdja, zodiak, koledar itd. Vse to in še več so »izumili« prav oni. Kako se to ujema s postopnim razvojem človeške družbe, o katerem nas učijo? Za vse to bi bilo potrebnih sto tisoče let!

Sumerci so na glinenih ploščicah do potankosti popisali ne le lastnosti planetov in njihove medsebojne odnose, temveč tudi razvoj sončnega sistema, z nastankom našega osončja vred. Nekatere njihove navedbe je moderna znanost potrdila z izsledki, ki so jih šele v zadnjem času omogočili podatki z umetnih satelitov (Voyager 1 in 2, od 1977 do 1989, odprava na Uran in Neptun). Kako so Sumerci lahko pridobili vsa potrebna astronomska in matematična znanja, ki so še danes temelj sodobne astronomije, čeprav niso imeli nikakršnih instrumentov in optičnih naprav? Kako so lahko prepoznali, grupirali, imenovali in popisali vse sedaj poznane zvezde?

Ko so Babilonci in Asirci spremljali gibanje nebesnih teles in njihove položaje na nebu v odnosu do Zemlje ter med njimi samimi, so uporabljali natančne efemeride. To so tabele, ki navajajo položaje nebesnih teles v prihodnosti. Izračunavali so jih na dva načina: enega so uporabljali v Babilonu, drugega, starejšega, natančnejšega in zapletenejšega pa v Uruku. Toda te tabele niso nastale kot rezultat opazovanja neba, temveč so bile izračunane iz nekih nespremenljivih, nepoznanih aritmetičnih shem, ki so jih astronomi dobili v dar in jih niso smeli spreminjati.

Najzanimivejše pri vsem tem pa je, da od pretežnega dela bogatega astronomskega znanja Sumerci niso imeli nikakršnih praktičnih koristi. Pač pa bi ga z veseljem uporabljali vesoljski potniki …

Vsakomur, ki zna sešteti dve in dve, je tako jasno, da dosežena civilizacijska raven Sumercev ne more biti plod njihovega lastnega razvoja. Zanj je zaslužen nekdo tretji – tak, ki očitno ne prihaja z Zemlje.

 

Sumersko bogoslovje

Čeprav bi to informacijo marsikdo raje preskočil, je vredna branja, saj omogoči boljše razumevanje preostalega besedila.

Sumerski panteon sestavlja dvanajst bogov (vsak je povezan z enim od dvanajstih nebesnih teles v našem osončju) in nekaj sto nižjih bogov, imenovanih Anunakki. Število 12, ki je število nebesnih teles v našem osončju, je sveto število in kot tako eno najpogosteje uporabljanih (12 mesecev, 12 dvojnih ur dneva, 12 apostolov itd.). Drugo najpomembnejše sveto število je 7; Zemlja je sedmi planet – šteto od zunaj (Anunakki so prileteli z zunanjega roba osončja proti notranjosti).

Glava družine bogov neba in Zemlje pri Sumercih je bil vrhovni bog, Veliki oče bogov ali Kralj bogov AN (ali Anu v babilonskih/asirskih besedilih). Njegovo kraljestvo je bilo prostranstvo nebes, kjer je v čudoviti palači bival s svojo soprogo Antu in šestimi priležnicami (pomenljiv podatek!). Njegov simbol je bila zvezda. Njega samega niso nikoli upodabljali.

Drugo najmočnejše božanstvo sumerskega panteona je bil Anujev najstarejši sin EN.LIL (v nadaljevanju Enlil). Njegovo ime pomeni »gospodar zračnega prostora«. Potem ko je njegov brat Enki na Zemlji že marsikaj postoril, je sestopil na Zemljo in tako postal glavni bog neba in Zemlje, gospodar vseh ljudstev in dežel.

Tretji veliki sumerski bog je bil Anujev drugi sin; imel je dve imeni: E.A (»njegov dom je voda«) in EN.KI (Enki, »gospodar Zemlje«). Tudi on je bil bog nebes in Zemlje, ki je sestopil na Zemljo in bil hkrati glavni inženir, tehnik, načrtovalec sveta in ustvarjalec človeka. Enki je bil tisti, ki je omogočil hitrejši razvoj Zemlje in naselitev življenja na njej. Bog Enki je imel sedem sinov, med njimi Marduka, ki si je naposled priboril vrhovno oblast, Nergala, gospodarja spodnjega sveta, in Dumuza.

Med Enlilom in Enkijem, ki sta, kot je razbrati, imela tudi povsem človeško naravo, je bilo prisotno rivalstvo. Enki je, v želji zagotoviti si sina prestolonaslednika (rivalstvo z bratom Enlilom!), zapeljal svojo polsestro NIN.HUR.SAG in imel z njo hčer. Ninhursag, ki velja tudi za »božansko mati«, je bila gospodarica življenja, glavna medicinska sestra in ustvarjalka prvega človeka (Adama). V tej vlogi je dobila tudi ime NIN.TI. Njen psevdonim Mammu je bil predhodnik našega »mama«.

Kakšen odnos pa so imeli Sumerci do svojih bogov? Zelo zanimiv, bi danes rekli, saj je bila zanje bolj značilna fizična forma kot kaj drugega. Kot drugi narodi Bližnjega vzhoda so verovali, da se bogovi lahko dvignejo z Zemlje v nebo in po volji potujejo po nebu. Celo redki ljudje so imeli podoben privilegij kot bogovi, da so namreč lahko potovali v »nebo«. To so bili Henok in Elija, Adapa (prototip človeka) ter kasneje Utnapištim, junak Potopa.

Bog Šamaš je bil »vladar ognjenih raket«. Kdor je hotel v nebo (kot npr. Gilgameš), je moral pri njem dobiti »shem« ali »MU« in soglasje za pot. Sumerski izraz MU je pomenil »vesoljsko plovilo« ali »ognjena raketa«, pa tudi »ime«. Sestavljavci Svetega pisma so uporabili slednjega, saj izraz »raketa« ljudem nekoč ni bil ravno razumljiv.

Dokazov o letalnih napravah pri Sumercih ne manjka. Zelo zanimiv je npr. velik kip boginje Ištar (grške Afrodite), ki ima na hrbet pripeto sedemdelno napravo za letenje, s čelado in usmerjevalnimi raketami. Čelade z zaščitnimi očali so na glavah kipov bogov nekaj običajnega, prav tako rogovi. Nekatere zgradbe (»božja vrata«) so bile videti natanko tako kot raketni silosi; babilonski stolp je bil najverjetneje raketni silos! Te visoke zgradbe so bile dobro varovane in so morale biti narejene iz posebnih materialov. V njih so hranili sheme, plovila bogov. Od nekdaj sem prepričan, da podobnost cerkvenih zvonikov raketam ne more biti naključna.

Tudi ljudje so se v mestu Babilon – Babili pomeni »vrata bogov« – naučili graditi domove za sheme, ki so bili potrebni za vesoljska potovanja k bogovom. To slednjim ni bilo všeč, zato so problem previsoke ravni znanja preprosto rešili tako, da so znanje razdrobili – strokovnjake so razselili po svetu. Tako so bogovi ljudem v Babilonu »zmešali jezike«.

Med najzanimivejšimi najdbami Sumercev je edinstvena, okrogla glinena ploščica (vse druge so pravokotne), najdena med ruševinami Kraljevske knjižnice v Ninivah. Gre za »najzagonetnejši mezopotamski dokument«. Ko so ga naposled dešifrirali, so ugotovili, da gre za priročnik za pilote oz. astronavte: plan letenja z Nibiruja do Zemlje, za načrt poti, s pomembnimi podatki in napotki za usmerjanje plovila.

 

Nibiru – dvanajsti član sončne družine

Na glinenih tablicah je mogoče prebrati, da so sumerski bogovi, imenovani Nefili ali Anunakki, na Zemljo prišli s planeta, imenovanega Nibiru62 ali Marduk. Ta planet, imenovan tudi »planet križanja«, naj bi bil član našega sončnega sistema. Igral naj bi zelo pomembno vlogo ne le v preteklosti, temveč naj bi močno vplival tudi na prihodnost. Poimenovanje Nibiruja za »dvanajsti planet« je posledica načina štetja: šteli so vsa nebesna telesa v našem sončnem sistemu in ne le planetov. Nibiru naj bi bil sicer deseti planet našega sončnega sistema, ki ima s Soncem in Mesecem vred tako dvanajst članov. Sumerci so ga upodabljali kot kroglo s krili ali kot (enakostranični) križ.

Astronomska znanost planeta Nibiru (še) ni potrdila. Njegova tirnica je izjemno dolga, zato opazovanje, dokler je zunaj našega sončnega sistema, ni preprosto. Tudi planeti izza Saturna, za katerih obstoj vemo, niso bili odkriti vizualno, temveč na matematičen način, prek vpliva na orbite poznanih planetov. Tako bodo verjetno odkrili tudi Planet X.

Leta 1772 je astronom Bode empirično ugotovil zakonitosti orbit planetov. Meritve so njegovo teorijo potrdile. A ne brez izjeme: med Marsom in Jupitrom bi moral biti še en planet. Tega znanost doslej sicer še ni potrdila, a na njegovi orbiti so astronomi precej pozno odkrili mali asteroid Ceres in zatem še kakih tri tisoč manjših asteroidov. A ne le to; obstajati bi moral še eden za Saturnom. In res, planet Uran so odkrili šele leta 1781, leta 1864 pa Neptun.

V sumerski kozmologiji te »napake« ni, saj naj bi se, še preden je bila ustvarjena Zemlja, med Marsom in Jupitrom nahajal planet Tiamat (imenovan tudi Maldek), ki je bil v celoti prekrit z vodo. Voda je bistveni pogoj za razvoj življenja. Tiamat je ženski element (tudi ime je žensko), element vode in življenja. Planet, iz katerega je nastala Zemlja (več o tem v nadaljevanju), je bil med razvojem našega osončja ob trku z velikim nebesnim telesom uničen, njegove vode pa so obdarile številne planete in asteroide, zato – prav po zaslugi Tiamat – v našem osončju voda nikakor ni redek pojav.

Astronomska znanost še ni korigirala nekaterih teorij, ki nasprotujejo kasneje ugotovljenim dejstvom, rezultatom raziskovanja vesolja z umetnimi sateliti. Ne zna pojasniti nekaterih »eksotičnosti« v našem sončnem sistemu, retrogradnega gibanja ali nagnjenosti nekaterih nebesnih teles, nastanka Meseca itd. Vzemimo primer orbite Plutona – njena ekscentričnost (17 stopinj) je tolikšna, da ima obliko elipse. Pluton je tako edini planet, ki prehaja skozi orbito nekega drugega planeta, Neptuna. Težava je tudi z Mesecem; kot je ugotovljeno, je struktura kamnin Meseca bistveno drugačna od strukture Zemljinih, zato teorija o skupnem izvoru ni verjetna. A druge razlage še ni. Mesec je utrpel številne trke, a ne vemo, s čim in kdaj. Sumerci so na vsa ta vprašanja odgovorili precej prepričljivo, čeprav niso poznali astronomskih teleskopov in instrumentov. A njihovo znanje očitno ni zraslo na njihovem zelniku.

Sumerski zapisi navajajo, da je Nibirujeva eliptična tirnica okoli Sonca zelo razpotegnjena in sega na svoji najoddaljenejši točki daleč za Pluton, medtem ko je Soncu najbližja tik za asteroidnim pasom (pas planetoidov med tirnicama Marsa in Jupitra). Pri Sitchinu beremo, da se matični planet Anunakkov v naše osončje vrača v enakomernih časovnih razmikih, in sicer vsakih 3600 let. Z Zemlje ga tako rekoč ni mogoče videti, dokler se nam dovolj ne približa. Nibiru nam je bil nazadnje najbližje okoli leta 1600 pr. n. št., torej ni težko izračunati, da ga bomo sorazmerno hitro spet videli (in občutili!). Ta planet je nekoč s svojim gravitacijskim učinkom dodobra zmešal tirnice bližnjih planetov in asteroidov. O posledicah naslednjega prihoda – v zvezi z zloglasnim letom 2012 – je bilo v zadnjem času slišati marsikaj. V sumerskih besedilih je omenjeno, da bo Nibiru ob naslednjem prihodu med drugim spremenil smer vrtenja Zemlje.

Zaradi zelo razpotegnjene orbite je Nibiru kot veliko nebesno plovilo, s katerega je ob prehajanju poleg posameznih ozvezdij možno opazovanje precejšnjega dela vesolja oziroma nebesnega dogajanja. Ko se Nibiru vsakih 3600 let vrne v naše osončje, je preskok z njega na Zemljo razmeroma preprost podvig. Navdušenje za opazovanje neba, skupaj z bogatim astronomskim znanjem, so Nefili prenesli tudi na Sumerce.

Življenjska doba Anunakkov je v primerjavi z našo prava večnost: en krog okoli Sonca, torej eno njihovo leto, šteje 3600 zemeljskih let (!). V nekaj deset njihovih letih na Zemlji minejo cela geološka obdobja. Temu primeren je tudi njihov spomin in aktivna doba. Čeprav svoje dolgoživosti niso želeli vcepiti človeku, je Adam kljub temu živel 930 let. Načrtov, ki trajajo nekaj deset tisoč let, torej prišlekom z Nibiruja ni težko uresničiti.


Nastanek sveta skozi sumerska očala

Vedno sem si želel dognati, kako je nastal svet – planet, na katerem živimo. Sveto pismo o tem pove nekaj besed, a Sumerci so o tem zapisali cel roman. V nasprotju s svetopisemsko Genezo zgodbe ne začenjajo s stvarjenjem Zemlje, temveč razložijo nastanek celotnega sončnega sistema.

Danes obstaja veliko literature, ki primerja mezopotamska besedila s svetopisemskimi zgodbami. V nasprotju s številnimi nejasnostmi v Svetem pismu je teh v sumerskih besedilih mnogo manj. Razlage, ki nebesna telesa obravnavajo kot živa bitja, so tu precej natančne in se spuščajo celo v takšne podrobnosti, kot so čustva posameznih akterjev. Takšna obravnava marsikomu danes ni več tuja, saj je jasno, da se za kompleksno stvaritvijo, kot je planet, mnogo kompleksnejšo kot človek, skrivajo duhovne ravni, ki jih še ne poznamo in ne razumemo. Temelji vsega, kar obstaja, so duhovne in ne materialne narave.

Ob pogledu na nebesna telesa kot na bitja z določenimi lastnostmi postanejo fizikalni vplivi odsev čustvenih odnosov med posameznimi udeleženci. Takšen pogled prinese pestrost in globino, ki je tuja opazovalcem, vajenim le medsebojnega delovanja fizikalnih sil in geometrijskih razmerij. Seveda pa gre morda včasih tudi za kako pretiravanje, ki sodi v domeno človeške domišljije.

Sumersko/babilonsko božanstvo svojega posla stvarjenja ni končalo v šestih dneh, pač pa je popisano na šestih glinenih ploščah, imenovanih Enuma Elish. Popisana razlaga nastanka sveta (našega sončnega sistema) se zdi precej prepričljiva, v podrobnostih izdelana in postreže s podrobnostmi, ki jih bo znanost morda še razkrila.

Sumerska zgodba o nastanku planeta Zemlja posega na sam »začetek časa« – v obdobje stvarjenja našega sončnega sistema. Sprva sta obstajala mati in oče, Sonce (AP.SU, tj. ta, ki obstaja od začetka) in mati Tiamat (tj. tvorec/tvorka življenja), ki sta rodila ostale planete. Sonce je spremljal še Merkur (MUM.MU, tj. tisti, ki je rojen), njegov glasnik. Tej trojici sta se najprej pridružila Mars in Venera (bogova Lahmu in Lahamu), nato Saturn in Jupiter (bogova AN.SHAR in KI.SHAR) ter naposled še tretji par, Uran in Neptun. Nazadnje se je vsem pridružil še Pluton (GAGA), ki je bil povezan s Saturnom. O Zemlji in Mesecu takrat ni bilo ne duha ne sluha.

Nastala »mlada družina« se je ves čas »prepirala«, orbite novih planetov so bile nestabilne, prišlo je do medsebojnega ogrožanja. V zgodbo se je nato vključil prišlek, omenjeni planet Nibiru (ali Marduk), ki so ga bliže k Soncu pritegnili Neptun ter nato še Jupiter in Saturn. Soočen z močnimi gravitacijskimi vplivi je Nibiru ob tem rodil svoje štiri satelite in zatem še tri. Njegova orbita se je usmerila naravnost proti Tiamat. Med njima se je začel boj, ki je dodobra spremenil kozmologijo našega sončnega sistema. Močna gravitacija je najprej iz Tiamat iztrgala materijo, ki se je oblikovala v enajst Tiamatinih satelitov, med katerimi je bil najmočnejši satelit Kingu. V naslednji fazi je prišlo do obračuna med Tiamat in Nibirujem. Sprva so s Tiamat trčili Nibirujevi sateliti in ji zadali hude rane. A boj se je zaključil šele ob naslednjem prihodu Nibiruja (peto dejanje bitke) v bližino Sonca, ko se je zaletel v Tiamat in jo razklal na dva dela. Eden od njiju je postal planet Zemlja, ki je bil vržen v novo orbito, drugega pa je Nibiru ob naslednjem obhodu razbil na kose in ustvaril pas asteroidov. Tiamatin nekdanji glavni satelit, Kingu, je postal Zemljin satelit Mesec, ostali sateliti pa so se razpršili in postali kometi.

Zemeljska skorja – skorja razpolovljene Tiamat – je zaradi močnega trka utrpela različno hude poškodbe in je posledično, v območju Tihega oceana (mesto preloma), bistveno mlajša kot drugod. Sitchin piše, da geološke raziskave potrjujejo veliko razliko v starosti kontinentalne in oceanske skorje.

Za znanost je sumerska zgodba o genezi pravljica. A za zdaj znanstvene teorije, ki bi ustrezneje pojasnjevala kopico kozmičnih neznank in sedanjih nesmiselnosti, ni.


Stvarjenje skozi navedke Svetega pisma in Sumercev

Kako si razlagati svetopisemske stihe o Genezi z današnjim razumevanjem tehničnih možnosti? Precej drugače kot doslej oziroma podobno razlagi sumerskih zapisov.

Stvarjenje, sedemdnevni proces, kakršnega popisuje Sveto pismo, naj bi po sumerskih navedbah izvedli nezemljani (Nefili) s planeta Nibiru, le da nikakor ni trajalo le sedem dni. Oglejmo si ta proces z današnjim znanjem o vesolju, kot tehnologi, ki bi želeli neki zanimiv planet, ki postopoma postaja ugoden za življenje, usposobiti za bivanje. Danes poznamo tehnologije, s katerimi bi na primernem planetu pospešili naravne procese in nanj delovali tako, da bi se bivanjski parametri približali tistim na Zemlji.

Potem ko je dobila končno obliko, je Zemlja postala žareča krogla aktivnih vulkanov. Njeno nebo so napolnjevali para in oblaki. Ko se je skozi tisočletja temperatura spuščala, so se para in megle pretvarjale v vodo in na površini planeta ustvarjale morja. Zatem je nastopil cikel faz ohlajanja in segrevanja, ledenih in toplih dob. Naposled je bila, po eni od ledenih dob, primerna za posege, s katerimi je bilo mogoče razvoj bistveno pospešiti.

Začetni korak pri kultiviranju planeta je seveda pozorno opazovanje; tu se najbolj izkažejo umetni sateliti. Potem pa je mogoče z določenimi posegi sprožiti procese, ki omogočijo preoblikovanje površja, izboljšanje ozračja, ureditev vodotokov itd. Pomemben vpliv ima naselitev življenja – sprva zagotovitev rastlinja in planktona, ki zagotovi povečanje vsebnosti kisika in veliko drugih učinkov. Sledi naselitev posameznih vrst zahtevnejšega življenja v morju in zatem tudi na kopnem. Pri tem gre za preudarno črpanje iz »kozmične semenske banke«; uporabijo se primerne rastline in živali z drugih svetov, ki lahko uspevajo tudi v novem okolju. S tem se preskočijo cele razvojne stopnje in zagotovi večja raznolikost flore in favne.

Iz sumerskih zapisov je razbrati, da je življenje na Zemlji vzklilo iz življenja na Dvanajstem planetu; zato je tudi evolucija na Zemlji morala potekati podobno kot tam. Brez dvoma je prihajalo do mutacij, variacij, pospešenja ali upočasnitev, ki so bile posledica različnih lokalnih razmer. Toda ista genska koda, ista »kemija življenja«, ki jo najdemo v vseh rastlinah in živalih na Zemlji, je morala voditi razvoj oblik življenja na Zemlji v isti smeri kot na Dvanajstem planetu.

Podvig, ki so se ga na Zemlji lotili Nefili, je trajal eone. Sveto pismo navaja, da se je proces zgodil v šestih dneh, kar je seveda nesmisel. Gre za neustrezen prevod – vsak »dan stvarjenja« je predstavljal »dobo« (geološko obdobje), ki je v resnici lahko trajala več deset tisoč let.

Prva svetopisemska knjiga (hebrejsko besedilo) Geneza se začne z besedami: »V začetku je Elohim ustvaril nebo in zemljo. In zemlja je bila pusta in prazna, in tema je bila nad breznom, in duh Elohima je plaval nad vodami.« Elohim, kot razlaga Sitchin, pomeni v hebrejščini »tiste, ki so prišli na Zemljo« – torej množico »bogov«. Izraza »nebo in zemlja« se nanašata na ozračje in kopno na planetu, ki so ga Elohim ustrezno priredili svojim potrebam.

»Duh Elohima, ki je plaval nad vodami« – si lahko razlagamo, s tem da so sateliti Nefilov opazovali dogajanje.

»Svetloba je bila dobra« – bi lahko pomenilo, da žarčenja ni bilo preveč. Ko je debel sloj oblakov izginil, se je pokazalo jasno nebo in je bilo mogoče govoriti o pravem dnevu in noči. Stvarjenje kopnega je bilo verjetno posledica umetnih podmorskih eksplozij, ki so dvignile morsko dno, na novo ustvarjenemu kopnu pa so nato gospodarili naravni procesi, in tako so nastale gore in doline. Svoj oblikovalski delež so prispevali še ledeniki in veliki vodotoki.

»Zemlja požene travo in zelenjavo, ki rodi seme …« – verjetno zadeva prvo sejanje in sajenje (prinesenega) rastlinja, kar je na planetu ustvarilo prvo rastlinsko življenje in planet ozelenilo, obenem pa močno povečalo količino kisika v ozračju. Bržčas je bilo pred tem treba opraviti udomačitev bakterij in mikroorganizmov na planetu.

Vsi ti procesi so seveda potekali zelo počasi, a Nefilom tisoč let ne pomeni kaj dosti.

 

Kultiviranje planeta Zemlja

Svetopisemski stih V začetku je bila beseda, kot pravi Sitchin, lahko razumemo kot Anujev ukaz, da se začne kultiviranje Zemlje. Glavni bog Anu je ostal na nebu in spremljal dogajanje.

Babilonska različica epa o stvarjenju pojasnjuje, da se je vrhovni bog Anu odločil, da bo na planet poslal svoja sinova. Po sumerskem izročilu je za vladarja planeta Zemlja določil svojega sina Enlila, drugi sin, bog EA oziroma Enki pa je dobil oblast nad globinami/vodami. Poleg bogov Enlila in Enkija je pomembno vlogo v celotni zgodbi odigrala tudi boginja Ninhursag/Ninti. Kljub njihovemu božanskemu značaju so v epu obravnavani kot fizične osebe.

Zemlja ni bila predvidena kot kratkotrajna baza za raziskovanje, temveč naj bi postala stalen »dom daleč od doma«. Podvig naj bi se začel pred kakimi 450.000 leti, ob koncu ledene dobe, ko je bila približno tretjina zemeljske površine še pod ledom. Tehnologija Nefilov je že takrat omogočala vesoljska potovanja, kultiviranje planetov, genski inženiring in podobno.

Enki je na območju sedanje Mezopotamije, pod goro Ararat in med rekama Evfrat in Tigris, kjer so tudi nahajališča nafte (energetski viri), s petdesetimi sodelavci postavil prvi tabor, ki ga je imenoval E.R.I.D.U, kar pomeni »dom v daljavi«. Ime se je prijelo celotnega planeta in se sčasoma spremenilo v Erde, Earth, Erthe. Kadar svoj planet tako imenujemo, nevede obujamo spomin na to prvo naselje na Zemlji. Drugo sumersko ime za Zemljo je bilo KI. Ime EN.KI je pomenilo »gospodar Zemlje«. Skozi tisočletja se je spremenil v GI ali GE in to naj bi bil izvor kasnejšega grškega imena Gea.

Prvo skrb kolonizatorjev so predstavljali plitva jezera in vodna močvirja, čiščenje majhnih rek in dejanja, ki naj bi omogočila plovnost, izsuševanje, čisto, pitno vodo in namakanje. Enki in njegova prva skupina Nefilov je opravila težko pionirsko delo pri pripravi osnovnih pogojev za bivanje na planetu in ureditev razmer do te mere, da je bilo možno normalno življenje. Potem pa je, po osmih sarih ali 28.800 letih (en sar traja 3600 let), stopil na prizorišče pravi nosilec misije na Zemlji Enlil, ki je sestopil na Zemljo takoj, ko je Enki zanj zgradil posebno naselje ali bazo z imenom Larsa. To je bil začetek nove faze, v kateri je bilo na Zemljo prepeljanih več sodelavcev, orodja in opreme.

Druga faza je omogočila uresničitev pomembne naloge: pridobivanja zlata. To kovino so Nefili potrebovali za reševanje ogroženega ozračja matičnega planeta. Zato so v predelih današnje Afrike odprli rudnike, v katerih so njihovi rojaki kopali zlato rudo. Delo je bilo težko in neprijetno in ni potekalo brez pritožb.

Enlil je imel veliko dela. Postavil je mesto Nippur, »kontrolno središče misije in komunikacijski center«, ki so ga branili s »strašnim orožjem«. Nippur je bil kraj, kjer so se izgovarjale »besede« (kaj bi to bilo drugega kot ukazi, zapovedi): ko je Enlil tako zapovedal, se je proti nebu vzpelo tisto, kar sije – kot »nebeška raketa«. Mesto, kjer so se bogovi dvigovali v nebo, je bil Sippar (»Cape Kennedy« Nefilov), pod poveljstvom Poglavarja orlov, Šamaša.

Pred vesoljnim potopom v Mezopotamiji je bilo v celoti zgrajenih sedem mest Nefilov. Razporeditev mest in objektov ter njihova umestitev v konfiguracijo terena z goro Ararat in rekama Evfrat in Tigris je bila takšna, da se je bilo pilotom in astronavtom zelo preprosto usmerjati. Oprema za komuniciranje je bila prenosljiva, v velikih kovčkih, ki so imeli vgrajen vir energije. Ena takšnih naprav je bila kasneje tudi »skrinja zaveze«. Poleg tega so uporabljali tudi visoke antenske stolpe, ki jih je videti na marsikateri sumerski sliki.

V mezopotamski nižini je bilo treba postaviti umetne platforme, na katerih je bilo mogoče namestiti opremo, povezano z vesoljem. Besedila in slikovni prikazi kažejo, da se je njihova velikost gibala od majhnih poljskih kolib do kasnejših stopničastih piramidastih zgradb, na katere se je bilo mogoče povzpeti po stopnicah do gornje ploščadi. Na vrhnji ploščadi takšne zgradbe, ki je bila orientirana natančno po straneh neba, sta bila zgrajena bivališče za boga in prostor, kjer sta bila nameščena njegova »ptica« in »orožje«. Z današnjega stališča – idealne ploščadi za helikopterje ali vesoljska plovila!

Od prvega obiska Nefilov na Zemlju do potopa je minilo sto dvajset sar ali 432.000 let, v katerih se je na Zemlji zamenjalo deset vladarjev, kot poroča kronist Berossus.


Zamisel o delavcu in služabniku

Kot rečeno, naj bi bil eden pomembnih vzgibov Nefilov za prihod na Zemljo kopanje zlata in temu sorodnih redkih kovin, npr. platine, kobalta in radioaktivnega urana. Arheologi in antropologi so v južni Afriki našli dokaze, da se je rudarska tehnologija uporabljala že kakih sto tisoč let pred našim štetjem.  Kmalu po vzpostavitvi naselij na Zemlji je število Anunakkov (ti so nekakšna »nižja kasta« Nefilov) naraslo na šeststo – nekaj sto jih je dobilo nehvaležno rudarsko nalogo.

Delo v rudnikih zlata, ki so ga opravljali Anunakki, je bilo težko in naporno. Dolgo so prenašali napore in muke rudarjenja, nazadnje pa so se uprli. Razmišljujoč o izhodu iz zagate, so se domislili rešitve: treba je ustvariti pomočnika, služabnika, ki bi prevzel vsa naporna dela in strežbo svojim gospodarjem. Zamisel o pripravi novega »delavca« je naletela na veliko navdušenje. Tako je nastal načrt za stvaritev Adama.

Položaj in namen tega bitja nazorno kaže naziv, ki so mu ga dodelili Sumerci in Akadžani: bil je lulu amelu (»primitivni delavec«), avilum (»težak«), torej sluga bogov. To so v davnih časih nazivali z izrazi: Gospod, Kralj, Vladar, Gospodar. Odnos med bogovi in služabniki je bil jasno izražen. Stari svetopisemski človek ni častil svojega boga; on je zanj predvsem delal.

V tistem obdobju zemeljske zgodovine je obstajal človečnjak (hominid, homo) kot proizvod evolucije, a ta ni bil dovolj spreten in tudi ne dovolj inteligenten za namene gospodarjev. Potrebovali so močnega, pametnega in ubogljivega delavca z dovolj domišljije in razumevanja, ki bi bil vešč orodij, ki bi mu bila zaupana. Za takšen razvoj v skladu z evolucijskim drevesom bi homo potreboval še kak milijon let. Postopek udomačevanja, vzgajanja in izbora bi terjal preveč časa, Nefili pa so ga potrebovali takoj.

V očeh arheologov je bil razvoj človečnjaka od homo erectusa (pokončnega človeka) do homo sapiensa (razumnega človeka) tako bliskovit, da ga evolucija ne more pojasniti (gledano v kategoriji milijonov let, potrebnih za takšen proces). Tudi dokazov o zgodnejših stopnjah razvoja, ki bi odražale postopno spremembo od homo erectusa, niso našli. Darwinova teorija naravnih vrst ne omenja zunanjih posegov v proces naravnega razvoja. Očitna razlika med hominidom rodu homo in homo sapiensom bi arheologe morala napeljati k zaključku, da je slednji proizvod nekega nepričakovanega, revolucionarnega dogodka. Nepojasnjeno se je pojavil pred kakimi tristo tisoč leti, torej kak milijon let prezgodaj. A to razmišljanje je doslej naletelo na gluha ušesa.

Nefili, ki so prišli na Zemljo, da bi osnovali kolonije, so ustvarili posebno obliko suženjstva: ne s sužnji, ki bi jih pripeljali z drugega sveta ali celine, temveč s »primitivnim delavcem«, ki so ga oblikovali sami. Upor Anunakkov je pripeljal do »stvarjenja« človeka.

O stvariteljih in Adamu iz epruvete

Sumerci so Adamovo stvarjenje natanko popisali. Velike dele besedil so nato povzeli tudi tvorci Svetega pisma.

Beseda adam se ne nanaša na določeno posamično osebo, temveč pomeni »zemljan«, saj adamah pomeni »zemlja«. Obenem beseda dam pomeni »kri«, torej je ime Adam, zemljan iz krvi, res posrečeno izbrana beseda.

V Svetem pismu Elohim izjavi: »Ustvarimo človeka po naši podobi.« Ustvarimo? H komu se je obračal Bog, če je edinstven, en sam? Po naši podobi? Kdo so bili oni, po katerih zunanjosti in duhu je bilo treba ustvariti človeka? Kako lahko Bog, ki naj ne bi imel fizičnega telesa in tudi ne enakovrednih sodelavcev, izjavi kaj takega? Geneza tega ne pojasnjuje, v sumerskem izvirniku pa ni dvoma: pod izrazom Bog je treba razumeti skupino Nefilov. Da Bog ne more nastopati v ednini, se pokaže tudi kasneje, ko sta Adam in Eva jedla plodove z drevesa spoznanja. Elohim je izrekel opozorilo nekim neimenovanim osebam: »Poglejte, človek je postal kot eden izmed nas in pozna dobro in zlo.« Kot rečeno, je hebrejski izraz Elohim, ki so ga prevajali kot »Bog«, treba razumeti v pomenu »božanstva«. Boga starodavnih Judov je bilo mogoče videti iz oči v oči, lahko ste ga slišali in se pogovarjali z njim. Imel je glavo, trup, roke in noge kot ljudje.

A vrnimo se spet k sumerskim zapisom. Komu je bila zaupana naloga stvarjenja človeka? Komu drugemu kot nefilskemu »bogu« Enkiju, ki je bil prvi znanstvenik in raziskovalec, ter njegovi sestri in sodelavki, medicinski sestri Ninhursag (Ninti). Iz sumerskih stihov je razbrati, da je takrat, ko mu je bil predlog posredovan, Enki že vedel, kako bo nalogo izpeljal. Dejal je, da ta (človečnjak) že obstaja, nanj je treba le »postaviti sliko boga«. In je dal natančna navodila, kje ga je treba iskati: v bližini tedanjih rudnikov, v današnjem Zimbabveju.

Postopek genske manipulacije nam je danes razumljiv. Vzeli so jajčne celice pri ženskem primerku človečnjaka in genski material (spermo in kri) moškega pripadnika Anunakkov. Z ustrezno gensko manipulacijo so izvedli postopek priprave jajčeca (lahko bi rekli, da je Adam prvi »človek iz epruvete«!), pri čemer je igrala pomembno vlogo tudi božanska kri. Oplojeno in gensko spremenjeno jajčece je bilo treba vsaditi v maternico »boginje rojevanja«. Ta ni bila nihče drug kot Ninti, »boginja« medicine, ki je s tem postala prva človeška mati.

Pri razvoju obetavnega hibrida ni šlo brez težav; Ninti in Enki sta ob tem pridelala vrsto poškodovanih, iznakaženih, bolnih in prizadetih primerkov. Adam tudi nikakor ni bil edini tip hibrida, ki bi bil za Nefile zanimiv kot primeren služabnik delavec. Področje genskih manipulacij je bilo Nefilom posebno zanimivo in raznoliko in ustvarili so kopico kombinacij. Tudi poskusov pri križanju živali s človekom je bilo za dolg seznam; ustvarjenih je bilo cel kup himer, živali s človeškimi deli, od konjev, bikov ali levov s človeško glavo (sfinga!), ljudi s krili, več okončinami itd., pa tudi drugih, manj posrečenih kombinacij. Prikazi teh čudnih bitij na starodavnih upodobitvah nikakor niso le prazna domišljija, temveč predstavljajo upodobitve konkretnih bitij iz bioloških laboratorijev.

Novo bitje, ki ga je Enki imenoval Adapa, je Sveto pismo poimenovalo Adam, naši učenjaki pa homo sapiens. Že po zunanjosti je bilo mnogo bolj podobno bogovom kot opicam in imelo je gladko telo brez dlak, popolnoma različno od zaraščenega človeka opice.

Ko se je pokazalo, da Adam ustreza pričakovanjem, so ga uporabili kot genski model ali kalup za pripravo dvojnikov (klonov), ti pa niso bili le moški, temveč obeh spolov. Adam ni bil ustvarjen le en sam. Kot pri vsakem resnem eksperimentu je bilo ustvarjenih več vzporednih primerkov – menda je bilo ustvarjenih po sedem, obeh spolov. Za vsak par je veljala ista omejitev kot za vse hibride: bil je neploden, torej brez možnosti za naravno nadaljevanje vrste.

Sitchin nam prek sumerskih besedil in z dobrim poznavanjem sumerskega jezika pomaga razvozlati tudi svetopisemsko uganko o stvaritvi Eve iz Adamovega rebra. Marsikatera sumerska beseda ima več pomenov; to velja tudi za besedo »TI«, ki pomeni »rebro«, pa tudi »življenje«. Tako je ime NIN.TI pomenilo »gospodarica življenja«, v primeru »Adamovo rebro« pa je v resnici šlo za »Adamovo življenje« oziroma neko sestavino tega. Če razumemo stvar v tem kontekstu, postane povsem smiselna: genski material Eve je nastal z modifikacijo genskega materiala »Adamovega življenja«. Eva ni nastala iz Adamovega rebra, temveč iz Adamove življenjske srži.

Podobna zadrega kot z Adamovim rebrom se pojavlja tudi v zvezi z izrazom »prah« ali »glina«, iz katere naj bi po svetopisemski različici nastal Adam. Sitchin razlaga, da gre tudi tu za problem prevoda: sumerska beseda bos (bisa, besa) ima več pomenov, in sicer »glina«, »blato« in »jajce«. Izmed trojice teh pomenov je edini ustrezen »jajce«, se pravi človeško jajčece. Pravilna trditev bi se torej glasila, da je bil Adam ustvarjen iz jajčeca, kar je današnjemu človeku povsem razumljivo.

 

Uganka Eve in prepovedan sad

Svetopisemski izraz Eden je beseda mezopotamskega izvora in izhaja iz akadskega edinu, ki pomeni »dolina«. Sumersko ime za prebivališče bogov, E.DIN, je pomenilo »dom pravičnih«, ki se zdi kar posrečeno izbrano. Potem ko je svetopisemski Bog – oziroma bogovi v sumerskih izvirnikih – ustvaril človeka, je zasadil vrt in dodelil človeku vlogo njegovega skrbnika. Edenski vrt je bil botanični vrt in laboratorij za gojenje rastlinja in živalstva, ki je bil predviden, da se v naslednji fazi razširi po vsem planetu.

Tudi Sveto pismo potrjuje, da sta bila Adam in Eva, ko sta bila še v raju, brez potomstva. Od Boga sta se razlikovala (vsaj) po ravni inteligence in predvsem po tem, da nista bila nesmrtna. Bog jima je postavil eno samo omejitev: prepovedal jima je jesti od drevesa spoznanja.

Kaj je bilo drevo spoznanja, je zamotana uganka, ob kateri si razlagalci še zdaj lomijo zobe. Pozornost vzbudi dejstvo, da sta po zaužitem sadežu spoznanja ugotovila, da sta gola, in se skrila. Spoznanje je v njiju torej povzročilo sram ob razkazovanju golote ali, verjetneje, ob razkazovanju spolovil. Da je beseda spoznati v Svetem pismu morda povezana s spolnim spoznanjem in spolnim stikom, zaslutimo tudi ob stihih: »Adam je spoznal svojo ženo Evo [ki mu je bila že dolgo poznana]. Spočela je in rodila Kajna.« Kaj se je torej zares zgodilo?

»Znanje«, ki sta ga Adam in Eva dobila s t. i. prepovedanim sadom, je omogočilo pridobitev lastnih potomcev – nadaljevanje rodu. To je seveda zahtevalo spolno razlikovanje, diferenciacijo (tudi funkcionalno, ne le fiziološko), kar je prineslo zavedanje drugačnosti lastnega spola in s tem sram. Na genski ravni pa je to prineslo takšno uskladitev genskih dejavnikov, da je bila oploditev možna in da se je plod lahko razvil v Evinem telesu. To je pri razmnoževanju prineslo velik napredek: »božanske« matere niso bile več potrebne. Človek je s tem izgubil omejitev hibridov, tj. neplodnost, in postal samostojno, polnovredno bitje, sposobno naravnega načina življenja, kamor sodi tudi zagotovitev lastnih potomcev.

A ne le to: z »znanjem«, ki ga je bila deležna Eva, je postala bolj podobna »božanskim« materam. Človek je tako postal spolno združljiv tudi z »bogovi«; ti so si odtlej lahko jemali človeške žene za svoje družice in z njimi imeli otroke.

Z razvozlanjem uganke iz edenskaga vrta se tako v povsem v novi luči pokažejo nekateri pomembni svetopisemski navedki. Naj obnovim nekatera z njimi povezana spoznanja:

– v ozadju skušnjave Adama in Eve je bila nesmrtnost, a ne v pomenu, da bi večno živela, temveč v smislu, da bi mogla imeti lastne potomce (in po njih večno živeti); vse do uživanja prepovedanega sadu sta bila nesposobna zaploditi potomce. Če z omenjenim grehom ne bi dosegla omenjene nesmrtnosti, bi šlo za nesmiselno dejanje, kajti tudi po njem sta ostala umrljiva;
– v raju Adam in Eva nista bila sramežljiva; razumljivo, šele »prepovedani sad« je omogočil zavedanje lastne spolne drugačnosti;
– otroke naj bi Eva odtlej rojevala v mukah. To izjavo sprejmemo drugače, če vemo, da dotlej sploh ni rojevala, saj za to ni imela »znanja«;
– Adam naj bi po izgonu iz raja v potu svojega obraza prideloval svoj kruh; če pomislimo, da v laboratorijskem okolju (raju) ni bilo težko preživeti, je bilo potem, ko je bil poslan v širni svet in rudnike ter bil povsem odvisen od svojih sposobnosti, vse kaj drugega.

Postopek stvaritve Eve je torej imel vsaj dve stopnji: prva manipulacija (ko je bila izvedena manipulacija z »rebrom«) ni zadevala celovite priprave novega ženskega bitja, saj je bila takrat neplodna; potrebna je bila še korekcija prvoustvarjene Eve, da bi lahko postala tudi Adamova družica. Drugi popravek je bil izveden po zaužitju prepovedanega sadu. Sitchin namiguje, da verjetno predstavlja odpravo imunskega odziva – zavračanja Adamove sperme. S tem je Eva prejela sposobnost spočetja z Adamom in rojevanja otrok. Ta sposobnost je najverjetneje tisto svetopisemsko »znanje«, ki ga je prejela ob pridobitvi »spoznanja«. S tem je Adam, kot se je izrazil Elohim, »postal kot eden izmed nas«, ni pa prejel nečesa, za kar so si prizadevali mnogi kasnejši človeški vladarji: dolgoživosti Anunakkov ali celo nesmrtnosti. Seveda ne – nesmrtnosti fizičnega telesa ni.

Odprto ostane še pomembno vprašanje: Kdo je Evo nagovoril? Kdo je bila kača, ki je zapeljala Evo? To je moral biti nekdo z dovolj znanja, da je bil sposoben kljubovati »bogovom«; bi to lahko bil kdo drug kot eden od njih? Sitchin znova razvozla uganko: v hebrejskem jeziku izraz za kačo63 nahash pomeni tudi »tistega, ki pozna skrivnosti«. In tako so morda prevajalci (najverjetneje zavestno) ubrali pot prikrivanja pravega pomena izraza, ki pa ni ostal skrit tistim, ki so poznali ključ (pravi pomen besede).

Če nekoliko pomislimo: kdo razen Enkija bi imel večji interes, da svojo vrhunsko stvaritev – človeka – dodela do te mere, da bi bil sposoben naravnega razmnoževanja in bi odpadlo trpljenje »boginj življenja« iz vrst Anunakkov, ki so bile potrebne za (umetno) rojevanje ljudi? Sitchin razlaga, da kača, ki je zapeljala Evo, ni nihče drug kot Enki; kača je simbol, ki simbolizira skrivno znanje. Vse skupaj je zgodbica, ki je omogočila vpeljavo novega dramatičnega elementa – božanskega nasprotja (dobro in slabo, dobri in slabi »bog«, Bog in Satan). Ta element je zelo pomemben, saj je odločilna komponenta religije. To prvo slabo dejanje, »izvirni greh«, ima v Svetem pismu takojšnje posledice in drastičen ukrep, ki daje pečat celotni krščanski religiji: izgon iz raja, že ob rojstvu pridobljena grešnost vseh človeških bitij.

Simbol prepletenih kač na moč spominja na DNK-strukturo, to pa je nekaj, kar je bistveno v eni najpomembnejših tehnologij Nefilov – v genskem inženirstvu. Dejstvo, da je kača postala simbol medicine in zdravilstva, se ob tem zdi razumljivo. Enki je kot glavni znanstvenik in inženir v zgodbi o Adamu imel skrivno znanje. Nič čudnega, da so mu dodelili tudi naziv, ki je sicer zelo pogosto uporabljen na ikonografiji starih narodov. Kača simbolizira skrivno znanje v rokah vladajočih.


Noe in vesoljni potop

Izkazalo se je, da so ljudje zelo plodna bitja; hitro so se namnožili do te mere, da so postali za gospodarje nevarni. Nerodno je bilo tudi to, da se niso ravnali v skladu s pričakovanji gospodarjev; njihove spolne navade so bile takšne, da je bilo treba ukrepati. Nefili so sprva poskušali probleme reševati lokalno z uničenjem nekaterih mest (takšen primer sta Sodoma in Gomora), a težav ni bilo konca. Zato so se odločili, da bodo dopustili uničenje celotne populacije. To nehvaležno delo je namesto njih opravila kar narava sama – vnovičen prihod planeta Nibiru je namreč na Zemlji povzročil pravo razdejanje in sprožil orjaški plimni val, ki je zalil vse nižje predele kopnega in preoblikoval površje Zemlje. Dogodek, ki se je zgodil pred približno 13.500 leti, se je v Sveto pismo zapisal kot vesoljni potop.

Nefili, kot pravijo sumerske ploščice, so se dogovorili, da človeštva pred katastrofo ne bodo reševali in tudi ne opozorili nanjo. Zaobljuba molčečnosti je zavezovala tudi Adamovega »očeta« Adama, Enkija, a ta je, očitno zelo navezan na svojo stvaritev, v Noetovi prisotnosti izza zaslona govoril »sam s seboj« in temu posredno namignil, kaj se pripravlja in kako naj reši, kar se rešiti da. Noe se je jadrno lotil gradnje barke, ki najverjetneje, kot zaključuje Sitchin, ni bila navadna ladja, temveč podmornica. Vprašljiv je tudi podatek, ali je na ladjo res vkrcal par posameznih živali in rastlin, ali pa je šlo le za semensko in celično banko; v tem primeru je bila potrebna povsem drugačna asistenca Enkija, seveda tudi količina potrebnega prostora na barki.

Ko so vesoljska plovila Nefilov, ki so se reševali pred katastrofo, ob vzletu povzročila trušč, je bil to Noetu znak, da mora zapreti vrata in se pripraviti na plovbo. Tudi Nefili so bili v veliki stiski, ko so iz vesoljskih plovil kar sto petdeset dni opazovali divje poplavne vode, ki so se dvigovale in nato prav toliko časa tudi spuščale. Povodenj je uničila več deset tisoč let njihovega dela, in ne vedoč, da je Enki ravnal v nasprotju z navodili, so pričakovali, da bo treba vse delo opraviti znova. Kako so bili veseli, ko so videli, da se je po umiku voda na kopnem izkrcala peščica ljudi in živali! Spoznali so, da je Enki ravnal modro, sicer bi bil ogrožen njihov obstoj; preživeli so zanje predstavljali ne le potrebno delovno silo, temveč so zagotavljali tudi hrano.

Odtlej niso več izgubljali časa. Na višje ležečih predelih, kjer se je voda najhitreje umaknila, so začeli z intenzivnim poljedelstvom in živinorejo, zatem pa so se postopoma pomikali v nižine. Naučili so ljudi vsega potrebnega za hiter razvoj družbe in jim izročili številne napredne civilizacijske pridobitve. Ob naravnem razvojnem ciklu družbe bi ljudje za dosego izhodiščne civilizacijske ravni potrebovali deset tisoče let. Tako so čez noč zrasla prva mesta, med katerimi je bil Babilon eno najbolj cvetočih in naprednih.

 

Dopolnjeni mozaik

Zgodba, ki se nam izrisuje skozi sumerska besedila, je presenetljivo trdna, smiselna in razumljiva. Na mah se razjasnijo številna vprašanja, ob katerih si znanost (na videz) lomi zobe, jasne postanejo podrobnosti, ki se sicer zdijo nepovezane in nesmiselne. Ko z današnjim tehnološkim znanjem pogledamo na to zgodbo, lahko ugotovimo, da bi jo nemara lahko kmalu ponovili, s to razliko, da bi kot »bogovi« na kakem planetu nastopili mi, Zemljani.

Vem, da popolne slike ni mogoče uzreti le z enega zornega kota, zato tudi »sumerske resnice« ne jemljem za suho zlato. Pogled na celoto, ki se nam z njo odstira, je resda veliko boljši kot doslej, še vedno pa je mestoma pomanjkljiv. Za razjasnitev preostalih sivih lis potrebujemo dodatne informacije64, ki jih je mogoče izluščiti s primerjavo različnih virov.65

Pozornemu bralcu Sitchinovih del se odpira nekaj vprašanj, ki ostajajo brez odgovora. Na primer vprašanje palete človeških ras (rdeče, črne in rumene rase). Sumerski zapisi ne navajajo kakih drugih nezemeljskih ras na planetu in podatkov, da bi se poleg njih še kdo drug razen njih ukvarjal s pripravo hibridov. Razumljivo je, da Nefili niso imeli interesa, da bi v zgodbo vpletali informacije o tekmecih – o drugih rasah, s katerimi so tekmovali in se bojevali za prevlado. To daje vtis, da konkurence ni bilo. A to je najbrž daleč od resnice. Opirajoč se na druge vire (Zgodovina galaksije, Osmanagić, Tsarion) je na Zemlji delovalo trinajst različnih vrst nezemeljskih bitij, pri čemer so Anunakki ena od najnaprednejših vej plazilske rase. Na drugih koncih sveta so potekale sočasne zgodovinske zgodbe z drugimi »bogovi«, pri čemer so drug drugemu hodili v zelje. Takšno verzijo koncepta, ki se opira na dokument Zgodovina galaksije in še nekatere, bomo obdelali v naslednjem poglavju.

Ali je zgodbo s sumerskih ploščic mogoče potrditi s kakimi znanstvenimi argumenti iz novejšega časa? Sitchin navaja, da so v preteklih desetletjih, ko so znanstvene raziskave na področju genetike dosegle že zavidljivo raven, analizirali genske zapise večjega števila Zemljanov, kar je privedlo do zanimivih odkritij. Menda je bilo ugotovljeno, da vsa ljudstva sveta izhajajo iz ene pradavne Eve, ki je živela v južni Afriki pred 180.000 do 300.000 leti. Ta podatek govori v prid Sitchinovi razlagi.

Nadalje je pomembna ugotovitev, da je v vseh živih bitjih na Zemlji prisoten le en tip genskega zapisa: v prav vseh bitjih najdemo isto DNK, sestavljeno iz istih štirih nukleotidov. Nič manj pomembno ni dejstvo, da imajo ključno vlogo v razvoju bioloških življenjskih oblik na Zemlji določeni kemični elementi, ki so v okolju prisotni le v neznatnih količinah, medtem ko elementi kot krom ali nikelj, ki jih je v izobilju, igrajo zanemarljivo vlogo. Nekateri raziskovalci (Crick in Orgel) so razburkali javnost z izjavo, da se prvotni organizmi niso naključno pojavili na planetu, temveč so bili na Zemljo prineseni namerno. S tem pritrjujejo Sitchinu: »semena življenja« so posejala na Zemljo inteligentna bitja z drugih planetov.

Ob poglabljanju v Sitchinov zgodovinski koncept se mi je odprlo pomembno vprašanje, ki ga, kolikor vem, avtor ne razčisti v zadostni meri: vprašanje Satana. Videli smo, da je v vlogi kače, ki naj bi zapeljala Evo, najbrž nastopil kar Enki in s tem izkazal nasprotovanje volji večine »bogov«. Iz sumerskih besedil je jasno razbrati, da so med bratoma Enkijem in Enlilom, Anujevim prvorojencem, obstajala tekmovalnost in nasprotja, ki so se nadaljevala tudi pri njunih potomcih (Marduk, Enkijev sin, je nazadnje izšel kot zmagovalec, ki si je, kot zasledimo, privoščil ponarediti nekatere zgodovinske zapise). Čutiti je namige, da se je v vrstah bogov pojavila polarizacija in delitev na »liberalne progresiste«, ki so si v ekspanzionistični politiki privoščili veliko svobode, in »previdne radikalce«, ki so se ustrašili nevarnosti nove rase in njenih groženj. Verjetno je v vrstah slednjih nastala pobuda za uničenje človeštva ob potopu, pa tudi druge »trde« pobude, ki so bile človeštvu nenaklonjene. Morda je »Satan« ali Lucifer najvišji predstavnik prav te skupine.

Razumljivo je, da znanost ne more potrditi resničnosti sumerskih navedb. To bi pomenilo priznati, da smo ljudje hibridi, križanci z visokointeligentnimi nezemljani. Ker je znanost – tako kot tudi drugi vzvodi oblasti in moči, na primer mediji, izobraževalni sistemi itd. – v rokah prav teh (nezemeljskih) elit, bi to pomenilo njihovo samorazkritje.

Različne zarotniške zgodbe,66 ki so vzniknile v zadnjem času, se čudovito vključujejo v nastajajoči mozaik. Sive lise druga za drugo izginjajo. Kdo drug naj bi imel na Zemlji večji interes za svetovno nadvlado kot tisti, ki so ustvarili človeka? Anunakki, Nefili, Elohimi, reptili in pripadniki kraljevskih dinastij (o katerih govori npr. David Icke) – to so različna imena pripadnikov iste elite (nekdanjih bogov), ki so glavni igralci na svetovnem odru. O njihovih izvršilnih organih, ki vodijo in nadzorujejo vso globalno politiko, bomo govorili v naslednjih poglavjih. Če ste doslej ob omembi njihovih imen zamahnili z roko, pomislite znova.

Vloženi so bili ogromni napori, da ljudje ne bi spoznali svojega resničnega izvora in svojih potencialov, saj bi se ob tem položaj elit v ozadju lahko resno zamajal. Politika v ozadju globalnega svetovnega dogajanja,67 ki ji sledijo tako rekoč vse vlade, je transparentna: njen namen je ohranjanje množic v strahu, zmanjševanje številčnosti prebivalstva, zaviranje človekovega duhovnega razvoja, uničevanje okolja itd. Dobrodošlo je vse, kar prinaša človeštvu tegobe, saj mora to posledično usmerjati napor v lastno preživetje. Bolj ko so zaposleni z lovljenjem lastnega repa, bolj so oblastniki brezskrbni in laže uresničujejo svoje načrte. A vsaka pesem se naposled izpoje.

 

Konkretizirani in abstraktni Bog ter človek

To poglavje želim dopolniti še z nekaterimi, zame zelo pomembnimi spoznanji. Sumerska besedila govorijo o »bogovih« in ne o Bogu. Izraz Anunakki dobesedno pomeni »tisti, ki so prišli z neba na Zemljo«. V izvirniku imamo torej množinsko obliko, ki se nanaša na skupino bitij in ne na posamezno abstraktno entiteto, Boga. Tudi iz številnih drugih izročil – denimo grškega – razberemo, da ta bitja z »božjimi« lastnostmi obvladujejo tudi določeni povsem človeški nagoni in celo hibe; podvrženi so čustvom, medsebojnim sporom in tekmovalnosti, podlegajo skušnjavam, občujejo s človeškimi ženami itd. Združujejo torej dve naravi – božansko in človeško. To je značilno za prvotno pojmovanje bogov, ki se je ohranilo tudi v zgodnjih civilizacijah (egipčanski, grški itd.).

Sveto pismo je tisto, ki je iz »bogov« »naredilo« enega Boga in s prikritjem njegove človeške plati ustvarilo vtis o nadnaravni entiteti, ki s človekom nima nič skupnega. Zakaj se je, zgodovinsko gledano, to moralo zgoditi, mi je razumljivo: poganski panteizem, ki je vodil v tekmovanje med bogovi in slabljenje njihove veljave, je bilo treba zamenjati s predstavo o enem Bogu, v katerem se združijo vse lastnosti in se povežejo v eno, najvišjo (edino) avtoriteto.

Iz sumerskih besedil izhaja spoznanje, zdaj že več kot uvodoma izražena domneva, da bogovi ne predstavljajo neke nadnaravne, imaginarne entitete, temveč konkretna, fizična bitja, ki so jih tedanja ljudstva zaradi njihove tehnološke superiornosti krstila za bogove. Erich Daniken je imel prav. Bogovi so bili astronavti. Žal mu tega pred desetletji ni uspelo dovolj prepričljivo dokazati.

Ločiti moramo torej med konkretiziranim Bogom oziroma bogovi, ki so nas obiskali v preteklosti ter vplivali na razvoj človeka in civilizacije, ter tisto abstraktno entiteto, prav tako imenovano Bog, ki naj bi bil stvarnik vsega in v katerem se skriva tudi naše pravo duhovno bistvo, imenovano »božji duh«, ki ga začutimo, ko se obrnemo navznoter. Poenostavljeno bi lahko rekli, da gre za dve entiteti – za fizičnega Boga in za abstraktnega, duhovnega Boga. Oba se med seboj bistveno razlikujeta, pa vendar smo ju združili v eno. To je po svoje sicer smiselno; človek je fizično in duhovno bitje in brez dvoma tudi Nefili. Ko govorim o Nefilih, se zavedam, da niso abstraktne entitete z nadnaravnimi lastnostmi, pač pa bitja, podobna ljudem, v katerih živi ista duhovna esenca, isti božji duh.

Stara zaveza pri omenjanju Boga ne meri na duhovnega Boga, ki naj bi nas povezal z dušo ali božansko iskro v nas. Obravnava predvsem odnos med tvorcem in stvaritvijo. Toda to se je z Novo zavezo in nastopom Jezusa Kristusa bistveno spremenilo. Pozornemu očesu ne more uiti, da se značaj Boga v Stari in Novi zavezi razlikuje.

Zastavilo se mi je še dodatno vprašanje: ali so tvorci Adama ustvarili tudi njegovo dušo?

Hebrejski izraz, ki se običajno prevaja kot duša, je nephesh, neulovljiv »duh«, ki oživlja živo bitje in v trenutku smrti zapusti telo. V prvih petih knjigah Stare zaveze se omenja opomin pred prelivanjem človeške krvi in uživanjem krvi živali, »kajti kri je nephesh«. Svetopisemska Geneza tako izenačuje nephesh (duh, dušo) in kri. To stališče se mi ne zdi ustrezno. Kako so na dušo gledali Sumerci iz Sitchinovih besedil, nisem mogel zadovoljivo razbrati. A zdi se, da so Sumerci verjeli, da so božansko dušo v novo telo prinesli s krvjo, prisotno v genskem postopku.

Moje razmišljanje je naslednje: življenja – tako kot energije – ni mogoče ustvariti. Duša si kot izvorna življenjska bit sama izbere primerno telo. Iz obeh trditev sledi, da duše Nefili niso mogli ustvariti. Življenje ni entiteta, ki bi jo bilo mogoče ustvariti s še tako zapleteno mehanično ali gensko manipulacijo.

Tudi predstava, da je bilo Adamovo telo ustvarjeno iz nič, ne drži. Če smo natančni: tisto, kar pojmujemo kot stvaritev Adamovega telesa, je le korekcija pojavnosti pračloveka oziroma drastična izboljšava njegovih lastnosti, tako da je postal primeren tudi za »zahtevnejše duše«.

Ezoteriki pravijo takole: nesnovna duša si želi izkusiti telesne senzacije v materialnem svetu, zato vstopi v fizično telo, ki si ga izbere. Razvitejše duše si izberejo popolnejša telesa. S svojo svobodno voljo si je moja duša torej izbrala poslanstvo v človeškem in ne nefilskem telesu. Že ve, zakaj.

To poglavje je za vsakogar, ki ga duhovno ozadje stvari ne zanima toliko, eno najzanimivejših, saj daje zelo prepričljivo razlago zgodovinskega dogajanja na našem planetu. Pa vendar ob tem dobi zelo pomemben uvid: med Bogom, ki naj bi ustvaril človeka, in človekom ni bistvene razlike. Pravzaprav je razlika v embalaži. To je zelo pomembno spoznanje. To napeljuje k zavedanju lastne božanskosti. Kar je tudi namen te knjige.

V naslednjem poglavju boste spoznali, kako mi je z dodatnimi informacijami, ki zgodbo močno popestrijo in poglobijo, uspelo poustvariti, rekonstruirati zgodovino sveta. Sitchinova zgodba je sicer zelo privlačna, a je posneta z eno samo kamero. Tukaj bomo vpeljali še druge kamere. Tako prikazani zgodovinski mozaik nam bo razkril pomembne novosti, ki prispevajo k spoznanju sebe.

 

61 https://prisluhni.si/na-sledi-modrosti/zgodba-o-sumerih.html
62 http://www.misteriji.net/MyBlog/Ali-se-Nibiru-res-priblizuje.html
63 https://prisluhni.si/content/view/230/247/
64 http://www.misteriji.net/Skrivna-zdruzenja/Predgovor-in-uvod.html
65 https://prisluhni.si/na-sledi-modrosti/zgodovina-skozi-nova-ocala-3.html
66 https://prisluhni.si/content/view/185/228/
67 http://www.misteriji.net/Skrivna-zdruzenja/Predgovor-in-uvod.html