(Tomaž:) Stari, pozdravljen. Malo ti bom še zatežil z vprašanji. Ful stvari še ne razumem dobro. Mi boš še malo razložil?

(starec:) Pozdravljen, mladi mož. Kar na dan z vprašanji.

Rekel si, da je Stvarnikov namen in bistveni razlog oziroma smisel bivanja – razvoj intelekta. Kaj pa dejanja? Ali niso dejanja in njihovi rezultati pomembnejši?

Razvoj intelekta se zgodi le s širitvijo razumevanja. Z zavestno izbiro dejanj imamo priložnost samemu sebi dokazati, da razumemo. Zato so najbolj pomembne ne toliko akcije, temveč motivi zanje znotraj našega intelekta. Rezultati dejanj pa služijo kot potrdilo, da je bil namen pravi. Bistveno pa je zavedanje. Vse ostalo, z materialnostjo vred, so le instrumenti, s katerim širimo svoje razumevanje in s tem gradimo intelekt. Zbiranje materialnih stvari ne vodi k nikakršnemu napredku intelekta. Snovnost je pomembna le v kontekstu pospešitve našega intelektualnega razvoja.

Kaj pa pomoč drugim? Je tudi ta manj pomembna kot namen?

Z vidika intelekta, da. Pomoč je na videz vedno hvalevredno dejanje. A kako je s pomočjo nekomu, da bi naredil zločin? Ali prevaral in izkoristil druge? Kaj če zdravnik »pomaga« nekomu le zaradi sebičnih nagibov? Motivi lahko dejanja postavijo v povsem drugačno luč. Zato je bistveno razumeti namen dejanja. Podpreti velja le tista dejanja, ki imajo zaželene učinke. V svetu je veliko trpljenja povzročenega s tem, ko ljudje podpremo dejanja, ki se kasneje izkažejo kot opravičevanje vojne, nasilja in umorov – ker ne poznamo motiva v ozadju. Prepoznavanje motivov je absolutno nujno.

Imaš prav. A napredek intelekta in učenje je danes težko zagotoviti, ker smo tako zasuti z informacijami. Kako veš, kaj je pravično in kaj ne, kaj je smiselno podpreti in kaj ne? Saj vendar ne moreš vsega poznati, da bi se odločil prav?

Treba je izvajati filtriranje informacij. Spričo masovnega bombardiranja z njimi smo v zadnjem času res vse bolj otopeli. Res je težko razbrati, kaj je pomembno in resnično in kaj ne. Toda obstaja zelo enostaven in učinkovit način, ki omogoča ločevanje zrnja od plev; treba si je odgovoriti le na eno samo vprašanje: Ali gre za nasprotovanje namenu vesolja? To vprašanje lahko razdeliš tudi na dve podvprašanji. Prvo bi se glasilo: Ali gre za blokiranje razvoja individualnega intelekta, drugo pa: Ali gre za nasprotovanje svobodi izbire kogarkoli.

Tole se pa sliši kot zelo uporaben nasvet! In preprost za uporabo.
Še tole mi povej: je zanimanje za prihodnost – saj veš, obiskovanje jasnovidcev, šlogaric in takih ljudi o.k?

Vedeti, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, je nepomembno, saj to ne more prispevati k tvoji inteligenci. Prav nasprotno. Če poznaš prihodnost, se najverjetneje želel izogniti kaki nevarnosti in tako izgubil priložnost, da se iz nje in zaradi nje nečesa naučiš. Če bi študent vedel, kakšna so izpitna vprašanja, bi se ne učil nič drugega. Goljufal bi. Poznati prihodnost nasprotuje namenu vesolja in lastne eksistence, saj sabotira evolucijo individualnega intelekta. Vedeževalci dokazujejo nepoznavanje namena vesolja. Zametujejo zakon vzroka in učinka.

Kaj pa prerokbe priznanih jasnovidcev – so tudi te brez veze?

Verjeti v prerokbe in čakati, da se uresničijo, je bolj nevarno kot izguba časa. Če hočeš res poznati prihodnost, moraš spoznati, razumeti sebe danes. Bolj ko se razumeš, bolje boš poznal svojo prihodnost. Prihodnost tvojega intelekta je določena le s tvojimi zavestnimi odločitvami.

Potemtakem je tudi preteklost nepomembna?

Tako je. Važna je le kot spomin, da bi ne ponavljali starih napak. Važno je le, kaj si se naučil in veš Danes. Odločitve danes odločajo o področju odločitev jutri.

Učiti se, učiti se! Kaj pa je najhitrejši način učenja?

Koristno je okrepiti pozornost. Če boš več opažal, boš tudi več razumel. Opažanje je najbolj osnovno orodje našega intelekta, ki omogoča sprejemanje informacij. Obstaja kozmični zakon opažanja: zakon kontrasta. Stvari opazimo le, če obstaja določen kontrast, če nekaj odstopa od ozadja. Zdravje spoznamo šele, ko smo bolni. Ljudje morajo izkusiti posledice tekmovanja in bojevanja, da bi spoznali, da sta ljubezen in sodelovanje mnogo boljša izbira.
Najhitreje se učiš skozi spoznavanje narave, zakonov narave ali zakonov vesolja. Slednji se ne nanašajo le na snovni svet temveč tudi na domeno zavesti in intelekta. Veliko ljudi se največ nauči skozi trpljenje. Z učenjem na napakah lahko razvijemo intelekt do popolnosti, in s tem tudi naša čustva. Napake so nujna sestavina učenja. Če jih ne bi bilo, tudi učenje ne bi bilo možno. Ponavljanje lastnih napak seveda ni zaželeno, pač pa učenje iz napak drugih. Napačna je vsaka akcija, ki ne upošteva namena vesolja. V vsakem od nas je treba videti posamezen samostojen intelekt, ki napreduje k istemu cilju. Tudi naši otroci!

Najhujša napaka pa je najbrž samomor. Kaj misliš o samomoru?

Samomor je zgovoren dokaz,da ne razumemo namena vesolja in smisla bivanja v fizičnem telesu. Gre za negativen test iz »življenja«. Najverjetneje bomo isti test morali ponavljati v naslednjih utelešenjih – vse dokler ne bomo razumeli. Življenje je test, pa naj ga razumemo ali le sanjamo o tem.

In kaj, če mi kdo drug poskuša vzeti življenje? Če napade ali ogrozi moje telo? Ali je prav, da se branim?

Dokler si prepričan, da je tvoje fizično telo vse, kar si, je s smrtjo telesa seveda vsega konec. Upam, da si doslej že dojel, da je telo le začasna struktura, pripomoček za učenje. Z izgubo telesa se tvoja zavest in bivanje ne zaključita, nadaljujeta se v drugačnih razmerah. Tako kot je neuničljiva energija je neuničljivo tudi življenje. Kakšen bi bil smisel tega, da bi Stvarnik človeka, se pravi njegovo življenje, uničil in ga potem, v drugem človeku, zopet ustvaril? Življenje je ustvarjeno zato, da je zagotovljena čudovita priložnost za razvoj razuma in učenja najpomembnejše lekcije od vseh: kako ljubiti in biti ljubljen.
Vse kar je ustvarjeno, le spreminja obliko, kvaliteto in stanje. Spomni se, kdo v resnici si in kakšen je namen tvojega bivanja. V primeru življenjske ogroženosti se, ko vse to razumeš, svobodno odločiš, ali boš zasledoval kratkoročen cilj (preživetje lastnega telesa) ali dolgoročnega – razvoj intelekta in najvišjih čustev v ekstremnih razmerah. Včasih je možen tudi kompromis. Toda nihče ne more uničiti tvoje zavesti in intelekta, niti atomski udar ne. Lahko ju uničiš le sam – z razkrojem, slabim programiranjem in onesnaženjem. Največja atomska eksplozija v vesolju – veliki pok, Stvarnika očitno ni prizadela. Zato tudi tebe nič ne more, čeprav bi ob tem izgubil fizično telo. Tudi materije ne moreš zares uničiti, lahko jo le spremeniš v energijo. Pri vseh teh uničevanjih gre v resnici le za menjavo iluzij, prividov ob spremembi stanj. Ko to razumeš in zares dojameš, te nič, prav nič ne more prizadeti.

Glej /57/