(Tomaž:) Hej,
stari. Kako si kaj?

(starec:) Pozdravljen,
mladi mož. Dobro. Tudi ti si videti v redu. Zdi se mi, da imaš danes za bregom
nekaj posebnega.

Stari, ti me vedno prečitaš kot odprto knjigo. Ko sem se
včeraj grel ob kresu in strmel v plamene, se mi je pojavila kopica vprašanj.
Marsičesa še ne razumem. Ogromno stvari si mi že razložil, jaz pa ugotavljam,
da nisem zacementiral niti temeljnih kamnov moje miselne stavbe. In odločil sem
se, da bom najprej s teboj razčistil tisto, kar se mi zdi najbolj osnovno.
Recimo vprašanje, ali Bog res obstaja. Po tolikih debatah sem še vedno v
dvomih, ali je to res.

Vesel sem, da si se
odločil napraviti red. Če temeljnih miselnih gradnikov nimaš na pravem mestu,
celotna miselna stavba ne more biti drugačna kot majava in nestabilna.
Vprašanje o obstoju Boga je res temeljno in zelo bistveno. Če si v tem
prepričanju neomajen, imaš tako trden temelj, kot si le moreš misliti. Zato ga
je treba vzeti zelo zares.

Tega se popolnoma zavedam, zato sem ga tudi izpostavil.

Začniva z dognanji, ki
jih je razgrnil briljantni filozof Spinoza v 17. stoletju: vse, kar si
prizadevamo razumeti, moramo vsaj delno, razlagati z nečem drugim; naše razlage
imajo vedno, vsaj delno, obliko povezovanja ene stvari z drugo. Edina entiteta,
za katero to ne velja in ne more veljati, je celota vsega, celoten kozmos. Ta
celota kratko malo biva, v sebi in za sebe, ni je mogoče razložiti z ničemer
drugim in ni povezana z ničemer drugim; ničesar drugega namreč ni. To pa
pomeni, da je edina prava substanca, ena in samozadostna, edini nepovzročeni
vzrok. Prav to pa je tisto, kar imenujemo Bog (Stvarnik, Eno, Veliki
intelekt…).
Zdaj moraš pozabiti na
krščansko razlago Boga, ki ga prikazujjoe kot strogega sodnika nad oblaki, ki
preži na grehe in že vnaprej grozi s poslednjo sodbo. Ta razlaga nas je
zapeljala v slepo ulico  in povzročila
odpor, zaradi katerega je beseda Bog pri ateistih osovražena.

Imaš prav. Beseda Bog
je zlorabljena s strani religij, zato jo rad nadomeščam z besedo Stvarnik.

Tudi jaz, a za zdaj se
le domeniva, da pozabiš vse krščanske stereotipe in razmišljaš z odprtim umom.
Beseda Bog ima vendarle drugačno težo kot Stvarnik. A če ti je ljubša kaka
druga beseda, jo brez težav uporabljaj. Morda bi ti bil bolj všeč izraz Veliki
intelekt. Razlaga s tega zornega kota, ki sicer govori isto, ti je dosegljiva v
sekciji Na
sledi modrosti/Ustreznejši model resničnosti.

Okej.

Torej, če je celota
vsega – Bog, mora biti ta neskončen, ne more imeti omejitev, zato ne more
obstajati nič, kar ni Bog. Bog mora biti koekvivalenten z vsem, kar je. Duhovna
in materialna plat sta lahko le dva različna načina opisovanja iste
resničnosti. Ne glede na to, kako opisujemo kozmos, bodisi kot naše religiozne
predstave ali kot planete in druge snovne predmete, zmerom opisujemo isto. Ena
vrsta kategorij je abstraktna ali duhovna, druga materialna, a to sta le dva
različna načina opisovanja iste resničnosti. Isto bivajočo entiteto gledamo z
dveh različnih vidikov. Potemtakem Bog ni zunaj sveta, a tudi ni v svetu: Bog
JE svet; fizični univerzum je njegovo telo, bi lahko rekli, čeprav je to le en
način gledanja nanj. Duhovno dojemanje Boga pa je kratko malo le drugačen način
spoznavanja istega bivajočega.

Uf. Veličastna razlaga. Če prav razumem,  je Bog vse, kar je. Ničesar ne more biti, kar
ne bi bilo Bog? Tako je.
Kaj pa ogromna prostranstva vesolja, kjer ni nič, le prazen
prostor. Tam Boga pač ni, ali ne?

Praznine ni nikjer v
vesolju. Sploh nikjer. Ni kraja, kjer bi bil »nič«. Prostor je z nečim
napolnjen, kamorkoli greš. Napolnjen je s tvojimi lastnimi stvaritvami. S
tvojimi miselnimi stvaritvami se moraš soočati, kamorkoli greš, ne moreš jim
ubežati.
Znanost je v zadnjem
času v doslej najpopolnejši teoriji o vesolju celoto vesolja poimenovala »temeljna energija življenja«, ki se
manifestira kot najdrobnejše »superstrune«, ki vibrirajo z različnimi
hitrostmi (Glej Brian Greene: Čudovito vesolje). Razlike v vibracijah povzročajo razlike v snovi, ki sestavlja vse,
kar je najti v vesolju. Iz superstrun je torej sestavljeno vse, kar obstaja. Hitrost
in vzorec vibracij strun so lastnosti, ki ustvarjajo konkreten snovni pojav. (Glej tudi Wikipedija/Teorija superstrun)

Kaj takega. Moral se bom bolj poglobiti v sodobno fiziko. V
šoli smo se učili drugače. Kako pa se vibracije
superstrun spreminjajo? Lahko človek nanje vpliva?

Fiziki in metafiziki
dandanes trdijo eno in isto, le različne besede 
uporabljajo. Vibracije superstrun spreminjajo misli, besede in dejanja.
Pozitivne misli, besede in dejanja, posebno pa meditacije in molitve, sprožijo
najboljše vibracije superstrun oziroma energijskih vzorcev življenja. S svojimi
mislimi in dejanji torej lahko »frekvenco življenja« spremeniš, s tem pa
spremeniš tudi energijski vzorec samega sebe in energije, ki jo oddajaš v svet.
Zdaj pa mi povej, kakšna je po tvojem razlika med življenjem in Bogom.

Hm. Če je vse Bog, potem je tudi življenje na nek način Bog?

Življenje je Bog, v
snovni podobi. Je le eden od izrazov Boga, tako kot je tudi ves fizični svet
odraz njega. Življenje je izkušnja singularnosti, enosti, skozi
individualizacijo samega sebe spoznaš, kdo si. Posameznik ne predstavlja Boga v
njegovi celoti. Vendar ima v sebi vse lastnosti, vse vidike in vse elemente
božanskega. Tako kot val in ocean. Primerjava z oceanom je zelo posrečena. Med
valom in oceanom ni nobene ločnice. Val je del oceana, ki deluje na določen
način. Val počne isto kot ocean, le v manjšem obsegu. Val nikoli ni ločen od
oceana. Tudi ti nisi nikoli ločen od Boga, čeprav si to morda domišljaš.
Prisotnost valov je dokaz, da ocean obstaja. Tvoja navzočnost je dokaz, da Bog
obstaja. Kajti tudi ti si
individualni izraz Boga.

Ampak, če je Bog
stvarnik vsega in sem jaz podoben njemu, naj bi torej tudi jaz ustvarjal?

Ti in Bog neprestano
ustvarjata – ti na mikro ravni, Bog pa na makro ravni.
V našem svetu večina
ljudi, ki veruje v Boga, misli, da je Bog glavni povzročitelj in ne oni sami in
da je povzročitelj njihove smrti zagotovo le Bog. Umrejo, ko jih Bog pokliče k
sebi. Večina misli, da videti pomeni verjeti. Toda prav bi se glasilo: verjeti
pomeni videti. Nič, česar ne moreš videti, se ne bo pojavilo. A ne moreš videti
tistega, kar ne verjameš. Tvoj zorni kot – tvoj način zaznavanja – ustvarja
tvojo realnost, tako za časa življenja kot po njem. Toda neizbira ne obstaja.
Vse je stvar odločitve.

Hja. Tu si pa malo
falil. Vse ne more biti stvar odločitve! Kaj pa smrt? Boš rekel, da tudi umremo
po svoji volji? Sprogramiramo svojo smrt?

Tako je. Smrt je
odločitev, ki sicer ni zavestna, temveč nadzavestna, vendar je plod odločitve
duše. Smrt je fenomen, ki ga bova drugič malce natančneje obdelala, saj – če ne
poznaš in ne razumeš smrti, ne moreš poznati niti življenja.
Življenje po smrti
obstaja, tudi za tiste, ki v to ne verjamejo. Najvišje resnice – namreč, da je
duša večna – ne moreš spremeniti. Lahko spremeniš le izkušnjo le te. Brez Boga
ne moreš niti živeti niti umreti, vendar si zlahka misliš, da si brez njega. A
nič zato. Vsak prej ali slej pride do njega.

Stari, zopet si mi
naflancal miselne solate, da ne vem, če jo bom do naslednjič lahko pojedel.

Nekoč je človek za to
potreboval več življenj. A zdaj gre to precej hitreje. Mislim, da ne boš imel
večjih težav.