V zadnjem času je veliko govora o
raziskovalnem novinarstvu in objektivnosti novinarskega poklica. Tu želimo spregovoriti o drugi plati medalje, ki
jo marsikdo prezre. Ali so današnji novinarji dovolj zreli, da bi postregli z
informacijami vse zahtevnešim bralcem? Imamo torej čudovito iztočnico za
razmišljanje ne le o poštenem novinarstvu temveč tudi o vrednotah in idealih,
ki so s tem povezani.
Potem, ko
smo doživeli vladno gonjo proti slovenskim novinarjem in se soočili s skrhanim
zaupanjem v novinarstvo, vse bolj spoznavamo, da je ogromen del informacij v
javnih medijih namenjen prikrivanju pravih motivov dejanj, zavajanju in
dezinformiranju bralcev. 
Marsikdo le
še z rezervo jemlje prispevke Televizijskega dnevnika, Odmevov, 24 ur in
podobnih, ki sicer marsikdaj delujejo prepričljivo, toda njihove posledice so
še vedno iste: nepomembne in pomankljive informacije, ki nam le odvračajo
pozornost od pomembnejših tem. Informativne oddaje na A kanalu so marsikdaj
boljše, a jim še vedno marsikaj manjka, kot bomo razgrnili v nadaljevanju.
Danes je jasno, da s starimi, preživelimi metodami in koncepti ni več mogoče
zadostiti vse večjim potrebam po objektivnem in bolj humanem informiranju. Na dlani
je, da novinarstvo potrebuje nov vzgonski veter v obliki novega znanja, bolj humanih
metod in ustreznejših motivov.
Informacije v rokah politike” />
Informacije v rokah politike
Pomena
informacij se običajno ne zavedamo v dovolj veliki meri. Informacija je
pravzaprav gradnik popolnoma vsega, kar doživljamo, zaznavamo, čutimo, mislimo.
Informacija je nekakšen atom zavesti. Zavest lahko z informacijo napreduje ali
pa se ujame v past, iz katere se ne izmota kmalu. Torej ni vseeno, kakšne so
informacije, s katerimi se ukvarjamo. Prave, resnične informacije našo duhovno
rast pospešujejo, napačne pa zavirajo. Blokada duhovne rasti pomeni energijski
zastoj in je običajno povezana z bolečino, takšne ali drugačne narave.
Pri
novinarstvu gre v prvi vrsti za informacije, ki podajajo stanje stvari,
opisujejo dogodke in motive ter njih posledice. Če opisi dogodkov in motivov ne
ustrezajo resnici, pride do lažne predstave, zavajanja, ki blokira proces
duhovne rasti. Duhovna rast ne more temeljiti na lažnih predstavah, tako kot
stavba ne more temeljiti na zidakih iz masla.
Novinarski
poklic je že od pamtiveka posiljen s strani politike. Resnica je uboga reva, ki
ji delajo silo gospodarji medijev in drugi, ki so si preko argumenta moči
zagotovili vplivno vlogo.
Dodaten
problem, ki javnost potiska v smeri vse večje apatije, pa je preobilica
(nepomembnih) informacij. Ker je informacij preveč, je zelo težko ugotoviti,
katere so pomembne in resnične, katere ne.
Manipulacija z novinarstvom” />
Manipulacija z novinarstvom
Za obrtnike
vseh vrst je značilno, da dobro razumejo proces, v katerem tvorno nastopajo, in
področje dela, na katerem delujejo. Vsa čast izjemam toda v splošnem bi si za
novinarje upal reči, da to le deloma drži. Medicine, fizike ali računalništva
se ne moreš iti, če ne razumeš, za kaj pri vsej stvari gre. Novinar pa lahko
postaneš tudi brez poznavanja mehanizmov družbe in ustroja sveta; marsikaj
lahko zamaskiraš z dobro retoriko. Novinarjem, ki delujejo na podlagi
agencijskih novic, se pogosto niti ne sanja, za kaj v resnici gre, saj delujejo
le kot oblikovalci pogosto neresničnih informacij, ki so jim bile vsiljene. Tu
niso nič krivi novinarji kot ljudje temveč novinarska stroka, ki je dopustila,
da so novinarji postali subjekt manipulacije.
Novinarstvo,
ki naj bi pomenilo posredovanje novic, združuje dva postopka: zajemanje,
zbiranje informacij in ubesedenje z oblikovanjem teh informacij. Če je bil
nekoč postopek zajemanja in zbiranja informacij nujna sestavina tega posla, pa
danes ni več.
Novinarstvo
je doživelo hud udarec, ko je zajemanje informacij (resnice) postalo monopol
tiskovnih agencij, ki so si prilastile pravico formiranja informacij po meri
lastnika agencije. Kdo danes nadzira in preverja objektivnost poročanja tiskovnih
agencij? Izgovor, da je objektivnost novice moč zagotoviti s preverjanjem pri
več agencijah, je jalov, če se zavedamo, da pri vseh stoji v ozadju ista »višja
sila«. Kakšne absurdne dimenzije lahko to doseže, je čudovito pokazal primer
zalivske vojne ali vojne v Iraku.
Pri
novinarstvu nikoli ni šlo le za informiranje, temveč tudi za vzgajanje v razmišljanju,
»indoktriniranje«. Informiranje skozi medije je v veliki meri namenjeno
vcepljanju stališč, ki so po volji oblastnikov. Dokler bodo mediji v rokah
kapitala, se to ne more bistveno spremeniti, saj bodo ti skozi uredniško politiko
vedno lahko filtrirali informacije in onemogočali objektivnost. Napredek bo
dosežen, ko bodo mediji postali nevladne, neprofitne, neodvisne institucije, ki
se bodo financirale z lastnim delom in prispevki objektivnega informiranja
željnih bralcev.
Motivi in objektivnost” />
Motivi in objektivnost
Sedanji prevladujoči
motiv je informacije posredovati na takšen način, ki bo bralca čimbolj
pritegnil (to je bistveni motiv pri rumenem tisku). Drug motiv je manj izražen
– informirati o pomembnih svetovnih in domačih dogodkih; tu se je pogosto treba
nasloniti na agencijske informacije, informacije s tiskovnih konferenc,
združenj in podobno, pri čemer pa novinar pogosto ne ve, kakšen je bil motiv pri
lansiranju le teh. Marsikdaj gre tudi za dogodke, ki so inscenirani. Ko bi se
novinarji pozanimali, kdo so naročniki in plačniki posameznih dejanj, bi bili
marsikdaj zaprepadeni.
Novinarji
so danes le frizerji vnaprej pripravljenih, izkrivljenih in pogosto tudi lažnih
informacij, ki jih pobirajo iz korit »tiskovnih agencij«, ki so v resnici le
»agencije za manipulacijo z javnim mnenjem«. Kdor bi hotel biti kaj drugega kot
»frizer informacij«, ima samo eno pot: pridobiti si mora potrebno znanje
(spoznati mora še drugo plat medalje) in se zatem naslanjati na vire, ki jim
lahko zaupa. To pa danes seveda ni lahko. Za to moraš imeti pogum, da kljubuješ
zasmehovanju, omalovaževanju in diskreditacijam. A za novinarje je bilo od
nekdaj znano, da za pravo informacijo dajo naprodaj tudi svojo kožo.
Napredek bo
dosežen, ko bomo informirani v primernem obsegu in na način, ki bo omogočal
zavzemanje pravilnih stališč na osnovi informacij, katerih resničnost ni sporna.
Poleg prizadevnejšega preverjanja resničnosti informacij, ki bodo uporabljene
pri oblikovanju prispevkov, bo treba posebno skrb posvetiti naporom za osvetlitev
informacije z drugih kotov – z namenom preprečitve izkrivljanja realne slike o
dogajanju.
Novo znanje” />
Novo znanje
Poleg
neodvisnosti novinarjev in objektivne, resnične informacije je torej potrebno
tudi pravo znanje. Tega pa danes skorajda ni. Zakaj ne? Ker se svet, kot zadnje
čase (tudi manj pozorni) opažamo, vrti tako, da se oboje čimbolj odtujuje ljudem.
Treba nam je vcepiti takšne načine razmišljanja in takšne informacije, ki so po
meri kapitala in struktur politične moči v ozadju. Nekoč je bila za
indoktrinacijo najbolj zaslužna religija, v zadnjih stoletjih pa se uspešno
izvaja skozi sodobne medije, ki človeka samemu sebi vse bolj odtujujejo in mu
prodajajo »virtualno resničnost«.
Če želimo
razumeti, kaj se v svetovni in tudi lokalni politiki dogaja, moramo razumeti
mehanizme, ki upravljajo človeško družbo in svet, ter načrt svetovne politike,
ki se izpolnjuje že tisočletja. Le redki naivneži še verjamejo, da se globalna
politika odvija brez načrta in davno zastavljenih ciljev. V politiki naključij
ni, vse je že davno načrtovano in pogosto je le vprašanje, ali bo uresničen
glavni ali pomožni načrt, ki vodi k enakemu cilju. A to je – bognedaj –
javnosti seveda skrito.
Bodimo
konkretni. Denarni sistem je le majhen otoček v tem načrtu, ki nas peha v vse
večjo stisko. Sistem posojanja denarja je dobro prikrita kraja. Več o tem tule:
Skrivnosti
denarnega sistema. Pripravljajo se oblike finančnih instrumentov (enotna osebna
plačilna kartica kot edini plačilni instrument), ki bodo človeka pahnile v
popolno suženjstvo. Takšna kartica ne le, da bo omogočala popoln nadzor nad
vsemi finančnimi transakcijami in plačili, temveč bo zagotavljala tudi
geografsko (lokacijsko) izsledljivost imetnika kjerkoli na planetu. Novinar, ki
bi, neinformiran o motivih, navdušeno pisal o osebni plačilni kartici, bi
nevede postal sodelavec pri uresničevanju peklenskega načrta za zasužnjenje
sveta. Korak v tej smeri so biometrični potni listi, ki se v ZDA že uvajajo.
Tudi pri nas je navdušenja že veliko.
Toda kako
in kje dobiti prave, resnične informacije, pravo znanje o vsem tem? Nikakor
drugače kot s poštenim vrednotenjem in
preverjanjem informacij, ki morajo biti pridobljene vsaj iz dveh nasprotujočih
virov. In kaj je drugi vir? Ta seveda po mnenju sedanjih oblastnikov ni
»verodostojen« in pozornosti vreden. To so razni nepriznani raziskovalci in
iskalci resnice, katerih ugotovitve so nemudoma okarakterizirane kot teorije
zarot in podobno. Kdor se poglobi v te informacije, lahko zgradi koncept, ki
mnogo bolje pojasnjuje globalno politiko, zgodovino in naravo človeka kot
uradni viri. Vsak, ki želi vsaj malo razumeti dogajanje na našem planetu skozi
tisočletja, bi si moral prebrati tekste takšnih avtorjev kot so na primer David Icke, Semir
Osmanagić, Michael Tsarion, Vladimir Istarhov in podobni; vsi so dostopni na
internetu (glej tudi Priporočena
literatura). Seveda nihče od njih ni nezmotljiv, toda s pregledom več virov
je moč izluščiti in prečistiti informacijo, ki predstavlja drugo, silno
pomembno plat medalje.
Ozadje
svetovnega dogajanja razumeš šele tedaj, ko spoznaš zakulisno elito in
upravljalske mehanizme, ki vodijo svet ter njihov tisočletni program. Takrat
bereš svetovno politiko kot odprto knjigo. Ne le, da veš in razumeš, zakaj se
je nekaj zgodilo, celo napoveš lahko, kaj se bo zgodilo in predvidiš izid
zapletov. Zakaj? Zato, ker se že tisočletja vse vrti po istem programu:
»ustvari (umeten) problem, ki zahteva nujno reakcijo, potem pa ponudi
(vsiljeno) rešitev«, kar je dobro prikrita manipulacija. Ko bi se novinarji
tega zavedali, bi bilo njihovo pisanje kaj drugačno (če bi doživelo objavo,
seveda)
Poleg objektivnosti
in razumevanja tematike, ki je predmet prispevka, je dobremu novinarju potrebno
še eno znanje: poznavanje človeške psihe, mehanizmov zavesti in uma. Kdor je
prebral knjigo Skrivnost, ve, za kaj gre. Naše misli so temelj in gradnik naše
stvarnosti. Negativističen pristop k obravnavi informacij in negativne misli
vodijo k negativnim izkušnjam in obratno. To je treba imeti pred očmi, ko
govorimo o »vzgajanju« bralcev k razmišljanjem, ki so pogoj za srečno
doživljanje stvarnosti in življenja. Gre za miselno higieno, ki se je mnogo
premalo zavedamo, čeprav bi se o tem morali učiti otroci v prvem razredu
osnovne šole.
Rumeni tisk
Med motivi
novinarskega dela se mora komercializacija, pridobitništvo, umakniti vzgajanju
k razmišljanju, ki omogoča večjo humanizacijo družbe. A za to potrebujemo bolj
prosvetljene, lahko bi rekli celo – poduhovljene novinarje. Namesto, da
poudarjajo negativne informacije, katastrofe in afere, se bodo morali
preusmeriti k temam, ki bralce intelektualno dvigujejo, duhovno vzgajajo in
plemenitijo.
Razmah
rumenega tiska, ki smo mu priča v zadnjem času, pomeni profanizacijo in nižanje
kakovosti tiska v celoti. A vloga rumenega tiska ni nepomembna; omogoča
izživetje strasti, utapljanje v zabavi, beg od resničnosti. Ko je bralec s tem
dovolj zasičen, se zave, da gre za izgubo časa in zamujene priložnosti, da bi
zase storil kaj dobrega. Ko bo obseg tega tiska dovolj velik, bo pričel igrati
odbojno vlogo in usmerjati bralce k resnejšemu čtivu.
* * *
Sam
verjamem, da smo Slovenci pogumni in sposobni ljudje – sicer bi se nas peščica,
kolikor nas je, že davno utopila v juhi narodov. Verjamem, da so med novinarji
in novinarkami tudi pogumni, ki bodo sprevideli izziv in krenili po poti, ki
družbo vodi v srečnejšo prihodnost. Kot je zdaj videti, nas politiki ne bodo
popeljali po srečnejši poti, če jih k temu ne bomo prisilili. Pri tem pa imajo
odločilno vlogo prav mediji, se pravi – novinarji.
