Kaj imata skupnega pravičnost in razvoj

Gibanje za pravičnost in razvoj, ki ga je nedavno ustanovil slovenski predsednik dr. Janez Drnovšek, je, še pred začetkom svojega delovanja, odprlo številna vprašanja in že takoj močno vznemirilo predvsem slovensko profesionalno politično srenjo. Večinski del političnih in tudi ekonomskih elit, v Sloveniji in tudi drugod po svetu, se namreč vedno znova osredotoča zgolj na ekonomski vidik družbenega razvoja, medtem ko je vprašanje ekonomske pravičnosti večinoma zanemarjeno in zapostavljeno. Skušali bomo odgovoriti na vsaj dve vprašanji: kaj imata skupnega pravičnost in razvoj, besedi v imenu gibanja in ali obstaja kakšna vzročna povezava med pravičnostjo in razvojem?

Pravičnost …

Danes lahko rečemo, da je v številnih državah, po stoletjih (razrednih) bojev, pravičnost na dokaj visokem ali vsaj solidnem nivoju. Družbeno pravičnost zagotavljata predvsem (izvoljena) zakonodajna oblast in pravni sistem, ki preko zakonov omogočata, da državljani (vsaj načeloma) lahko enakopravno živijo in delujejo v družbeni skupnosti: vsakdo je enak pred zakonom, vsak polnoleten državljan lahko voli in je izvoljen itd. Čeprav se te pravice in dolžnosti pogosto izrabljajo in so nekateri vedno »bolj enakopravni kot drugi«, pa vendarle lahko govorimo o določeni stopnji družbene enakopravnosti in pravičnosti – predvsem s pravno-političnega vidika. Seveda ne v enakem obsegu za vse in ne v vseh državah sveta.

Zgodba pa je povsem drugačna, ko je govora o ekonomski pravičnosti. Človek je po naravi politično (socialno, družbeno) in tudi ekonomsko bitje. Ker mora človek, da sploh preživi, najprej zadovoljevati svoje osnovne potrebe (po hrani, pijači, obleki, bivališču ter zdravstvenem varstvu in izobraževanju) – omogočiti slehernemu človeku, da lahko zadovoljuje te svoje osnovne potrebe, pa je temeljna naloga ekonomije – je ekonomski vidik v tem smislu še pomembnejši od pravno-političnega. Današnji prevladujoči kapitalistični ekonomski sistem je izjemno učinkovit, ko gre za proizvodnjo različnih dobrin (potrebnih in tudi nepotrebnih) s katerimi ljudje lahko zadovoljujemo svoje osnovne potrebe, vendar je izjemno nepravičen, ko gre za porazdelitev (distibucijo) proizvedenih in skupnih planetarnih dobrin med vse prebivalce posameznih držav in planeta kot celote.

Če ni ekonomske pravičnosti potem lahko pod vprašaj postavimo tudi pravno-politično pravičnost. Iz ekonomske nepravičnosti izhajajo mnogi najhujši problemi človeštva: lakota, revščina, številne bolezni, izkoriščanje ljudi; nezaposlenost, frustriranost in brezperspektivnost. Ti problemi pa so temeljni vzrok številnih konfliktov (vključno s terorizmom) med posamezniki, družbenimi skupinami ali narodi. V resnici konflikti ne izhajajo iz nekega abstraktnega »spopada civilizacij ali kultur«, temveč predvsem iz ekonomske nepravičnosti.

Problem današnjega prevladujočega ekonomskega sistema torej ni v njegovi učinkovitosti, te je včasih še preveč, temveč v nepravični delitvi ustvarjenega in skupnega bogastva – dobrin. Dobrin za zadovoljevanje človeških potreb je na svetu dovolj, samo nepravično so porazdeljene. Ključ za rešitev problema ekonomske nepravičnosti je torej logičen: potrebujemo pravičnejšo delitev dobrin.

… in razvoj

Danes nas vsi mogoči politični in ekonomski reformatorji skušajo prepričati, da samo s (še) hitrejšim ekonomskim razvojem lahko dosežemo blaginjo vseh pripadnikov družbene skupnosti. Vendar današnji ekonomski sistem, ki že v osnovi temelji na nepravični porazdelitvi celotnega družbenega bogastva – dobrin, s tem samo še bolj zaostri družbene razlike (bogati dobijo še več, revni še manj).

A to še ne pomeni, da razvoj ni potreben. Še kako je potreben, vendar mora razvoj nujno vsebovati (vsaj) dve prvini: pravičnost in trajnost. Prva pomeni, da mora sleherni posameznik (in sleherna država) na planetu imeti dostop do pravičnega deleža v skupnem bogastvu človeštva (naravni in energetski viri, znanje, kulturna in druga dediščina človeštva); druga pa, da mora človeštvo s svojim planetarnim okoljem ravnati na trajnostni način, kar pomeni, da moramo s planetarnim okoljem ravnati na takšen način, ki bo tudi nadaljnjim generacijam zagotavljal primerne pogoje za kakovostno bivanje in razvoj.

Sinteza pravičnosti in razvoja

Današnjih problemov človeštva torej ne moremo več reševati s še bolj brezobzirno gospodarsko rastjo, ki ne pomeni isto kot razvoj. O resničnem družbenem razvoju bomo lahko govorili samo takrat, ko se bo razvijala celotna družba, ne pa samo en del družbe na račun drugega. Družbeni razvoj zato ni mogoč brez pravičnosti – najprej ekonomske in šele potem pravne, politične ali kakršnekoli druge. Vendar tudi razvoj ni pravičen, če ni pravičen do prihodnjih rodov, ki jim moramo »zapustiti« vsaj tako dobre pogoje, če že ne boljše, kot jih imamo danes. Pravi razvoj je torej samo trajnostni razvoj, družbena pravičnost pa je njegov predpogoj.

Ključna vez med (družbeno) pravičnostjo in (trajnostnim) razvojem je pravična delitev dobrin. Pravična delitev dobrin pomeni, da posamezniki in države ne tekmujejo med seboj za dobrine, kar sproža brezštevilne konflikte, temveč si jih pravično delijo, predvsem ko gre za dobrine s katerimi zadovoljujemo svoje osnovne potrebe (hrana, pijača, energetski viri, zdravila, znanje itd.). Le tako se bodo zmanjšali pritiski na naravne vire in na okolje nasploh, hkrati pa se bo bistveno povečalo zaupanje med ljudmi, kar je edina pot k resničnemu miru.

Različne poti – skupni cilji

Danes smo še vedno preveč obremenjeni z ideološkimi delitvami preteklosti, ki nas že toliko časa razdvajajo (delitve na črne in bele, verne/ne-verne, kristjane/muslimane, leve/desne, kapitaliste/socialiste itd.). Namesto tega pa bi lahko razmišljali na način, ki bi pri reševanju nakopičenih družbenih problemov vključeval dve ali več strani.

Namesto neskončnih in brezplodnih razprav kdo ima prav in kdo ne, bi lahko razmišljali tudi takole: kaj imamo skupnega, kateri so naši skupni cilji in kaj k tem skupnim ciljem vsakdo, vsaka skupina, stranka ali skupnost lahko prispevajo. Naloga je pravzaprav enostavna in ne zahteva prehudih filozofskih, političnih in ekonomskih razprav: izpostaviti moramo tisto, kar nam je zares skupno, postaviti minimalne skupne cilje in jih začeti uresničevati. Skupna cilja sta lahko uresničitev (družbene) pravičnosti in (trajnostnega) razvoja – ter miru, ki iz njiju izhaja. Lahko hodimo po različnih poteh (pripadamo različnim političnim strankam, veroizpovedim, filozofskim prepričanjem, društvom, organizacijam; pripadamo različnim rasam, narodom ter etničnim skupinam), a imamo hkrati skupne cilje.

Spet se vrnimo h Gibanju za pravičnost in razvoj. Gibanje lahko postane »krovna struktura«, »dežnik«, ki bi lahko združil zgoraj naštete skupine in posameznike v prizadevanju za dosego skupnih ciljev (družbena pravičnost, trajnostni razvoj in mir). Pri tem lahko vsakdo, vsaka skupina ali skupnost ohrani lastno identiteto. Gibanje ima priložnost, da postane nova družbena sila, ki bi presegala številne meje med ljudmi; nikakor pa ne bi smelo postati še ena politična stranka ali skupina, ki bi jo nekateri posamezniki izrabili za svoje interese. Pričakovanja so velika, a potrebno jih bo uresničiti. Vendar to ni samo naloga in odgovornost dr. Janeza Drnovška – pobudnika tega gibanja –, ampak skupna naloga številnih posameznikov, skupin in organizacij, ki jim ni/nam ni vseeno za našo skupno prihodnost.

Rok Kralj, Kamnik