»Spremljam reakcije in odzive na odločitev
predsednika države dr. Janeza Drnovška glede načina zdravljenja njegove
bolezni. Eni ga podpirajo, drugi kritizirajo, ne zavedamo pa se, da je odrasel,
zrel človek, ki sam odloča o načinu življenja in svojem zdravju. Pri meni je
vzbudil s svojim priznanjem veliko spoštovanja, kajti tudi za tako javno
priznanje je potreben pogum.
Bolan človek bo storil vse, da spet
ozdravi. Poslušno in disciplinirano jemlje zdravila, ki mu jih predpiše
zdravnik, ko pa ugotovi, da kljub temu ni izboljšanja, se zateče k alternativi.
Tudi alternativnega zdravilca uboga, vestno izvaja vse terapije (kar zna biti
presneto drago!), izboljšanja pa ni ali pa je samo začasno. Ne zavedamo se, da
na naše zdravje in fizično počutje vplivajo naše misli. Še danes slišim besede
gospoda, ki je govoril: »Misel je živa sila. Ravnaj z njo modro in preudarno!«.
Če je naša notranjost ranjena, če se krivimo pod bremeni zamer,
krivde, če razmišljamo, kako »nas usoda tepe«, se to nujno odrazi v našem
zdravju, fizičnem počutju in bolečinah. Če se obsojamo za dejanja, ki smo jih
storili, našo notranjost razjeda občutek krivde, sram in tako nehote in nevede
sami sebe kaznujemo z bolečino, stisko, boleznijo.
S svojim denarjem ravnamo gospodarno,
preudarno in skrbno. Svoje zdravje, bogastvo, ki nima cene, pa brez premisleka
predajamo v roke zdravnika ali alternativca, misleč, da bosta onadva vse
storila, da bomo ozdraveli. Največ je odvisno od nas samih. Vem, da časi, v
katerih živimo, niso najbolj prijazni: bojimo se za svoja delovna mesta, strah
nas je prihodnosti, strah nas je za prihodnost naših otrok, skratka stres na
stres… To večno hitenje, naglica nas vse počasi »ubija«, hkrati pa nam jemlje
moč in energijo, da bi se posvetili svoji družini, otrokom, sami sebi. Vse to
vnaša v naše življenje nezadovoljstvo, ki raste, raste in nazadnje izbruhne v
obliki bolezni. Počasi otopimo, ne zaznamo lepih stvari, ki nas obdajajo, ne
znamo se več od srca veseliti, stalno nas nekaj ali nekdo priganja, ugoditi
moramo vsem, da ne bodo slabo mislili o nas, pozabljamo pa na sebe, svoje
potrebe in svoje želje. Ko nas bolezen »položi
v posteljo«, se jezimo na
prisilni počitek, namesto da bi razmislili, kaj bomo spremenili, da bo
življenje spet dobilo svoj smisel, da se ga bomo spet znali veseliti in ga
uživati.
Prepričana sem, da je uspešno zdravljenje
tisto, ki odpravlja vzroke naših bolezni. Vzroki pa so zakoreninjeni globoko v
naši notranjosti. Pri odpravljanju teh vzrokov, ali ozdravitvi, pa je
potrebno naše sodelovanje. Potrebna je
aktivna vera, da je vsak človek sam sebi najboljši zdravnik. Pri tem pa lahko
pomaga »klasični« zdravnik ali alternativni. Fizična bolezen je le odraz naše
notranjosti, ki nam preko telesa sporoča, da delamo nekaj proti sebi. Naj svoje
razmišljanje zaključim z mislijo:
»Kar je storjeno zate – dovoli, da je
storjeno, kar moraš storiti sam – stori zagotovo!«
Viktorija
