(Tomaž:)  Stari, zdaj mi postaja jasno, da smrt sploh ni nekaj tragičnega, temveč je eden najrazburljivejših dogodkov življenja!

(starec:) Nedvomno. Le da to le malokdo ve, vsaj na zahodu, kjer nas je krščanska tradicija zavedla v »duhovno slepo ulico«. Bistvena spoznanja, do katerih se dokoplje vsak, ki vzpostavi pristen stik z duhovnostjo, so naslednja: Bog in življenje sta eno in isto. In ker je Bog večen, je tudi življenje večno. Življenje v človeku se identificira z dušo, ki ni ujeta v fizično telo in ni proizvod materije. Materija, snov je le pripomoček za učinkovitejšo duhovno rast, katere cilj je, spoznati svojo naravo, naravo Stvarnika ali Boga. Namen bivanja v snovnem svetu je, da ti zagotovi okvir, znotraj katerega lahko izkusiš tisto, kar si si izbral v duhovnem svetu. Fizični svet je urejen tako, da ti zagotovi kontekst, znotraj katerega lahko navzven izkusiš, kar veš navznoter. Nihče ne umre, ne da bi izkusil vse, kar se je namenil izkusiti v snovnem svetu. Ko razumeš brezkončno in čudežno prepletanje življenja, se vsaka smrt spremeni v dogodek, ki ima velikanski nebeški pomen.

Kot si rekel, v tretji fazi smrti doživimo zlitje z Esenco, ki je bistvo življenja. Takrat se vrnemo »domov«. Kaj to pomeni?

Dom je, kot se izkaže, kraj, ki se imenuje Izpolnitev. Izpolnitev ali absolutno zavedanje je kumulativni rezultat številnih prehodov skozi kroge življenja. Posameznega življenja je konec, ko dokončaš izkušnjo, zaradi katere si tokrat prišel na fizični svet. To, kar si dosegel zdaj, prišteješ tistemu, kar si dosegel na drugih potovanjih skozi čas, dokler nisi nazadnje »čisto pri sebi« in ne dosežeš absolutnega zavedanja. Celoten proces je zaključen, ko v popolnosti veš, izkusiš in občutiš, kdo si.

Torej naj bi se po vsakem življenju v fizičnem telesu vrnil »domov«, v naročje Stvarnika. Ali je ta pot domov komu otežena ali celo zaprta?

Doma ne moreš zgrešiti, ne glede na to, katero pot ubereš. Nepomembno je, po kateri poti boš šel, saj nobena pot nazaj domov ni boljša od druge. Vendar so nekatere poti manj naporne.
Bog nikomur ne zapira poti do sebe, saj nima nobenega razloga, da bi komur koli rekel: »Ne, ne moreš k meni«. Še najmanj zato, ker verujejo v Boga na različne načine.
Vendar pa je izjava, da se vrneš k Bogu, nekakšen paradoks. Duši se res zdi tako, a v resnici se pravzaprav k Bogu ne moreš vrniti, ker ga nikoli nisi zapustil. Duša to ve. Le pozabil si.
Izpopolnitev je trenutek, ko ločenost izgine, ker se zaveš dejstva, da nikoli nisi odšel; tako se zgodi ponovna združitev z Božanskim. Na potovanje se moraš podati zato, da bi odkril, da sploh ni bilo potrebno. Pot se začne in konča prav na mestu, kjer si.

Zabavno, ni kaj. Rekel, si, da so vse poti domov dobre. Ali je kljub temu kaka manj naporna pot boljša kot druga, ki je napornejša?

Dobro in slabo sta, kot veš, karakterizaciji, ki Bogu ne pomenijo nič. Tvoja svobodna volja je tista, ki odloča o izbiri poti. Če se ti zdi zanimivo izkusiti nekaj napornega, je to zate najbolj prava pot. Tudi pomoč drugih je le relativna. Drugi te lahko pripeljejo do poti, lahko ti pokažejo svoj način, a le ti sam lahko prideš do cilja. Zunanji svet je tvoja pot. Njegov namen je, da te pripelje domov, k Bogu. Pravzaprav je to namen vseh dogodkov, ki se zgodijo v tvojem zunanjem svetu. Zato si jih dal tja. Sam si povzročil, da so prišli k tebi.

Kako to misliš – sam si jih dal tja?

Vidim, da morava še nekaj razčistiti.
Smisel življenja z vidika duše je, da duša izkusi tisto, kar ve. Duša ve popolnoma vse, a se tega ne zaveda. A marsikaj od tistega, kar ve, še ni izkusila. Življenje je proces, v katerem duša vedenje spremeni v izkušnjo. Ko to, kar veš in si izkusil, postane občutena realnost, se ta proces zaokroži.

Štekam. A tukaj nastopajo tudi podzavest in še ona druga, vzvišena zavest ali kako se že reče… Kako pa je s tem?

Človeška bitja ustvarjajo in »vedo, kar vedo«, na treh ravneh izkustva: na podzavestni, zavestni in nadzavestni. Duša lahko na nadzavestni ravni ve, da je v tem življenju že izpolnjena, a se tega na podzavestni ali zavedni ravni ne »zaveda«.

Podzavestna raven je raven avtomatskih procesov: dihanje, utripanje srca, mežikanje… Tu so hipne rešitve problemov.
Na zavestni ravni sam ustvarjaš svojo realnost. Koliko tega se zavedaš, je odvisno od tvoje ozaveščenosti. Vse to je na fizični ravni.
Dvig zavesti pomeni razširitev izkušnje svoje fizične realnosti in dopolnitev vedenja.

Kaj pa nadzavest?

Nadzavestna raven je raven izkustva, na kateri se v celoti zavedaš ustvarjanja svoje realnosti. To je raven duše. Večina se na zavestni ravni ne zaveda namenov, ki jih ima na nadzavestni ravni – ali pa le občasno. Nadzavest je tisti del tebe, kjer je shranjen širši načrt duše. Njen cilj pa je, da se približa izpolnitvi tega, zaradi česar si prišel v telo, torej – da nekaj konkretnega izkusiš in občutiš. Nadzavest te ves čas usmerja k najbolj želeni naslednji izkušnji rasti – k pravim dogodkom in ljudem, da bi lahko dosegel kombinacijo vedenja in izkustva, ki bosta rodila občutenje in ustvarila zavedanje tvojega bistva.
Raven zavesti, ki vključuje vse tri ravni zavesti, pa se imenuje suprazavest ali »višja zavest«. To je raven popolne ustvarjalnosti, popolne zbranosti. Takrat je celota več od seštevka posameznih delov. Tedaj se pomakneš v območje čistega bivanja. To bivanje je najvišji vir stvarstva v tebi. Nekaterim to stanje uspe doseči skozi meditacijo, drugim med molitvijo, skozi obrede, ples…, nekaterim pa skozi proces, ki ga imenujete »smrt«.

Kako pa je z odločitvami v življenju? Katera zavest je odgovorna zanje?

Vse odločitve, ki zadevajo človeško dušo, sprejme duša na eni ali več ravneh zavesti, morda pa celo na četrti ravni, v suprazavesti. Izidi in rezultati so ves čas načrtovani, nikoli niso nepredvideni, a tega se zavedaš le v višji zavesti. Zato si ne domišljaj, da je tvoje rane povzročil kdo drug. To bi te spremenilo v žrtev, nekoga drugega pa v zlikovca. A v življenju ni ne žrtev, ne zlikovcev. Nemogoče je postati žrtev okoliščin, ki jih sam oblikuješ. Vse življenjske okoliščine so plod tvojega stvarjenja. Le da se tega ne zavedaš, dokler je zavest na nižjih ravneh.

Kako misliš, da v življenju ni zlikovcev? Kaj pa tista baraba, ki mi je zadnjič ukradel torbo?

Očitno si potreboval izkušnjo, da ti je nekdo nekaj ukradel. Nekdo pa je potreboval izkušnjo prilaščanja. Vse, kar je živo, je prepleteno. Noben individualni vidik celote ne deluje neodvisno od katerega koli drugega individualnega vidika. Življenje nenehno ustvarja interaktivnost. Rezultate proizvajamo vzajemno. Na noben drug način jih ne moremo proizvajati.

Ful čudno. Hočeš reči, da sva se na nek način zmenila, da sva z vzajemnim delovanjem prišla do želenih izkustev?

Tako je. Za Stvarnika dobrih in slabih stvari ni. Vse je stvar zornega kota. Perspektiva ustvari percepcijo. Pogled ustvari zaznavo. Način, kako na nekaj gledamo, ustvari našo zaznavo tega, kar gledamo. Zato svoj um uporabljaj samo za to, da boš dajal telesu navodila za oblikovanje realnosti, kakršne si želiš. Na takšen način ustvarjaš na zavestni ravni. To počno mojstri.

Uf, meni pa še kar nekaj manjka do tam!

 

Povzeto po viru /67/