(starec:) Pozdravljen, Tomaž. Lep dan je danes.

(Tomaž:) Hojla, stari. Danes me nekoliko preganja čas. Najino srečanje bi – če si za to – nekoliko skrajšala.

Kakor želiš. A škoda je, da si ujetnik časa.

Ujetnik časa? Kdo pa ni? Saj imamo vsi časovne omejitve, verjetno tudi tebi to ni prihranjeno.

Čas je rabelj, ki ves čas hodi za tabo, dokler ne prepoznaš, da si to si sam. Ni potrebno, da si njegov ujetnik, bolje rečeno ujetnik lastne predstave o pomemb-no¬sti časa. Zadostuje le trenutek, da prepoznaš utvaro, pa se stvari dramatično spremenijo. Konec koncev te nihče v nič ne more prisiliti.

Kako ne more? Vsak dan posebej me sili!

Nasilje drugega nad teboj deluje šele takrat, ko nasedeš njegovi ideji, ko jo privzameš kot realno. To pomeni, da jo posvojiš, tisti hip pa postaneš sam svoj preganjalec.

To imaš prav. Ampak konec koncev mi je vseeno, ali me sili šef ali moj čut odgovornosti. Dejstvo je, da je čas za sodobnega človeka nekaj zelo pomembnega in z njim je treba ravnati preudarno.

Katere ideje so zate pomembne, se odloči sam. A če je bič v tvojih rokah, ni treba pokati po sebi. Čas je utvara uma. O tem sva že precej govorila. Ujeti se v utvaro in dovoliti, da v tebi nenehno ustvarja stisko, je nekaj, na kar pristaja neza¬veden človek. Odkar smo nasedli izreku »čas je zlato«, zlato pa je denar, je čas postal še večji problem, kajti prepričani smo, da denarja ni nikoli dovolj. Resnica pa je, da je časa v izobilju; nikoli ga ni konec, ko se zaveš, da obstaja le sedanji trenutek, večni »sedaj«. Sicer pa je problem časa možno precej preprosto rešiti s postavljanjem pravih prioritet.

Lahko mi govoriš o utvari časa, a ko mi šef zabiča, da moram nekaj narediti do postavljenega roka, je stvar presneto resna! Kako naj tu postavljam prioritete?

Najvišja prioriteta lahko zate postane tvoj notranji mir. Če si želiš biti zares učinkovit, ni boljše izbire. Nemir razbije zbranost in ustvarja notranji nered, zato zanesljivo deluje negativno. Odloči se, da boš vsako stvar naredil v miru in se tega drži. Čas, ki ga imaš na razpolago, boš tako zanesljivo najbolje izkoristil.

Kako naj ohranjam notranji mir, ko pa me je strah, da časa preprosto ni dovolj za ustrezno rešitev naloge? Če želim končati v roku, moram hiteti. Ali ti vidiš kako drugo možnost?

Roki so pač odlična metoda za mehčanje sodelavcev. Prinašajo strah. Bežanje pred strahom tega le povečuje. Sooči se z njim. Vprašaj se, kakšne bodo posledice, če delo ne bo pravočasno končano. Spoznal boš, da se ti ne more zgoditi nič tragičnega. Vedno boš za kasnitev lahko navedel realne razloge, ki jim ne bo mogoče oporekati. Sicer pa sam dobro veš, da se skoraj za vsako delo, ki se »silno mudi«, kasneje izkaže, da je bila naglica odveč, kajti rezultati običajno še nekaj časa ležijo v predalu, preden pridejo v obravnavo.

Torej naj kljub postavljenim rokom delam ležerno, počasi, brez naglice?

Kolikor je potrebno, da ga opraviš kakovostno. Karkoli delaš, počni dobro in si vzemi toliko časa, kot ga za to potrebuješ. Roki pa so stvar, s katero naj se ukvarjajo šefi. Navsezadnje lahko šefa vedno postaviš pred dejstvo: lahko nare-dim nekaj hitro in zanič, ali pa dobro v malo daljšem času; naj se odloči sam. Zasledovati oba cilja hkrati ni možno, poskusi, da bi to kljub temu napravil, pa nujno poškodujejo tvoje zdravje. In ko zaškriplje zdravje, se tvoje zdravljenje pokaže kot najvišja prioriteta. Takrat pa se šef čakanju ne more izogniti, kajne?

Šur. Ko si bolan, šef nima kaj. Počakati mora in je povsem nemočen.

Torej mu predoči položaj in predlagaj, naj deluje tako, da ne bo rušil tvojega zdravja in povzročal izpadov tvojega dela zaradi zbolevanja. Morda bo laže razumel, če ga vprašaš, ali je on sposoben v danem času narediti dvakrat več kot se čuti sposobnega, ne da bi mu to povzročilo notranjo stisko.

S temle si me nekako prepričal, ampak problem je še malce obsežnejše narave. Jaz nisem ujetnik časa samo v službi temveč tudi sicer, v privatnem življenju. Resne časovne omejitve si postavljam kar sam. Želim v enem dnevu napraviti kup stvari, čeprav se zavedam, da bo to nemogoče. Ampak želja me žene…

Imaš torej en ali celo dva problema. Prvi je pohlep. Če hočeš več, kot je razum-no, si pohlepen. Vprašaj se, zakaj potrebuješ toliko. Ko boš dobro razmislil, boš ugotovil, da si lahko čisto zadovoljen tudi z manj. Drugi problem pa je strah. Če hočeš več zato, da bi se dokazoval, pred seboj ali drugimi, je največkrat v oza¬dju strah, da nisi dovolj dober. Vprašaj se, zakaj se ne moreš sprejeti takšne¬ga, kakršen si. Se čutiš krivega, se ti zdi, da si ne zaslužiš… Če opaziš kaj od tega, slediš miselnim vzorcem, ki te zasužnjujejo. Očisti jih.

Ko te takole poslušam, se mi zdi, da imam vzorec »nisem dovolj dober«. Mislim, da je to tisto, kar me sili k nenehnemu dokazovanju. Lahko naredim karkoli, a nikoli ne bo dovolj. Vedno bo v meni prisotna želja, da bi se še bolj izkazal.

Ob otroštvu, kakršnega si imel, ni prisotnost tega vzorca v tebi nič nenavadne¬ga. Starši, ki ne sprejmejo svojega otroka, povzročijo v otroku napačne zaključke, ki se čvrsto zasidrajo v njem, lahko za vse življenje. Večina ljudi ima takšne in drugačne vzorce prav zaradi otroških epizod. A na to ni treba gledati tragično; to so pač lekcije, iz katerih se odrasel uči. Priložnost za rast torej in s tem nekaj dobrega.

Takole se lepo sliši, a ko si v godlji, te mine dobra volja.

Zavedaj se nečesa: dokler ne spoznaš, kdo si, si ujetnik svojega blodnega uma, ki te nenehno zasipa s strahovi in pričakovanji. Ko se zaveš, da si božanski, ti je jasno, da ničesar ne potrebuješ za svojo srečo in notranji mir. Tisti hip pa, ko podležeš skušnjavi uma in sprejmeš misel, da je neka druga ideja pomembnej¬ša kot ta, da si božanski, si izgubljen. Postaneš suženj te ideje, ki se ti zdi naj¬po-membnejša. Tako preprosto je to.

Hočeš reči, da lahko z zavedanjem, kdo sem, rešim problem časa in še kaj drugega?

Tako je. Probleme imaš, dokler se istovetiš z nečim omejenim – s telesom, razu-mom, svojimi sposobnostmi… Ko se istovetiš s popolnostjo, ne moreš imeti problemov. Kadar te zvije v želodcu zaradi stiske – časovne ali druge – se vprašaj: kdo sem, ki se pustim zapeljati strahu, torej neki ideji? Ali je smiselno, da kot božansko bitje podležem nekemu pritisku, ki mi uničuje zdravje? Ali bi se Stvarnik pustil zvabiti v takšno past? Takoj ti bo odleglo. Koristno je, da ob tem globoko zadihaš. S tem prekineš tok misli in obenem možgane bolje oskrbiš s kisikom.

To bom pa z veseljem preizkusil.

Zavedaj se tudi, da v časovni stiski želiš ubežati iz sedanjega trenutka. A rešitev lahko najdeš edinole v sedanjem trenutku. Ostani torej v njem in mu prisluhni, pa ti bo sam od sebe prinesel rešitev.

Upam, da mi bo uspelo. Nisem pa čisto prepričan, da bom uspel premagati obču¬tek, da dela nisem sposoben opraviti v predpisanem času.

Kot vidim, še vedno bežiš od svojega resničnega bistva. Brez skrbi, prej ali slej te bo izučilo, da so vse druge rešitve neustrezne. Vprašaj se, kaj je tisto, kar te dela živega. Tisto, kar živi skozi tebe, si domišlja da je fizično telo, ki ima takšne in takšne sposobnosti, inteligenco in še kaj. To tvoje bistvo je sila Izvora, ki je sposobna delati čudeže. Če boš zaupal v njeno čudežno moč, te bo nagradila s tem, da bo čudežno povečala tvoje sposobnosti in uspelo ti bo tudi kaj na videz nemogočega. Če pa dvomiš vanjo in zaupaš le svoji omejeni zemeljski podobi, se to ne bo zgodilo, saj se zgodi natanko tisto, v kar verjameš. Lahko torej obilno pripomo¬reš, da bo božanska sila skozi tebe omogočila čudežen rezultat.

Res? Kako?

Ko se lotiš reševanja problema, se popolnoma sprosti in ga v mislih prepusti božanski sili v tebi. Zaprosi, še bolje – odloči se, naj ti bo posredovana modrost in vse potrebno, da bo cilj na najboljši način dosežen. Ne pozabi – ko se problem pojavi, že vsebuje tudi rešitev. Ta se najlaže uresniči, če je z ničemer, predvsem pa s svojo nape¬to¬stjo in nesproščenostjo ne oviraš. V takem stanju boš zlahka dobil navdih in idejo, kako problem najlaže rešiti. Ko boš tako vztrajal v sedanjem trenutku pa boš navidezno raztegnil tudi čas. Zdelo se ti bo, da se je ustavil. In resnično se bo – v prid reševanja tvoje naloge.

Stari, ti si neverjeten. Vedno me pripelješ k isti stvari, le skozi druga vrata…

Seveda, vse poti vodijo k tvojemu samospoznanju. Lahko delaš ovinke in celo hodiš vzvratno, a tudi ta pot ima isti cilj.

Praviš torej – imeti notranji mir kot najvišjo prioriteto in zaupati v svojo božansko poreklo, ki vedno najde pravo pot?

Da. To je rešitev za vse probleme.