(Tomaž:)
Zdravo, stari. Vesel sem, da so volitve za nami. Mislil sem, da se bom
razveselil menjave na krmilu države a me je popadlo nekakšno malodušje. Nova oblast ne daje vtisa, da bomo kurz
kaj bolj energično popravili, čez lužo
pa se nam vali katastrofa, ki jo primerjajo z borznim zlomom v dvajsetih
letih prejšnjega stoletja. Obeta se nam
šit in tu ni možno kaj veliko pričakovati.

(starec:) Pozdravljen, mladi mož. Morda
te je res prevzelo malodušje, a  človek
tvojega kova, ki zna razmišljati
nekoliko izven ustaljenih okvirov, se mu ne bi smel kar tako prepustiti.

Oh, saj vem, zdaj mi boš ponovil
tisto o preizkušnjah, ki so le vzvodi za ozaveščanje, dvigovanje zavesti in takšne zgodbe. Ampak
jaz sem kar nekoliko utrujen od vsega tega. Zdaj sem brez energije in se mi
preprosto ne ljubi.

Razumem te in rad bi ti pomagal.
Morda se za začetek vprašaš, kdo je
tisti, ki vidi stvari v tako temnih barvah?

Kako kdo?
Jaz seveda, kdo pa drug?

Seveda, ti. A kdo si ti?

Že vidim,
kam meriš. Moj ego seveda. Moj ego,
ki je skupek predstav o tem, kar naj bi bil. Predstav, ki so vezane na
preteklost, spomine, navade, opažanje drugih o meni, zgodovino dogajanja okrog
mene… Ego je pač ego – šit, za katerega se imamo, ker ne vemo zares, kdo smo.
Si hotel ta odgovor?

Približno, da. Torej se zavedaš, da
si ti skupek predstav oziroma predstava,
ki opazuje druge predstave. Pomembno je zavedati se, da je opazovalec ravno tako predstava kot
predstave, ki jih opazuje. Ti, opazovalec, si živa stvar, ki zaradi
notranjih in zunanjih pritiskov ves čas tehtaš, primerjaš, sodiš, prilagajaš in
živiš v polju tvoje zavesti, ki je tvoje lastno znanje, pričakovanja in
preračunavanja.

Aha. Dobro
izhodišče! Razumem, da se predstava, ki
sem jaz, ukvarja z drugimi predstavami, ki jih vidim kot probleme. In kaj
zdaj?

Dobro ti gre. Narediva še korak
naprej. Ali se zavedaš, da je vse, kar
si in vse, o čemer lahko razmišljaš, pogojeno s preteklostjo? Ego oz. um se
ukvarjata le s preteklostjo in prihodnostjo – ki jo vidita kot problem – ne pa
s sedanjostjo, ki je edino resnična, zares prisotna. Te resničnosti ne moreš razumeti, lahko pa jo občutiš – če se odpoveš
sodbam, kritiki, spominom, primerjanju… Ampak vrniva se k problemom. Kdo
izpostavi problem: um ali nek zunanji, objektiven dejavnik?

Jaz oziroma
um, seveda. Aha, že razumem: problemi, ki jih vidim, so le nove predstave v
mojem umu, ki so posledica razmišljanja, ki temelji na minulih predstavah.
Probleme torej vidim zato, ker ne živim
v sedanjosti ampak v kvazi sedanjosti, ki je le podoživljanje in premlevanje
preteklosti. Problemi nastanejo zato, ker
so predstave, ki jih imam o prihodnosti, in predstave, ki jih imam o preteklosti
(kaj je prav in kaj ne), v konfliktu. Ali prav razmišljam?

Zelo dobro. Zdaj sva prišla do
spoznanja, da so problemi zelo relativna stvar. So le stvar gledišča, ki pa je nujno pogojeno s preteklostjo. Če pri vsem
skupaj ne bi bilo primerjanja z nekimi kriteriji in predstavami o tem, kaj je v
redu in kaj ne, problema ne bi bilo. Če
se boš torej želel izogniti problemom, izstopi iz tvojega običajnega zavestnega
stanja, ki je neprestano manipuliranje z mislimi in spomini, in bodi zares
prisoten – v sedanjem trenutku, z izklopljenim umom. Potem se bo zgodilo
dvoje – prvič: stvari boš občutil čisto
drugače – veliko močneje, bolj globoko, pristno in z vsem svojim bitjem.
Začutil boš povezanost s stvarstvom, kar te bo navdalo z radostjo in
občudovanjem. In drugič: problemov ne bo
več, saj ne bo nikogar, ki bi jih produciral.

Ha. Zelo
zanimivo! Zdaj si me pripeljal do tistega, o čemer sem že sam razmišljal, a se
nikoli nisem zares potrudil, da bi udejanil. Ampak, ali ni takšen "beg pred problemi" le začasen premor, ki
traja toliko časa, kolikor si sposoben biti prisoten v sedanjem trenutku? To pa
žal ni prav veliko časa.

Imaš prav. A če je zdaj ta interval
kratek, ga lahko z vajo podaljšaš. Lahko
se izuriš, da ne boš več sodil in tehtal, primerjal in kritiziral, temveč samo
zavzeto opazoval. Vsak trenutek, vsaka oseba, vsak predmet boš gledal, kot
da ga vidiš prvič. In svet se bo čisto spremenil. Postal bo vir čudovitih občutkov in spoznanj.
Ljudje, ki jih boš na tak način gledal, ne bodo več nezanimive, ustaljene figure,
ki igrajo vedno isto vlogo, pač pa bodo živa bitja, ki lahko s teboj ustvarijo
pristen človeški stik.

Stari, tole
je bilo pa res krasno darilo. Pokazal si mi pot iz malodušja in iz stanja, ko
sem stvari že intelektualno razumel, a
jih še nisem dojel. In zdaj mi je jasno še nekaj. Ko bom tako začel gledati
na svet, bom vedel, da vsi dogodki, ki
mi prihajajo nasproti, predstavljajo izzive, ob katerih se lahko učim, zorim,
plemenitim in razvijam. Vsak problem je prav meni namenjen dragulj, ki v
sebi skriva priložnost za novo spoznanje, modrost, izkušnjo.

Vesel sem, da se ti je odprlo. Rad
pa bi ti omenil še nekaj. Tisto, kar
probleme zares ustvari, je čas. Čas je ločevanje predstave o sebi od predstave
o problemu. Um probleme ustvari tako, da vmes ustvari časovni interval. Ali
si predstavljaš, da na pri vožnji na cesti naletiš na povoženo mačko? Iz tega
ne narediš problema, ker se odzoveš takoj – žival preprosto obvoziš in se ne
ukvarjaš več z njo. Ker nisi dovolil, da
bi um okrog tega ustvaril časovni fenomen, problema ni. Namesto tega je
bila takojšnja reakcija.

Razumem. Če
pričnem delovati intuitivno, neposredno in celostno, brez sodb in nepotrebnega
vpletanja uma, če se bom na dogodke
odzival in ne teoretiziral o njih, problemov sploh ne bom videl.

Tako je. Tako naposled dojameš, da med opazovalcem in opazovanim ni razlike,
oboje so le predstave v isti zavesti. Marsikomu zveni kot višja matematika,
a ko nekoliko premisliš, vidiš, da to povsem drži. Ko opazovalec spozna, da je stvar okrog katere deluje, on sam, ni več
konflikta med njim in predstavo. On je predstava. Od tega ni ločen. Ko je bil
ločen, je storil ali poskusil nekaj v zvezi s tem storiti, toda ko opazovalec
spozna, da je on tisto, potem ni več prizadevanja in konflikt mine.

Zabavno,
res. Če je nekaj – ti, potem okrog tistega ne moreš prav nič storiti. In vsaka
aktivnost se prekine. In miselno
aktivnost zamenja občutenje – sebe in stvarstva, ki pa je ista stvar, saj
je vse – eno. Zares čarobno!

 

Glej:
Krishnamurti: Osvoboditev od znanega (/85/)