(starec:) Mladi mož, ko že govoriva o molitvi – na molitev
marsikdo gleda z omalovaževanjem ali pa čuti do nje odpor. A po krivem. Molitev je odpiranje srca in
vzpostavljanje stika z duhovnim svetom, kjer je brez števila angelskih bitij,
ki so nam željna pomagati. Omalovaževanje in dvom sta resni oviri, zaradi
katere pomoč ne more učinkovati; proti svobodni volji pač tudi angeli ne morejo
delovati.

(Tomaž:) Prepričan sem,
da imaš prav. A v današnjem, potrošniško naravnanem svetu imamo vsi občutek, da
zastonj ne dobiš nič, torej molitev ne more delovati. Saj veš – zakaj naj bi
angeli pravzaprav pomagali, če pa nimajo nič od tega? Drugi pomislek pa je tale
– molitve so morda rezervirane za vernike, ki bi zaradi svojega bogoslužja
utegnili imeti nekakšno pravico do duhovne pomoči. Ateisti, tudi tisti, ki v
angele verjamejo, bi bili ob tem v slabšem položaju.

Kar praviš, je res. A ti pomisleki
nimajo realne osnove. V duhovnem svetu se ne ravnajo po potrošniških načelih. A
med pomisleki morava omeniti še enega: nekateri mislijo, da se je obračati na
angele greh, saj s tem odvračajo pozornost od Boga oz. Stvarnika, ki je edini
in najvišji. Kot bi z našim obračanjem na angele Bog kaj izgubljal. Toda angeli
so Božji sodelavci in pomočniki, prav tako pa smo to tudi ljudje. Kot veš, med Stvarnikom
in njegovimi stvaritvami v resnici ni ločenosti. Pozornost angelom je pozornost
Bogu. Vsi smo manifestacija ali izraz Stvarnikove volje, le da se tega vsi še
ne zavedamo.

Tisto kar
si dejal – da angele prav nič ne zanima, kakšne veroizpovedi je dotični, ki
prosi, je za marsikoga precej presenetljiva.

Za angele, katerih naloga je
pomagati vsem ljudem, ki prosijo za pomoč, je vsak človek nedolžen zaradi svojega
bistva – vsak človek je namreč bitje luči, ki je na poti do razsvetlitve. Noben
greh ni pred Stvarnikom tako velik, da ga ne bi bilo mogoče popraviti in
izbrisati, čeprav morda v več življenjih. Obsojanje ali ocenjevanje je angelom
povsem tuje. Ljudje smo žal pozabili na svoje poreklo in vrednost, kar nas je
pahnilo v nesrečo in nam vzelo resnično moč, a angeli nas vidijo takšne, kakršni
smo v resnici.

Povej mi
kaj več o tistih angelih, ki nam najlaže pomagajo. Jih je veliko vrst?

Najprej se ustaviva ob angelih varuhih,
ki si jih že sam omenil. Gre za angelska bitja, ki so nam dodeljena za vse
življenje. Na Zemlji niso nikoli živeli, razen izjemoma. Vsak ima vsaj po dva
angela varuha, eden je usmerjen navzven in skrbi za sledenje težnjam višjega
jaza, torej nas usmerja k duhovni rasti, drugi pa je tišji in energijsko blažji
ter opravlja nalogo tolažnika in zavetnika. Ampak večina ima poleg imenovanih
dveh še več angelov, posebno, če jih je poklical sam ali njegovi bližnji. Angeli
so moškega ali ženskega spola, a le po zunanjosti ter vedenjskih značilnostih.
Druga zvrst angelov pa so nadangeli.
Ti nadzorujejo vse druge angele. Navadno so večji, močnejši in mogočnejši od
angelov. V krščanski doktrini imajo nadangeli imena, ki so ti verjetno znana:
Mihael (kar pomeni »tisti, ki je kot Bog«) je morda najpomembnejši nadangel, ki
Zemljo osvobaja strahu, daje pogum in varuje ter pomaga pri različnih stvareh.
Rafael (»Bog zdravi«) je zadolžen za zdravljenje teles, pomaga zdravilcem, pa
tudi popotnikom. Nadangel Gabrijel (»Bog je moja moč«) je ženski nadangel sel, ki
pomaga vsem zemeljskim slom, torej pisateljem, učiteljem in novinarjem. Pomaga
pri izboljšanju komunikacije med ljudmi. Nadangel Uriel (»Bog je luč«) pa
razliva svetlobo na vse vrste stisk. Pokličeš ga v težavah, ki zahtevajo trezen
razmislek.

Nadangelov je še več, a tu se ne bi
preveč ukvarjala  z njimi.

Kaj pa
ostali angeli?

Poleg nadangelov  je tu seveda še množica drugih, ki delujejo običajno
na ožjih, zelo različnih področjih. Vsak je nekako specializiran za pomoč pri
določenih težavah ali zadevah. O teh si lahko kaj prebereš v literaturi, te ni
tako malo. (Glej /71, 72/). Če se obrneš na pravega angela, boš laže dobil
pravo pomoč. Tudi v običajnem življenju se za pomoč pri vodovodni napeljavi
raje obrneš na vodovodarja kot na mehanika, čeprav bi morda znal tudi mehanik
kaj narediti. V duhovnem svetu pa ni nič drugače.

Rekel si,
da se  ljudje, ko dosežemo dovolj visoko
stopnjo duhovnega razvoja, pridružimo angelom pri njihovih nalogah in se
predamo služenju in pomoči človeštvu. Omenil si duhovne mojstre Krišno, Budo,
Mojzesa, Kristusa in druge. Kako pa je s temi?

Ti sodijo v skupino vnebovzetih mojstrov.
Gre za tiste, ki so se po dosegu duhovne zrelosti odločili pomagati človeštvu.
Ti, prav tako kot angeli, z ljubeznijo in zvesto predanostjo pomagajo vsem, ki
jih pokličejo na pomoč. Pravzaprav smo na dolgi rok vsi kandidati za to
skupino.

Torej
obračanje k angelom dejansko prikliče pomoč iz duhovnega sveta? Kaj ni to
pravzaprav nekakšna potuha, saj je vesolje urejeno tako, da evolucija v vsakem
primeru vodi k napredku?

Žal smo si ljudje s svobodno voljo
življenje tako otežili, da nam je pomoč iz labirinta še kako dobrodošla. Angeli
so pravzaprav izraz ljubezni Stvarnika do svojih najbolj dognanih stvaritev, so
pomočniki, potrebni toliko časa, dokler v razvoju ne pride do spoznanja lastne
identitete. Kajti, ko človek spozna, da ni ločen od Stvarnika ali Boga, potem
padejo vse težave. Vsi problemi izvirajo iz našega prepričanja, da smo ločeni
od Boga, ljubezni in drug od drugega. Ko pride do tega, angeli in molitve niso
več potrebni.

Kako to
misliš?

Ko veš, da imaš popolnoma vse, kar
potrebuješ in da ti nikoli ne more nič manjkati, ne rabiš nobene pomoči več,
kajne? Problem je v te, da na sedanji stopnji zagledanosti v materialnost tega
še ne moremo dojeti, saj mislimo, da je materialnost naše bistvo. A to je
zmota.

Hm. Potem
pa je molitev pravzaprav nekakšen paradoks. Molitev  oziroma prošnja za pomoč vsebuje domnevo o
pomanjkanju in potrebi po pomoči. A resnične potrebe in potemtakem tudi strahu,
če vzameva stvari dosledno, sploh ni!

Imaš prav. A do faze, ko to spoznaš,
ni tako blizu, na poti do tam pa je pomoč angelov zelo blagodejna. Hvala Stvarniku,
da si je ta mehanizem izmislil.