(starec:) Pozdravljen,
mladi mož. Dalj časa se nisva videla. Si kaj novega pogruntal?

(Tomaž:) Živ, stari. Lahko
bi rekla, da. Udeležil sem se delavnice
Rachel Meron – morda si že slišal zanjo – Izraelke, ki prihaja v Slovenijo
"nastavljati ogledalo" ljudem in širiti vesti o preporodu naše inteligence.

Zanimivo. Nisem še slišal zanjo, a tematika me zelo
privlači. Kaj si izvedel novega?

Hm. Tisto,
nad čemer sem se zamislil, je dejstvo, da um
sodobnega človeka deluje kot polomljen kolovrat, v prvi prestavi. Tako smo
se zapletli v materialistično znanje, da smo čisto zabljuzili. Človek
stvarnosti danes niti približno ne
zaznava objektivno temveč jo neprestano interpretira, si jo razlaga v skladu s svojimi koncepti, ki imajo
vsi korenine v preteklosti. Prihodnost
gradimo na osnovi predvidevanja in preteklih izkustev. Takšna prihodnost sicer izgleda nova, vendar
ni, ker izhaja iz preteklosti. Kje
pa je tu širina, odprtost za nove možnosti, nove izzive, če je um ujet v stare
vzorce?

Imaš prav. Sedanji um
je pretirano analitičen, sledi zastarelim konceptom. Ti koncepti delujejo
kot filtri, ki do nas spustijo samo omejeni spekter svetlobe oziroma
informacij. Človek danes še ni sposoben
sprejeti "nezasenčene svetlobe" oz. celovite informacije. Bila bi
premočna in bi nas sežgala. Zato za tiste, ki si želijo več objektivnosti, ni
druge poti, kot da postopoma
odstranjujejo te filtre, ki so se nakopičili v tradiciji, v kateri živimo.

Šur. Ampak mene jezi to, da
smo tako ukalupljeni. Saj veš – ko
poslušaš nekoga, ga v resnici sploh ne
slišiš. Podatke, ki pridejo v ušesa, enostavno zgrabiš in pelješ v svoj miselni stroj, ki primerja, sodi,
vrednoti, presoja ustreznost v več pogledih in na koncu vtakne v predalček.  Sploh se
ne potrudiš, da bi dojel tisto, kar
ti v resnici hoče povedati, ker je važnejše, da ti informacijo kategoriziraš,
in si tako dokažeš, da tudi o tem že skoraj vse veš. Um si tako neprestano
polni svojo miselno malho. To je tisto prekletstvo,
ki preti, da bo sesulo svet.

Sesulo svet?

Ja. Vrtimo
se v začaranem krogu. Ker ne znamo delovati drugače, ustvarjamo čedalje več problemov , ki so posledica neodprtosti v
prihodnost. Ker um – po lastni krivdi – neprestano doživlja podobne zgodbe, je naveličan, ciničen, nezadovoljen in tone
v apatijo. Ne spomni pa se, da bi začel delovati drugače. Da bi opustil interpretacijo in se posvetil
resničnemu dojemanju stvarnosti. Da bi prenehal toliko misliti in bi postal boljši poslušalec, ki je obenem
odprt za intuicijo in notranje občutke, ki so prava vez z objektivno
resničnostjo. 

Odprl si zelo dobro iztočnico za razmišljanje o novi inteligenci. 

Tako je. O
tem govori tudi Rachel – njena
razmišljanja bodo objavljena tudi na
prisluhni.si. Človek bo moral, če
želi preživeti, moral spoznati, da je napaka
v delovanju njegovega uma. Čas je, da stori korak naprej. Rachel Meron
pravi, da zaključujemo dobo misli.
To ne pomeni, da bomo odslej brez misli, temveč da misel ne bo več pogojena s spominom. Funkcionalno je blagoslov, da
se spominjamo, vendar mora um
funkcionirati v svetu – življenju. Namesto intenzivnega razmišljanja se
bomo posvetili intenzivnemu poslušanju,
sprejemanju. Sprejete informacije ne bodo več interpretirane v skladu s
trenutnimi koncepti, temveč bo umu omogočeno, da prejme odgovor iz svoje globlje notranjosti. 

Kako pa bi um
pripravili, da bi začel delovati drugače, kot
predlagaš?

Če hočemo
narediti prostor novemu, moramo umakniti
staro. Brisati je treba vse stare koncepte,
ki jih ne bo moč verificirati skozi novo percepcijo.  To lahko storiš le tako, da aktiviraš dvom. Podvomiš v vsa
dosedanja spoznanja in se poskušaš dokopati do novih, ustreznejših. Če začneva
pri temeljih – človek ni predvsem
fizično telo, ampak je božanska bit, ki poseduje dušo in kopico nesnovnih
teles, med katerimi je tudi najgostejše, fizično telo le eden od instrumentov, ki so mu na voljo. Tudi možgani, ki so le materialen izraz
primarnega, duhovnega ozadja, so le del njegove
inteligence, ki ima sicer sedež v enem od polj (zavestnem). Ta polja bodo
znanstveniki šele pričeli odkrivati, čeprav metafiziki že stoletja govorijo o
njih.

Imaš kak praktičen napotek, kako bi se kultivacije uma lotil?

Imam. Recimo, da vidiš žensko. Namesto, da takoj začneš s klasifikacijo in predalčkanjem
– da ima lepe noge, predebelo rit, premajhne joške in zanič pričesko, si rečeš:
pa poskusimo to osebo dojeti objektivno
in v celoti. Vprašaš se: kakšna je? In ko se ti pojavi prvi odgovor, na primer: "ima lepe
noge", ta odgovor zavržeš kot
neveljaven. In potem si zopet
zastaviš isto vprašanje ter na primer dobiš odgovor: "ima debelo
rit", ki ga zopet zavržeš. In
tako ponavljaš v nedogled. Tako iz uma
brišeš karakterizacije, ki so nesmiselne, umetne. Človek pač ni njegovo telo. Tako jemlješ verodostojnost sodbam uma
in rušiš njegove koncepte, ki ga
delajo močnega. Obenem pa krepiš tudi
svoje opazovanje: kaj občutim, ko gledam to žensko? So mi njene vibracije
prijetne? Kaj mi pripovedujejo? Opazim kako posebno senzacijo v telesu? In take
reči. Nikakor je ne skušaš stlačiti v kak predalček. Zate je enkratna in neprimerljiva s komerkoli,
kot reka, ki neprestano menja svoj izgled.

Velja poizkusiti! Na ta način svoj ego tudi očitno oklestiš
balasta in se približuješ ustreznejši predstavi o sebi.

Jasno. Počasi spoznavaš, da
tudi tisto, kar si mislil o sebi, ni
vredno zaupanja in začenjaš čutiti, da se v tebi dogaja marsikaj, česar se
doslej sploh nisi zavedal. Rachel pravi, da moramo končno spoznati, da smo čudovita bitja z neverjetnimi sposobnostmi, ki jih
šele pričenjamo odkrivati. In to odkrivanje je nekaj čudovitega.

Prav imaš. Vsak bi se moral v svojem norem drvenju skozi
življenje ustaviti in si zastaviti nekaj zelo pomembnih vprašanj. Kar praviš, se ujema z modrostmi Eckharta Tolleja, ki pravi, da se moramo ustaviti in prisluhniti sedanjemu trenutku. Zanimivo, da
nam je ta Izraelka iz tujine prišla
povedat, kdo pravzaprav smo in kako čudoviti smo.

Ja, tale Rachel je res
čudovita ženska. Sicer pa veš – Slovenci pa smo cepljeni na to, da nam mora kak
tujec povedati  tisto, kar nam trobijo nekateri naši pametnejši
rojaki, ki pa jih nihče ne upošteva.