Najosnovnejši pojav v zavesti je misel. Ali bi se karkoli lahko zgodilo, ne da bi se o tem pojavila misel v zavesti? Slovenci imamo za misel zelo domišljen izraz: misel je sel, ki mi prinaša podatke in informacije. Misli se združujejo v miselne strukture, koncepte in miselne predstave, ki v večji ali manjši meri odslikujejo ustroj stvarnosti. Koncepti so miselni pripomočki, na katere se opira razumevanje.
Vsak koncept lahko razumemo kot svojstven koordinatni sistem ali kot nekakšno kukalo, ki omogoča pogled na določene podrobnosti istega opazovanega prizora. Premakne fokus opazovanja v svojo domeno. Tako je razumljivo, da koncept vedno okrni resnico, saj opazuje le njen omejeni del – tisti del, ki se nam trenutno zdi pomemben ali zanimiv. Od popolnosti naših konceptov je odvisno, kako dobro razumemo stvarnost in zakone, ki vladajo v njej.
Resnična stvarnost je neskončna, kot je neskončno vesolje. Neskončnosti ni mogoče doumeti. Koncepti naredijo svet oz. predstave o njem smiselne in razumljive zato, ker neskončno število informacij skrčijo na obvladljivo število. Ta lastnost, ki omogoča, da lahko stvari razumemo, pa je hkrati tudi pomanjkljivost – s krčenjem pride do pačenja slike. Če uporabim zelo omejen koncept, na primer materialistično predstavo stvarnosti, po kateri je materialnost osnova vsega, kar obstaja, potem se znajdem v zadregi takoj, ko poskusim z njim razlagati subtilen, nematerialni, duhovni svet. Kako naj z materialnimi pojmi opišem življenje ali ljubezen? Metodologija in instrumenti znanosti tukaj odpovedo. Vsakomur, ki se spopade z zapletenimi problemi življenja, postane jasno, da materialistični svetovni nazor pri razlagi celotne stvarnosti “ne drži vode”; potrebuje resno prenovo.
Osnovno vodilo na poti vsake, tudi duhovne rasti, je kritična obravnava obstoječih konceptov, ki se ob podrobnejšem vpogledu pokažejo kot dvomljivi ali napačni. Najpomembnejši koncept je koncept o naravi človeka samega; sedanji je žal – napačen. Jezik, s katerim opisujemo stvarnost, koncepte, s katerimi si jo razlagamo, bi bilo treba neprestano dopolnjevati in menjati za takšne, ki so bolj dodelani. A tega ne počnemo.
Če naše opazovanje in razumevanje sledi miselnim konceptom, zagrešimo napako. Temu se izognemo le tako, da svet opazujemo z vso pozornostjo in doživljamo sedanji trenutek brez vpletanja uma. Kljub njihovim pomanjkljivostim pa omalovažujoč odnos do konceptov ni na mestu. Koncepti so kot stopnice: nobena ni končni cilj, je pa opora, od katere se lahko odrineš, da se prebiješ do popolnejših spoznanj. Če bi kakega od njih izpustil, preprosto ne bi imel pomembne opore, ki omogoča napredek.
Pot do spoznanja resnice je kot plezanje na visoko drevo. Ne da bi se opiral na niže ležeče veje (koncepte), je zelo težko zlesti nanj. Razgled z vsake posamezne veje je zanimiv in za marsikoga povsem dober, a zavedanje, da se z višje veje vidi še marsikaj več, te vleče naprej. Ko dosežeš najvišjo vejo, se razgledi z nižjih zdijo smešno omejeni. Pa vendar – brez njihove pomoči ne bi dosegel cilja. Vsaka od njih je dragocena opora, da se lahko odženeš više. Vsaka od vej pa tudi zastira tisti najvišji pogled – na nebo. Razen zadnje.
Ko razumeš več, si sposoben sprejeti in doumeti popolnejše razlage; iste informacije bi kdaj prej lahko naletele na nesprejemanje ali bi delovale odbijajoče. Najpomembnejša posledica okrepljenega znanja pa je, da razblinja strahove in s tem ruši sodbe in odpor. Ko razumeš ozadje ravnanja, ki si ga obsojal, storilca ne obsojaš več, saj razumeš motiv in logiko v ozadju. Takrat ravnanje lahko sprejmeš. Sprejemanje je nujna sestavina napredka, nesprejemanje pa zavira življenje in ustvarja bolečino.
Sledenje konceptu pomeni omejevanje in prilagajanje nosilni ideji koncepta. Pomeni izpostaviti en sam cilj (ali omejeno število ciljev), en ideal, eno težnjo, h katere uresničitvi koncept vodi. Kadar ideali, cilji, težnje niso pravi oziroma niso v skladu z zakoni narave ali stvarstva (najvišji zakon je zakon ljubezni, povezanost vsega), se to neizogibno izkaže kot resen problem, saj je neresnica ali laž vedno povezana s tesnobo in bolečino. Civilizacija, ki zasleduje napačen ideal – na primer denar –, prej ali slej zaide v slepo ulico, saj delovanje gradi na laži. Prav to se dogaja danes.
V svojem razvoju odlagamo en koncept za drugim in gradimo vse popolnejše, dokler ne spoznamo, da zadnja, dokončna rešitev ni v domeni kakršnega koli koncepta. Predstavo o Zemlji kot ravni plošči je zamenjala predstava o Zemlji kot krogli. Nato je predstavo o Zemlji kot središču vesolja zamenjala teorija o Soncu kot središču vesolja itd. Newtonove zakone smo zamenjali za Einsteinovo relativnostno teorijo, ki pa se že kaže za pomanjkljivo.
Tudi zadnji koncept je treba naposled zavreči. Končno spoznanje lahko dosežemo le tako, da opustimo vse koncepte. Vsi so namreč stvar uma, stvar logike in kot takšni omejeni. Človeška bit je zunaj vsakega koncepta, ne moreš je opisati v nobenem koordinatnem sistemu ali je osvetliti s kako lučjo uma; ta je v sposobnostih dojemanja omejen.
Trdnost miselne stavbe, na kateri gradimo svoje znanje, je odvisna od zaupanja v posamezne trditve, koncepte. Trditev, v katero (še vedno) verjamem, ni nujno resnična, morda le še nisem naletel na informacijo, ki bi jo postavila na laž. Povedati je treba, da je zelo dobro poskrbljeno, da informacije, ki bi sedanje koncepte izpostavile dvomu, ne bi prodrle v javnost. Vsi sistemi obveščanja so nadzorovani, avtorji, ki vnašajo dvom in mečejo slabo luč na ustaljene dogme, pa so na različne načine blateni, zasmehovani in odrinjeni. Zato je širjenje alternativnih informacij, informacij iz uradno nepriznanih virov, ovirano ali skrito pred širšo javnostjo. Največ se jih pretaka po svetovnem spletu. Prav ta medij je tisti, ki omogoča najhitrejši napredek, saj se noben drug medij ne more kosati z njim po obsegu, pestrosti in hitrosti dostopa do informacij.
Prepričanja pred izkustvi
Nekoč sem bil prepričan, da je tisto, kar doživljam – vsaj v budnem stanju –, resnično. Toda čez čas sem moral priznati, da ni nikakršnega dokaza, da je to res. Vso »resničnost« sestavljajo slike, predstave v zavesti. Dvomljivo je že dejstvo, da niti dva človeka istega dogodka ne doživljata enako, z enakimi čustvi, občutki, razlagami, mislimi. Ob nepopačenem doživljanju se moje videnje istega dogodka ne bi smelo kakor koli razlikovati od videnja kogar koli drugega. A ni tako. Barvno slep človek vidi barve popolnoma drugače kot zdrav človek; vidi le odtenke sivine. A kljub temu ve, kaj je »rdeče« in kaj »zeleno«. Ne morem vedeti, kako nekdo drug vidi isti predmet, saj mi ni dano videti skozi njegove oči in z njegovim razumom. Tisto, kar imenujemo »rdeče«, je le dogovor, oznaka za vtis, ki pa je lahko pri vsakomur drugačen. Enako velja za vse dogovorne simbole.
Ker v medsebojni komunikaciji ne moremo izmenjevati misli in občutkov, temveč le besede, torej simbole, ki so pač le nalepke za zapleten pojem ali stvar, je nemogoče reči, da iste »stvari« zaznavamo, vidimo in občutimo enako. Vedno pridemo do istega problema: kako primerjati simbole, ki se pojavijo v dveh različnih zavestih? Kako ugotoviti, da tisto, kar pod nekim simbolom pojmujem jaz, natanko ustreza tistemu, kar pod to nalepko pojmujejo drugi? Vedno gre za to, da en pojem ali simbol pojasnjujemo z drugim simbolom (besedo). Lep primer je bolečina. Vsak jo občuti drugače. Nekateri imajo visok bolečinski prag, spet drugi se takoj zatečejo k analgetikom.
Zavedam se, da subjektivna komponenta v moji zavesti – moj lažni jaz – poskrbi, da “nosim drugačna očala”, ki stvarnost pokažejo (prav bi bilo reči – izkrivijo) na prav poseben način. Zavedati sem se začel, da objektivnosti v moji zaznavi ni. Vse je pogojeno s trenutnimi predstavami in sistemom prepričanj, ki sem ga zgradil v preteklosti in utrdil z izkušnjami. To velja tako zame kot za druge. Kaj je tisto, kar popači moje spoznavanje? Kaj drugega kot prepričanja, ki temeljijo na mojih preteklih izkušnjah.
Nato sem naletel na trditev, da niso izkušnje tiste, ki ustvarijo prepričanje, temveč je ravno obratno. Prepričanje deluje v umu kot sito, zaradi katerega od vseh prejetih vtisov sprejmeš v zavest le tiste informacije in izkustva, ki to prepričanje potrjujejo. To je domišljen mehanizem narave, ki omogoča, da se v neko izkustvo zares poglobiš in spoznaš resnico. Vzemimo za primer dva človeka: prvi je prepričan, da so vsi ljudje v osnovi slabi. V življenju bo našel obilo primerov, ki ga bodo utrjevali v tem prepričanju, a le zato, ker bo slep za vse druge primere. Morda bo to prepričanje negoval vse do smrti, če ga ne bo kdo od »slabih« morda postavil na laž, s tem ko mu bo na primer – rešil življenje. Drugi primer je človek, ki verjame, da so vsi ljudje v osnovi dobri. Tudi on bo v življenju našel brez števila potrditev, primere, ki to zanikajo, pa bo vzel kot izjeme, ki potrjujejo pravilo. A ni izključeno, da bo ta človek umrl nasilne smrti. Resnica je, da ni niti izključno slabih niti popolnoma dobrih ljudi. Vsi smo dobro-slabi, v sebi združujemo obe polarnosti.
Raziskovanje notranjega sveta (zavesti) vodi do spoznanja, da dogodki v »zunanjem« svetu ne določajo notranjih občutkov, temveč notranja občutja in misli določajo »zunanjo«, objektivno stvarnost. To je v nasprotju s splošno zakoreninjeno predstavo, ki trdi prav nasprotno. Razumevanje tega pojava ima presenetljiv učinek na človeka. Prinese nekakšno svobodo, možnost izbire. Kar na lepem nisi več žrtev okoliščin, ki ti prinašajo izkustvo. Kdor ve, da s svojimi prepričanji, razmišljanji in idejami pritegne v svojo zavest istovrstna izkustva, se zaveda tudi pomembnosti pozitivne miselne naravnanosti. Kdor razmišlja le o bolezni, ustvarja odlične pogoje za bolezenska izkustva. Kako bi lahko bilo drugače? V njegovi zavesti je vse uglašeno nanjo.
To spoznanje vodi k drugemu, nič manj pomembnemu: nisem predmet, proizvod nekega objektivnega zunanjega sveta, temveč sem bistveni del tega, kar je; na nek, zdaj še ne dovolj razumljiv način, s svojo svobodno voljo sam odločam o dogajanjih, ki jih opažam. Opazovalec, jaz, je najpomembnejši v tem procesu, saj brez njega ne bi bilo nikogar, ki opaža. V filmski in knjižni uspešnici Skrivnost (The Secret) je obilo potrditev zgornjih misli.
Veliko prepričanj je vcepljenih. Trditve, da so kače zelo nevarna bitja, statistični podatki še zdaleč ne potrjujejo. Toda čeprav je ugrizov silno malo, prežimo na to, ali bo srečanje s kačo za nas usodno ali ne. Pravzaprav nas naše prepričanje usmerja k verjetnejšemu doživetju neprijetnega srečanja z njo. Po drugi strani pa smo slepi za dejanske izkaze negativnega delovanja določenega sredstva, ker so nas prepričali, da je to varno. Zapletov po cepljenju na primer ne znamo povezati s cepivom in iščemo vse mogoče druge razloge, da bi cepivo “oprali krivde”.
Določeno izkustvo, ki ga dodobra izkusimo, z njim povezano prepričanje lahko utrdi ali pa ga ovrže. Napredek dosegamo in znanje povečujemo prav na osnovi izkustev. Življenje je neprekinjen proces izkušanja. Ko prihajamo od enega koncepta k drugemu, ko se prebijamo do vse širšega poznavanja stvarnosti, se naposled vprašamo, kaj je cilj tega procesa. Odgovor je za marsikoga presenetljiv. Ves ta proces, vse to znanje je potrebno, da bi se bili naposled sposobni soočiti z vprašanjem – kdo smo. To je najzahtevnejše vprašanje, ki obstaja.