Kakovost življenja je odvisna od dosežene ravni zavedanja. V sklopu besedil »Po poteh zavesti« smo spoznavali čudežni fenomen, ki je razlog, da se počutimo žive. Razumevanje zavesti in z njo povezanih pojavov je ključ do odgovora na najpomembnejše vprašanje, ki daje smisel evoluciji: vprašanje, kdo smo. V pričujočem, zadnjem besedilu tega sklopa strnimo dosedanja najpomembnejša spoznanja v zapis, ki bi ga lahko imenovali poslednji koncept. Tisti, ki nosijo v sebi željo po resničnem duhovnem napredku, lahko v njem najdejo oporo in kaplja-v-vodipomoč. Omenjeni koncept sestavlja sedem korakov, opirajočih se na pomembna, pravzaprav odločilna spoznanja, ki izhajajo iz odstrte zavestne razsežnosti.

Da bi splezal na visoko drevo, se moraš povzpeti na posamezne veje, začenši z najnižjo. Z vsake veje je pogled omejen, saj nebo zastirajo višje veje. Ko smo se naužili pogleda s posamezne veje, se odženemo od nje in splezamo na naslednjo. Nov pogled nam razkrije večji kos neba. Nobena veja, ki smo jo pustili za seboj, ni nepomembna; nudila nam je pomembno oporo in omogočila napredek. Celotno nebo se nam razkrije šele tedaj, ko stopimo na najvišjo vejo.

Tudi pri plezanju na duhovno drevo so potrebni koraki.

Prvi korak storiš, ko se zaveš zavestne ali duhovne razsežnosti bivanja. Dotlej bivaš kot zgolj materialno bitje, nezavedajoče se bogastva notranjega sveta. Dojameš, da je pomembnejša kot telo – zavest, ki sodi v domeno nematerialnih pojavov, v duhovno sfero. Spoznaš, da je dogajanje v zunanjem svetu tesno povezano z dogajanjem v notranjosti. Ugotoviš, da misli in prepričanja odločilno vplivajo na zunanjo stvarnost in imajo daljnosežen pomen. Zaveš se, da so materialna izkustva nekaj, kar doživlja zavest, opazovalec, ki mu doslej nisi posvečal potrebne pozornosti. Pričneš spoznavati, da je duhovna razsežnost je prvobitni svet, zelo bogat zaradi svoje neomejenosti, pojavi v njem pa se odslikujejo na snovni ravni, v zunanjem svetu, ki se zdi resničen, ker je otipljiv. Pomiriš se z dejstvom, da kompleksnost duhovne narave daleč presega kompleksnost materialnega sveta.

Razkrije se ti, da je duhovna razsežnost neskončno polje čistega zavedanja, ki napolnjuje vse vesolje. Iz njega je »zgrajeno« vse, kar obstaja. To je nepojmljiva, neskončna in brezčasna inteligenca, ki je brez vsakih omejitev. Zavedanje izvira iz neizraženega sveta, imenovanega absolut. V njem je vse in nič, vse je prisotno, a ni izraženo. Absolut ima svoje nasprotje v manifestiranem svetu, svetu izraznosti.

Drugi korak gradi na spoznanju, da tvoja resnična narava ni snovna, telesna, in da je bistvo življenja, ki ga živiš, zavest. Si življenjska Bit, ki izhaja iz izvora čistega zavedanja, tako kot vse drugo. Iz tega sledi logičen zaključek, da je smisel življenja – razvoj zavesti, duhovna rast, to pa je tudi smisel veličastnega razvojnega procesa, imenovanega evolucija.

Zavest je zavedanje, ki se je zgostilo v jedro, zavedajoče se sebe in svojega obstoja. Njen cilj je prepoznati, kdo si; odkriti lastno božansko naravo, življenjsko Bit, in zaživeti v njej. Najpomembnejše dejanje je slediti naravnemu načrtu evolucije na osebni ravni. To vodi do prepoznanja božanskih moči, te pa te odpirajo življenju, kakršnega si na nižjih ravneh ne moreš predstavljati.

S tretjim korakom bi lahko opredelili fazo vse globljega razumevanja zavestnih pojavov, kar vodi k višjim spoznanjem o sebi. Pričenjaš spoznavati pomen misli in čustev, njihov vpliv na fizično telo in odkrivaš zakone duhovne razsežnosti.

Zaveš se, da se je um, orodje zavesti, v pomanjkanju natančnejše podobe o sebi doslej opiral na svoje domisleke – ideje, kaj bi utegnil biti, in se z njimi istil, istovetil. Najprej se moraš odreči temeljni utvari, ki ti preprečuje dostop do resnice, namreč prepričanju, da si »jaz«, osebnost, ki je povezana s tvojim telesom. S tem pade najtrdneje ukoreninjeno istenje, ki pa nikakor ni zadnje. Um ti nastavlja vrsto zank, ki jih moraš spregledati in stopiti čeznje. Um je le orodje zavesti za preslikavo neskončnosti, iz katere prihajaš, v končnost. Pri tem uporablja pomembna instrumenta – prostor in čas, ki izven materialnega sveta nimata enakega pomena.

Ugotoviš, da je temeljna ideja v zavesti, ki vzpostavi vtis življenja v tebi, ideja jaz sem, ki opazovalca ločuje od vsega ostalega. Na podlagi te ideje um na platnu zavesti naslika čarobno, osupljivo predstavo, ki jo imenuješ »svet«. Spoznaš, da je akt opazovanja pravzaprav tisto, kar vse stvari prikliče v obstoj. Polasti se te močna želja po notranjem iskanju, želiš odkriti, kdo je opazovalec »jaz«, in se vrniti domov, v svoj izvor.

V četrtem koraku opuščaš lažne predstave o sebi, ki si jih v predhodnem koraku dojel in preučil. Vir trpljenja je prav istenje, istenje z omejenimi predstavami o sebi. Istiš se z več stvarmi hkrati, v prvi vrsti s telesom, osebnostjo, razumom, dušo in energijo. Vse to so predmeti istenja, ki ne predstavljajo tvojega resničnega bistva. Vse to so podobe v tvojem umu, ti pa ne moreš biti podoba, kot tudi slikar ne more biti slika, ki jo naslika. Ko postopoma opuščaš posamezna istenja, se zvišuje raven tvoje svobode. Vzpostaviti poskušaš stik s svojo notranjostjo, kjer najdeš povezavo z izvorom. To se lahko zgodi le ob tihem umu, v zavedanju sedanjega trenutka, ki je vstop v brezčasje.

Spoznaš, da ti sebe ti ni treba iskati, saj tisto, kar si, nikoli nisi prenehal biti. Odstraniti moraš le vse lažne predstave o tem, kar bi utegnil biti, vsa istenja z omejenim.

Peti korak je pridobitev resničnega spoznanja o tvorcu, Bogu. Ker si se omejil na zemeljsko stvarnost, ki je omejena s prostorom in časom, si vanj položil vzročnost. S tem si ustvaril tudi predstavo o tistem, ki naj bi bil najvišji vzrok vsega, kar je. A ta Bog si v resnici ti sam, kajti sam ustvarjaš svoj svet v svoji zavesti. Ali bi tisto, kar se pojavlja v tvojem zavestnem polju, lahko tja namestil kdo drug?

Ti sam si hkrati vse troje: platno zavesti, film na platnu in opazovalec, predstava, ki si jo pripravljaš, pa te naposled pripelje do spoznanja, kaj in kdo si.

Zavedajoč se svojega božanskega izvora in dejstva, da se nahajaš v svetu, ki ga slikaš sam, sprejmeš vso odgovornost za vse, kar doživljaš, na svoja ramena. Si nesmrten, a tega (še) ne moreš razumeti. Si tudi neranljiv in povezan z neizmernim izvorom ljubezni in modrosti, ki sta ti venomer dostopna vira. Iz njiju lahko črpaš v neomejenih količinah. Vez z mogočno inteligenco, zakladnico modrosti, ki je izvir navdiha, je »intuicija«. Namesto da po odgovore segaš v svoj omejeni um, se raje obračaš k njej in deležen si navdiha z globino, ki je umu nerazumljiva.

Jasno ti postane, da med teboj in drugimi ni razlike – vsi smo izrazi istega zavedanja, iste božanske sile, ki poganja reko nenehne spremembe, ki jo imenujemo življenje. V naravi vse sodeluje med seboj in se podpira pri doživljanju skupne stvarnosti, ki je čudovita prav zaradi raznolikosti. Vse povezuje stvarnikova izvorna sila – brezpogojna ljubezen.

Opisanih pet korakov vodi do višje ravni zavedanja. Pripeljejo do veličine človeka, ki se zaveda svoje lepote in povezanosti z Izvorom, ki je obenem vir neomejenih moči, modrosti in ljubezni. Popolnejše opažanje in razumevanje sveta omogoča doživljanje življenja v notranjem miru, in z zavedanjem, da je vse, kar se dogaja, dobro in prav.

Ko se zaveš, da si nesmrten in omejen le z mejami, ki jih postavljaš sam, zbledijo vsi strahovi, želje pa izgubijo svoj mik. Zavedaš se, da je tvoja misel ustvarjalna, ideje pa se ob zaupanju lastnim božanskim močem uresničujejo hitreje. Vedno lahko bivaš v sreči, vedoč, da ta ni pogojena z ničemer zunanjim. Občutki ogroženosti se razblinijo, saj veš, da so le posledica občutka ločenosti od izvora, kar ustvarja strahove, spomine na preteklost in zmotne predstave, da si omejen. Zavedaš se, da je bližnji, ki se zdi navidez ločen, izraz istega življenja; če škoduješ njemu, škoduješ samemu sebi. Občutenje neločljive povezanosti z vsem, kar je, ustvarja ljubeč odnos do vsega in vsakogar. To je nesebična ljubezen, sicer tuja človeškemu jazu.

Doživljati resničnost v skladu s temi spoznanji je mogoče, ko jim popolnoma zaupaš. Za pridobitev zaupanja je morda potrebna še kaka potrditev, kako izkustvo, kak prepričljiv dokaz, ki odveže čoln od brega in ga prepusti morju življenja. Vendar ne zadostuje, da je prepričanje utemeljeno le na razumski ravni. Potrditev mora biti zagotovljena tudi na ravni čustev. To pomeni, da moraš prisluhniti svojemu srcu. Kaj pravi srce? Se ob posameznem prepričanju počuti svobodno in sproščeno ali tesnobno in ujeto v past? V tvoji notranjosti se nahaja nezmotljiv sodnik.

Koncept petih korakov vodi do visoke ravni, a ne do skrajnega cilja – samospoznanja, zlitja z Izvorom. Skrajni cilj je uresničljiv z nadaljnjima dvema korakoma. S prvim presežeš dvojnost (jaz sem – jaz nisem), z drugim pa se odrečeš tudi ideji jaz sem/nisem. Odvržeš torej še zadnjo zamisel. S tem se zavest zlije z oceanom zavedanja in se vrne v dom, od koder prihaja. Ta koraka sta prihranjena le tistim maloštevilnim »duhovnim alpinistom«, ki jih zanimajo najvišje duhovne višave.

Meje možnega, kakovost lastnih izkustev in spoznanj, globino doživljanja – vse to določa kakovost tvojega življenja. Z razširjenim zavedanjem, ki ga prinaša opisani koncept, svoje zavedanje občutno razširiš. Zazdi se ti, kot da si odkril novo razsežnost. Snovni svet, ki se zazdi kot otok v morju možnega, izgubi na resnosti in pomenu, vendar ne postane nepomemben. Stvari se nenadoma razpletajo kar same od sebe, na da bi se vanje veliko vključeval. Še vedno si dejaven, a s trezno presojo in brez napora, kot gost na predstavi, ki si jo zrežiral sam. Vse je tvoje, vse je obsijano z lučjo ljubezni, radosti in zaupanja.

Predstavljeni koncept izhaja iz besedil avtorjev, imenovanih v predhodnih tekstih. Razsodnik o resnici v zapisanem je tvoja zavest sama: prebrana resnica v tebi povzroči nekakšno ugodje in mir, neresnica pa tesnobo in nelagodje.