Ob raziskovanju snovne narave sveta se mi je odprlo več vprašanj, na katera nikakor nisem našel zadovoljivega odgovora. Ugotovil sem, da znanost materialne stvarnosti še zdaleč ne obravnava konsistentno in celovito. A ne le ob vprašanjih, ki se dotikajo območja nesnovnega – tudi v konceptu, ki podpira našo snovno predstavo o svetu, obstajajo dvomljiva tolmačenja tudi ob povsem »materialističnih« vprašanjih, kjer jih pravzaprav ne bi pričakovali.

Ugotavljal sem, da snovni svet nikakor ni tako »trden«, kot sem sprva mislil. Atomi trdne snovi so silno majhni, merijo kakšno milijardinko centimetra, toda podatomski lhc-cerndelci so še stotisočkrat manjši. Za ilustracijo razmer je koristna predstava o atomu, ki bi ga povečali na velikost nogometnega stadiona. Jedro atoma bi bilo v tem primeru veliko kot žogica za golf, elektroni pa bi bili kot grahova zrna, krožeča na obrobju stadiona. Bistvo atoma je torej – skoraj popolna praznina.

Snov je 99,99999-odstotno, torej strašljivo prazen prostor. A z razvojem kvantne fizike je bilo ugotovljeno, da tudi podatomski delci niso snovni. Nemogoče jih je videti, natančno locirati in izmeriti. Teorija pravi, da so bolj valovanja kot delci. So kot nejasen oblak potencialnega obstoja. Nikakršnih dokazov ni, da snov vsebuje kaj »trdne« snovi. Če pogledamo z vidika metafizike, je naša predstava trd(n)e snovi podoba, ki se pojavi v zavesti. Je model zgoščene oblike agregatnega stanja, ki jo opažaš »zunaj sebe«.

S trditvijo, da bi bil atom – prazen, kakor je – gradnik zares »trdne« snovi, se nisem mogel kar tako sprijazniti. Mnogo bolj sprejemljiva se mi je zdela misel, da je atom morda nosilec informacije o trdni snovi. Kaj pa, če je atom v zavesti posrednik informacije, da gre nek vtis razumeti kot »fizično snov«, nekaj materialnega?

Z maso snovi je povezana kopica še nerešenih problemov znanosti: ko seštejemo mase najosnovnejših delcev, kvarkov, ki tvorijo neko snov, dobimo le nekaj odstotkov dejanske mase te snovi. Za zdaj ni pojasnila, kje naj bi tičala preostala masa. Zadrega je tudi s pojasnilom količine snovi v vesolju. Masa vse nam znane snovi v vesolju je namreč mnogo premajhna, da bi vesolje »držala skupaj«, da bi, skratka, zagotavljala dovolj težnostne privlačnosti, ki povezuje svetove. Zato razmišljajo, da mora biti manjkajoča masa nakopičena v »temni snovi«, konceptu, ki pa še ni dokazan. Upajo, da bodo odkrili Higgsov bozon, za zdaj le teoretično predviden delec, ki naj bi snovi podelil maso. Temna snov naj bi bila nekaj nevidnega, ker ne seva svetlobe. Astronomi pravijo, da naj bi bilo temne snovi pet do desetkrat več (!) kot vidne snovi. Stvari v zvezi z maso snovi so vse prej kot jasne.

Zgornja nerazčiščena vprašanja mečejo slabo luč na verodostojnost koncepta snovnosti; celo najbolj temeljna vprašanja v zvezi s snovjo še niso rešena. To človeka, ki se ukvarja s problemi preživetja, sicer ne moti. Pa vendar razumsko usmerjen človek ne more imeti dobrega občutka ob dejstvu, da znanost temelji na teorijah, na katere se ni mogoče zanesti.

Čeprav je splošno prepričanje o snovni naravi sveta zelo močno ukoreninjeno v civilizaciji, pa je imel Einstein o tem vprašanju drugačno predstavo. Trdil je, da je to, kar zaznavamo kot trdno maso (m), kakršna je na primer naše telo, le energija (E) v gibanju (c) in trditev zapisal v obliki enačbe E = mc2. Energija in masa sta po njem dva izraza fenomena, ki neprestano menja svoj obraz. Kar doživljamo kot maso, je upor tal pod našimi nogami, proti našemu siceršnjemu prostemu padanju proti središču Zemlje. Po Einsteinu se na naša telesa vrši stalno zaviranje in to občutimo ter si razlagamo kot snov. Astronavt v vesolju ne občuti mase, dokler ne trči ob steno vesoljske ladje in tako občuti začasno zaviranje.

Kasneje sem se prepričal, da je v temeljih znanstvene misli še vrsta drugih nerazrešenih vprašanj, ki po zahtevnosti presegajo raven mojega razmišljanja v tej knjigi. Nekatera od njih naj bi v prihodnje pomagal razjasniti nov fizikalni koncept, teorija strun, ki jo skušajo potrditi z novim LHC-pospeševalnikom; ta zagotavlja ogromne energije, ki so potrebne za ustvarjanje »zelo vročih« razmer, podobnih tistim ob začetku vesolja. Gre za naložbo brez primere v zgodovini človeške znanosti, ki naj bi pripomogla h krpanju lukenj v materialističnem konceptu. Toda menim, da so luknje v sedanjih teorijah le prevelike. Za načrtovalce je projekt zelo pomemben, saj prinaša veliko upanje, obenem pa prepričuje svetovno javnost o velikanskih naporih znanosti, da bi se dokopala do trdnih spoznanj. Sam gledam na ta projekt z veliko dvoma.

Moj pogled na znanstvene teorije je postal še bolj skeptičen, ko sem se pričel poglabljati v dela Nikole Tesle.  Le malokdo ve, da je v teoriji elektromagnetizma na začetku 20. stoletja prišlo do velikega preboja, ki pa je ostal širši javnosti skrit. Preboj je napravil – nihče drug kot Nikola Tesla, ki ga obravnavamo kot fenomenalnega izumitelja in vizionarja, ne vemo pa, da je bil tudi odličen teoretik. Tudi na teoretičnem področju njegovega miselnega dometa ni premogel nobeden od kasnejših znanstvenikov. V literaturi naletimo na podatek, da Tesla svojega teoretičnega dela v zvezi z gravitacijo ni dokončal, kar pa ne drži. Z Dinamično teorijo gravitacije je leta 1894 napravil ogromen korak pri razlaganju naravnih pojavov in zakonov fizike ter pokazal, da ima elektromagneti­zem v naravi odločilno vlogo. Razložil je tudi fenomen etra, ki ga njegovi sodobniki, vključno z Einsteinom, niso razumeli, zato ga vse do danes pojmujemo napačno. Tesla je demantiral tudi nekatere Einsteinove trditve, npr. o zakrivljenosti prostora in časa ter o omejenosti svetlobne hitrosti.

O Teslovih dosežkih precej obširno poroča eden odličnih poznavalcev Nikole Tesle, William Lyne, ki razkriva številne podrobnosti njegovega dela, med drugim tudi Teslove dosežke pri razvoju elektrodinamičnega pogona za leteče stroje (leteče krožnike). Eter je vse kaj drugega kot prazen prostor; je neskončno polje energije, ki napolnjuje vse vesolje in ima pri vseh naravnih pojavih v povezavi z elektromagnetizmom odločilno vlogo. To energijo (imenovano prosta energija ali tudi energija kvantnega polja) je mogoče s primernimi napravami črpati in izkoriščati. To je Tesla s svojim avtomobilom na zrak (prano) tudi praktično dokazal. Gravitacija je le eden od pojavov, ki so povezani z etrom. Tesla je ne le razložil, kaj gravitacija v svojem bistvu je, temveč jo je z uporabo ustreznih elektromagnetnih polj tudi obvladal.

Teslova teoretična odkritja in večina njegovih revolucionarnih izumov nikoli ni prodrla v javnost. Človeštvo bi se z njimi bliskovito izkopalo iz energetskih stisk (odvisnosti od naftnih derivatov) in suženjstva delu, zato je razumljivo, da so se vladajoči krogi zelo potrudili, da jih obdržijo v tajnosti. S tem pa smo ostali odrezani tudi od znanja, ki je mnogo bliže resnici kot sedanje znanstvene razlage.

Ob vsem povedanem sem se spraševal, na kakšne trdne miselne koncepte se lahko v zvezi z razlaganjem materije dandanes oprem? Znanost je še daleč od enotne in trdne teorije, ki bi me zadovoljila. Raziskovanja sem se tako lotil z drugega konca – z idealistične plati, ki tudi v zvezi z nesnovno platjo bivanja daje mnogo več pojasnil. Najprej sem poskušal ugotoviti, kako vtis o materiji pravzaprav nastane. Ali je opazovalcu, človeku, mogoče govoriti o čem drugem kot o vtisu trdnosti? Tu pa se je treba podati na neraziskan teren področja nesnovnih pojavov, zavesti, duhovnosti.


Zavest v snovi ali snov v zavesti?

Večina je danes prepričana, da lahko na vseh področjih le znanost ponudi prave odgovore; tudi jaz sem se precej poglabljal v posamezne teorije. Toda poskusi, da bi v okviru materialističnega koncepta našel vsaj zasilne odgovore na vprašanja v zvezi z nesnovnimi pojavi, so izzveneli prav komično. Pomanjkljivosti koncepta materialnosti so se seveda najočitneje pokazale, ko sem poskusil z njim vsaj za silo razložiti enega od najpomembnejših pojmov: zavest. Temu pojavu sem hotel za vsako ceno priti do dna, saj mi je bilo jasno, da je ključ do globljega razumevanja stvarnosti in samega sebe.

V šolah učijo, da je življenje človeka neločljivo povezano s telesom, tisto, kar je neizogibno za njegovo delovanje, pa je zavest. Ko umreš, naj bi se zavest izgubila, izginila neznano kam. A da je to res tako, ni dokazal še nihče. Prepričan sem bil, da zavest ob smrti ne more preprosto ugasniti, izginiti. Če je verjeti tej trditvi, so v zmoti vse religije, ko govorijo o nesmrtni duši. Zavest se slejkoprej povezuje s pojmom energije. Izničenje zavesti je tako v nasprotju s fizikalnim zakonom o ohranitvi energije. Energije – kot trdi znanost – ni mogoče niti ustvariti niti uničiti.

Kako znanost pravzaprav obravnava zavest? V ospredje postavlja možgane in zavest opredeljuje kot posledico elektro-kemičnih procesov, ki se pojavijo oziroma razvijejo v njih. Možgani naj bi bili središče in sedež zavesti ter potemtakem nujen pogoj za njen obstoj. Trditev, da se zavest lahko pojavi le v možganih, pomeni, da je telo prvotno in neobhodno za obstoj zavesti. To je v skladu z osnovno premiso materialističnega svetovnega nazora, po katerem je snovnost osnova vsega, kar obstaja. Obenem pa je to v nasprotju z verskimi koncepti, ki trdijo, da vse, kar obstaja, oživlja »duh«. Zdi se, da sobivanje dveh nezdružljivih konceptov – znanstvenega in verskega – zdaj ni pretirano moteče. Izrazu duša se človek preprosto ne more izogniti. Ko bi ta izraz ali tisto, kar pomeni, črtali iz besednjaka, bi življenju vzeli bogastvo in globino. Mučilo me je naslednje vprašanje: glede na to, da znanost ne priznava duše – ali je duša sopomenka za zavest?

Da bi razčistil vprašanje, ali so možgani neizogibni za delovanje zavesti, sem si pomagal tako, da sem ga nekoliko zasukal: se zavest pojavi v trdni snovi ali se snov pojavi v človekovi zavesti? Razmišljal sem takole: nikakršnega dvoma ni, da se zavedanje snovnih predmetov, tudi telesa, pojavi v zavesti človeka. Zavest je očitno nujna za ugotovitev in spoznanje, da nekaj snovnega obstaja. Ko ne bi bilo mene – opazovalca, ki se zavedam in opažam, bi konkreten, objektiven snovni svet sicer lahko obstajal, ne bi pa bilo nikogar, ki bi ga opazil. Morda bi temu kdo oporekal, češ, ga bo pa opazil kdo drug. A tudi ta brez zavesti ne bi opravil nič bolje. Kaj pa možgani, ki jih imam? Ali se pojavljajo kot miselni pojav v moji zavesti, kot del podobe telesa, ali so kje zunaj moje zavesti? Odgovor je nedvoumen. Pojavijo se v zavesti.

Možgane resda pojmujemo kot sedež zavesti, a možgani so tako kot vsi drugi predmeti le podoba v zavesti. Zavest je tista, v kateri se pojavita zamisel in slika o možganih. Zamisel in slika v možganih pa nista isto kot snovni možgani sami! Zavest se ukvarja z zamislimi in predstavami, ne pa s snovnimi predmeti. To je ugotovitev, ki ima velikanski pomen. V zavesti operiramo s pojmi, ne s trdno snovjo!  V zavesti se pojavljajo slike o predmetih, ki so plod budnega opazovanja ali sanjanja. Res je, da si – dokler smo v fizičnih telesih – zavest težko predstavljamo brez fizičnega medija (možganov), toda dejstvo je, da se zavest lahko loči od telesa (npr. pri astralni projekciji) in opazuje telo izven sebe. Izkustva začasno klinično mrtvih oseb to potrjujejo. Očitno zavest ne biva nujno v možganih, zato ti ne morejo biti izvor zavesti same. Moje spoznanje je, da je zavest primarnejša kot možgani, nesnovni svet pa je širši od snovnega in le-tega vsebuje kot svoj specifičen del. Možgani so organ, v katerem se zavest opredmeti; so fizični organ skozi katerega se zavestni pojavi preslikajo v fizični svet. A ta preslikava v snovnost ni nujna za obstoj zavesti.

Večina religij trdi, da duša, človekovo duhovno bistvo, povsem normalno deluje in občuje z okolico, brez možganov. Različne šole ezoterike nesnovne ravni bivanja razlagajo zelo natančno in trdijo, da poleg fizičnega obstaja kopica »finosnovnih teles«, ki gnezdijo in se bolj ali manj ujemajo s fizičnim. Najpogosteje govorijo o sedmih telesih, med katerimi so etrsko telo, ki oživlja fizično telo, pa astralno telo, ki zrcali čustva, in mentalno telo, ki je odločilnega pomena za delovanje razuma. Sedež razuma je po tem gledanju miselno telo, ki zavzema prostornino celotnega telesa, in torej ne napolnjuje le volumna možganov.

Odnos med snovnim in nesnovnim si velja temeljiteje pogledati. Znanost tu ne zna postreči z ustreznimi razlagami. Pojav zavesti v možganih nakazuje, da se v snovi pojavi nekaj nesnovnega. To je sicer nekoliko čudna izjava. Da se v tekočini lahko pojavi nekaj plinastega ali v trdni snovi nekaj tekočega, si je preprosto predstavljati, toda da se v trdni snovi lahko pojavi nekaj, kar se zaveda sebe, je kočljiva trditev. Snov in zavedanje sta dva povsem različna pojma. Trdne, tekoče in plinaste snovi so agregatna stanja materije, ki se razlikujejo le v gostoti snovi, zavedanje pa je nekaj povsem drugega.

Razmišljal sem takole: da bi se v materiji lahko zbudilo samozavedanje, bi snov morala imeti sposobnost prejema zavesti, razen če zavest lahko nastane iz nič. A trditvi, da bi kar koli nastalo iz nič, znanost in trezen razum oporekata. Obstoječa znanstvena paradigma (temeljna hipoteza) predpostavlja, da je materija sama popolnoma brezčutna, mrtva, brez zmožnosti zavedanja. Zavest naj bi se pojavila šele z evolucijo zapletenih oživčenih sistemov. Težava pri tem pogledu je, kako pojasniti vznik zavesti iz mrtve snovi. Zakaj vsa ta obdelava podatkov v živčnem sistemu ne poteka še naprej »v temi« oziroma nezavedno?

Nedvomno je zavest tisto, kar neživo snov loči od žive. Tako se mi je postavilo neizogibno vprašanje: kaj spremeni mrtvo snov v živo snov? Kako in kdaj v materijo vstopi zavest oziroma življenje? Kaj iz vode (z nekaj mineralnimi dodatki) naredi živo celico? Kaj živo celico pripravi k delitvi, množenju in rasti? Kaj iz skupka živih celic naredi organizem človeka? Odgovora na tako pomembna, povsem osnovna vprašanja, znanost nima.

V zadregi razmišljujoč naprej, sem se zapletal v še več vprašanj brez odgovora. Pomembno vprašanje, glede na to, da človeka sestavlja devetdeset odstotkov vode, je – kako se lahko pojavi zavest v (mrtvi) vodi, kdaj se pojavi in zakaj izgine. Pod kakšnimi pogoji se zavest celice in zavest človeka povežeta in kaj se zgodi z zavestjo celice (in vode), ko človek umre? Energija naj bi bila vendar, kot pravi znanost, neuničljiva! V kaj se pretvori energija človeka, ki je pravkar umrl? Kaj sploh je življenje? Tega znanost ne razloži. Zanjo je, kot sem nekje prebral, življenje naključen pojav v snovi.

Brez odgovora torej ostajajo številna zelo bistvena vprašanja, ki imajo odločilno vlogo pri razumevanju sveta in sebe. Dejstvo, da materialistične razlage ne morejo dati odgovorov, napeljuje k ugotovitvi, da se mora nekje v teoriji skrivati napaka. Odraža se v tem, da se je za znanost življenje nekje izgubilo.

Prišel sem do spoznanja, da ob nesposobnosti materialistične teorije, da bi odgovorila na številna temeljna vprašanja, te ne morem jemati kot merodajno pri razlaganju celote spoznavnega.

Znanost ne more biti neodvisna in vsebinsko nevtralna, ker je finančno odvisna od svojih podpornikov, ki že stoletja diktirajo njen razvoj. Ni v interesu oblastnikov ni, da bi človek prišel do pravih spoznanj o svetu in sebi. Za ohranjanje sedanjega stanja nevednosti pride zelo prav, da je dostop do pravih informacij človeku preprečen ali zelo otežen.

Znanost je obtičala na ravni izpred nekaj stoletij, ker je zaželeno vzdrževanje predstav, ki zavirajo globlje spoznavanje stvarnosti. Obenem tudi odločno premalo pozornosti posveča opazovalcu, ki je nujen sestavni del procesa. Naj bodo izjave in teorije znanstvenikov še tako prepričljive, gre le za nepopolne koncepte, ti pa so v svojem bistvu slike in podobe v zavesti človeka. Kako te v podobe v zavesti nastajajo, mi še ni povsem jasno, a pojavil se je dvom, da imajo povezavo z »zunanjim objektivnim svetom«. Kaj, če je opažen zunanji svet le odraz notranjega dogajanja?