Kako veš, da so tvoje reakcije pravilne in ustrezne? Po kakšnih kriterijih se ravnaš? Ali pa kriterijev nimaš in potemtakem tvoje ravnanje usmerjajo predvsem čustva? Rekel boš – zopet se je našel nekdo, ki mi skuša soliti pamet! Pa vendar je v spodnjem pisanju verjetno za marsikoga toliko nenavadnih, razmisleka vrednih stališč, da se izplača ob njih nekoliko zamisliti. Spoznanja, ki jih navajam v nadaljevanju, so iz zakladnice modrosti Rachel Meron, nekaj pa je mojih lastnih dognanj.

Življenje je dolg niz odločitev, ki vodijo k posledicam. Neugodno počutje je posledica neugodnih odločitev. Če se pritožuješ nad položajem, v katerem, si, ter zdravjem in počutjem, ki sta slaba, premisli, kakšne odločitve so botrovale temu. Če se ne moreš odreči prepričanju, da so za to krive le zunanje okoliščine, je najbolje, da se tega pisanja lotiš šele čez čas.

opice.jpgKdor hoče od svojega življenja kaj več, mora prenehati delovati po ustaljenih (zlobni bi rekli – potrošniških) programih. Ker smo dovolili, da se je um dvignil nad svojega gospodarja in nas spremenil v služabnika, ki ga je premamil mik zunanjega, smo pozabili tisto, kar je človeku najbolj pomembno: opazovati. A – glej ga šmenta – dobro opazovanje je prva črka abecede življenja. Ne da bi se zopet naučil objektivno opazovati, ne moreš računati na kak napredek. Opazovanje namreč omogoči, da se zaveš, kaj počneš. V vsakdanjem življenju se v splošnem ne vprašamo, kaj pravzaprav počnemo, kakšen je motiv za to, kar počnemo, pač pa delujemo po ustaljenem, tradicionalnem vzorcu – kot  bioroboti. Opazovanje omogoči premik k zavestnemu življenju. Če bi se zavedali, da um s svojimi domisleki neprestano ustvarja probleme in težave in nas odvrača od edinega stanja, v katerem je možno občutiti “srečo”, bi lahko delovali drugače.

A vrnimo se k vprašanju, kako delovati prav. Ali bi si lahko pomagali s kakimi pripomočki, ki bi nam bili pri tem v oporo? Odgovor je pritrdilen. Opremo se lahko na opazovanje in nezmotljivi notranji čut, prisoten v vsakem človeku.



Ali znaš opazovati?


Ko prideš v položaj, ki od tebe zahteva odločitev ali opredelitev, najprej pozorno prisluhni svojim čustvom in občutkom. Kaj ti govorijo? Ker smo postali nevešči opazovanja, je včasih potrebno nekaj vaje, da dojameš, kaj je tisto, kar ti govori telo. Telo ti govori preko čustev in občutkov. Kaj pravijo občutki? Strah povzroči tesnobo in napetost v mišicah in v telesu, nelagodnost in občutek vročine. To je neprijetno stanje, iz katerega želiš pobegniti. Če pa občutiš sproščenost, mir, veselje in radost, si očitno prost strahu, si na valovni dolžini ljubezni. Možno je tudi vmesno, čustveno težje opredeljivo stanje. Napetost v telesu pa se lahko pojavi tudi v primeru napetega pričakovanja nečesa lepega, izpolnitve želje, a ta napetost je povsem drugačna od tiste, ki ima v ozadju strah. 

Kaj se zgodi, če v trenutku odločitve občutiš strah ali tesnobo? Odziv bo temu primeren. Podobno privlači podobno. Prestrašen se boš odločil za rešitev, ki temelji na strahu. Pomembno je ozavestiti, kar je posledica opazovanja: motiv za mojo odločitev ali ravnanje je strah. Ko boš tega širil v okolico, ni možno, da bi s tem vzpodbudil ljubezen, temveč se bo vrnil k tebi nazaj. Kar je znotraj, boš opazil zunaj. Zunaj in znotraj sta le dve plati istega kovanca.

V primeru strahu se zgodi še nekaj pomembnega: pride do krča, napetosti določenih skupin mišic v telesu. Ta napetost se marsikdaj poleže šele mnogo kasneje ali pa celo ostaja trajno prisotna – na primer v predelu trebuha, ramen in križa. Iz drže nekaterih, ki so pod stresom, je razbrati, da nosijo nevidno težko breme, vrat pa se jim usloči naprej, kot bi skušali skriti glavo med ramena. Trajne napetosti v mišicah povzročijo telesne nevšečnosti ali bolezen.

Kadar opaziš v telesu napetost, vedi, da delaš nekaj narobe. To velja vedno, kadar telo ni sredi naporne telesne aktivnosti. Pravilno ravnanje ne povzroča napetosti v telesu. Dobra praksa je zato, da se večkrat na dan ustaviš – prekineš trenutno opravilo – in napraviš poizvedbo v telesu. Je v kakem delu telesa napetost? Sprosti jo! Zavedaj se, da ni razloga zanjo – razen strahu. Takšna praksa je odličen način za krepitev zdravja.

Obstajata le dva temeljna motiva: ljubezen in strah. Vse, kar storiš z motivom “strah”, je usmerjeno v povečevanje strahu. Strah, ki ga “prodaš” drugemu, bo povzročil nov strah in tako naprej. Kar seješ, to žanješ. Kar pa storiš z motivom ljubezni, ne more ustvarjati strahu. Ljubezen podira pregrade, raztaplja strah in vzpostavlja tok življenja.

Strah je kot kompas, ki kaže proč od ljubezni. Sklep je preprost: če hočeš, da se strah ne bo širil od tebe in vračal k tebi, ga prenehaj oddajati! Pri tem ti je lahko v pomoč spoznanje, da je strah vedno posledica neznanja, nezadostnega poznavanja stvari. Nevedni um ustvari predstave – utvare, ki so zavajajoče in uničujoče. Korenina strahu je v nepoznavanju lastne narave, svojega bistva. Tako si mislimo, da smo ločeni od Stvarnika in tudi med seboj ločeni osebki. Zaradi tega se identificiramo z lažnimi predstavami o sebi (na primer s svojo osebnostjo), kar pa je neresnica, ki boli. Če se želiš rešiti strahu, spoznaj, kdo si in odkril boš potenciale in naravo, ob kateri se bodo razblinili vsi strahovi.

Ker ne veš, kdo si, misliš, da so pomembnejši od tebe drugi, ki so od tebe tudi sposobnejši. Takrat zavzameš vlogo žrtve. Toda takrat nisi žrtev drugih ljudi ali okoliščin, pač pa si žrtev lastnih omejujočih misli, čustev in občutkov. To je izbira, ki je aktualna, dokler ne dosežeš ustrezne ravni znanja – bolj rečeno spoznanja samega sebe. To vlogo je včasih treba igrati precej dolgo – dokler je ne prepoznaš in si jo priznaš ter dokler ne presodiš, da si vreden napredovanja, ker si že poplačal svoje “grehe”. Vse dokler igraš vlogo žrtve, izbiraš odločitve, v ozadju katerih je strah. A tega ti ni potrebno početi večno.



Ali želiš delovati zavestno
?


V vlogi žrtve nimaš nikakršnih pogojev, da bi ravnal prav. Delovati iz strahu pomeni delovati z lažjo, delovati proti življenju, in to se posledično prej ali slej občuti v negativnih pojavih v najbližji okolici – na telesu. Ko spoznaš, da ni potrebno, da si žrtev, ko se zaveš, da imaš tudi drugačno izbiro, si storil prvi korak k zavestnemu delovanju. Pričneš opazovati in prisluškovati svojim občutkom in se vprašaš, na čem temeljijo. Če temeljijo na strahu, se vprašaš, ali je ta pogojen s kako objektivno, neizpodbitno okoliščino ali je rezultat slabe osebne izkušnje. Odgovor bo vselej enak: ko se s strahom soočiš in se vanj poglobiš, ugotoviš, da ni utemeljen v realnih kategorijah. To velja tudi za največji strah – strah pred smrtjo. Nihče še ni dokazal, da zavest po smrti preneha obstajati. Pač pa obstaja obilica izpovedi klinično mrtvih posameznikov, ki nakazujejo, da se s smrtjo zavestno življenje ne konča.

Tu moramo omeniti še enega od mehanizmov, ki so vir strahu in napačnih ravnanj: prepričanje, da veš, kaj je dobro za drugega. Resnica je, da ne moreš vedeti, kaj je dobro za drugega. Ljudje si domišljamo nasprotno, a to je  tradicionalna predstava, ki je napačna. Modri pravijo, da je tisti, ki trdi, da ve, kaj je za druge dobro, nevaren. Tega se spomni, ko boš v skušnjavi, da bi strah širil naprej. Če skušaš nekoga obvarovati pred nečim, kar je po tvojem mnenju zanj škodljivo, mu delaš silo. Vsak človek ima svoje poslanstvo, ki ga živi skozi svoja dejanja. Lahko ga na kaj opozoriš, a ne preprečuj mu tega! Na videz neugodne ali celo nesrečne okoliščine omogočajo prav takšno izkušnjo, kot jo nekdo potrebuje. Niti zase ne moreš resnično vedeti, ali bo določeno izkustvo nate delovalo pozitivno ali ne. To se običajno izkaže šele čez čas. To seveda ne pomeni, da moraš mirno gledati, kako se sosedu ruši streha nad glavo, pa vendar zavezuje k obzirnosti in spoštovanju drugačnosti. V splošnem velja, da neprijetne izkušnje bogatijo in plemenitijo, prijetne izkušnje pa polenijo in uspavajo.

Marsikatera tvoja odločitev temelji na tvojih pričakovanjih v zvezi z drugimi. Tu se moraš zavedati drugega dejstva: tvoja pričakovanja so le tvoja pričakovanja in največkrat nimajo zveze s pričakovanji drugih. Če boš skušal uveljavljati svoja pričakovanja, boš ustvaril konflikt in strah. Pričakovanje je neugodno zato, ker ustvarja vtis, da se nekaj mora zgoditi, neizpolnitev pa posledično ustvari lažno težavo, ki rodi strah. Vprašaj se, zakaj bi se morala tvoja pričakovanja uresničiti. Zaradi tvojega strahu, da boš v nasprotnem za kaj prikrajšan? Da se bi drugemu utegnilo kaj neprijetnega pripetiti? Gre za tipičen primer, ko en strah povzroči drug strah. Ponovno premisli, ali je pričakovanje na mestu. In če je, kaj bi se zgodilo, če bi se pričakovanje ne uresničilo? Bi bila to velika škoda? Najbolje je pričakovanjem in željam se odreči. Ustvarjajo le strah in probleme. Ustvarjajo tudi odvisnost, kar je zopet povezava s strahom. Če hočeš zaživeti polno, črtaj pričakovanja in sebične želje.



Starševska avtoriteta


Starši pogosto skušamo s pozicije moči uresničevati namero varovanja svojih otrok. Toda – pred čim  hočete zaščititi svojega otroka? Vsaka nova generacija je bolj “trmasta” in otrok se “spametuje” šele potem, ko ima lastno izkušnjo. Zato je bolje kot prepovedovati in prepričevati – učiti. A to je teže kot prepovedovati. Naj se otrok sam odloči, ali bo, seznanjen s potencialnimi posledicami, kljub temu poskusil ali ne. Drug razlog avtoritativnega ravnanja pa smo že omenili – menimo, da vemo, kaj je za otroka dobro, kar je svojevrstna domišljavost in nesmisel. Tisto, k čemur silimo otroka (na primer k učenju matematike), ta morda nikoli v življenju ne bo potreboval, naša prisila pa bo ustvarila v njem le še večji odpor do nje. Einstein je v mladosti veljal za zelo težavnega in neuspešnega – kar pa očitno ni imelo vpliva na njegov kasnejši fenomenalni uspeh. Primerno je otroka poučiti, ne pa ga siliti ali sankcionirati njegovo neubogljivost. Ali res veste, kakšno je njegovo poslanstvo?

Marsikdaj se zgodi, da otroku kaj preprečujemo, ker bi lahko “kaj pokvaril”. S tem mu jemljemo priložnost za dragoceno izkušnjo, ki jo bo zato moral ponoviti, ko nas ne bo zraven. Bolje kot prepovedati je – razložiti in pokazati mu, kako se stvari streže in kaj se lahko pokvari. Tako bo do izkušnje prišel – ob primerni pomoči in na način, da bo stvar obvarovana, morda pa tudi on – kake neprijetne izkušnje in bog-ne-daj – tepeža.

Kadar svojega otroka z nečim silite, pomislite, da motite njegov življenjski načrt. Tudi igranje je del tega načrta. Če mu igranje preprečujete, bo potreboval dalj časa, da se bo z njim zasitil. Morda bo to moral nadoknaditi na kak neprimeren način kasneje. Šola, kakršne so deležni otroci danes, je za otrokov duhovni razvoj velika motnja in močan pritisk. Rachel pravi, da so otroci v šoli pod večjim pritiskom kot zaporniki v kaznilnicah. Namesto, da bi šola otroku pomagala dognati njegovo poslanstvo, odkriti njegove potenciale in ga naučila za življenje pomembnih stvari, ga ukaluplja, pretvarja v skladišče neuporabnih informacij, ga dela topega in krni njegove umske sposobnosti. Siljenje s šolo je zato medvedja usluga otroku. Kdo lahko zatrdi, da bodo v prihodnosti srečno živeli le akademsko izobraženi ljudje? Zakaj v Sloveniji po samomorilnosti sodimo v sam svetovni vrh? Slovenci na otrokovo dušo vršimo silen pritisk, kar se pogosto izkaže usodno šele v kasnejših letih.

Otrokova duša je vaši duši popolnoma enakovredna, zato vzvišen ali omalovažujoč odnos do nje otroka boli. Otrok je potreben vsega spoštovanja in ima pravico, da v svojem življenju uresničuje svoj načrt, ne vašega! V vlogi staršev mu moramo pomagati pri razvoju njegovih sposobnosti, mu omogočiti zdrav razvoj in ga s potrpežljivim razlaganjem in navduševanjem držati proč od čeri lenobe, razvad, odvisnosti, neodgovornosti in seveda nevednosti. Ne poskušajte mu stvari čez mero olajšati ali kaj početi namesto njega – jemljete mu priložnosti za rast, krepitev njegovih sposobnosti; ubijate njegovo samostojnost – tisto najpomembnejše, k čemer naj bi otroku pomagali starši. Ali ste mu zagotovili stanovanje, češ zakaj bi se, revež tudi on mučil s tem! Prav, a vedite: morda ste mu odvzeli priložnost, da bi se v boju za nekaj (relativno) pomembnega lahko razvil v sposobnega človeka in mu obenem omogočili, da bo vse življenje spal na blazini lenobe.



Ko deluješ, se vprašaj po motivu!


Zgornja razmišljanja lahko strnemo v naslednji, preprost zaključek: če deluješ zato, ker te k temu sili strah, boš ustvarjal le nov strah. Bolje, da se ustaviš in premisliš znova. Sicer boš ustvaril začaran krog, iz katerega je težko najti pot.

Kadar misliš, da je tvoj strah utemeljen, pomisli znova. Najverjetneje si nekaj spregledal ali pa imaš premalo znanja. Nikoli se ne zadovolji z rešitvijo, ki temelji na strahu. To bi namreč pomenilo, da si se zavezal trpljenju.

Če deluješ, ker želiš dobro drugim, pazi, da ne boš pri tem sejal strahu – tudi v tem primeru utegneš delovati napačno. Vprašaj se, ali za tvojim dobrim ravnanjem ne tičijo prikrite osebne koristi – pridobitev priznanja, veljave, ugleda ali pa morda le potešitev manjvrednostnega kompleksa.

Kadar deluješ iz ljubezni, v ozadju ni nikakršnega skritega pričakovanja. Ničesar ne pričakuješ v zameno. Če temu ni tako, potem je nekje v ozadju še drug motiv, ki je povezan s strahom. Vprašaj se, kaj je to. Si želiš priznanja? Morda to pomeni, da te je strah, da nisi dovolj dober. Pomeni, da ne veš, kdo si.

Poskušaj čim večkrat delovati spontano, iz srca, brez razmišljanja. Če preveč razmišljaš, se pojavijo strahovi. Tisto, kar širiš, se bo vrnilo k tebi. Saj od tebe v resnici sploh ni odšlo… Vse se namreč dogaja – v tebi.

Bistvo pravilnega delovanja je preverjanje motivov in opuščanje vseh tistih ravnanj, ki so posledica strahu.