Slovenski jezik, ki ga številni primerjajo s starodavnim sanskrtom, v svojem besednjaku razkriva številne modrosti, ki se jih dandanes z malomarno rabo jezika ne zavedamo več. Posamezna beseda nam pogosto pove bistvo tega, kar doživljamo ali kar smo želeli izraziti. Sam sem o tem veliko razmišljal in poskušal dognati besedne uganke in »skriti pomen« posameznih besed. Ko razlagam o tem, kot primer najraje navedem besedo premoženje. PRE-MOŽ-ŽEN-JE je nekaj, kar PREhaja z MOŽa na ŽENo. Bolj zgovorna beseda preprosto ne bi mogla biti.

Kaj nam pomenoslovje lahko pove o besedi strah? Gre za zelo pogosto in pomembno ter zato kratko besedo, ki pa mora podati zelo pomembno informacijo. STR-AH je STRup zavesti, ki z zamAHom STRga naš stik z RESnico, nas vodi STRan od ljubečega delovanja in nas pretvori v brezčuten STRoj.

Koren besede STR očitno govori o nečem destruktivnem, ki nas vodi STRan od nas samih; govori o nečem, kar nas zaSTRuplja, ustvarja STRes, STRga stik z našim bistvom in z resničnostjo, nas onesposobi in STRmoglavi v STRašno brezno neznanja. Koren besede strah (STR) je skoraj obraten korenu besede RESnica, če ga preberemo vzvratno (SER) – razlikujeta se le v eni črki.

Strah usodno omrtvi sposobnost razmišljanja – edino pot do rešitve. A ne le to; ker lažno predstavo prihodnosti (bistvo strahu), ki je preprosto ne moremo sprejeti, pomakne v fokus našega razmišljanja, se znajdemo v krču, iz katerega se poskušamo prebiti za vsako ceno, in smo pripravljeni pristati na karkoli, da bi le odpravili grožnjo. Z zamegljeno zavestjo ne znamo razbrati, kaj nam v resnici prinaša ponujena rešitev.

Ker strah onesposobi človekov intelekt in ga uklene v neznanje, je čudovito sredstvo za manipulacijo; strašenje (strahenje) človeka je odlična metoda za pretvarjanje človeka v nebogljeno bitje, ki pristaja na svoje razčlovečenje. Orodje strahu, sredstvo, s katerim nas strah onesposobi, je neresnična informacija, ki nas zavede v lažno predstavo, ki povzroča stisko. Strašenje je torej načrtno ustvarjanje stresa in stiske, ki žrtev razoroži in prisili v podrejen položaj. Tako onesposobljena je voljna pristati na rešitev, ki jo obljublja taisti, ki je stisko ustvaril. Da bi torej manipulacija uspela, se mora tisti, ki straši, prikazati tudi v vlogi rešitelja. To je temeljni mehanizem manipulacije.

Manipulatorji se morajo torej angažirati v dveh vlogah: v vlogi strašitelja in vlogi rešitelja. V obeh vlogah zavajajo: ko vsiljujejo lažno informacijo, ki izkrivlja resnico, in ko ponujajo rešitev, ki je rešitev le na videz, kajti v njenem ozadju se skriva zlo dejanje, na katerega sicer žrtev ne bi nikoli pristala.

Zgovoren podatek, ali gre v posameznem primeru za pozitiven dogodek ali za manipulacijo, je torej, ali gre pri prinašalcu neprijetne informacije in »rešitelju« za isto osebo. Premeteni manipulatorji to uspejo dobro zamaskirati, zato je to marsikdaj težko razvozlati. Marsikdaj pa je to povsem očitno. Razkrinkajmo zadnjo aktualno korona-manipulacijo: tu je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) tista, ki nas masovno zasipa s sporočili strahu in obenem tista, ki priporoča rešitev s cepljenjem. Celo uradne statistike neizpodbitno dokazujejo, da smrtnost zaradi kovida nikakor ni večja kot pri običajni gripi, da je cepljenje edina rešitev pa je nesmisel, saj je človeštvo brez cepiv brez težav preživelo tisočletja; zakaj ne bi še običajne gripe? Bil Gates je glavni podpornik WHO in obenem največji svetovni pobudnik cepljenja in evgenike, kar mu prinaša nepojmljive dobičke. Kako je mogoče, da številni tega ne sprevidijo? Razlog je seveda strah, ki je um popolnoma paraliziral.

Strah je naziv za psihični pojav oz. določeno psihično stanje človeka. Ali si med psihološkimi stanji lahko zamislimo še kaj hujšega od strahu, nekaj, kar povzroča še hujše škodljive posledice? Pohlep, jeza, ljubosumnost so še druge negatine značajske lastnosti, ki pa pestijo daleč manjše skupine ljudi kot strah, ki ima planetarne razsežnosti. Obenem je strah pobudnik drugih pojavov, npr. pohlepa, agresivnosti, ljubosumnosti, jeze. Torej se nekako ponuja sklep, da je strah morda najbolj usoden pojav, ki zlahka postane grobar civilizacije.

Če je strah strup, kaj bi lahko bilo sredstvo za razstrupitev od strahu? Očitno nasprotje trganja stika z resnico, torej vzpostavljanje stika z njo, čemur pravimo učenje, pridobivanje znanja, ustvarjanje pristnega stika z naravo (znanje = delovanje z naravo), s seboj in vesoljem.

Pozoren vpogled v zgodovino pokaže, da že tisočletja vse civilizacije temeljijo na metodah za vcepljanje strahu, kot bi snovalci civilizacij hoteli zavreti razvoj človeštva in vanje vgraditi mehanizme, s katerimi je mogoče človeštvo nadzirati, zavirati, ga onesposabljati in po potrebi uničiti. Ta trditev se na prvi pogled zdi presenetljiva, a zadošča že bežen pogled na planetarno dogajanje za utrditev spoznanja, da je temu res tako.

Religije, ki naj bi širile ljubezen do Stvarnika, so skozi zgodovino postale največje gibalo sovraštva in vojn med ljudmi. Gospodarjenje na planetu (hrematizem) poteka tako, da v imenu profita uničujemo naravo, človeško družbo in življenje nasploh. Namesto sodelovanja, ki je temelj dogajanj v naravi, smo usmerjeni k tekmovalnosti, ki odriva, ločuje in uničuje tekmece. Namesto sočutja, ki povezuje in gradi odnose, imamo ločevanje, sebičnost, ki nas zapira v balončke, ustvarja prepade med nami in ustvarja absurde v delitvi premoženja. Namesto krepitve zdravja imamo vse večjo odvisnost od medikamentov, umetnih pripomočkov, ki nas delajo vse bolj odvisne in ranljive.

Kaže, da človeštvo v pogledu osvobajanju od strahu – kar je očitno eden od poglavitnih pogojev za napredek civilizacije – nikakor ne napreduje. V zadnjih dvajsetih letih je strah v svetu preprosto eksplodiral. Z dogodkom 11. septembra 2001 je svet preplavil strah pred terorizmom, ki se je odtlej krepil z nenehnimi bombnimi napadi, strelskimi pohodi in terorističnimi akcijami, da se nismo počutili varne nikjer več. Toda kar se je zgodilo po predhodnih generalkah (s prašičjo in ptičjo gripo) v sedanji plandemiji, je sodu izbilo dno. Strah nas je tako napolnil, da se bojimo drug drugega in smo pripravljeni tudi na popolno razčlovečenje, da bi se zavarovali pred smrtjo. Počnemo absurdne stvari, ki bi nam, če bi jih slišali pred leti, izzvale le glasen krohot, zdaj pa smo prepričani, da je vse to potrebno, razumljivo in normalno.

Moja knjiga Planet strahu pred 21 leti je bila preroška. Žal ni videti, da smo se v tem času kaj naučili. K sreči je vse več takšnih, ki se postopno zbujajo iz ustvarjene psihoze, ki je ustvarila že nepredstavljivo gorje.

Človeštvo lahko pred samouničenjem reši le eno: preseganje strahu. Vse obstoječe krize so v svoji osnovi psihološki problem. Lahko počnemo karkoli, lahko se slepimo s čemerkoli, nič nas ne more odrešiti, dokler ne obračunamo s strahom in se soočimo z resnico. Strah je vera v zlo. Prekiniti moramo s to »religijo«, sicer bo prekinila obstoj bitja po imenu človek.

Toda pozor: ko se poskušamo izmotati iz zanke – se rešiti oklepa laži in znebiti bremena ukrepov, ki so že temeljito zarezali v našo svobodo, se zopet znajdemo pred strahom, kaj se bo zgodilo z nami, če se bomo uprli. Tu je edina rešitev, da najdemo v sebi pogum. A tega je moč zbuditi le, če smo dojeli, da smo žrtve manipulacije (na tej spletni strani je več kot dovolj informacij, da se o tem lahko prepričate), saj le tako sprevidimo, proti čemu se je potrebno boriti. V tem primeru se vprašamo: Ali se nam lahko zgodi še kaj hujšega kot to, da izgubimo osebno svobodo in postanemo novodobni suženj, oropan vsega človeškega dostojanstva, vodljiv bio-robot, kakršnega nas slikajo v viziji transhumanizma?

Odgovor je nedvoumen. Odgovornost vsakogar od nas je, da si v sedanjem položaju to vprašanje zastavi.