V besedilu Je iskanje resnice nujnost ali izguba energije? smo se poglabljali v vprašanje, ali je iskanje resnice res tako nepomembna, postranska naloga, kot si mnogi predstavljajo. Vendar o tem ne more biti nobenega dvoma: resnica je edina pot k napredku. In ker v naravi ne moreš hoditi po dveh poteh hkrati ali ostajati na mestu, je podcenjevanje resnice, nasedanje lažem, pot v lastno pogubo. Sprejemanje laži pomeni odpovedati se lastnemu razumu in slediti akterjem, katerih namen je izkoristiti nas za svoje ozke cilje, ki so neizogibno v nasprotju z našimi interesi. Pomeni svojo usodo izročiti v roke drugemu, ki mu ni mar za naše koristi. Ne prizadevati si za resnico pomeni odpovedati se pravici, da svojo usodo vzamemo v svoje roke. In stvarstvo to dosledno upošteva.
Če je iskanje resnice torej zelo pomembna naloga, se moramo soočiti s tem, kako jo iz množice informacij, s katerimi nas nenehno in vse intenzivneje zasipajo, izluščiti, kako ločiti objektivne informacije od lažnih. Tega nas ne učijo v nobeni šoli, v nobenem izograževalnem programu. Pa vendar je za človeka poznavanje mehanizmov manipulacij, zavajanja, odvračanja od resnice ena od najpomembnejših sposobnosti, saj je od nje morda odvisno naše preživetje. Pomembno pa je tudi vedeti, kakšne vplive ima laž na našo zavest, našo psiho, naše emocije – skratka na naše človeške sposobnosti oz. potenciale.
Temelj delovanja negativnih sil je polnjenje sveta z lažmi. Z lažmi se srečujemo na vseh področjih našega življenja – v politiki, v znanosti, v medicini, v zgodovini … To je posledica dejstva, da smo na lestvici vrednot v sedanji civilizaciji de facto umestili materialno, moč in denar na najvišje pozicije. Tako so človeško dostojanstvo, človeško življenje, ljubezen, pravo znanje, resnica in pravičnost odrinjeni v podrejen položaj. Človek mora skozi boleča izkustva, ko ga vse te napačne vrednote vodijo v pogubo, spoznati, da izbrana pot ni prava. V razvoju svoje individualnosti je prišel do lekcije, ki naj bi ga naučila, kaj je v življenju zares pomembno, kaj je v resnici tisto, kar daje njegovemu bivanju pravi smisel in pomen.
Odvračanje od resnice je postalo otročje lahko po izumu termina »teorije zarote«, ki naj bi bile zlonamerno sredstvo za ustrahovanje javnosti s strani nasprotnikov oblasti. Nalepkam »teorija zarote« naseda velik del javnosti; nekateri nimajo poguma, da bi se soočili z resnico, drugi so preleni, da bi razmislili, tretjim pa ustreza, da bo nekdo »s trdo roko« poskrbel zanje. Med takšne teorije se uvrščajo vse informacije, ki se ne ujemajo z uradnimi viri. A kje naj tedaj človek še išče koščke resnice? Izkaže se, da drugih poti do resnice sploh ni, saj uradni viri razen samih sebe drugih sploh ne priznavajo.
A verodostojnost poljubnega vira lahko dokaj dobro ocenimo s tremi kriteriji. Prvi kriterij je vprašanje, ali obravnavani vir sebe razglaša za edino objektivnega in verodostojnega. Drugi je, kaj posredovane informacije pomenijo za nas; krepijo ali zmanjšujejo pravičnost, svobodo, blagostanje, sožitje…, nas delajo odvisne ali neodvisne od nekoga. In tretje: kdo utegne imeti od teh informacij kako korist (gmotno ali drugo). Javni mediji obravnavanega testa ne prestanejo. Ob pospešeni masovni cenzuri informacij na spletu je jasno, da se trudijo resnico zaustaviti.. Tako je dostop do nje vse bolj otežen, a k sreči človeška iznajdljivost ne pozna meja.
Lotimo se torej spoznavanja mehanizmov laži. Poglejmo si nekaj najpomembnejših.
Ko skozi sisteme za masovno informiranje na javnost usmerjajo salve laži, se opirajo na nekaj preizkušenih mehanizmov:
Prvi mehanizem označuje reklo: stokrat ponovljena laž postane resnica. Že v nacističnem času je Goebels uporabil znanstveno spoznanje, da z nenehnim intenzivnim bombardiranjem ljudi s sporočili, ki vsebujejo strah, že v mesecu ali dveh veliki večini “opereš možgane” in jih prepričaš v resničnost posredovanih laži. Podležejo tudi intelektualci, ki niso nenehno na preži pri tehtanju informacij. Tako so oprali možgane celotnemu nemškemu narodu.
Posebno učinkovita je laž zato, ker danes vse svetovne medije nadzoruje in vodi peščica med seboj sodelujočih mogočnežev, ki delujejo usklajeno. Človek, ki ni dovolj buden, da bi se v zvezi s posamezno informacijo potrudil preveriti njeno verodostojnost – ali obstaja jedro resnice v njej – preprosto nima vzvoda, s katerim bi preprečil, da se ta stokrat ponovljena laž usidra v njem kot resnica. Tako postane zanj nesporno dejstvo in le z veliko truda bo lahko sprejel naknadno razkrito resnico, ki se ji bo sprva na vso moč upiral.
V aktualnem času nas mediji nenehno in na vsakem koraku obstreljujejo z informacijami o številu testiranih, obolelih ali mrtvih, ki vzbujajo v človeku strah. Nadalje so tu omejitve, katerih kršitev se kaznuje z denarno kaznijo – kar zopet vceplja strah. Tem informacijam se preprosto ne moremo izogniti, kajti predstavljajo začetek in tudi konec informativnih sporočil vseh medijev.
Avtomatičnega vcepljanja v podzavest ni mogoče preprečiti z apriornim splošnim odklonilnim odnosom ali z načelnim dvomom in zanikanjem. To lahko prepreči le dovolj veliko zrno resnice, ki informaciji da nezmotljiv pečat laži. Za ovržbo javne laži na primer, da sta se newyorška dvojčka zrušila zaradi gorečega bencina, zadošča že zavedanje, da goreči bencin ne more taliti jekla, sicer bi se stalil vsak bencinski motor. Za sedanji položaj je odločilno vedeti, da SARS virusa za cov1d19 doslej znanstveno (na temelju Kochovih postulatov) ni še nihče dokazal, PCR testi pa dokazano lažejo, med drugim zato, ker število iteracij presega 25 ciklov.
Drugi mehanizem za manipulacijo z lažjo je že v Cezarjevih časih znano načelo “deli in vladaj”. Gre za hujskanje drugega proti drugemu in ustvarjanje spora med deležniki. Tako je doseženo, da se nenehno spopadajo med seboj verni in neverni, religije in sekte, pristaši kapitalizma in komunizma, levi in desni politični pol, črnci in belci …in postanejo lahek plen tistih, ki vse to vodijo iz ozadja.
Uspeh delitvene manipulacije na pripadnike leve in desne politične opcije je v našem prislovično razdeljenem narodu velikanski (čeprav za obema opcijama nastopajo isti akterji!), v aktualnem času pa stopa v ospredje delitev na cepljene in (navarne) necepljene. Prvi se bojijo drugih, a vse bolj se kaže, da so drugi v vse večji nevarnosti zaradi prvih, kajti zaradi genskih sprememb postajajo leglo vse mogočih, doslej neznanih bolezni.
Tretji izmed domišljenih mehanizmov laži za manipulacijo se imenuje »problem-reakcija-rešitev«. V javnost se lansira skrbno preračunana, na naša čustva preračunana laž, na katero se javnost burno odzove (npr. Huseinovo jedrsko orožje, sesutje NW dvojčkov, pojav smrtno nevarnega virusa covid-19) in zahteva ustrezna (povračilne) ukrepe. Oblast ponudi na videz ustrezno rešitev, za katero pa se izkaže, da situacije ne rešuje temveč služi povsem drugačnim ciljem, ki prinašajo zmanjšanje človekovih svoboščin, bedo, nesrečo, uničenje, smrt. Po tem mehanizmu so v nekaj desetletjih uničili desetine držav, ki so nasprotovale globalni agendi, ki jo že stoletja kroji klika, ki jo dandanes imenujejo »globalna država«. Že desetletja je njen cilj zmanjšanje svetovnega prebivalstva, uničenje duš.
Opisani mehanizem je uporabljen tudi pri kreiranju sedanje plandemije: lansirana je laž o smrtno nevarnem virusu, človeštvo hrepeni po rešitvi, zato so nam ponudili (le navidez ustrezna) sredstva – teste, maske in cepiva, ki nas postopno ubijajo in vodijo v še večjo bedo in bolezen. Vse je prepračunano na značilnost človeške psihe: prestraen človek ni sposoben trezno misliti in pristane na vsako rešitev.
Četrti mehanizem je zavajanje z nenaravnimi predstavami, ki so odtujenemu človeku na videz resnične. Takšno je na primer prikazovanje tehnologije kot našega rešitelja. Z brezglavim razvojem tehnologije uspeva vse bolj vleči človeka proč od njegovih duhovnih korenin v materialnost in virtualni svet. Vsak dosežek visoke tehnologije, naj bo telefon, računalnik ali inf. povezovanje, na katerega se čvrsto vežemo, pomeni tanko verižico, s katero nas je uspel privezati nase in nam odvzeti del svobode, pa tudi vezati del naše zavesti. Z razvojem komunikacij in interneta nas je oropal pristnih stikov in odnosov, okrepil sebičnost, poplitvil naše značaje. Tovrstni vpliv se usmerja že na najmlajše, v vrtcih in šolah.
Drug primer je rušenje naravne podobe spolov: ustvarjanje podobe, da so istospolno usmerjeni osebki nekaj povsem naravnega in enakovrednega, pa tudi, da človekov spol ni nekaj naravno določenega temveč da ima človek možnost o tem odločati, ga spreminjati. Tako naj bi termina “oče” in “mati” sploh ne bila več pomembna podatka temveč bi v osebnih dokumentih za roditelje uporabljali termina “prvi starš” in “drugi starš”. S takšnimi absurdi se človek povsem ločuje od naravnih dejstev, zakonitosti in korektnih pogledov, pa tudi od ustaljenih navad, ki imajo naravno ozadje. Človek s tem postaja sam sebi vse večji tujec.
V zadnjem času so zaokrožile po spletu prepričljive razlage o tem, da Zemlja ni krogla temveč ploščata. To naivnega, zmedenega sodobnega človeka, ki ima na voljo neizpodbitne dokaze o nasprotnem, vodi naravnost v srednji vek.
Temnim silam vedno podležemo prostovoljno, z lahkovernim oprijemanjem zavajajočih informacij, ki z vsebovanim strahom paralizirajo naš razum; tako se sami odrečemo sposobnosti ločevanja resnice od laži. Nobeno drugo sredstvo ne deluje proti Ahrimanu bolj kot zdravorazumska razsodnost, treznost in sposobnost razlikovanja. Vedno je treba vse slišano pospremiti z »zrnom soli« in poslušati svoj razum.
Najbolj tragično za naivneže in vse tiste, ki se pustijo naplahtati je, da se v to podajo pričakujoč varnost, zaslombo, rešitev, srečnejšo prihodnost; toda izkaže se, da jih njihovi »dobrotniki« brez milosti izkoristijo za dosego svojih ciljev. Ko bodo na primer pristaši restriktivnih ukrepov prvi planili po »odrešilnih cepivih«, bodo postali prve žrtve zločestih igel, katerih osnovni namen je depopulacija prebivalstva.
Prizadevati si za resnico in jo iskati v ozadju javnih informacij je temelj delovanja vseh osveščenih, dobromislečih ljudi, sicer postanemo lahek plen temnih sil.
Resnici na ljubo pa se tudi v drugi skrajnosti skriva nevarnost; ob brezglavem podajanju v razkrivanje resnice, utapljanju v teorijah zarote in še čem lahko čista človeška duša zapade v resen šok in doživi popolnoma nasprotne učinke od željenih. Zato je treba biti pri razkrivanju, pa tudi širjenju alternativnih informacij zelo previden, postopen, nevsiljiv in zelo spoštljiv do drugačna mnenja.
V starem svetu so ljudje verjeli, da so duše, ki strežejo željam bogov. Smrti se niso bali, saj so vedeli, da za dušo, ki je dar Boga Očeta, smrti ni. Danes je človek v precej slabšem položaju; oropan zavedanja, da je duša, je ob napadih temnih sil mnogo bolj ranljiv. Njegovega rešilnega pasu ni več; z izgibo telesa naj bi izgubil vse.
Iz vsega povedanega je jasno razbrati, da odpovedovanje resnici človeka vodi v pogubo. A ne le pogubo na individualni ravni. Družba, ki se ne bo uprla zloveščim načrtom za transformacijo človeka v bio-robota – kar se kaže kot prikriti cilj sedanje politične agende – bo humanost pripeljala do njenega tragičnega konca. Človek kot svobodno, ustvarjalno, srečno bitje bo izginil z našega planeta.
Saj poznate tisto zgodbo o žabi, ki se je v počasi segrevajoči vodi naposled skuhala; če bi jo vrgli v vročo vodo, bi nedvomno brž skočila iz nje. Prav to se zdaj dogaja s človekom, le da se kuha v vodi laži.
Poteka boj za človekovo zavest. Ko je ta napolnjena s strupom laži, delujejo v njej sile razkroja. Na nas je velika odgovornost, ki se je premalo zavedamo.
Velika nevarnost se ne skriva v aktivnosti temnih sil pač pa v pasivnosti vseh, ki se ne trudijo za resnico. Še večjo nevarnost pa predstavljajo tisti – med njimi je veliko intelektualcev – ki zavedeni stopajo v bran lažnivcem in manipulatorjem in zagrizeno napadajo vse, ki resnico razkrivajo. Oboji ne bodo odgovorni le za temno usodo sebe in svojih bližnjih temveč za morebitno grozljivo prihodnost celotnega družbe.
