(Tomaž:) Pozdravljen, stari. Na prisluhni že nekaj časa berem tekste iz sekcije Na sledi – sebi.
Ti interneta sicer ne uporabljaš, pa vendar lahko s svojo modrostjo
prispevaš mnenje o tam prisotnih čtivih, če ti povem, za kaj gre. Ti
rečem, ta sekcija je res predvsem za tiste, ki si niso zacementirali
uma v tradicionalnem znanju in so sposobni dojeti še kaj več.
(starec:) Pozdravljen, mladi mož. Na internet res ne morem, svoje mnenje pa ti rade volje povem. Povej, kaj te muči?
Hm. Muči me predvsem to, da je
treba – če hočeš dojeti, za kaj gre – opustiti stare predstave o
Stvarniku oz. Bogu, spoznati, da gre pri vseh teh stvareh za koncepte,
ki nikoli niso popolni in da je rešitev le v opustitvi vseh
konceptov. To pa je nekaj, kar se sodobnemu človeku, ki svoj razum
visoko ceni, vsekakor upira.
Odločitev je seveda v tvojih rokah:
če hočeš duhovno napredovati in res spoznati sebe, potem moraš opustiti
tiste tradicionalne predstave, ki razlagajo duhovnost oz. nematerialne
sfere. Z vodo ne moreš čistiti čustev, z materialističnimi razlagami pa ne razložiti duše.
Tudi religije so v ozadje svojih naukov napeljale toliko svojih
interesov, da ti niso verodostojni. Torej je edina preostala pot – pozabiti vse in pričeti zidati trdnejšo miselno zgradbo na drugačnih, pravih temeljih.
To
razumem. Tudi sprejemam ta drugačen, morda mu lahko rečeva idealističen
pogled, ki temelji na razumevanju zavesti. Tisto, kar se marsikomu verjetno zdi čudno, pa je dejstvo, da se tu stvari zreducira na eno samo bistveno vprašanje: "kdo sem ". Ali je to vprašanje res tako pomembno?
Če
vprašaš mene, je bistveno. Poglej: preden se česarkoli lotiš, se – če
si dovolj pameten – najprej vprašaš, kakšen smisel ima to. Če nima zate
(in samo zate) pametnega smisla, ki bi bil vreden truda, boš akcijo
opustil, še preden jo začneš. Stvar ali dejanje je zate smiselno in koristno le, če prispeva k uresničitvi smisla tvojega življenja, torej višjega smotra. Toda, če hočeš ugotoviti, kakšen je ta višji smoter, moraš vedeti, kdo si. Tu preprosto ne gre brez tega. Če si namreč fizično telo,
je smisel tvojega življenja povsem drugačen kot če se identificiraš z
dušo ali razumom. Če si fizično telo, boš stremel k uživanju, zabavanju
in čim boljšem izkoristku omejenega časa, ki ti je na voljo.
Zasledoval boš kratkoročne cilje.
Če pa si duša, se zavedaš, da te to lahko drago stane in ti celo
pokvari odrešitev in večno življenje. Tvoje življenje dobi povsem
drugačen smisel in s tem tudi ideale. Zasleduješ dolgoročne cilje.
Ideali so tisti, ki opredeljujejo smisel. Ideali materialistično
usmerjenega človeka so bogastvo, slava, denar in uspeh, duhovno
usmerjenega pa pravičnost, čistost, mir in ljubezen.
Šur. Ampak naslednji problem je, kako naj se spoznam, kako naj ugotovim, kaj sem, če pa to ni dostopno razumu. Z umom, kot pravijo, ni mogoče dojeti tistega, kar sem.
Res
je. Um je le orodje zavesti, ki operira s predstavami, mislimi
in slikami. Človek ne more biti predstava, misel ali slika. Ne
moreš biti proizvod svojega uma. Podobno tudi oko, ki samega sebe
ne more videti drugače kot sliko v zrcalu, ne more reči zase, da je
slika očesa. K tistemu, kar si, se lahko z umom najbolj približaš le tako, da zavržeš vse tisto, kar zagotovo nisi. Torej moraš zavreči predstavo o sebi kot o fizičnem telesu, o sebi kot o duši, energiji…
Da nisem fizično telo, mi je že jasno. Ampak koncept duše je pa čisto nekaj drugega.
Duša je neumrljiva, ima čisto drugačne potrebe kot fizično telo, ki ga
naseljuje… Tistemu, ki zavrže identifikacijo s telesom, je ta
identifikacija zelo resnična!
To je sicer res, a sedanji koncept duše je postavljen tako, da omogoča odlično manipulacijo s človekom.
Ta duša je namreč kljub "deklarativno večni" naravi zelo omejena.
Med dušo in Boga se postavlja posrednike, od katerih je človek odvisen
na poti do "zveličanja". Ti posredniki si lastijo ekskluzivno pravico razlagati vero in imajo pravico soditi ljudi.
Nekoč so imeli celo pravico jemati življenje. Obenem
obstajajo božji pomočniki – angeli in vnebovzeti mojstri,
izvajalci božjih navodil, brez pomoči katerih je človek nemočen. Dejstvo, da ni od njega odvisno, ali bo njegova duša "rešena" ali "pogubljena", človeka postavlja v nebogljen položaj.
Konec koncev pa gre tu za miselno strukturo, zgodbo, ki je ni mogoče
objektivno preveriti. In ker gre zopet za miselni konstrukt, je nesmiselno pričakovati, da bi ta miselni konstrukt odražal resnično bistvo človeka.
Tako kot beseda je misel le simbolična in zelo omejena slika tistega
abstraktnega sveta, ki ga je mogoče le (do)živeti, ne pa izraziti. Tudi
oko lahko le vidi slike, ne more pa dojeti čustev in notranjega počutja
opaženega.
Nadalje v tistih tekstih opozarjajo na odločilen pomen identifikacij. Te naj bi bile odločilne za naše trpljenje. Kaj praviš o tem?
Kar omenjaš, drži. Če se identificiraš s fizičnim telesom, ki je zelo omejena tvorba, potem so vsi problemi telesa tvoji resnični problemi
in te zadenejo zelo v živo. A to je le zelo prepričljiva iluzija. Ker
te probleme z zdravjem radi dramatiziramo, si ustvarimo še dodatno
kopico programov, ki bremenijo naše počutje. Ko veš, da nisi telo
in da zna to samo skrbeti zase (saj se zavestno na primer z dihanjem ni
treba ukvarjati), in ko razumeš, kaj bolezen in bolečina sta, takrat ostrina bolečine otopi in trpljenje izgubi tragično komponento.
Ko se identificiraš samo z dušo – tu je treba povedati, da ima marsikdo
obe identifikaciji (s telesom in dušo) – takrat fizični problemi
sicer izgubijo na teži, a ostane gora strahov, ki te pestijo. Z vsako ustreznejšo, še bolj izdelano identifikacijo, pade s človeka dodaten spekter težav in problemov, dokler v zadnji fazi duhovnega razvoja ni njihov seznam čisto izčrpan.
Pravijo, da je pot do spoznanja
Resnice
kot plezanje na visoko drevo. Ne da bi se opiral na nižje ležeče veje,
boš
zelo težko zlezel nanj. Razgled z vsake posamezne veje je zanimiv in za
marsikoga povsem dober, a zavedanje, da se z višje veje vidi še
marsikaj več, te vleče naprej. Ko dosežeš najvišjo vejo, se razgledi z nižjih zdijo
smešno
omejeni. Pa vendar – brez njihove pomoči ne bi dosegel cilja. Vsaka od
njih
nudi dragoceno oporo, da se lahko odženeš više. Vendar pa vsaka od vej
tudi zastira tisti najvišji pogled – na nebo. Razen zadnje.
Zelo lepa metafora. In kako pravijo, naj bi dosegel najvišje spoznanje, spoznanje lastne Biti?
Tako, da se pričneš zavedati, da vse, kar se dogaja v zavesti, izvira iz najbolj bazičnega, osnovnega počutja, ki je sam temelj življenja: zavesti "jaz sem".
Ne – jaz sem to ali ono, temveč – "jaz sem", "obstajam", "sem
prisoten". Občutek "jaz" je tisto jedro, okrog katerega se zgradi vse,
ki se mu vse, kar je, dogaja. Občutek "sem" pa vzbudi spoznanje, da sem prisoten, da živim. Ko spoznaš, kdo je tisti, ki pravi "jaz sem", takrat si našel odgovor na večno vprašanje. Takrat si našel svojo večno Bit, ki je Stvarnik, življenje, svetloba in ljubezen, vse obenem.
