Kar imenujemo »materialno«, so vtisi, predstave o nečem, kar niha z nekoliko drugačno frekvenco kot druge, nefizične predstave. Vse, kar doživljamo kot »materialno stvarnost«, so iluzije, ki smo jih »vzeli tako zares«, da si domišljamo, da so resničnost.

Ko se zavedate iluzornosti tistega, kar doživljate, veste, da je film, ki ga doživljate, posledica vašega izbora (čeprav nezavednega), zaradi doseganja določenih spoznanj. Pri običajnem doživljanju »resničnosti« pa tega občutka ni in zdi se vam, da nekdo ali nekaj upravlja z vami. Predstave in iluzije se vzročno povezujejo, tako kot misli, na katerihtemeljijo. Ena povzroči drugo in tako lahko nastanejo zelo zapleteni konstrukti. Tiste predstave, ki so zgrajene iz misli, ki ne ustrezajo resničnim dejstvom, so napačne, lažne, a se tega med doživljanjem ne zavedamo. 

Naša primarna želja (Stvarnikov namen) je prepoznati tisto, kar v resnici smo, zato moramo najprej ustvariti izkušnjo tistega, kar nismo. Kar take izkušnje ne moremo doživeti v končni resničnosti, jo moramo s pomočjo iluzije. Problem pa je v tem, da iluzijo zamenjamo z resničnostjo. Kot bi se pretvarjali, da ste jezni, da bi nekdo postal bolj prizadeven (ustvarjali bi iluzijo), potem pa bi se v resnici razjezili. Tako pripomoček postane izkušnja. Izkušnja, ki (lahko) ustvarja trpljenje. In daje vtis, da

mozgani.jpg

smo žrtve – okoliščin, interesov, posameznikov… In tako smo mi, ki bi lahko kot mojstri kreiranja stvarnosti po lastnih željah, postali žrtev lastnih utvar. Utvar, ki nas vse bolj utesnjujejo, oddaljujejo od Stvarnika in ne pustijo živeti. Tako preprosto je to.

Ob razvoju te civilizacije je prišlo do ustoličenja nekaterih temeljnih predstav oz. iluzij, ki so napačne. Utvare, ki se nanašajo na fizični obstoj, so: obstaja potreba, obstaja neuspeh, obstaja ločenost, obstaja pomanjkanje, obstajajo zahteve. Tem se pridružujejo še utvare, ki se nanašajo na nefizične stvarnosti: da obstaja sodba, obsodba, pogojnost, večvrednost in nevednost.

Strah kot čustvo je posledica vseh navedenih iluzij. Posebno iluzija ločenosti ima odločilen pomen. Videli bomo, da vse iluzije izvirajo iz temelje in največje iluzije: o potrebi.

Če želimo strah razbliniti, moramo pogledati prek iluzij, ki jih je ustoličila naša civilizacija.


 

Iluzija potrebe (1)

To je prva in največja iluzija, saj na njej slonijo vse ostale. Dejstvo je, da potreba v vesolju ne obstaja. Nekdo nekaj potrebuje le, če pričakuje natančno določen izid. Vesolje pa tega ne pričakuje. Vesolje je izid. Stvarnik ali Bog ničesar ne pričakuje, saj vse, kar potrebuje, že ima. Stvarnik je to, kar ustvarja vse izide. In tudi, če bi kaj pričakoval – kje pa bi to dobil? Ničesar zunaj njega ne obstaja. Je vse kar je kdaj bilo, kar je in kar kdajkoli bo. Ničesar ni, kar bi ne bilo Bog ali življenje.

Vzemite, da vam ni mar, ali boste živeli ali umrli. Kaj bi v tem primeru potrebovali? Nič! In zdaj si zamislite, da bi bilo za vas nemogoče, de ne bi živeli. Kaj bi v tem primeru potrebovali. Prav tako nič!

Resnica je ta: ničesar ne potrebujemo za lastno preživetje. Naše preživetje je zagotovljeno, kajti Stvarnik nam je dal večno življenje. In ga nikoli ni odvzel. Tega seveda ne verjamemo, ker smo ujeti v iluzije.

Hopla, boste rekli, kaj pa fizično telo in njegovo preživetje?

Fizično telo je ena od največjih iluzij. Materialnost kot taka je, kot smo že ugotavljali, iluzija. A tega zdaj še ne dojemamo najbolje. Preživetje telesa je možno brez hrane. A tudi tega ne moremo verjeti, ker je iluzija o potrebi telesa tako močna. A nekateri znajo živeti brez hrane in vode – nekaj 100 jih je trenutno na svetu. Živijo od svetlobe in prane, ki je povsod okoli nas. Tudi med Slovenci jih najdete. Vsako močno prepričanje preprosto deluje tako, da ustvarja pričakovane posledice. Če bi se človeštvo zavedalo, da je potreba po hrani iluzija, bi ne bilo nobenega umiranja zaradi podhranjenosti več. Preberite si knjigo Živeti od svetlobe /60/ in spoznali boste, da so materialne potrebe telesa precej drugačne, kot na splošno mislimo.

Kaj pa potreba po sreči? Mislimo, da je sreča dosegljiva le pod določenimi pogoji, a je tudi to zmota. Sreča ni posledica okoliščin. Okoliščine so posledica sreče. Enako velja tudi za ljubezen ali obilje. Vedno drži, da je stanje bivanja predhodnik izkušnje in jo ustvarja. A tega še nismo dojeli.

Zakaj bi se Bog odločil, da se pojavi nekaj, kar bi ga delalo nesrečnega? Boga nič ne dela nesrečnega. Tega ne verjamemo preprosto zato, ker Boga oz. Stvarnika povezujemo s človeškim izkustvom. Ne znamo si namreč zamisliti človeka, ki ga nič ne bi moglo narediti nesrečnega.

V zgodnjem obdobju ljudje niso bili sposobni dojeti, da ničesar ne potrebujejo, zato so zamisel o potrebi prenesli na vse življenje. Ker niso mogli dojeti dogajanj v naravi, so si zlahka predstavljali, da vse vodijo sile, ki so mnogo večje od njih samih. Potrebovali so razlago za stvari, ki jih niso mogli razumeti. A Bog, ki so ga tako ustvarili, je bil nepopoln, saj si niso mogli predstavljati, da bi bil celosten in popoln, srečen in brez potreb.

Iluzija potrebe je seveda pripeljala do posledic, ki zaznamujejo našo realnost še zdaj. Jasno je, da ne moremo čez noč zatreti potreb in se odreči vsemu, kar zahteva telo in življenjski standard, ki smo ga vajeni. Ob spremembi predstav se to lahko zgodi zelo postopno. A pomembno je, da se zavedamo, da potrebe niso nekaj, kar bi bilo človeku položeno v zibelko. Zato jih ni potrebno jemati tako resno in zares. Ta na videz majhna sprememba v odnosu do stvari ima velike posledice. Vodi v reduciranje sebičnosti, doseganje skromnosti in plemenitosti ter zmanjševanje potrošnje naravnih virov in obremenjevanja narave nasploh.

V prvi iluziji pa se je skrivala napaka, ki so jo nekateri uvideli. Če je Bog Bog, kako je mogoče, da bi bil v svojih prizadevanjih, da si zagotovi vse, kar potrebuje, neuspešen. Zato so si izmislili razlago, ki bi odpravila to pomanjkljivost, novo iluzijo: da obstaja neuspeh.


 

Iluzija neuspeha (2)

Predstava, da Bog v nečem, kar si zamisli, ne more uspeti, ali pa, da ne more dobiti tistega, kar potrebuje, je bila v nasprotju z logiko. Če nekaj potrebuje, pa ne more tega v zadostni meri dobiti, je to neuspeh, kajne? Da bi popravili ta logični spodrsljaj, si je bilo treba izmisliti prepričljivo razlago. In ta je bila, da Bog lahko doživi neuspeh. Bog lahko po nečem hrepeni, pa tega ne dobi. Bog si želi, da bi vsi njegovi otroci prišli k njemu, oni pa lahko zaradi svoje svobodne volje to preprečijo. Bog torej ne le, da ima potrebe, temveč lahko doživi tudi neuspeh.

Tak zaključek je bil možen le zato, ker smo Bogu pripisovali človeške lastnosti, izhajali smo iz lastnih izkušenj. S tem, da smo predstavam o Bogu dodali še dvom o njegovem uspehu, smo postavili trdne temelje strahu. Pred tem strahu preprosto ni bilo! Ničesar ni bilo, česar bi se morali bati. Zdaj pa ta potreba in neuspeh!

Neuspeh v življenju človeka je iluzija. Neuspeh je le ovinek na poti uspeha. Tudi če je videti kot nazadovanje ali napaka gre za dogodek, ki prispeva k doseganju končnega cilja. S takšno orientacijo nam »težke preizkušnje« ne bi sedle tako težko na pleča. Zavedati bi se morali, da Bogu, pa tudi nam, njegovi kopiji, nič ne more izpodleteti. Uspeh in »neuspeh« sta pravzaprav le dva izida, ki jim je človek– in ne Bog – umetno pridal pozitiven in negativen prizvok.

Toda v novi iluziji se je skrivala napaka. Kako bi lahko Bog doživel neuspeh, ko pa so Božje stvaritve in Stvarnik eno in isto? Treba je bilo odpraviti to pomanjkljivost. Izmislili smo si novo iluzijo, iluzijo ločenosti. 


 

Iluzija ločenosti (3)

O iluziji ločenosti smo precej povedali že v poglavju o kozmologiji. Med tremi iluzijami: o potrebi, o neuspehu in o ločenosti ima slednja največji vpliv na človekovo naravo. Spričo ločenosti se je pojavila možnost neuspeha, neuspeh pa je možen le, če obstaja potreba. Tako ena zmota vodi v drugo.

Danes je težko najti človeka, ki bi verjel, da je eno s Stvarnikom; da med Stvarnikom in njim ni ločitve. Da bi bil človek eno z Bogom, se naši miselni tradiciji zdi bogokletno. Toda to je velika, usodna zmota, iluzija, ki smo jo potrebovali, da smo opravičili iluzijo o neuspehu. S takim stališčem smo ljudje izpustili veličastno priložnost uporabe najmočnejše sile v vesolju.

Spomnimo se legende o Adamu in Evi ter o prepovedanem sadežu. Eva ni ubogala ukaza, ker jo je zamotila kača ali Satan. Satan je drugo ime za padlega angela, ki se je uprl Bogu. Torej božja stvaritev, ki si je drznila biti tako mogočna kakor njen Stvarnik. Satan naj bi ljudi odvračal od tega, da bi se pokorili Bogu. To naj bi Boga sramotilo in globoko žalilo. Nenadoma sta se pojavili dve sili v končni resničnosti, Satan in Bog, in dve mesti, s katerih sta delovala, pekel in nebesa. Nenadoma sta Bog in Satan tekmovala za človekovo dušo, in – kako zanimivo, Bog lahko v tej tekmi izgubi! Če se seveda človek odloči udejanjati svojo svobodno voljo Bogu navkljub. Takšne zgodbice so se potem vpletle v verske doktrine. In iz njih je izpadlo, da je Bog kaznoval vse moške in ženske, ki so kdaj živeli, jim vcepil prvi občutek krivde in jih obsodil na ločenost od njega v zemeljskem življenju.

Občutek ločenosti od Boga nam preprečuje, da bi se obračali nanj, se z njim družili in se nanj zanašali, izkoristili ves potencial njegove ustvarjalnosti in zdravilne moči in še mnogo drugega. Kakšna škoda! Zaradi iluzije ločenosti ne znamo vzpostaviti stika z Bogom; ali se ga bojimo, ali ga ne razumemo, ali pa moledujemo za njegovo pomoč. Ali pa ga v celoti zanikamo.

Občutek ločenosti nam omogoča delati stvari, ki jih ne bi nikoli storili sami sebi. Ker ne sprevidimo, da to počnemo sami sebi, saj smo vsi del ene celote življenja, v nedogled sprožamo neželene izide v svojem življenju kot tudi planetarne izkušnje vseh. Občutek ločenosti je izvor največjih stisk v človeku samem in najhujših agresivnih dejanj do sočloveka.

Iluzija ločenosti (in ne izkušnja) ima svoj namen; ustvarjena je zato, da bi lahko izkusili resničnost enosti. Le ko smo zunaj neke stvarnosti, jo lahko izkusimo. Ko smo del celote, sami sebe ne moremo izkusiti kot celoto, ker ni nič drugega. Če ne veste, kaj je mrzlo, ne morete spoznati vročine.

In ker se je iluzija ločenosti, kot vse prejšnje, izkazala za nelogično, si je bilo treba izmisliti nov izgovor, ki bi opravičeval njeno veljavnost. 


  

Iluzija pomanjkanja (4)

Iluzija ločenosti nas je napeljala k zamisli, da »ničesar ni dovolj«. Ko je bilo le eno in smo vedeli, da smo mi to eno, se vprašanje pomanjkanja ni nikoli pojavilo, saj je to eno zadostno samo po sebi. Ko pa smo se odločili, da obstaja več kot le eno, se nam je zazdelo, da ni dovolj nečesa drugega. Če nečesa ni dovolj, se pojavi pomanjkanje.

Zaradi občutka pomanjkanja si poskušamo podrediti življenje, da bi ga bolj osmislili, saj imamo občutek, da nam primanjkuje vsega, celo življenja. Podrejamo si naravo in skušamo iz nje iztisniti čim več, ne zavedajoč se, da jo s tem spreminjamo tako, da nas ne bo mogla več podpirati. Življenje, za katerega smo do spoznanja svoje ločenosti mislili, da je večno, se zdi, kakor da ima zdaj začetek in konec.

To je iluzija pomanjkanja na najvišji ravni. Pred ločitvijo se nikoli nismo spraševali o preživetju, saj smo bili del enega, ki je večen. Z ločitvijo od večnega pa smo postali ne-večni oz. smrtni. Začeli smo celo razmišljati, da je razlog našega druženja z drugim spolom v zagotovitvi preživetja vrste. Nehali smo se zavedati dejstva, da smo v parih v odgovor na edini resnični nagon, ki je – ljubezen. Izumili smo nagon po preživetju, ki je temeljil na zamisli, da morda ne bomo preživeli. Ta zamisel je seveda napačna, saj imamo življenje zagotovljeno na veke vekov. V mnogih fizičnih telesih.

Ker so vse snovi v našem omejenem svetu v omejenih količinah, moramo tekmovati zanje. Zavoljo tega prepričanja pa uničujemo svoj planet in sami sebe. Uničujemo se celo v svojih tekmovanjih za Boga, ki jim pravimo vere, kajti tudi Boga ni dovolj. Treba je bilo poiskati več bogov (oz. religij), da bi vsi lahko prišli do primernega Boga.

Zamisel, da ničesar ni dovolj, je vodila ne le v tekmovalnost, temveč še vse kaj hujšega – v represije, nasilje, zatiranje in množično depresijo. Vse to se poraja iz zamisli, da obstaja pomanjkanje, saj bi zadostnost vse to razrešila.

Toda, če vsega preprosto ni dovolj, zakaj pa potem nekateri posamezniki lahko dobijo dovolj? Očitno se je v tej iluziji skrivala napaka. Treba jo je bilo popraviti, razložiti napako z novo, peto iluzijo: zahteve obstajajo.


 

Iluzija zahteve (5)

Ta iluzija ni nič drugega kot drugačna razlaga iluzije potrebe. Če ničesar ni dovolj, potem za to, da bi nekaj dobili, očitno obstajajo zahteve. Nekaj boste dobili le, če boste storili vse, kar je potrebno, da bi tisto dobili. Celo Bog nekaj zahteva od vas, da bi si prislužili nebesa.

Iluzija, da je treba zadostiti določenim zahtevam, če želimo priti do tistega, česar nimamo dovolj, vključno z božjo ljubeznijo, se je izkazal za eno najpomembnejših odločitev, kar jih je človeštvo kdajkoli sprejelo. Udejanila se je v celi vrsti pravil in določil, napotkov in postopkov, božjih in človeških zakonov, za katere verjamemo, da jim moramo slediti.

Stvari, ki jih moramo početi, je brez števila. Primeri:

Bodi priden in ubogljiv otrok! Študiraj, da si boš pridobil poklic! Poroči se in imej otroke! Trudi se za srečo drugih! Ne ugovarjaj šefu…

So pa tudi drugačne zahteve: Ne uživaj v seksu! Ne imej istospolnega partnerja! Veruj v pravega Boga! Sprejmi zakramente in hodi k maši, da boš prišel v nebesa!

Nobene od teh zahtev ni navdihnil Bog. Izmislili smo si jih ljudje.

In zdaj se postavlja vprašanje: kako bomo pa vedeli, da je bilo vse skupaj vredno truda? Na kakšen način bomo izvedeli, da smo zadostili zahtevam? Nas bo pohvalil Bog?

Tudi, če ne izpolnimo zahtev, preživimo. V peti iluziji se je očitno skrivala napaka. Iluzija o zahtevah bi se izkazala za lažno, razen če jo popravimo z novo iluzijo, da obstaja sodba.



Iluzija sodbe (6)

Če obstajajo zahteve, potem mora obstajati tudi nekdo, ki razsodi, ali je zahtevam zadoščeno. To pa je sodnik.

Zelo dolgo smo ljudje menili (ali še zdaj?), da moramo nekaj početi, če hočemo Bogu ugajati in da neuspeh prinaša hude posledice. Bogove je treba zadovoljiti in ti bodo potem presodili. Žrtvovanja in rituali so se množili okrog tega prepričanja z namenom, da bi pomirili bogove. Hude naravne dogodke in nesreče so ljudje tolmačili kot božjo jezo, ker jih niso zadovoljili.

Danes za večino obstaja le en zlovoljen Bog, ki ga je treba zadovoljiti. To še vedno govori večina teologij na planetu. Toda nekatere vere trdijo, da Božjim zahtevam nikakor ni mogoče zadostiti, saj obstaja madež, ki ga ni mogoče popraviti in odplačati, niti z dobrimi deli ne. Nekateri so pač napačne vere ali napačnega spola. To se hitro da razširiti tudi na »napačno« narodnost, sosedstvo, politično prepričanje, spolno usmerjenost  ali kako drugo »napačnost«.

 S takšnim početjem se »ljudje gredo Boga«. Zahtevajo popolnost od tistih, ki so jih sami imenovali nepopolne. Najprej to storijo samemu sebi, potem pa to storijo drugim. Starši zahtevajo popolnost od otrok, otroci jo zahtevajo od staršev. Vlade zahtevajo popolnost od državljanov, državljani pa od vlad. Cerkve od vernikov, verniki od Cerkve…

Ujeli smo se v lastno izmišljotino in sodimo vse povprek, nemočni, da bi se razbremenili sodb, ki smo jih naložili drug drugemu in sodb, za katere verjamemo, da nam jih je naložil Bog.

Toda, ali je preprosto opažanje dejanskosti v resnici sodba, ki zahteva, da se ji zadosti? Kaj pa, če kdo ne izpolni zahtev – se bo podrl svet? V zamisli o sodbi se je očitno skrivala pomanjkljivost, ki jo je bilo treba odpraviti. 



Iluzija obsodbe (7)

Nekomu se sodi zato, da se ugotovi, ali bo deležen nagrade, ker je zadostil zahtevam. Po izgonu iz raja je bila smrt kazen za nezadostitev zahtevam. Namen smrti je bil kaznovanje za nezadostitev zahtevam, saj bi brez smrti obstajalo le to, kar je zmeraj bilo – večno življenje.

Smrt in življenje se izključujeta. Kar je živo, ima tako kot Bog, večno življenje. Če bi Smrt obstajala, bi to pomenilo, da umre tudi Bog. To pa ni mogoče.

Ali obstaja karkoli, kar ni Bog? Če verjamete v tisto, potem verjamete tudi v smrt, hudiča in še marsikaj drugega.

Če verjamete, da je Bog energija življenja samega in da ta energija nikoli ne umre temveč le spreminja svojo obliko, in da ta božanska energija ni le v vsem, marveč je vse – da je energija, ki oblikuje tisto, kar je zavzelo obliko – potem je potreben le še majhen korak do spoznanja, da smrt ne obstaja. Vse kar vidimo, je Bog. V različnih pojavnostih.

Toda tudi ta iluzija je imela šibko točko. Če je Bog ljubezen, kako lahko obstaja obsodba? Treba je bilo popraviti napako. Z novo iluzijo. 


 

Iluzija pogojnosti (8)

Da bi bila sodba upravičena, mora obstajati nekaj, česar ne razumemo o ljubezni. Obstaja pogojnost. Božja ljubezen nas lahko zaobide. Ljubezen je pogojna – izpolniti moramo zahteve.

Toda Bog je to, kar je življenje. Ljubezen je to, kar je Bog. Življenje je, tako kot Bog, neumrljivo. Bog ne potrebuje pogojev. In tudi Božja ljubezen ni pogojna. Pogojna ljubezen je navidezno nasprotje. Eno izključuje drugo. Izkušnja pogojenosti in izkušnja ljubezni ne moreta obstajati v istem času na istem mestu. Naša zamisel, da lahko, nas zato uničuje. Naša civilizacija se je odločila, da bo živela v osmi iluziji na zelo visoki ravni. Zato ji grozi izumrtje. Izumrtje pa ne more groziti vam, če se zavedate svoje neumrljivosti, saj ste vendar življenje samo.

Vere pa so poleg zahtev razlagale tudi to, kako si pridobiti božjo ljubezen tudi v primeru, če nismo zadostili zahtevam. Tako so se porodile misli o odpuščanju in o odrešitvi. Bile so pogoji ljubezni. Naš Bog je govoril: ljubil vas bom, če…

Če bi se zavedali, da vsaka vera razlaga odrešitev drugače, bi ugotovili, da je v tej razlagi napaka. Tudi pogoje za Božjo ljubezen razlaga vsaka od religij drugače. Katera religija ima potem takem prav? Naša, kajpak, in vse druge religije se motijo. Ali res? V zamisli o pogojnosti se je očitno skrivala napaka. Treba jo je bilo popraviti. Z novo, deveto iluzijo.


 

Iluzija večvrednosti (9)

 Prišli smo do neizogibnega zaključka: tistim, ki so poznali pogoje, se je bolje godilo kot tistim, ki jih niso. Kmalu je prišlo do spoznanja, da so tisti, ki vedo in se jim zato bolje godi, »boljši«. Tako je vzniknila misel o večvrednosti.

Poznavanje pogojev je dalo nekaterim pravico, da se ne zmenijo za druge. Njihova večvrednost v skrajni konsekvenci lahko pelje tako daleč, da uničijo druge, ki niso po njihovi meri.

Poznavanju pogojev v življenja rečemo znanost. Več velja tisti, ki zna bolje izkoristiti »pogoje«; tisti, ki si pridobi izobrazbo, vpliv, ugled, moč. Večvreden je tisti, ki zmaga. Ali pa tisti, ki je močnejši. Tako smo razglasili, da so moški več vredni od žensk. Nekateri ljudje trdijo, da so več vredni od drugih narodov. Ali so kristjani več vredni od muslimanov? Ali Židov?

Ljudje mislimo, da smo več vredni od narave in si jo poskušamo podrediti, s tem pa jo uničujemo.

Zamisel o večvrednosti je najbolj nalezljiva zamisel, kar se jih je kdajkoli pojavilo med ljudmi. Lahko namreč spremeni srce v kamen, toplino v hlad, »ja« v »ne« v enem samem drobnem hipu. Zadošča na primer en sam stavek s prižnice.

Toda večvrednost ne obstaja. Vsi smo eno in isto: življenje. Namen devete iluzije je – tako kot pri vseh ostalih – spoznati, da ni resnična.

Zakaj ravno takrat, ko si domišljamo, da smo najboljši, ravnamo najslabše? Zakaj se takrat, ko smo večvredni, obnašamo najbolj nizkotno? V zamisli o večvrednosti se je očitno skrivala napaka. Treba jo je bilo popraviti. Z novo, deseto iluzijo. 


 

Iluzija neznanja (10)

S kopičenjem iluzij je postajalo življenje vedno bolj zapleteno. Postavljali smo si vse več vprašanj, na katera ni bilo odgovora. Če je to tako, zakaj pa potem ni tisto drugače? Tako so  učenjaki skomignili z rameni in rekli: »Ne vemo«, in dodali »in ne vemo, ali je sploh mogoče izvedeti.« Tako se je porodila misel o nevednosti.

Bila je tako vsestransko uporabna, da se je bliskovito razširila in postala končni odgovor.

»Ne vemo« je postalo »ni nam dano vedeti«, to se je spremenilo v »ni vam treba vedeti«, in naposled v »to, česar ne veste, vam ne more škodovati«. Zanimiva metamorfoza!

To je vere in vlade pooblastilo, da so lahko izjavile vse, kar so same hotele, in delovale tako, kakor jim je bilo drago, ne da bi jim bilo treba pred komerkoli odgovarjati.

»Obstajajo skrivnosti vesolja, za katere Bog noče, da bi jih spoznali«. Nevednost je postala zaželena lastnost, v veri in v politiki. Pravzaprav je postal to vzorec obnašanja.

Da ničesar ne vemo, je iluzija. A kako bi lahko spoznali, da vse vemo, če bi nikoli ne bilo izkušnje o tem, da obstaja tudi nevednost?

Vse znanje nam je dosegljivo, ko se zavemo, da imamo dostop do kozmične modrosti in da smo eno s tistim, ki je zasnoval vse, kar je. Kajti od njega nismo ločeni.   


 

Iz začaranega kroga

Zaradi navedenih desetih iluzij je človek v težavah. Dokler tega ne dojame, se vrti v začaranem krogu.

Tudi kulture vzhoda in mnoge druge kulture in tradicije imajo zgodbe, od katerih večina temelji na nekaj ali pa vseh desetih iluzijah. Poleg navedenih desetih ostaja še na stotine drugih iluzij, ki so izpeljane iz omenjenih desetih. Vsak dan si jih izmislimo na stotine. 

Današnji čas je zelo naklonjen hitremu spiritualnemu napredku človeštva. Pravzaprav je zdaj že marsikdo zrel, da napreduje v svoji miselnosti in se pridruži »prebujenim«. Ti pa bodo pomagali buditi preostale. Kajti namen Stvarnika ni, da bi tavali v nevednosti, temveč naposled spoznali, kdo in kaj smo.

Povzeto po /5/ Neale Donald Walsch: Druženje z Bogom