(Tomaž:) Hoj, stari!
Sem mislil, da se ne bova tako hitro videla.
(starec:) Pozdravljen, mladi mož. Jaz sem
tukaj vsak dan. Vesel sem, da se zopet vidiva. Danes se mi zdiš nekoliko slabe
volje.
Jasno, da
nisem dobre. Barabe so podažili bencin. Spet bo šlo kup keša v nič. To je višek
svinjarije!
Meni pa se zdi bencin še vedno
prepoceni.
Kaj?
Prepoceni? Se ti je utrgalo ali kaj? Se zavedaš, kaj govoriš? Cene bencina se
odrazijo v vseh izdelkih, saj je povsod kaj transporta. Zdaj lahko samo čakamo,
kdaj bodo poskočile še vse ostale cene. Ti pa …
Lahko ti povem vsaj tri tehtne
razloge, zakaj bi bilo dobro, da bi bil bencin dražji.
A res! Me
prav zanima!
No poglejva. Kot veš, je problem
transporta eden najbolj perečih svetovnih problemov. Odraža se v onesnaženju in
segrevanju ozračja, pretiranih izpustih, kopnenju zalog fosilnih goriv,
uničevanju okolja zaradi vse kompleksnejše prometne infrastrukture, vse večji
izgubi časa in živcev zaradi prometnih infarktov, da omenim le glavne probleme.
Če bi bil bencin dražji, bi prometni ministri začeli razmišljati drugače.
Namesto da vzpodbujajo rast prometa in gradijo vse več cest ter povzročajo vse
večje onesnaženje, bi ukrepali v smislu zmanjševanja prometa, omejevanja
onesnaženja, varčevanja z gorivi. Tako pa njihove rešitve probleme le
zamaskirajo, da se čez čas pokažejo še v večjem obsegu.
A tako! In
raja naj nosi vse večje breme, dokler se ministrom ne zabliska? Kaj pa če se
jim kljub temu ne zabliska?
Zabliskalo bi se jim, in verjetno ne
prav pozno, če bi jih k temu prisililo nezadovoljstvo prebivalstva, ki bi ne odobravalo
več sedanjih rešitev. A poslušaj drugi razlog. Če bi bil bencin dražji, bi se
pokazalo veliko več interesa za razvoj
varčnejših, alternativnih pogonov. Tako bi bencin zamenjali s plinom, vodikom,
elektriko ali še čem, kar bi drastično zmanjšalo onesnaževanje in porabo
energije. En del problemov bi tako začeli reševati. Še vedno pa bi ostal
problem naraščanja prometa in transporta.
Hm, sliši
se vzpodbudno. A razvoj varčnejših motorjev lahko traja še precej let. Kdo bo
čakal toliko časa?
Izumi za nove, varčne in cenejše
motorje so varno deponirani v sefih. Na svetlo ne pridejo, dokler se naftnim
mogotcem in lastnikom avtomobilskih koncernov ne bo zdelo, da so dovolj
iztržili iz obstoječe tehnologije. Nihče se noče odpovedati sedanjim bajnim
zaslužkom na račun velike porabe goriv. A če bi bil pritisk javnosti dovolj
velik in bi se angažirali zadostni razvojni potenciali, bi se okoliščine lahko
hitro spremenile.
Jasno, zdaj
nekdo fino služi na račun folka, ki ne pozna ozadja štorije. In kakšen je
tretji razlog?
Tretja posledica dragega bencina pa
bi bila tale: ljudje bi začeli razmišljati tudi o strukturi cene naftnih
derivatov. Hitro bi ugotovili, da največjega dobička ne pobere proizvajalec,
temveč nekdo drug. Rafinerije imajo od vsega cenovnega prirastka razmeroma
malo. Pomembni so tisti, ki stojijo v ozadju in jih ni nikjer videti. Ti
nadzorujejo tudi naftne lobije. Če jim preprosta računica pokaže, da z vojnim
incidentom, katerega netenje te stane nekaj drobiža, omogočiš zvišanje cen
nafte, ki vrže milijarde, si privoščijo takšne avanture. Krivce bodo ljudje
tako in tako iskali drugje – med verskimi fanatiki in skrajneži, ki pa so le
instrumenti v njihovih rokah.
Hej, tole
so pa težke besede! Praviš, da je vse skupaj inscenirano, da nekateri mastno
zaslužijo?
Vse skupaj je le preposta politika.
Politika ne pozna čustev in se ravna le po logiki kapitala. Kapital je najenostavneje
pridobiti na račun lahkovernosti ljudi, ki jih je preprosto zapeljati v
podleganje mikavnim idejam. Saj poznaš izrek: deli in vladaj? To je zelo star
recept, ki se še vedno obnese. Cene nafte postopoma višajo in držijo ravno tako
visoko, da še ne pride do izbruha revolta. Zavedajo se, kaj bi se zgodilo, če
bi presegli določen prag.
Cool! In
kaj bi storila raja, ko bi jim bilo tole jasno?
Lahko bi storili marsikaj. Pogoj je,
da bi nastopili dovolj enotno, sicer bi lahko prišlo celo do nasprotnega učinka.
Lahko bi zahtevali od naftnih družb, da zagotovijo transparentnost poslovanja
in zmanjšajo dobičke. Lahko bi naftni industriji naprtili nadzor, ki bi
pripeljal do primernega reguliranja naftne industrije v duhu trajnostnega
razvoja in racionalizacije na vseh nivojih. In lahko bi postali pozorni na
dogajanja na svetovnih kriznih žariščih, s čimer bi razkrinkali plačane
provokatorje in politiko hujskanja, ki je kulisa za nečedne posle. Preprečili
bi dogodke, ki so voda na mlin zaslužkarjem – ne le naftnim temveč tudi
orožarskim.
Stari, tole
si pa dobro natresel! Kaj naj ti vse to verjamem?
Ni potrebno. Razmisli o vsem tem in
se vprašaj, kako bi ravnal ti, če bi imel vse vzvode za vodenje množic v svojih
rokah in bi te vodil en sam cilj. Pri tem moraš seveda izključiti čustva.
Ostal sem
brez besed. V tem, kar govoriš, je nekaj soli. In ti, ki vse to veš, zakaj nič
ne storiš, da bi preprečil tole svinjarijo?
Ni res, kar praviš. Saj sem povedal
tebi, ali ne? Mladi ste tisti, ki boste lahko kaj storili. Starim ne ostane več
veliko akcije. Bolj čvekanje.
