Kako sta dva Janeza (predsednik republike in predsednik vlade) osupnila svet

Nekaj mesecev pred dejansko »eksplozijo«
aktivnosti našega predsednika republike Drnovška je nastal humorističen zapis o
tem, kako se je ta, skupaj s predsednikom vlade, lotil perečih svetovnih
problemov. Neobjavljeni članek, predviden za objavo v Sobotni prilogi 25.5.2005,
Avtor Zoran Železnikar 

 

Da mora biti v zraku nekaj posebnega, je enemu najbolj priljubljenih slovenskih politikov postalo jasno potem, ko periodične bolečine v njegovem desnem komolcu niso in niso hotele popustiti. Iz izkušnje je vedel, da so te bolečine nekakšen notranji izraz nuje, da stori odločilen korak naprej. Resnica je bila, da je s svojim taktičnim umikom iz aktivne visoke politike, ko je iz vročega fotelja predsednika vlade presedlal v udobnejši naslanjač predsednika republike, prekinil več kot desetletno prakso zelo aktivnega odločanja o vseh količkaj pomembnih problemih v državi.

Kdo ve, ali se mu je stožilo po veličastnem občutku moči in slave, ki ju je bil deležen kot prvi mož vlade ali pa se je v njem oglasil notranji glas, rekoč, da kot izkušen politik vendarle še ni povedal vsega, kar ga tišči – dejstvo je, da se je tistega dne odločil, da bo mnogo odločneje zakoračil na diplomatski parket, kot bi pričakovali njegovi rojaki.

V svojem razmišljanju, kam usmeriti prve nove odločne korake v svoji novi karieri, je predsednik Janez ugotovil, da mu po zglede ni potrebno daleč. Dovolj je bilo, da se je spomnil svetlih časov nekdanje skupne države Jugoslavije in njenega predsednika Josipa, ki je z modrim ravnanjem in odmevnimi političnimi potezami v svojem projektu »gibanje neuvrščenih«, s katerim je pridobil države tretjega sveta, uspel svoj ugled kot tudi renome države, ki jo je zastopal, dvigniti na zavidljivo raven. Kdo ve, kako bi se zgodba o neuvrščenih še razpletala, ko bi Josipa bolezen in starost ne izločili iz svetovne diplomacije. Če pa bi bil dvajset ali trideset let mlajši…

Možnosti in vpliv današnjega predsednika države seveda nikakor niso primerljive z možnostmi komunističnega diktatorja Josipovega kova, pa vendar ni kazalo kar takoj vreči puške v koruzo. Kot predsednik republike si je predsednik Janez seveda lahko privoščil obiske drugih državnikov po svetu, ki jih je moč izkoristiti tudi za kaj več kot le ohranjanje dobrih stikov. Svojo novo politično pot je sklenil trasirati zelo nevsiljivo in previdno.

Priložnost se je nakazovala kar sama od sebe: razširjena Evropska skupnost se je spopadala s kopico konstitutivnih problemov, vključno z razhajanji glede ustave. Zaradi odsotnosti primerne ideološke podstati prave kohezije ni bilo, ekonomsko lepilo pa članic ni dovolj trdno povezovalo, da bi nova unija lahko upala na premočrtno in neproblematično prihodnost. Očitno je bilo, da Evropi manjka karizmatična osebnost s pravo vizijo, aktivacijskimi in lobističnimi sposobnostmi in ugledom; tak voditelj bi lahko zgradil močno Evropo na trdnih humanističnih in etičnih temeljih. Razen deklarativnega zavzemanja za stare civilizacijske vrednote noben od voditeljev še ni storil ničesar, da bi te mogle prodreti v zavest in prakso evropskih državljanov, ob tem pa ti doživljajo rop tistih socialnih pridobitev, ki so si jih mukoma pridobili.

Predsednik Janez se je zavedal, da je s pravim pristopom moč marsikaj narediti. Nedvomno je imel marsikatero od potrebnih vrlin: ugled priznanega diplomata, kopico prijateljskih odnosov s svetovnimi voditelji, dobre pogajalske sposobnosti ter veščino krmarjenja med nasprotujočimi strankarskimi interesi v narodu, ki je pregovorno razcepljen; življenjsko modrost, obarvano s filozofskimi prvinami, ki mu je pomagala premagati težko bolezen…

Svoje novo poslanstvo je začel uresničevati z navidez rutinskimi obiski voditeljev v skandinavskih državah, ki slove po svojih dobrih družbenih rešitvah na področju sociale. V tvornih dialogih s posameznimi predsedniki, ki so si bili edini, da je skrajni čas za razrešitev nakopičenih civilizacijskih zagonetk, se je postopoma formiralo nekakšno intelektualno jedro za snovanje primernejših konceptualnih rešitev za pravičnejši, kooperativnejši in v prihodnost odprt svet. Soglašali so, da je Evropa zaradi svojih bogatih zgodovinskih izkušenj sposobna ponuditi svetu alternativo.

Skupina je imela kaj premlevati: socialni mehanizmi so doslej v Evropi nekako delovali za ceno večanja števila brezposelnih, a doklej? S padajočo nataliteto pogojen osip prebivalstva ter neogibno naraščanje števila starostnikov vodi v vse hujše zaostrovanje socialnih problemov. Dodatne težave prinaša globalizacijski bumerang; uvoz poceni blaga iz Kitajske in držav s ceneno delovno silo vodi v množično izgubo delovnih mest na zahodu. Kapitalizmu, ki je po padcu komunizma ostal brez konkurence, je padel v roke lahek globalizacijski plen; pohlep lahko nebrzdano raste in ustvarja vse globlji prepad med skupino bajno bogatih in milijoni v globalizacijskem valu izžetih brezpravnih množic. Ob usihanju nadzornih funkcij držav, ki si kapital prizadevajo zadržati za ceno redukcije socialnih korektivov, je jasno, da se takšen galop ne more dobro končati. Evropska unija mora pravno omejiti pohlep, saj jo bo sicer nenadzorovana konkurenca pokopala hitreje kot ZDA. Ob skrbni analizi dejstev in pregledu možnih scenarijev je krogu osveščenih predsednikov na čelu s predsednikom Janezom, postalo jasno: Evropa ima iz zagate en sam izhod – boj za socialno pravičnost, ne le znotraj svoje federacije temveč v svetovnem merilu!

V nadaljevanju svojih obiskov v ostalih državah Evropske unije je predsednik Janez krog somišljenikov, ki so tudi tvorno podpirali nove koncepte, še nekoliko razširil, pri nekaterih vzhodnih voditeljih pa mu ni uspelo več kot vzbuditi nekaj pozornosti. »Tudi to je bolje kot nič«, si je dejal in se naposled napotil k predsedniku unije Barrosu. Ta sprva ni bil nič kaj dovzeten za drzen program Janeza, ki ga je sedaj podpiralo že precej diplomatov, po temeljitem premisleku in predstavitvi zgovornih analiz s strani vidnih predstavnikov evropske birokracije pa mu je postalo jasno, da uspešne alternative v resnici ni. Evropa mora stopiti na radikalno novo pot ali pa se bo s svojimi problemi zaprla sama vase in pričela razpadati. Tako je g. Barroso na pobudo omenjenega kroga formiral »svet modrih«, svetovalno telo, ki se je nemudoma lotilo svežnja izpostavljenih civilizacijskih problemov, ki sodijo v zvrst problemov »trajnostnega razvoja«. V svet so povabili vrsto svetovnih mislecev vseh narodnosti, filozofe, sociologe, gospodarstvenike, ekonomiste, umetnike in literate in tako zagotovili bogat kapital idej in izkušenj. Lotili so se idejne zasnove novega mednarodnega pravnega in socialnega reda, v katerem bi kapitalizem prisilili delovati bolj človeško, se pravi – bolj po meri družbe in manj po meri kapitala.

Po seriji Janezovih osebnih obiskov državnikov je nalogo prevzela »Evropska delegacija za trajnostni razvoj«; obiskala je vse države sveta, ki imajo pomembnejši vpliv na svetovno politiko. Eden prvih obiskov je bil na Kitajskem. Evropska delegacija je kitajski vladi razložila, da je ta država raj globalnega kapitalizma. V njej vzporedno živijo trije svetovi: kapitalistični razred kot smetana najbolj divjega kapitalizma, ki živi v bajnem izobilju. Ob njem je svet partije, ki se še vedno drži samosvoje komunistično-socialistične poti, ob tem pa divje kapitalizira lastno državo. Na družbenem dnu pa so desetine milijonov brezpravnih, najceneje plačanih delavcev, katerih izkoriščanje, pogoji dela in odsotnost vsakršnih socialnih pravic so v nebo vpijoči. Evropska delegacija je kitajski vladi predložila predlog socialnih reform, ki bi omogočile nekonflikten, z ostalim svetom združljiv razvoj kitajskega gospodarstva. V primeru zavrnitve predloga uveljavitve socialne države bi Kitajska morala računati z resnimi posledicami. Predlog so kitajski voditelji gladko zavrnili. Po nekaj dneh so iz diplomatskih krogov sporočili, da bo Kitajska poiskala lastne socialne rešitve, ki bodo v skladu z naprednimi socialistični ideali in usklajeni s kitajsko specifiko. Najverjetneje bi se zatem obljubljeni cilj odmaknil v nedoločljivo prihodnost, toda nekaj tednov kasneje je Kitajsko zajel val masovnih demonstracij in stavk, ki mu ni bilo videti konca. Nevzdržnemu pritisku množic se je vlada naposled morala ukloniti ali pa bi bila zrušena; ustanovljeni so bili sindikati po zahodnem vzoru, določena je bila zajamčena najnižja plača mezdnim delavcem, z zagotovitvijo nujnih socialnih pravic vred. Selitev proizvodnje zahodnih tovarn na Kitajsko se je zmanjšala na primerno raven, gospodarska menjava z ostalim svetom pa se je ustalila na solidni ravni.

To je bil velik triumf evropske diplomacije, ki je odmeval po vsem svetu. Dogodek so primerjali s padcem berlinskega zidu ali demontažo kapitalizma. Nastali so pogoji za uveljavljanje pravičnejše socialne politike povsod po svetu, tudi v nerazvitih državah, ki jih je zajel neustavljiv val delavskega navdušenja. Predlagani so bili mehanizmi, ki so kapitalizmu preprečevali ropanje brezpravnih množic in zagotovili delavstvu določeno mero nadzora nad kapitalom.

Vse to dogajanje, ki je zaposlilo diplomacijo številnih držav, je naletelo na zelo močan odmev tudi v evropski in svetovni javnosti. Kajpak kapitalistični mogotci niso križemrok gledali, kako jim »težko prigarani pridelek napadajo škodljivci«. Z močnimi pritiski na predstavnike vlad gospodarsko močnejših držav in z neprikritimi grožnjami so poskušali izmakniti ost sprememb in preprečiti uveljavljanje zahtev, toda razburkana javnost je naposled opravila svoje. Informatizacija se je izkazala v vsem svojem sijaju. Pričelo se je s pritajenim valom navdušenja in evforije, porojenim v nestrpnem pričakovanju slehernega državljana Evrope, da bodo politiki in filozofi naposled vendarle našli prave civilizacijske rešitve in bo logiko »človek v službi kapitala« naposled zamenjala logika – »kapital v službi človeku«. To pa je evropski skupnosti zagotovilo nepredstavljiv val optimizma, navdušenja, motivacije in idej, ki so sprožile pozitivne premike na vseh področjih. Demonstracijam navdušencev, ki so zahtevali takojšnje kultiviranja kapitalizma, ni bilo para v svetovni zgodovini. Prebudili so se vsi tisti potenciali, ki so bili dotlej odrinjeni spričo svoje neprofitabilnosti, in sprožili ustvarjalne izbruhe, pravo novo renesanso v umetnosti, literaturi, humanistiki, etiki, glasbi, pa tudi v znanosti in tehnologiji. Migracijski tok ljudi in strokovnjakov, ki je bil dotlej usmerjen iz Evrope v Ameriko, se je pričel obračati. Evropa je nenadoma postala tisto, kar je bila nekoč Amerika: obljubljena dežela enakih možnosti za vse. Postala je magnet za vse tiste, ki so hrepeneli po srečni in pravični prihodnosti. In nenadoma se je pričelo dogajati tisto, kar nihče od snovalcev ni pričakoval: nataliteta v državah, ki so se desetletja spopadale z usihanjem prebivalstva, je pričela opazno naraščati!

Evropska delegacija za trajnostni razvoj se je v ZDA napotila šele v enem svojih zadnjih obiskov. Ne po naključju. Če je Evropska zveza doslej nastopala le kot bleda senca močnejše sestre Amerike, zdaj ni bilo več tako. Tokrat se je pojavila ne le v vlogi moralne in ideološke avtoritete temveč tudi nevarne gospodarske tekmice s svetovnim ugledom. Predsednik Bush kar ni mogel prenehati s komplimenti na račun njenih zaslug, predvsem v zvezi s socializacijo Kitajske. Predsednik Janez pa ga je potegnil na stran in mu potihem dejal: »Dragi George, nekaj let že uživaš ugled pri naftnih lobijih, ki so te lansirali v politično orbito. Čas je, da te kot pravega voditelja priznajo ne le vsi Američani, temveč tudi preostali svet. Napraviti moraš le majhen miselni preskok. Ne zasleduj več le ozkih interesov ZDA temveč imej v mislih interes celotnega sveta! Ponudi svetu resnično svobodo, o kateri ves čas tako zavzeto govoriš in ustvari pogoje, da države same razrešijo svoje probleme, kajti tvoje rešitve vodijo na stranpota. In zgodil se bo čudež: ves svet bo pričel delati zate! Kitajska in Evropa sta stopili na novo, optimistično pot. Proti njima Amerika nima nobenih priložnosti! Z islamskim svetom se ne moreš igrati! Kratkovidna militaristična politika, kakršno vodiš, te bo z ekspresnim vlakom poslala v ropotarnico zgodovine!«

Ko je Bush sprevidel, da nima kaj izgubiti a lahko veliko pridobi, se ni dolgo upiral. Napovedal je postopen a popoln umik iz Iraka, drastično zmanjšanje državnega primanjkljaja ter financiranje številnih programov, usmerjenih v trajnostni razvoj. Na račun zmanjšanja sredstev vojaškega proračuna se je obvezal pri kongresu izposlovati bistveno povečanje pomoči revnim, podporo razvoju alternativnih energetskih virov in socialnim programom.

Islamski svet si je vidno oddahnil. Napetosti na bližnjem vzhodu so se pomirile, ko je Izrael izgubil močno podporo ZDA. Nafta se je pocenila – ob umirjanju porabe ni bilo več takšnega prerivanja okrog petrolejskih vrelcev. Brezposelnost je občutno padla, saj se je ob valu optimizma in večjem zaupanju v svetlo prihodnost okrepila gospodarska rast v večini držav sveta. Pričel se je celo porajati dialog med različnimi verstvi sveta. Damoklejev meč tretje svetovne vojne, ki je vse dotlej kot grozeča senca visel nad človeštvom, je omahnil kot izpraznjen balon.

V omenjanju zaslug za novo renesanso Evrope in vse posledično pozitivno dogajanje v svetu ime predsednika Janeza seveda ni ostalo v senci, saj je bil ne le začetnik, temveč tudi eden najbolj modrih in uspešnih propagandistov novih idej, zato se je Evropske delegacije za trajnostni razvoj prijelo ime »Janezova komisija«. Ob tem je postajalo tudi ime dežele, od koder je prihajal, vse bolj poznano.

Ko so predsednika Janeza kasneje vprašali, kako mu je uspelo lansirati projekt tako odločilnega pomena za svet, je po svoji navadi skromno odvrnil: »To ni bilo nič v primerjavi s pogajanji s Hrvati za Piranski zaliv!«

Kajpak boste zdaj vprašali, kje v tej zgodbi vendar tiči drugi Janez. Seveda ste uganili, da gre za našega politika Janeza, ki je ministrski predsednik. Brez oklevanja je treba povedati, da bi bil načrt predsednika Janeza težko uresničljiv, ko bi mu prvi minister Janez na stal ves čas ob strani. Slednjemu je bila ideja še posebej všeč, saj je šlo za zahteven projekt, v katerem je lahko postregel s svojimi bogatimi taktičnimi izkušnjami. Ob tem pa je tudi pri notranji politiki ugotovil, da je energijo namesto v burjenje starih duhov mnogo koristneje usmeriti v aktiviranje novih potencialov – tako se mu ni bilo več potrebno ukvarjati s starimi zamerami. Ko mu je postalo jasno, da je politika masovnih menjav funkcionarjev na odgovornih pozicijah znamenje šibkosti, je kadrovsko politiko korigiral: zamenjal je nekaj neprimernih strankarskih kolegov ministrov s kadri iz bivše opozicije, ki so bili bolj izkušeni v zahtevnih nalogah. Tako se je razbremenil in obenem aktiviral za pomembnejše naloge, saj je obilno pomoč potrebovalo zunanjepolitično področje, ki ga je v največji meri vodil sam. V Evropski »Janezovi komisiji« sta namreč pogosto sodelovala oba Janeza, pri čemer so bile izkušnje prvega ministra Janeza za nekatere taktične detajle in politične finese nenadomestljive.

Ko so ameriški tiskovni predstavniki čez čas komentirali, da je k uspehu evropske diplomacije bistveno pripomogel val nezadovoljstva kitajskih množic, ki so z demonstracijami prisilile vlado k sprejemu predlaganih socialnih reform, so prvega ministra Janeza vprašali, kakšna je bila njegova vloga pri vsem tem. Skromno je odgovoril: »Nezadovoljstva kitajske javnosti ni bilo težko zagotoviti; ko smo jih opozorili na problem izbrisanih v Maovi revoluciji, je vse steklo kar samo od sebe«.