(Tomaž:) Hojla stari. Lepo te
je spet videti. V času praznikov se mi je kar stožilo po najinih filozofskih
debatah.
(starec:) Pozdravljen, mladi mož. Tudi tebe je lepo
spet videti. O čem bi se danes pogovarjal – si imel kaj posebnega v mislih?
Šur. Bolj ko se poglabljava v
različne teme, bolj se čudim, kako neverjetna stvar je človekov um, da se lahko
ukvarja s tolikimi stvarmi na toliko načinov. Razmišljal sem o tem, da je
intelekt pravzaprav najpomembnejša stvar, saj brez njega nič ni, prav nič.
Prav imaš. Po idealističnem filozofskem nazoru je vse,
prav vse, kar se dogaja v vesolju, nič drugega kot – splet misli v Kozmičnem
umu, Velikem intelektu. In, ko bova malo pregledala to filozofijo, se boš lahko
odločil, ali je bolj verodostojna kot materialistična, ki marsičesa ne zna
razložiti. A najprej moraš spoznati ključno lastnost razuma (intelekta): razvija
samega sebe in to v smeri, ki jo sam izbere. Nihče drug ga ne more povečevati
ali zmanjševati, niti na ukaz; spreminja se le po lastni volji. Razvoju
intelekta nikoli ni konca, vedno si lahko izmisli še kaj novega. Če pa se
intelekt odloči, da si bo naprtil omejitve, prične usihati, pride do njegove
degradacije.
Okej. Ampak pojdiva na
začetek. Pred pojavom česarkoli je moral obstajati en sam nič (popolnoma nič). Celotno vesolje pa naj bi bilo
ustvarjeno z dogodkom, ki ga astronomi imenujejo Big bang. In kje je tu Veliki
intelekt? Jasno mi je, da nekdo izjemno inteligenten ni ustvaril nekaj tako
izjemnega, kot je življenje, brez namena in brez razloga. Življenje zagotovo
ima namen!
Veliki intelekt naj bi se razvil iz najenostavnejše
zavesti o niču. Iz preproste zavesti o obstoju sta se razvila inteligenca in
intelekt (razum in um) – znotraj sebe in s seboj. Nič drugega ni bilo potrebno,
le namen intelekta, da razmišlja in se razvija; na vsaki stopnji njegovega
razvoja.
In kaj je počel potem?
Predstavljaj si, da si brez telesa, imaš le intelekt
in inteligenco. Katera bi bila tvoja najljubša in najzanimivejša dejavnost, ki
bi jo rad počel v nedogled, večno? Razmišljal bi o sebi!
Lahko najdeš še kake druge bistvene potrebe intelekta?
Kaj pa potreba po občutkih? Tudi
občutki so senzacija v umu.
Prav imaš! Intelekt je na določeni stopnji svojega
razvoja razvil potrebo po določenih senzacijah ki jih imenujemo občutki in
čustva. Vsak napreden intelekt ima potrebo predvsem po naprednih občutkih – kot
je ljubezen. In to seveda velja tudi za Veliki intelekt. Da bi doživljali čustva
pa mora priti do odnosov, ki omogočajo izmenjavo čustev. Ljubezen moramo
izražati in obenem občutiti, da smo ljubljeni. Priti mora torej do medsebojne
izmenjave čustev.
Izmenjave – med kom? Nikogar
drugega ni bilo! Intelekt je bil sam v Niču!
Veliki intelekt si je izmislil sistem, v katerem je
izmenjava ljubezni uresničljiva. Zamislil si je »družbo« – ločene intelekte, zdaj
jih štejemo v milijardah, ki so povsem samostojni in ločeni drug od drugega,
enaki njemu in opremljeni s svobodno voljo. Ljubezen je namreč zahtevna stvar. Izražamo
jo izključno na podlagi svoje svobodne volje. V trenutku, ko ljubezen zahtevamo
ali ji postavljamo kake pogoje, se razbline in spremeni v grenkobo, razočaranje
ali celo poraz. Zato je bila samostojnost in neomejena svoboda izbire –
svobodna volja posameznih ločenih intelektov nujni pogoj pri načrtovanju »sistema
za ljubezen«.
V redu. A če si je Veliki
intelekt želel ljubezni, kako je pripravil posamezne intelekte, da bi ga
ljubili? V čem je trik, če pa imajo svobodno voljo in jih k ničemur ne moreš prisiliti?
Zagotovitev pogojev za razvoj posameznih intelektov je
nujni pogoj za občutenje višjih čustev. Resnično visoka čustva kot ljubezen
lahko pričakujemo pri tistih intelektih, ki so se odločili zadostno razviti. Toda, ali je mogoče zaljubiti se, ne da bi
vedeli, koga ljubimo? Spoznavanje drugega je nujen, ne pa tudi zadosten pogoj.
Potrebno je tudi občudovanje. In glej, Veliki intelekt je ustvaril neomejene možnosti
za čudenje, saj je ustvaril vesolje, in to v več dimenzijah, tako lepo, dovršeno,
veličastno, brezhibno zgrajeno, da nikogar, ki želi opazovati, ne pusti
ravnodušnega. Posamezne intelekte – živa bitja, je glede na razvitost razdelil
na več ravni, tako da je zagotovil neizmerno paleto kompleksnosti različnih zgodb.
Če prav štekam, je torej
celotni univerzum ustvaril zato, da bi vzbudil občudovanje, ki je pogoj za
ljubezen?
Tako nekako. Veliki intelekt je ustvaril potencialno
»inteligentno družbo«, znotraj katere se pretaka ljubezen. Ta družba so posamezni
samostojni intelekti, torej tudi mi, ljudje – ko in če vse to dojamamo in ugotovimo,
kdo v resnici smo. Ko prenehamo zlorabljati naravo in jo prepoznamo kot
manifestacijo Velike inteligence. Obstajata dva razloga za obstoj človeških
bitij: da bi razvili intelekt do skrajnih meja možnega in sposobnost
doživljanja najvišjih čustev, torej ljubezni. Pri tem Veliki intelekt ni
postavil nikakršnih omejitev. Imamo iste pogoje in potenciale kot on sam! Veliki
intelekt v resnici živi v vsakem od nas in doživlja skozi nas tisto, za kar se
odločimo. Tako spoznava sebe na nešteto načinov in v tem je bistvo božanske
igre.
Ha. Zdi se kar prelepo, da bi
lahko bilo res. Kaj smo s svojim omejenim intelektom sposobni dojeti in
razumeti namen in motive kreatorja?
Kakor kdo. Na sedanji stopnji razvoja je razumevanje večine
ljudi omejeno, pa vendar lahko že zdaj zgradimo svoje lastno dojemanje celote,
ki se z našim napredkom izpopolnjuje. Ne pozabi – imamo možnost izbire, naš
intelekt pa možnost razvoja in rasti v smeri namere.
Ful zanimivo, ni kaj. A nekaj
mi pri tej razlagi manjka. Kaj pa fizični univerzum in fizično telo človeka?
Prav nobenega dokaza ni, da je v vesolju res kaj
materialnega. Tako veliki intelekt kot inteligenca sta nematerialna, nista
sestavljena iz atomov. Veliki intelekt ne more imeti kakršnihkoli materialnih
potreb. Osnovni namen je razvoj individualnega intelekta (osebnega razuma –
Stvarnikovega in našega). Gre torej za 100% miselno stvar. Torej je fizični
svet lahko zgolj utvara, kot je fikcija (maya) tudi vse ostalo. O tem so že
davno govorila razvita ljudstva na vzhodu.
Kakšen smisel pa potem sploh ima
fizični, materialni svet?
Življenje v materialnem svetu in v fizičnem telesu in je
najboljša šola in obenem test našega razumevanja namena zavestnega obstoja. Fizično
telo je le začasno orodje, da laže spoznamo, kdo smo. Dobesedno na lastni koži
lahko preverimo, ali zares razumemo življenje in naravo, ki sta le
manifestacija Velikega intelekta. Če od drugega dobimo povratni udarec,
začutimo, da to boli in se odločimo ravnati drugače. Odnosi z drugimi
individualnimi intelekti v okolju materialnega sveta ustvarjajo odlične pogoje
za spoznavo »stvarnosti«. Tu lahko napredujemo hitreje kot v drugih dimenzijah,
kjer povratnega učinka ni.
Kul. Zdaj mi je jasno, zakaj
vsi duhovni učitelji govorijo, da je treba spoznati sebe, če želiš spoznati
vesolje. Saj poznaš tisto: »Kdor ne pozna Sebe, ne pozna ničesar; a kdor se
zares pozna, je pridobil znanje o globinah vesolja«. Če smo individualni
intelekti povsem enaki Stvarnikovemu Velikemu intelektu, potem s spoznavo sebe
spoznaš njega, se pravi Stvarnika! In ko opazuješ fantastične stvaritve v
vesolju, se čudiš modrosti in veličini intelekta, kakršen lahko postane tudi
tvoj. In takrat si ne moreš kaj, da ne bi vzljubil tega tvorca, ki je ustvaril
tudi tebe. Takrat ti nikomur ni treba
ničesar verjeti, kajti vse odgovore najdeš v sebi, v svojem intelektu. Mega.
