Če mislite, da denar služi ljudem, ste v zmoti. Denar je sredstvo za prelivanje bogastva iz plitvih žepov v globoke. Tajkuni niso glavni slabi fantje na 
družbeni sceni. Oni so le žrtve lastnega pohlepa, ki so se pustile zvabiti v past finančnikov in bankirjev.
Vsakdo, ki se zaveda odločilnega vpliva finančnega sistema ne le na gospodarstva in ekonomijo, temveč na celoten utrip našega življenja, ve, da bi sedanje nezavidljivo stanje svetovnega gospodarstva najbolj od vsega spremenila sprememba finančnega sistema: denar mora preiti iz zasebne lastnine (bank, ki so v privatnih rokah) k ljudstvu in delovati v njegov prid; sedaj služi izključno elitam, ki jim je družbeno dobro španska vas.
Enajstega decembra 2009 je italijanski časopis Il Giornale objavil članek z naslovom Provokacija, v katerem opozarja na nelegalnost privatizacije ustvarjanja denarja v centralni banki, ki ni v pristojnosti državljanov. Banka Italije ni banka Italijanov, temveč je zasebna banka, enako kot vse druge centralne banke. Vse te banke so v lasti bogatih in vplivnih delničarjev. Ta izjava sicer po uradnih podatkih ne drži povsem, saj so delničarji Evropske centralne banke same države Evropske unije – vsaj na papirju. Toda uničevalne posledice tega, da novi denar ustvarjajo z dolgom v obliki obrestnega posojila, so neizpodbitno dejstvo, ki ga lahko razume tudi otrok. Evropska centralna banka, katere članice so centralne banke posameznih držav, je edini organ v Evropi, ki lahko izdaja evre. Nato jih posoja bankam z letnimi obrestmi, ki so v času blaginje štiriodstotne, v času krize pa enoodstotne, redko manj.
Za vsakih sto evrov, ki jih dobijo banke od ECB, jih morajo torej vrniti sto in štiri. Obresti se računajo na letni ravni – torej vsako leto na podlagi prejšnjega! Stalna rast je glavna zakonitost tega sistema, pa tudi glavna zakonitost rakastih obolenj. Da je sistem nevzdržen, lepo ilustrira naslednji izračun:
če bi si v letu 1. n. št. izposodil gram zlata, bi pri štirih odstotkih letnih obresti moral čez sto let vrniti deset in pol gramov, čez dvesto let petsto trideset gramov, čez dva tisoč let pa več, kot tehta Zemlja. Še sreča, da cena zlata ostaja stabilna. Ravno zato od tridesetih let prejšnjega stoletja denar nima več zlate podlage, saj lahko le tako številke na bankovcih rastejo v večni inflaciji, ki ji nihče ne upa narediti konca.
Če ste v ZDA leta 1947 kupili avtomobil določenega razreda za osemsto dolarjev, boste danes za enakovreden avtomobil plačali petindvajset tisoč dolarjev – toda preračunano v zlato je cena ostala enaka.
Temeljno poslanstvo centralne banke je ohranjati vrednost in stabilnost valute! Toda pri sedanjem sistemu ustvarjanja denarja je to poslanstvo debela laž, saj so cene obsojene na stalno rast, denar pa na inflacijo in devalvacijo. V takem gospodarskem ogrodju imajo korist le tisti, ki imajo največ denarja, ki so na vrhu piramidnega obrestnega sistema. V zgodovini so si trije ameriški predsedniki upali zakonsko poseči v centralnobančni finančni kartel in vsi trije so bili umorjeni (vzročna povezava je seveda brez dokazov). Obstaja obilo primerov, ki kažejo, da je drezati v ta osir zelo nevarno.
Ekonomsko zasužnjevanje prebivalstva s finančnimi pritiski se uresničuje z vse bolj domišljenimi metodami. Da bi ustvarili novo manevrsko področje zanje, so poskrbeli za t.i. »podnebno krizo«.Taktika reševanja le-te je povsem prilagojena krepljenju finančnih tokov. Iz ogljikovega dioksida so naredili artikel, ki ga bo možno preprodajati v obliki deležev – seveda obdavčenih. Deležev bo iz leta v leto vse manj in bodo vse dražji. S takim pritiskom načrtujejo zmanjšati izpuste ogljikovega dioksida in prisiliti podjetja k okoljsko čistejšim rešitvam. Čeprav kup strokovnjakov dokazuje, da tak sistem ne more dati dobrih rezultatov, je vodilnim pomembno, da so ustvarili novo tržišče, na katerem bo nastajalo na milijone evrov novih davkov, s katerimi bodo polnili svoje blagajne. Vsi drugi glasovi so utišani in odrinjeni na stran.
Večina zagovornikov globalnega segrevanja se ne zaveda, kako so nasedli prepričljivi pravljici, v ozadju katere se skriva ne le bajen posel temveč domišljen mehanizem obvladovanja svetovnih gospodarstev skozi ekološke kvote. Nasprotovanje tezi o globalnem segrevanju je težak posel, saj je dobro plačan propagandni stroj poskrbel za močno dimno zaveso in diskreditacijo drugače mislečih. Če ne bo prevladal razum, bo streznitev zelo huda, kajti posledic ne bomo krepko občutili ne le na denarnicah temveč bodo krepko zarezale v naše človeške svoboščine.
Prirejeno po članku Nare Petroviča S solzami iz Koebenhavna
