V današnjem času vseh mogočih kriz, ki jih je še bolj razgalil finančni kolaps svetovnih razsežnosti, vse glave razmišljajo o istem: kako se izkopati iz njih. Kaj storiti, da bo voz spet krenil v smeri rasti. Odgovor je otročje lahek in obenem silno težak: treba je le najti prave ideje in jih uresničiti. Vse se namreč prične pri idejah. Odsotnost idej pomeni mrtvilo in smrt, nove, obetavne ideja pa pomenijo zagon, gibanje, energijo, življenje. Današnji čas je čas krize idej, čas okostenelega uma. Ker se preveč vrtimo v starih miselnih okvirih, nismo sposobni producirati idej, ki bi odprle nova področja ustvarjalnosti, novo kakovost življenja. S starimi idejami ni mogoče doseči odločilnega premika.
Ali so podjetja, ki jih vodijo prodorni posamezniki in podjetniki z idejami kot npr. Boscarol ali Akrapovič, danes v težavah? Ustvarjalni ljudje znajo potuhtati, kako krizo 
izkoristiti in ponuditi tržišču nove priložnosti za zmanjševanje stroškov, pocenitev proizvodnje, izboljšanje izkoristka strojev in naprav… Bogastvo idej in zaupanje v lastne sposobnosti so garant njihovega obstoja in napredka.
Vzemimo, da bi se na lepem pojavili izumitelji, ki bi javnosti ponudili nekaj revolucionarnih tehnoloških odkritij. Šlo bi seveda za ideje, ki presegajo običajne okvire izumiteljske ustvarjalnosti. V zadnjih letih je veliko govora o raziskavah na področju brezplačne energije (zero point energy). Magnetni motorji, ki črpajo energijo iz magnetnega polja, ki je vsepovsod okoli nas, bi lahko napajali majhne hišne električne generatorje, ki bi preskrbeli naš dom z brezplačno električno energijo… Utopija? Da, dokler razmišljamo v ustaljenih konceptih. In vendar v svetu teče že kopica takšnih naprav, ki pa zaradi varnosti izumiteljev niso prišle v širšo javnost.
Pomislimo, kakšne posledice bi imel izum majhne naprave – katalizatorja, ki bi z minimalnim vložkom energije ločil vodo na vodik in kisik? Vgradili bi ga lahko v sleherni avtomobil in z minimalnimi predelavami (nastavitvami motorja) omogočili zamenjavo pogonskega goriva – bencina – z navadno (lahko celo slano) vodo! Skoraj čez noč bi se odprlo na milijone delovnih mest, saj bi bilo treba predelati stotine milijonov vozil.
Podobne posledice bi imeli tudi številni drugi izumi, na primer:
– motor na implozijo (ne eksplozijo) brez škodljivih izpustov
– naprava, ki bi omogočila lokalno anuliranje težnosti (to uporabljajo v letečih krožnikih)
– naprava, ki bi omogočila izkoriščanje prane kot pogonsko sredstvo (menda izumi že obstajajo)
Današnji čas je dobra priložnost za masovno preorientiranje k ekološkim, tehnološko naprednim in trajnostno naravnanim programom in tehnologijam – tu bi lahko odprli številna nova delovna mesta. Ali si predstavljate, da bi se države odločile za močno finančno podporo za razvoj ekološkega, sonaravnega kmetijstva? Ali pa za široko uporabo tehnologije recikliranja, ki omogoča drastično zmanjšanje onesnaževanja in kopičenja odpadnih produktov… Vložki v navedene projekte bi se gotovo obrestovali.
A niso vse ideje prave. Resnično rešitev sedanjih kriz, nov vzgonski veter in veliko razbremenitev sveta bi prenesle le ideje, ki bi omogočile večjo pravičnost, osvoboditev človeštva strahu in pritiskov in vračanje k naravi kot našemu izvoru. Kriza, ki jo opažamo zunaj, je pravzaprav le odsev notranje krize: odtujenost od narave in nas samih je dosegla zaskrbljujoče razsežnosti, porušeno ravnovesje pa terja od nas odločno korekcijo na krmilu civilizacije. Na področju tehnologije bi bili npr. dobrodošli zgoraj omenjeni izumi naprav za proizvajanje brezplačne (ali cenene) energije, saj bi cenena energija odprla pot k civilizaciji blagostanja in izobilja, kjer bi bilo dovolj za vse. Udinjanje lastnikom kapitala za lastno preživetje bi postalo preteklost, človek bi se lahko posvetil delu “za dušo”. S tem bi se korenito zmanjšale tudi medsebojne napetosti. Drug primer bi bil vpeljava pravičnega globalnega monetarnega sistema, ki bi odpravil bogatenje posojilodajalcev in s tem finančno suženjstvo. Tretji ukrep s področja sociologije bi postavil dobrobit družbe in narave pred dobro posameznika in tako preprečil ropanje narave in delovanje človeka proti samemu sebi. Obstaja še cela vrsta civilizacijskih rešitev, ki kličejo po pravičnejših rešitvah. Ena prvih je pravičnejša delitev dobrin, saj se človeštvo približuje spopadom za vodne in druge vire.
Kako do dobrih idej?
Vlade producirajo protikrizne programe, ki ne ponujajo ničesar novega in uporabljajo poznani arzenal ukrepov, a nihče ne pomisli, da nas denar in vsi ukrepi, ki črpajo iz starega, ne morejo rešiti. Treba je spremeniti način razmišljanja, treba je uvideti lažnost sedanjih idealov, treba je utreti nove poti! Podjetjem je treba pokazati nove možnosti, nove priložnosti, naučiti jih je treba drugačnega razmišljanja, omogočiti prelom s starim. Le takšen pristop nas lahko popeljejo iz slepe ulice.
Velja predstava, da ustvarjalnega človeka ni mogoče vzgojiti, temveč se takšen že rodi. A to je le eno izmed prepričanj v naših glavah. Te so omejene, ker uporabljamo pretežno levo polovico možganov, desna – prav tista, ki je odgovorna za ustvarjalnost in intuicijo – pa v glavnem spi. Toda aktivnost te možganske polovice je možno okrepiti!
Kot prvo je treba preveriti sedanje znanje in podreti omejitve v naših glavah. Če sem prepričan, da nekaj ni mogoče, tistega ne bom nikoli dosegel. Z razvojem svojih potencialov, ki se jih danes le megleno zavedamo, je moč odpreti nova obzorja ustvarjalnosti. Prvi korak je, da se teh potencialov zavemo in jim pričnemo namenjati pozornost, z njihovo uporabo pa pridobimo izkušnje in gradimo zaupanje vanje.
Nove, sveže ideje prično pritekati vame tisti hip, ko se zavem, da njihov tvorec ni moj omejeni um, temveč pritekajo vame iz neizčrpnega rezervoarja vesoljne modrosti, s katerim ima vsako živo bitje stik. Možgani so le prevodnik, vmesnik do tega kozmičnega vira. Višje, ko je razvito bitje, boljši prevodnik zanje je. Na višjih ravneh zavesti je dostop do kozmične modrosti trajen.
Kdo nam postavlja omejitve?
Zanimivo je, da se človek v zadnjih nekaj 100 letih fiziološko praktično ni spremenil, tudi masa možganov se ni povečala. Toda meje našega dojemanja in doseg naših sedanjih mentalnih sposobnosti so se premaknile daleč naprej. Če je bilo še pred dvesto leti ustaljeno trdno prepričanje, da vožnja z večjo hitrostjo kot 40 km na uro ni mogoča, saj bi se človek zadušil, ni danes vožnja z nadzvočno hitrostjo nič neobičajnega. Bi si pred sto leti lahko kdo predstavljal, da bo človek kmalu stopil na Mesec ali da bo s pomočjo posebne škatlice lahko govoril s komerkoli in gledal, kaj se dogaja na drugem koncu sveta? Vse to je danes možno le zato, ker so se meje zavedanja, kaj je možno, postopoma premikale in s tem se je lahko razvijala tudi tehnologija. Potem pa je to postalo nekaj vsakdanjega. Omejitve niso nekaj zunanje pogojenega, temveč so stvar nas samih. Gre v resnici za vprašanje prožnosti duha.
Toda zdaj smo naleteli na nove omejitve v naših glavah, saj se nam zdi, da je materialni svet vse, kar obstaja. A tudi tu smo si postavili plotove. To so prepričanja, ki so omejena s takšnimi in drugačnimi miselnimi omejitvami, ki jih je zacementirala znanost. Prepričani smo na primer, da energije ne moremo črpati iz narave zastonj. Opiramo se na fosilna goriva, čeprav je okrog nas v izobilju sončne, vetrne in magnetne energije, ki je ves čas na voljo, brezplačno. Prepričani smo, da gravitacije ni mogoče premagati, čeprav indijski jogiji z levitacijo dokazujejo nasprotno. Verjamemo še v kopico drugih “neizpodbitnih dejstev”, ki nam jih je vcepila znanost, čeprav je ta skozi stoletja morala priznati, da ni teorije, ki bi se dolgoročno izkazala za brezhibno.
Najhuje pa je, da smo silno zaostali na področju nematerialnega, duhovnega, metafizičnega, kjer poskušamo zmanjšati deficit z oklepanjem preživelih verskih dogem in konceptov. Marsikdo še vedno misli, da je njegovo bistvo fizično telo. A kaj je potem tisto, kar loči zdravega človeka od človeka v komi, ki vegetira? Je naše bistvo skupek kemičnih procesov v možganih? V dobi, v kateri se ukvarjamo z dešifriranjem človeškega genoma, še vedno ne vemo odgovora na bistveno vprašanje: kaj je življenje, kaj sem jaz in kako nastane svet, ki ga vidim okrog sebe. Če človek ne zna dati odgovora na ta temeljna vprašanja, kako naj zanesljivo pojasni karkoli drugega?
Pomen intuicije
Vsi veliki izumi so nastali kot posledica vizije določenih talentiranih posameznikov (spomnimo se npr. Bohrove predstave o strukturi atoma ali pa Edisonove slike izmeničnega električnega motorja). Majhne izume pomaga spraviti v življenje razum, pri velikih pa igra glavno vlogo intuicija, “preblisk”, neposredni uvid v nekaj, kar se pokaže v zavesti kot izdelana predstava. Razum, intelekt ne omogoča velikih prebojev! Znanje se prične kopičiti šele potem, ko je z vizijo trasirana pot in cilj. To spoznanje ima veliko težo, a žal ni dovolj prisotno v družbi, ki prisega le na um in razumske dosežke, ki pa se čez čas marsikdaj pokažejo v povsem drugačni luči.
Intuicija je prisotna v vsakomur in venomer. Intuicija je tista, zaradi katere se v primeru hipne nevarnosti v hipu zavemo, kaj nam je storiti, da si rešimo kožo. Če bi razmišljali, kaj je potrebno narediti, bi bilo že prepozno. Intuicija je močnejša pri ženskah, ki so v boljšem stiku z naravo, in pri ljudeh, ki so manj pod vplivom intelekta in ega. Oba slednja sta velika ovira na poti do boljšega spoznavanja samega sebe.
Resničen napredek bo prišel s harmoničnim delovanjem možganov, ko bo prišlo do uravnovešenja desne in leve možganske polovice, s čimer se bomo v večji meri odprli intuiciji. Za odpiranje intuicije (še) nimamo izdelanih (javno poznanih) metod, ki bi prinašale otipljive rezultate. Zakaj do tega doslej ni prišlo? Ker to v resnici ni zaželeno. Svet bi bil povsem drugačen, če bi se ljudje zavedali pomembnosti stika z naravo, če bi ne nasedali strahovom, če bi znali poslušati svoje telo, če bi znali razmišljati s svojo glavo… Da je velike človeške mase možno izkoriščati, jih je treba držati v nevednosti, jih polniti s preračunanimi informacijami in jim preprečiti stik s samim seboj. Mediji imajo prav to nalogo. A ta zgodba se počasi izteka. To počasi, a zanesljivo, postaja zgodovina. Nov svet je svet drugačnih ljudi.
Od oblike in vsebine k posledicam, motivu in smotru
Objektivno gledano v splošnem delujemo precej plitvo. Usmerjeni smo na zunanjost, otipljivost, kratkoročnost; zanimajo nas takojšnje posledice (vidni učinki, profit), ki se vežejo na bližnjo prihodnost. Ker ob tem dolgoročne posledice najpogosteje spregledamo, se te kopičijo in se prej ali slej nagrmadijo v tako veliki meri, da postanejo resen problem. Svet je poln nagrmadenih dolgoročnih posledic kratkoročnega ravnanja. V naravi, kjer je vse povezano z vsem, je takšno ravnanje pot v katastrofo. Sodobni človek je izgubil sebe, ker je porušil svojo harmonijo z naravo. Z naravo bije boj, v njej vidi sovražnika, ki ga je treba čimbolj izkoristiti in premagati. Ceni le zunanjost in meni, da je to vse, kar je pomembno. Takšni pogledi so zmotni in ne omogočajo več preživetja.
Prebujen človek se prične zavedati pomena z naravo skladnega ravnanja, prične se spraševati o dolgoročnih posledicah in učinkih, prične se spraševati o motivih za takšno ali drugačno dejanje. Motiv pa je relativen pojem, odvisen od ravni zavesti človeka. Dobiček, kopičenje in užitki kot motivi izgubijo svojo privlačnost, ko se zavemo njihovih dolgoročnih posledic, smisla življenja in svojega poslanstva. Toda kako naj ugotovim resnični smisel svojega življenja in svoje poslanstvo, ko pa v resnici sploh ne vem, kdo sem, od kod prihajam in kam grem? Dokler človek ne odkrije svoje prave identitete, ne more poznati pravih motivov in vse razmišljanje vodi v napačno smer. Človek ne more zares napredovati, dokler se ne obrne vase in prične iskati v sebi odgovore na ta temeljna vprašanja.
Vse življenje nezavedno nekaj iščemo, ne da bi se zavedali, kaj. Da bi to našli, se podajamo v ekstremne situacije in potujemo na izpostavljene konce sveta, saj si obetamo, da bomo v teh skrajnostih laže našli iskano. A zaman. To, kar v resnici iščemo, je naša prava narava. Te ne moremo najti zunaj nas ali v trušču svojega uma, saj gre za tih glas, ki je zaznaven le v tišini notranjega miru, v večnosti sedanjega trenutka.
Človek si v svojem evolucijskem razvoju zastavlja vsa mogoča vprašanja in se prebija skozi najrazličnejše izkušnje, ki omogočajo boljšo spoznavo stvari. Sprva ga zanimajo le vprašanja preživetja, zatem se pozornost usmeri k pomembnim problemom v zunanjem svetu, ki se kaže tako čaroben in prepričljiv. Šele prav na koncu razvoja pa se človek zave, da se vse godi v njegovi zavesti in takrat prične raziskovanje usmerjati v svojo notranjost. Razumljivo – od zelo konkretnih, oprijemljivih stvari se loteva vse bolj abstraktnih, neoprijemljivih. Najzahtevnejše, a izkaže se, da tudi najpomembnejše, vprašanje od vseh pa je – vprašanje lastne identitete. Če ne vem niti tega, kdo je tisti, ki živi to življenje – kaj potem sploh vem?
Nove poti usposabljanja in izobraževanja
Obstoječi izobraževalni sistemi ali sistemi usposabljanja gradijo v prvi vrsti na podajanju znanja. Postavlja pa se vprašanje: ali je še tako dragoceno lahko uporabljeno, če ga prejmejo vodje, ki imajo karakterne pomanjkljivosti oziroma kake druge osebnostne ali čustvene zadržke za uporabo tega znanja? Ali lahko odlično znanje uporabi nekdo, ki mu manjka samozavesti? Je introvertiran, zafrustriran vodja ali vodja z miselnostjo žrtve sposoben uporabiti metode, ki zahtevajo odločnost, avtoritativen nastop in lastno eksponiranje?
Samozavest in značajska trdnost, obvladovanje čustev ter druge karakterne odlike za uspešno vodenje niso manj pomembne od znanja. V primeru trgovca imajo celo pomembnejšo vlogo. Samozavest običajno – vse dokler se ne zavedamo drugih zakladov v sebi – temelji na znanju. Znanje pa sčasoma skopni… Ali obstaja samozavest, ki ne temelji le na znanju? Obstaja! Njen temelj je spoznanje, kdo smo. To spoznanje prinese ne le nepredstavljivo notranjo trdnost, temveč tudi stik s kozmično modrostjo.
Če ob vsem povedanem razmišljamo o potrebnih premikih, ki bi se morali zgoditi v glavah vodij in ustvarjalnih ljudi s posebnimi sposobnostmi na pomembnih položajih, potem nam postane jasno, da pri izobraževanju za novo dobo ne bo šlo le za usposabljanje in plemenitenje znanja, temveč tudi za prebujanje spečih sposobnosti, spoznavanju skritih potencialov, krepitev neke notranje trdnosti in samozavesti, odpiranje kanalov do skritih sposobnosti (npr. intuicije) – kar vse se navezuje na nekaj, kar je povezano z našim resničnim bistvom. Šele s spoznanjem svoje identitete se lahko zavem vseh svojih potencialov in zaživim kot Človek .
Zgornje razmišljanje materialističnemu, znanstveno usmerjenemu intelektualcu ni nič kaj blizu, saj pozornost usmerja predvsem v zunanji, merljivi, konkretni svet. A veliki umi, na primer s področja astrofizike ali fizike snovi, so že spoznali, da se pri iskanju odgovorov na najtemeljnejša vprašanja znanost vse bolj spogleduje s filozofijo. Obenem se odpira še eno spoznanje – vloga opazovalca je neprecenljiva, saj se nič, prav nič, kar merimo in torej zavestno obravnavamo, ne more zgoditi brez sodelovanja zavesti opazovalca. Zato je prav zavest tisti bistveni element, h kateremu se moramo ozreti in ga spoznati, da bomo lahko napredovali z novimi jadri. Nova kakovost življenja je pogojena z dvigom zavesti, okrepljena zavest pa se najprej začne zavedati – same sebe!
Izobraževanje in usposabljanje v novi dobi bo oplemeniteno s spoznavanjem in odpiranjem naših skritih potencialov, podiranjem obstoječih miselnih spon, spoznavanjem delovanja zavesti, prepoznavanjem našega bistva. To seveda ni lahka, a tudi ne neuresničljiva naloga. Vzhodnjaška modrost pravi – laže je premagati vojsko sovražnikov kot samega sebe. Seveda – težko je premagati nekoga, ki ga ne poznaš!
Harmonija – pot k cilju
Brez uravnoteženega pogleda na stvarnost ne moremo napredovati, ne da bi si povzročali škodo. Tehnologija brez etike je uničevalna. Če smo bili doslej usmerjeni pretežno v spoznavanje in raziskovanje zunanjega sveta, je sedaj nastopil čas, da svojo pozornost obrnemo navznoter. Kajti to, kar zaznavamo, je odločilno zaznamovano z nami samimi, s tistim, kar se skriva znotraj nas. So poti, po katerih vzpostavimo potrebno ravnovesje – in te so nam zdaj krvavo potrebne. Skočiti v drugo skrajnost bi bil absurd in napaka. Neravnovesje, ki ga opažamo v naravi, je posledica neravnovesja v nas samih. To je moč razmeroma hitro popraviti, a ne brez opuščanja starih miselnih vzorcev, tradicionalnih prepričanj in dominantne vloge razuma.
Treba je spoznati delovanje uma, lastnosti ega, mehanizme zavesti, pritajeno moč čustev, šibak glas naše duše in intuicije, naše nepoznane duhovne potenciale – vse to smo doslej puščali ob strani kot nepomembno navlako ob triumfalnem razumu. A ta se je izkazal kot zelo slab vodja. Pripeljal je v slepo ulico nas in celoten planet. Ljudje, ki smo sposobni razmišljati s svojo glavo, smo poklicani, da to spremenimo. Velik izziv je, da se spoprimemo z neznanim, ki v sebi skriva velikansko ustvarjalno moč. A tako kot napori, ki jih je treba premagati na tej poti, niso majhni, tako ni majhna niti nagrada, ki nas čaka na cilju.
Več o tej tematiki v besedilaih sekcije Na sledi – sebi in Na sledi morosti .
Na kratko o vseh pomembnih stvareh: Pojmovnik življenja
Glejte tudi tekste:
Skrivnost v možganih (1) , (2)
