Če bi sestavljali lestvico najpomembnejših vprašanj, bi se vprašanje “kdo sem?” uvrstilo na sam vrh. To vprašanje je tako pomembno, da se komaj kaj lahko primerja z njim. Verjamem, da daje smisel celotnemu procesu evolucije. Zame je evolucija proces postopne gradnje zavesti ali duha, da bi naposled lahko odgovoril na najpomembnejše vprašanje – “kdo sem jaz”. Vsa spoznanja o zunanjem svetu, vsa spoznanja o dogajanju v tvoji notranjosti so le priprava na to, da naposled postaneš sposoben dati odgovor na to vprašanje.
Morda se ti takšno stališče zdi pretirano, a nikakor ni tuje vzhodni tradiciji in filozofiji. Tam najdeš trditev, da je smisel božanske igre – in evolucija ni nič drugega kot to – da se Stvarnik skozi vse svoje stvaritve naposled v celoti prepozna. Da bi se prepoznal, mora najprej stopiti v nasprotje tega, kar išče. Najprej se mora “pokriti z nevednostjo”, se pretvarjati, da ne ve, kdo in kaj je. Skozi proces vse boljše in boljše spoznave samega sebe skozi številne inkarnacije odmetava tančico za tančico in naposled ostane gol; doseže najvišje spoznanje in prepozna svojo veličino.
Ali bi evolucija lahko imela kak drug smisel? Evolucija je proces, neprestana sprememba, usmerjena k nekemu cilju. Smisel procesa se vedno na nek način razgali skozi proces sam, odkrijemo pa ga s primerjavo posameznih faz. Kaj je tisto, kar se skozi proces evolucije razkriva? Očitno zavest napreduje, a k čemu, obstajajo različna mnenja. Predstava, ki jo imaš, ni popolna, če se ne zavedaš, da vse, kar obstaja, poseduje zavest. Tudi minerali posedujejo (najpreprostejšo) zavest, ki se zaveda zgolj lastnega obstoja. Pri rastlinah je zavest popolnejša, poleg lastnega obstoja se zavedajo vsaj še svoje rasti in okolice. Pri živalih je zavest še kompleksnejša, pridruži se občutenje skupinske duše, ne pa tudi individualne duše (jaza), tako kot pri človeku.
Človekovo zavedanje jaza je prvo očitnejše obračanje navznoter. To, kar postane center dogajanja, je sicer lažna podoba, pa vendar korak, ki vodi v pravo smer. Odločilen korak se zgodi s prepoznavanjem iluzije objektivnega sveta, spoznavanjem pomena zavesti oziroma duhovnega sveta. To pripelje do močne preusmeritve pozornosti navznoter, vase, v svoje jedro, kajti zaveš se, da se znotraj – in ne zunaj – skriva bistvo tega, kar si.
Primerjava posameznih faz evolucije torej razločno pokaže, da je proces evolucije od minerala do človeka proces nenehne rasti zavestnih spoznanj. Ne materialne stvari pač pa duhovne kvalitete so tisti dosežki na življenjski poti, ki so pomembni. Vse ostalo je na tehtnici življenja in evolucije brez teže in se sesuje v prah. Zunanje bogastvo največkrat pomeni notranjo revščino, pa tudi obratno: veliki reveži so pogosto duhovni bogataši. Duhovni razvoj človeka je najvišji cilj, najvišja vrednota, ki zasenči vse ostale. Temu cilju bi moralo biti podrejeno vse ostalo.
Mejnik na poti duhovnega razvoja je zato dosežen, ko svojo pozornost od zunanjega sveta preusmeriš k notranjemu svetu, ki je ne le mnogo bogatejši od omejenega zunanjega sveta, temveč skriva v sebi tudi skrivnost svoje narave. Takrat se proces duhovnega zorenja močno pospeši. Takrat postaneš “duhovni aspirant”, učenec, ki se mu odstira vse več duhovnih modrosti. Takrat se lahko dokoplješ do odgovora na najpomembnejši vprašanji – kdo sem jaz in kdo je Bog?
V tvojem življenju je marsikaj pomembno, a le eno je nadvse pomembno.
Pomembno je, ali si v očeh drugih uspešen ali neuspešen. Pomembno je, ali imaš dovolj denarja ali si reven… Vse to je pomembno v relativnem, ne v absolutnem smislu. Nekaj je namreč pomembnejše od vsega naštetega: odkriti bistvo svoje prave narave onstran kratkoživega, poosebljenega občutenja sebe.
Miru ne boš našel s spreminjanjem življenjskih okoliščin, marveč s spoznavanjem svoje prave, najgloblje narave. Reinkarnacija ti ne bo pomagala, če v naslednjem življenju še vedno ne veš, kdo si.
Vsa beda na planetu je posledica poosebljenega doživljanja “mene” oz. “nas”, ki prekrije tvoje bistvo. Če se svojega bistva ne zavedaš več, boš nazadnje vedno povzročil trpljenje. Tako preprosto je to. Eckhart Tolle: Sporočilo tišine
Le redki posamezniki poznajo svojo resnično identiteto. A obstaja način, da jo uzreš vsaj za hip – v trenutku, ki ga imenujemo »razsvetljenje«. To se zgodi na primer na delavnici, ki jo imenujejo »intenziv razsvetljenja«. Ta preblisk razsvetljenja ali t.i. »satori«, je vtis, ki ga nikoli več ne pozabiš. Pusti globoko sled in željo, da bi ga doživljal znova in znova. Neskaljeno doživljanje tega izkustva trajno (vzhodnjaki imenujejo to izkustvo »samadi«) je dano tistim, ki se povsem posvetijo duhovnim ciljem. Toda čisto v redu je ostati na Zemlji. Po zvezdah naj posegajo le izbrani, ostalim pa je dragoceno, da se lahko dvignejo visoko in svet opazujejo z višav.
A zdaj se boš morda oglasil s povsem umestnim očitkom: lotevam se ugotavljanja identitete samega sebe, razvozlavanja narave Boga, in to naj bi dosegel z nekim novim konceptom, ki vključuje um? Boga vendar ni mogoče dojeti z razumom!
Pomislek je povsem upravičen. Glede na to, da brez razuma ne moreš narediti nikakršnega intelektualnega napredka, ti ne ostane nič drugega, kot da ga vzameš za pomočnika, dokler ne napreduješ do mere, ko se lahko dvigneš nadenj. Um ne more biti tisti, ki ti razodene rešitev, lahko pa je tvoj vodnik do faze spoznanja.
Do spoznave lastne identitete obstajajo tudi udobnejše, manj naporne poti, ne le dolga leta meditacij.
Iz knjige: Zorana Železnikarja Človek je več
