Naš klobčič pričnimo odvijati ob koncu prvega srečanja Tomaža s modrim starcem. Povezala ju je majhna Tomaževa nezgoda – po nerodnosti je podrl starčevo sprehajalno palico, ki je sprva ni hotel pobrati. Po nekaj ostrih besedah se je pokazalo, da Tomaž ni kak neotesanec temveč čisto prijazen in razmišljujoč mladenič. Naš zapis se začenja z Tomaževim pozdravom, ko je kazalo, da se bosta razšla.

***

(Tomaž:) No stari, grem. Pa dobro se imej.

(starec:) Je to ukaz?

Kako to misliš?

Rekel si, naj se dobro imam, kar zveni podobno kot ukaz.

Hej človek, kaj blebetaš? Lepo sem te pozdravil, ti pa mi nekaj očitaš! Zdaj si pa ti nevljuden!

Oprosti. V zvezi s tem pozdravom sem ti hotel nekaj povedati. Ali si kdaj pomislil, da je s to vljudnostno frazo (»dobro se imej!«), ki je v veliki meri nadomestila pozdrav, pravzaprav nekaj narobe? Tradicionalno se v pozdravu skriva želja, voščilo ali upanje, v tem primeru pa gre pravzaprav za ukaz. Kot bi človeku, ki mu želimo dobro, zapovedali, naj si privošči tisto, kar je po našem mnenju pomembno zanj. Pa je res?

O tem pa res še nisem razmišljal. Morda imaš prav.

Ob tej frazi se pokažejo vrednote, ki so v današnjem času na top lestvici najviše. Užitki, uživanje v življenju. Ali misliš, da si užitki res zaslužijo to častno mesto? So užitki smisel življenja?

Jasno! Užitek mi popestri ves dan, včasih celo ves teden.  Kaj pa me sicer čaka lepega čez dan? Garanje, slabo počutje, problemi, enoličnost, povsod sama štala! Živiš samo za tisti ubogi vikend, ko si daš malo duška, da potem zopet ves teden razmišljaš o sranju v službi! In če si hočeš kaj privoščiti, te spet skrbi, kako boš prišel do keša…

Torej misliš, da je smisel življenja v uživanju?

Kajpada. Brez uživanja ni veselja, brez veselja ni smisla.

Nič čudnega. To je prevladujoče prepričanje v današnjem času. Tudi »Uživaj« uporabljajo nekateri kot pozdrav.

Kaj pa je slabega v tem? Ali ni prijetno uživati?

Užitek ima kratek vek. Potem pa se pojavi praznina in razočaranje, ko užitka ni več. Nihče ne more neprestano uživati. Poleg tega se istovrstnih užitkov hitro naveličaš.

Res je. Če bi moral neprestano seksati tri dni skupaj, bi se mi vse skupaj gotovo uprlo…

Največja težava je v predstavi, da so užitki pogoj za srečno  življenje. S povzdigovanjem užitkov postopoma utrjujemo prepričanje, da je življenje brez njih prazno; ker pa je do njih pogosto težko ali drago priti, postane tudi  življenje s tem neogibno težko in drago. To pa je zmota. Tako postaneš suženj želje po užitkih in zamegliš resnico, da je življenje bistveno več kot le uživanje. Veliko bolje je, če si lahko srečen brez načrtnega uživanja. Zgolj zato, ker v vsaki stvari vidiš nekaj lepega in veš, da je svet čaroben in neskončno zanimiv in lep, če si ga le pripravljen takšnega videti. Tako nisi odvisen od užitkov, zato imaš mnogo več pogojev za srečo, ki jo v resnici doživljaš glede na svoj odnos do stvarnosti in sebe samega.

Filozofiraš! To je čista teorija! Kdo pa danes v tem zasvinjanem in zafrustriranem svetu sploh zna v kaki stvari videti lepoto in čarobnost; no, morda, če ti uspe priti na kako dirko formule ena ali dobro fuzbal tekmo. Potem, ko se mučiš za zasilno preživetje ob bedni plači in ušivih perspektivah v zvezi s prihodnostjo! To je prazno nakladanje! Kdor tako govori, nima pojma o realnosti, ali pa ima bogatega fotra, ki ga full zalaga s kešem.

Seveda imaš na svoj način prav. Pa tudi ne. Dokler v svojih dohodkih vidiš bedno plačo in ne znaš razmišljati na drugačen način o prihodnosti, je tako, kot praviš. Toda povprečen meščan v Indiji ima za preživetje stokrat manj denarja od našega reveža, pa je srečen in zadovoljen, da le dobi peščico riža na dan. Bistvo je v kriteriju. Če kriterij spremeniš, se spremeni tudi ocena. Ocena pa je tisto, kar boli.

Čakaj, čakaj! Kako naj tukaj razmišljam kot Indijec, če pa živim v povsem drugačnem svetu s povsem drugačnimi pričakovanji!

Če si ujetnik tradicije in družbenih norm okolja, kjer živiš, seveda ne moreš. A človek ima svobodno voljo. Lahko se odloči tudi v nasprotju s tem, kar pričakujejo drugi.

In se s tem izobči! Ali si lahko srečen kot izobčenec? Ali si lahko srečen, če te vsi prezirajo? Ne seri!

Predstava, da si izobčenec, nastane v tvoji glavi kot posledica prepričanj, ki se ujemajo s prepričanji okolja. Če jih le malo omiliš, ostrina izobčenosti izgine, postaneš le malo »drugačen«. Toda biti drugačen je zanimivo. Postaneš nekaj posebnega in marsikdo bi te posnemal. Ni potrebno biti zelo drugačen. Zadostuje, da si drugačen le toliko, da lažje živiš in vseeno ustvarjaš dober odnos z okoljem. Treba je poiskati kompromis. Lahko pa seveda utoneš v sivi povprečnosti, kot nekdo, ki nikoli ni ničesar dosegel.

Veš kaj, zdi se mi, da razumem, kaj mi hočeš vtepsti v glavo. To bom moral še malo premisliti. Mogoče bi se pa potem tale štala spremenila v kaj bolj zanimivega…

Velja poizkusiti. Ni potrebno veliko truda, izgubiti pa ne moreš ničesar. Ugotovil boš, da so prepričanja, ki so srčika tega problema, zelo raztegljiva stvar. Vse temelji na prepričanjih, predsodkih in ustaljenih družbenih normah. Nikomur ti ni potrebno polagati računov, če svoja prepričanja korigiraš ali spremeniš, saj so tvoja. Učinki pa so lahko zelo dramatični – v pozitivno smer. Presenečen boš, ko boš ugotovil, koliko lahko storiš z nekaj dobrimi idejami.

Hm. Zanimivo. O tem bom še malo premislil…