(Tomaž:) Zdravstvuj, stari. Ali kaj spremljaš dnevno politiko? Tale kalvarija s Hrvati dobiva prav osupljive dimenzije. Kaj praviš na to?

(starec:) Pozdravljen, mladi mož. Naši odnosi s Hrvaško so tipičen primer balkanskega urejanja odnosov. V nasprotju s poštenim dogovarjanjem se urejajo stvari potihoma ali za hrbtom partnerja – to je taktika agresivnega partnerja, ali pa čakaš, da bo problem rešil kdo drug – tako ravna pasivni partner. Takšen način urejanja medsebojnih sporov med državami na Balkanu je nekaj običajnega. Kot veš, ima Hrvaška podobne nerešene mejne spore tudi z drugimi republikami ob svojih mejah.

Čakaj, boš rekel, da se Slovenija obnaša balkansko? Kaj pa smo mi naredili Hrvatom takšnega – smo zasedli kak meter njihovega ozemlja?  Smo prodali njihovo zemljišče? Smo prestavili kako mejno točko na njihovo stran? Nas pač ne moreš metati v isti koš kot Hrvate!

Pomiri se. Nikar ne skušaj urejati problemov s čustvi. Če hočeš karkoli narediti razumno, moraš čustva pustiti ob strani. Najbrž ne boš nasprotoval trditvi, da je osemnajst let za urejanje obmejnega vprašanja kar dolga doba, ali ne? Tudi v tem se verjetno strinjava, da bi odločna reakcija Slovenije ob vsakem zlonamernem dejanju Hrvatov preprečila sedanji neugoden položaj. Posamičen majhen problem je obvladljiv. Ko pa se na lepem znajde na kupu kopica problemov, jih je mnogo teže reševati. Dejstvo, da je Slovenija dovolila, da se nakopičijo, meče slabo luč na slovensko zunanjo politiko in nas postavlja med neodločne, nespretne urejevalce problemov. Oprosti za izraz “balkanski”, a to ni nič takšnega, gre le za oznako neenakopravnega načina urejanja odnosov, ki imajo pač to značilnost, da se eden od partnerjev vede agresivno, drugi pa kot žrtev. “Močni” preži, kdaj bo lahko izkoristil položaj, ko je partner šibak, “šibki” pa se zaradi obremenjenosti s trenutnim položajem ne upa spustiti v dodaten konflikt, ker mu primanjkuje samozavesti. 

Dobro, s tem se strinjam. Ampak zdaj nisva nič bolj pametna. Raje mi povej, kako lahko problem razrešimo. Zdi se, da sta poziciji obeh strani tako togi, da nobeno zbliževanje ni več možno.

Morda bi se najprej morala vprašati, ali je interes obeh vlad, da problem razrešita, resničen. A pustiva zdaj to in reciva, da je. Pametna bova takrat, ko se bova dokopala do vzroka konflikta in dojela, kako ga je moč odpraviti. Dokler vzroka ne odpraviš, napaja konflikt z nezmanjšano energijo, kar stvari le še bolj komplicira.

No, potem pa mi povej, kaj je vzrok konflikta. Ozemeljske ambicije Hrvaške?

Ozemeljske ambicije so posledica. Pravi vzrok je – strah. Hrvaško vodstvo je strah izgube kakega dela svojega ozemlja. Za to ima razloge, tako v dokumentih v zvezi s katastrom kot tudi zglede – poglej si, kaj se je zgodilo s Srbijo. Strah jih sili v dejanja, s katerimi si skušajo zagotoviti prednost pred sosedi. Na zvit način osvojena ozemlja pa branijo z vsemi sredstvi, pri čemer se zanašajo na sodno prakso reševanja sporov, pri kateri je pravičnost povsem drugotnega pomena, veljajo le doseženi rezultati. Tudi na slovenski strani je razlog za pasivnost in mlahavo odzivanje – strah. Najprej si ob osamosvojitvi nismo želeli oteževati položaja z odpiranjem problemov meja, potem smo zaspali, kasneje pa se pričeli zanašati na idejo, da bomo Hrvatom lahko pokazali zobe, ko bomo v EU. A to so bile le utvare, ki jih je treba danes plačati. Neodločnost in premajhna samozavest vedno zahtevata žrtve.

Prav. Problem je torej strah. Dober pogajalec bi torej moral razgaliti pravi vzrok konfliktov in pomagati, da se strah razblini, ali ne?

Tako je. Kdor deluje iz strahu, poraja le nov strah. Uporabiti moramo znanje, ki ne temelji na strahu in ima večjo pogajalsko moč. Partnerja je treba prepričati, da dejanja, storjena v strahu, nikoli niso prava, saj strah izmaliči tako percepcijo kot tudi reakcijo. Ugotoviti je treba, kaj so realne grožnje Sloveniji in Hrvaški, ne pa tiste namišljene, v glavah političnih veljakov. Kakšne bi bile dejanske ekonomske in druge posledice, če bi obveljal najslabši scenarij za eno oz. drugo stran? Če bi jih objektivno pretehtali, bi najverjetneje ugotovili, da so manjše, kot se vsem zdi. Ta korak sicer ni nujen, koristen je le zato, da se izkaže, da strah nima realnega ozadja.

Čakaj, ampak ti predlagaš, da se kar tako odpovemo tistemu, kar je upravičeno naše in se pogovarjaš o slabih scenarijih! To se mi zdi popolnoma napačen pristop. Kaj pa pravičnost? Ne bomo menda pristali na urejanje problema na ta način, da naše pozicije ob osamosvojitvi pozabimo?

Le počasi. Ne želim predlagati, da naše ali njihove realne argumente kar pozabimo. A treba je stopiti korak stran od smreke, če želiš videti gozd. Za hip se odlepimo od fiksnih idej, ki nam preprečujejo napredek, kajti le tako si lahko pridobimo prožen odnos do problema. Dokler tega ne storimo, je možna le nasilna rešitev, razsodba tretjega, ki pa ne bo sporazumna, temveč vsiljena, se pravi nov generator napetosti in strahu. Torej: vprašajmo se – eni in drugi – kakšna je realna grožnja ob potencialni izgubi ozemlja. Nekaj manj vplačanega davka v državno blagajno? Nekaj več sitnosti pri prehajanju meje, uporabi zemljišč…?  Plačilo kake takse, morda celo za dostop do odprtega morja? Vse to so le nedolžni problemčki v primerjavi s problemom naraščajoče sovražnosti, nesodelovanja in blokiranja na področjih, kjer imajo pametni sosedje lahko velike obojestranske koristi.

In kaj si obetaš od takšnega razčiščevanja?

Čakaj, nisva še prišla do konca. Zdaj sva se soočila s primarnim strahom, ki je pripeljal do neljubih dejanj. A temu strahu se je pridružil še nov, sekundarni strah – strah obeh vlad, da bodo, če ne zavzamejo trde pozicije, izpadle kot izdajalke narodnih interesov. Treba je obračunati tudi s tem. Ta strah je lahko še celo večji od prvega, saj je vezan na ugled, morda celo obstoj pogajalcev in cele vlade. Prav ta strah preprečuje kakršno koli popuščanje in s tem pogajanje.

Imaš še kako prav. Dobro, primarni strah bi morda lahko razblinil, saj pripadajoča žrtev morda za posamezno državo res ni posebno velika. Pametni bi znal izgubo na primeren način celo nadoknaditi. A kako boš razblinil  sekundarni strah? Seveda – lahko je razumeti, da sta si ta strah nakopali vladi obeh držav sami, saj sta storili na strahu temelječe poteze – ena agresorske, druga žrtvene. A to spoznanje ne pomeni kaj dosti, saj gre za poteze starih vlad, ne pa teh, ki naj bi zdaj prevzele odgovornost za to.

Vidiš, tu pa bi lahko prišla do izraza modrost, zrelost in visok etični nivo pogajalcev. Einstein je izjavil, da problema ne moreš zadovoljivo rešiti na ravni, na kateri je nastal. Treba se je dvigniti na višjo raven. Obstaja več rešitev, morda bi se katera obnesla.

Poslušam. 

Poglejva nova izhodišča, ki bi v novih pogajanjih lahko omogočila premik. Prvo je zavedanje, da zemljišče ni nekaj, kar bi si človek – objektivno gledano – lahko zares lastil. Dano nam je v gospodarno uporabo, saj ga ne bomo odnesli s seboj, temveč zapustili zanamcem. Indijanci so nas o tem že zdavnaj učili, a naša miselnost tega še vedno ne dojame. Materialnost ni tisto primarno, najpomembnejše v našem življenju. Pomembnejši so odnosi.
Drugo izhodišče je, da s takšnim načinom urejanja mejnih vprašanj, namreč s postavljanjem političnih meja, delamo veliko krivico ljudem, ki živijo na spornih zemljiščih. Ali ni njihovo mnenje najpomembnejše? Ali niso njihove tegobe v primerjavi s tegobami ostalih največje? Tako krivično se je v zgodovini neprestano ravnalo – postavili so administrativne, krivične, nelogične in nepravične meje, ki ne ustrezajo etničnim mejam in interesom ljudi, ki jih razmejujejo. Kaj pa, če bi to miselnost naposled presegli? Kaj če bi dali besedo prav tem ljudem, na hrbtih katerih se zdaj lomijo naša kopja. Predstavili bi nov pristop v reševanju medsebojnih vprašanj, ki bi lahko bil zgled vsemu svetu. Balkanci, ki so presegli balkansko miselnost! Si predstavljaš reakcijo v svetu?

Hm, si mislim. To bi res bilo nekaj! Ampak bodi malo bolj natančen. Kaj bi pravzaprav naredil?

Predlagal bi, da se obe državi v prvem koraku odpovesta spornemu ozemlju. Tako nobena ne bi imela nikakršne prednosti pred drugo. Tako bi obe strani dokazali sami sebi, da nista več ujetnici strahu. Politiki bi si obenem na nek način oprali roke in se razbremenili očitka izdaje interesov države. V naslednjem koraku pa bi omogočili, da bi se do sporazuma prišlo – na na ravni politike, temveč na ravni srca. To odgovornost in nalogo bi bilo najbolje prevaliti na državljane same, saj oni najbolje vedo, kje je pravična meja. Formirali bi namreč mešano komisijo, katere del bi bili tudi tuji neodvisni svetovalci, ki bi na terenu samem ugotovila, kje postaviti mejo, da bo v interesu tam živečih ljudi. Pri tem bi se opirali na dokumente, katastrske podatke in drugo, da bi rešitev tudi formalno “pila vodo”. Tako postavljena meja bi bila tudi narodnostna meja in ne bi prinašala novih krivic in sporov. Šlo bi za obliko mediacije na čisto konkretnih vprašanjih, kjer bi delovali po načelu pravičnosti in vzajemne koristi.

Zelo domiselno, moram reči. Ampak – kako pa bi uredil mejo na morju? Bi tudi tu uporabil isti pristop? Bi vprašal ribe, katero državljanstvo jim je bolj všeč?

Morje pač sodi k obali. Kdor je lastnik obale, je lastnik obalnega pasu. Mislim, da tu ne bi smelo biti večjih težav. Prebivalci Piranskega zaliva se verjetno ne bi izrekli za Hrvate. Pomembno v teh pogajanjih pa bi bilo Hrvatom že uvodoma zastaviti vprašanje: Na kakšni osnovi bi lahko preprečevali Slovencem dostop na odprto morje, ki nam je bil vse doslej zagotovljen? Kakšen je motiv za to, da bi sosedom na takšen način nagajali? Tudi Slovenci bi lahko vsem tujcem, ki hočejo na Hrvaško, delali težave, a v čem bi bil smisel? Hrvaški pogajalci bi morali priznati, da so takšne pozicije povsem absurdne.

Najpomembnejše se mi zdi, da se odločanje o meji z obeh vlad prenese na ljudstvo, ki bo mnogo laže prišlo do konsenza kot politiki, ki imajo povsem svojo računico, interese in strahove.

Stari, tole so pa dobre ideje. Zlahka bi jih pripisal pokojnemu dr. Drnovšku v njegovem razsvetljenem obdobju. Ko bi te le kdo od naših pogajalcev slišal…Če bosta vladi še naprej delovali po načelu strahu, se nam ne piše kaj dobrega. Po drugi strani pa je interes administracije EU po širitvi in vključitvi Hrvaške močan, interes Slovenije, da doseže svojo pravico, pa zanjo precej nepomemben, torej se v primeru zavlačevanja ni kaj veliko zanašati na njeno podporo.

 

Nekoliko skrajšano besedilo dne 25.2.2009  poslano kabinetu predsednika vlade, g. Žbogarju – zunanjemu ministru Slovenije ter predsedniku odbora DZ za zunanjo politiko Ivu Vajglu. Doslej brez odziva. Nekaj dni zatem je g. Bučar predstavil javnosti idejo o reševanju problema z referendumom.