(Tomaž:) Stari, ne znam si dobro predstavljati, kako izgleda energijsko ozadje bolečine ali bolezni. Kako si ti to predstavljaš?

(starec:) Spomni se, kaj sva zadnjič rekla o bolečini. Vsaka čustvena bolečina, ki jo doživiš, pusti za seboj ostanek bolečine, ki nadaljuje življenje v tebi. Prelije se v bolečino iz preteklosti, ki se že nahaja tu in se namesti v tvojem umu in telesu. Ta nakopičena, utelešena čustvena bolečina predstavlja negativno energijsko polje, ki okupira tvoje telo in um. Imenujemo jo utelešena čustvena bolečina. Sestavljena je iz življenjske energije, ki je odrezana od tvojega skupnega energijskega polja in je postala začasno neodvisna skozi naravni proces istovetenja z umom. Obrnila se je proti sebi in postala anti-življenje, kot mačka, ki grize lasten rep. Je energijsko polje, kot entiteta, ki je začasno nameščena v tvojem notranjem prostoru. Predstavlja ujeto življenjsko energijo, ki ne teče več.

Aha, torej lahko rečeva takole: v stanju sprejemanja ali bolje rečeno, neupiranja sedanjosti, energije nemoteno tečejo skozi mojo zavest. Če se nečemu uprem, recimo, da me razjezi šef, ta energijski tok ustavim. In potem je tako kot pri potočku, ki ti zalije dvorišče, če ga zajeziš. Tista energija, ki bi sicer odtekla,  postane samostojna entiteta, ki se pridruži drugi masi energije podobne vibracije, takšne, ki je značilna na primer za jezo. Tisto, česar ne morem prebaviti, “spustiti skozi sebe”, na ta način uskladiščim in tako odložim na kasnejši čas, ko bom to morda sposoben storiti. Ta oblak energije, “oblak jeze”, ki je prisoten v moji avri ima v določenih okoliščinah dostop do moje zavesti. Ko vibracijo svoje zavesti ob kakem novem razlogu za jezo spustim na to frekvenco, me ta energija preplavi in živi skozi mene. Nekako prevzame mojo zavest in me sili, da s svojo življenjsko energijo hranim ta jezni oblak. Hec pa je v tem, ker se sploh ne zavedam, da me je nekaj prevzelo in mislim, da sem postal “jeza”, oziroma jezen jaz sam. Ali si to prav predstavljam?

Tudi jaz razmišljam enako. Tako vidiš, da bolezni ustvarjaš z upiranjem življenju, z neustreznim odnosom do stvarnosti. To ima posledice na energijskem nivoju. Vse skupaj se torej začne v psihi, povzroči pa energijske posledice. Dodajva še, da energijski oblački, ki jih nosimo v svoji avri, predstavljajo naša čustva in našo miselno naravnanost. Tisti, ki vidijo avre, jih ločijo po posameznih barvah. Ljubosumnost je denimo temno zelena, ljubezen rožnata…  Ker se podobne energije privlačijo, se ti oblački po načelu resonance deloma napajajo tudi iz oblačkov ljudi, s katerimi smo v stiku, če smo seveda istih misli.

Dobro, pojdiva naprej. Kot si jaz predstavljam, ti energijski oblački vplivajo na moje fizično telo tako, da spreminjajo vibracijo določenih organov, ki tako pričnejo pešati, to pa se navzven pokaže kot bolezen. Energija jeze na primer vpliva na želodec, jetra in žolčnik in žolč se zaradi prebitka energije začne zgoščati, zaradi česar pride to tvorbe žolčnih kamnov. Samoobsodba zaradi preobremenjenosti z delom ali stresa povzroči oblaček energije v predelu grlene čakre, ki je odgovorna za komunikacijo, povzroči prehlad, vnetje grla, angino ali kaj podobnega. Nekatere bolezni pozdravimo tako, da jih “odležimo”. Sproži se program zdravljenja, ki z višjo temperaturo in drugimi mehanizmi popravi vibracijo obolelega organa, mi pa rečemo, da imunski sistem uniči bakterije ali viruse. A če “oblačka samoobsodbe” nismo z odpuščanjem samemu sebi ali še kako drugače zmanjšali, se bo bolezen čez čas ponovila, morda še v hujši obliki. Razmišljam prav?

Prav. S tem, da na fizičnem nivoju dejansko prihaja do procesov okužbe z virusi, ki napadejo organ z neustrezno vibracijo. A napad virusov ni vzrok bolezni temveč posledica motene energijske slike posameznega organa, ki tako oslabljen postane odprt za napade. Pri nalezljivih boleznih pa mora biti mehanizem še nekoliko bolj zapleten. Tu si predstavljam, da gre za poseben masoven, psihično zelo nabit pojav, kjer se sprejemljivost za bolezenske klice poveča po zaslugi vzpostavljenega psihičnega kanala do kandidata. Ta ima verjetno določene predispozicije za obolevanje na fiziološkem nivoju in se odpre bolezni na podzavestni ravni.

Kaj pa dedne bolezni in karmični vplivi?

Oblačke moteče energije lahko v avri prineseš že s seboj v novo življenje kot popotnico iz prejšnje inkarnacije, če govoriva o karmičnem vplivu, ali pa jih prejmeš od staršev, če gre za dedne razloge. Iz prejšnjih življenj prineseš marsikaj – talente, duhovno znanje, določene darove in sposobnosti… Lahko pa seveda tudi kaj negativnega – nagnjenje k samomorilnosti na primer. Preprosto povedano, v novo telo prideš oborožen z vsem, kar je potrebno, da uresničiš poslanstvo tega utelešenja (življenja), ob tem pa so tudi pripravljene vse okoliščine, potrebne za pridobitev predvidene izkušnje.

Najpametneje storiš, če ne ustvarjaš novih motečih oblačkov in obstoječe “pokuriš” oziroma transformiraš. Je tako?

Prav imaš. Pametni ne kopiči nove negativne karme, kot temu rečejo vzhodnjaki. To pa se zgodi, ko pride do spremembe, širitve zavesti. O tem pa sva že veliko povedala. Bistveno je, da vzameš umu vajeti iz rok, preprečiš njegovo fantaziranje, ne podlegaš njegovim strahovom in živiš v sedanjem trenutku.

Veš, tole izklapljanje uma mi še dela nekaj težav. Ali ti poznaš kako dobro metodo, ki se obnese?

Poizkusi takole: Zapri oči in si reci: Zanima me, kakšna bo moja naslednja misel. Nato postani zelo pozoren – prisluškuj umu in čakaj naslednjo misel. Kot mačka, ki opazuje mišjo luknjo. Nekaj časa ne bo nič, potem pa se bo zopet pojavila kaka misel. Dokler si v stanju intenzivne prisotnosti, si prost misli. Ko pa se zavestna pozornost spusti pod določen nivo, misli zopet navalijo. Mir je izgubljen. Zopet si v času. A ne skrbi. Z vajo bodo ti intervali prisotnosti postajali vse daljši.

Drug pristop pa je “stanje zavestnega čakanja“: Prežiš na to, kaj se bo zgodilo naslednji trenutek. Kot da se bo v naslednjem hipu zgodilo nekaj pomembnega, česar ne smeš zamuditi. V tem primeru se vsa pozornost nahaja v tem trenutku. Popolnoma si prisoten. Tudi tu je treba vaje.

Šur. Vaja dela mojstra.

Še nekaj je zelo pomembno: biti stalno povezan s svojim notranjim telesom. Telesu ne obračaj hrbta, saj le skozi njega lahko dobiš izkustvo in spoznaš resnico. Občuti notranjost svojega telesa kot enotno energijsko polje, občuti energijo, ki napolnjuje tvoje telo, vsako celico telesa. Občuti to energijo v popolnosti. To je tvoje notranje, duhovno telo. Več ko boš vanj usmeril zavesti, višja bo njegova vibracijska frekvenca in manj bo možnosti, da negativnosti vplivajo nate. Pritegnil boš tudi nove okoliščine, ki podpirajo to povišano frekvenco. Če boš usmeril več svoje pozornosti v telo, boš postal bolj prisoten v sedanjem trenutku. Um bo izgubil prevlado. Del svoje pozornosti vedno imej usmerjene v notranjost telesa. Vse kar delaš, delaj s celim svojim telesom! Nikoli ne umakni pozornosti z njega! Videl boš, kako se tvoje zaznavanje stvarnosti s tem razširi.

Bom poskusil.

Ha! Zdaj se mi je posvetilo! Tisto, kar se pri zavestni prisotnosti v sedanjem trenutku pravzaprav zgodi, je to, da prepoznaš, da v običajnem življenju pri raznih pojavih ne gre za realnost, na primer – realno bolečino, realno jezo, ljubosumnost… temveč je vse skupaj iluzija. Takrat, ko naj bi se razjezil, pa sem s samonadzorom tisti hip stopil v sedanji trenutek, prepoznam, da tista jeza nisem jaz, nisem “jezen”, temveč me je obšlo nekaj izven mene, kar lahko zavrnem. Ko to spoznam, energija jeze nima več nobene moči nad mano – in se sprosti “uroka” ter se zopet zlije v ocean kozmične energije, ki vse preplavlja.

Lepo povedano. Sedanji trenutek predstavlja vrata v življenje. S prakticiranjem prisotnosti v sedanjem trenutku odpreš vrata v duhovni svet, vrata do globljega razumevanja življenja.. Takrat nisi več nekdo, ki ga življenje po mili volji kuje in premetava, temveč tisti, ki obvladuje položaj.

Tako je, stari. Zgodi pa se še nekaj – zdaj sem to že malo povadil. Z vsakim trenutkom prisotnosti v sedanjem trenutku dobiš darilo. Napolni te veličasten občutek miru, blaženosti, zlitosti s celoto. Občutiš čarobnost stvarstva, popolnost vsega, kar vidiš, plapolajoče življenje v vsem živem… Nič ti ne manjka, počutiš se sprejet in ljubljen – ne da bi se moral za to kdo potruditi. Saj se je potrudil že Stvarnik. Takrat se počutiš – no, kot Bog!

Ko se skozi zavestno prisotnost v sedanjem trenutku zaveš svoje božanske biti, se v resnici zgodi to, da se Bog zave samega sebe. Ker so zavest, življenje in Bog sinonimi, bi lahko rekli, da prisotnost označuje zavest, ki se zave same sebe ali življenje, ki doseže samozavedanje. Ni potrebno, da to razumeš.