Naj bo Harameinova trditev, da je atom črna luknja – natančneje »črno-bela-celota« – posrečena ali ne, v sebi skriva pomembno misel, ki nedvomno drži: zaradi fraktalne strukture vesolja imajo snovni pojavi, ne glede na to, na katerem delu skale jih opazujemo, enako zgradbo: so kroglaste strukture, ki jih označuje živahno energijsko dogajanje. Krogla je osnovni gradnik stvarnosti. Tu bomo zgradbo snovi osvetlili z razlagami raziskovalcev Roda Johnsona, Nikolaja Kozireva, Vladimirja Ginsburga, Buckminstra Fullerja in drugih, ki so Harameinov matematični koncept obdelali fizikalno. Med obema konceptoma je veliko podobnosti.
Navedeni znanstveniki pravijo, da nam koncept črne luknje in teorija Velikega poka nista več potrebna. Enakega mnenja so tudi o Bohrovem modelu atoma, v šolskih učbenikih še vedno veljavnem konceptu; zanje je le hipoteza. Razmišljanje o atomih kot o posamičnih masnih enotah namreč nima realne podlage. Fiziki že dalj časa vedo, da elektroni niso točke, temveč oblački kapljičaste oblike, in da ne krožijo po orbitah temveč tvorijo stoječe valove. V novem kvantnem modelu ni delcev, so le oblački in vrtinci eterične energije, ki se zlivajo proti jedru, v skladu z zakonitostmi, ki jih določa geometrija.
Na geometrijo velja pogledati z novega zornega kota. Geometrija je zamrznjen zvok, »kristalizirana glasba« ponazorjena v tridimenzionalnem prostoru. Zamrznitev kozmičnega zvoka ustvari Platonska telesa, utelešenje posebne, »svete« geometrije, ki odraža vrhunsko simetrijo in optimalno razmerje – zlati rez. Uradna znanost v snovi ne omenja prepletanja Platonskih teles, ki gnezdijo drug v drugem; prav to pa je ključ do globljega razumevanja snovnih struktur.
Sekvenčna fizika
Fizik Rod Johnson je obelodanil nova spoznanja o zgradbi snovi in jih strnil v »Sekvenčno fiziko«, temelječo na naslednjih predpostavkah:
– ni »trdnih« delcev, so le vrtinci, skupki energij, katerih zamrznjene, stojne vibracije opažamo kot trdna telesa;
– atomi so vrteče se geometrijske forme v obliki Platonskih teles, ki izhajajo iz osnovnih geometrijskih struktur;
– obstajata dve temeljni etrski gostoti, A1 in A2, ki se odražata v strukturi tetraedra in oktaedra; ti gostoti se prepletata in rotirata v nasprotnih smereh. Oktaeder je vgrajen v tetraeder in ima isto simetrično os. Ti dve geometriji se ujemata v osmih faznih položajih. Bistvenega pomena je, da se energija med njima pretaka. To pa se dogaja le, ko se robovi obeh teles ujemajo;
– vse dimenzije ali ravni gostote v vesolju so zgrajene iz omenjenih dveh temeljnih etrskih gostot.
Novi model snovi, ki velja tako za mikro kot za makrokozmos, torej predpostavlja dve temeljni, rotirajoči etrski gostoti, A1 in A2, ki gradita vso materijo in ustvarjata polje sil na mikro in makro kozmični ravni. Gre za kroglasti vrtinec, sestavljen iz dveh nasprotno vrtečih se polj, ki se pojavlja na vseh ravneh eterične gostote; naj ga opažamo ga kot atom ali galaksijo, mehanizem je isti.
Pozitivni in negativni naboj sta odraza različnih etrskih tlakov – negativni naboj predstavlja večji tlak v polju etrske energije kot pozitivni. Tudi gravitacija je tlak etrskega polja; razlika med električnim nabojem in gravitacijo je le v velikosti tlakov. Ta spoznanja so nov, preprost in trden temelj nove fizike.
Atomi in »prazen prostor« okrog njih so iz istega »tekočega energijskega toka«, le da se pri atomih oblikuje v spiralni vrtinec. Ko atomi vsrkajo ali sproščajo energijo, se ta oddaja oz. sprejema v obliki fotonov. Foton je energijski impulz, ki potuje skozi eter. Buckminster Fuller je dokazal, da ima foton geometrijsko strukturo v obliki dveh zlepljenih tetraedrov.
Obstaja težnja h kroglastemu oblikovanju energijskih polj. Kadar se energijska polja pomikajo skozi eter, se os vrtenja ujema z njihovo smerjo gibanja. Pri gradnji kompleksnejših masnih struktur imamo tako harmonične etrske vrtince, ki se združujejo in oblikujejo večje strukture z večjo enotnostjo in koherenco.
Atom je torej vrtinčna struktura v etru in torzijski generator. Da bi vibriral, mora nenehno vpijati in obenem sevati eterično energijo, pri tem pa seje torzijske valove v okoliški eter. Kozireva primerjava etra s tekočino, materije pa z gobo se zdaj tudi logično utemelji. Vsako premikanje, stiskanje, vibriranje, segrevanje itd. materije ima vpliv na eter, v duhu medsebojnega učinkovanja.
Določene geometrijske oblike povzročijo boljše, druge slabše izkoriščenje torzijskih valov kot druge; nekatere usmerjajo in zgoščujejo energijo (kot npr. piramida, stožec) ali jo razpršujejo (luknjičaste strukture, satje). Teh vplivov, ki delujejo tudi »skozi zid«, najpogosteje ni mogoče preprečiti s kakim ščitom (kot tudi ne gravitacije).
Z novim teoretičnim ozadjem so nove, poglobljene raziskave snovi razkrile marsikaj presenetljivega. Pokazalo se je namreč, da se struktura snovi oblikuje tudi na doslej nepredstavljive načine, ki so v nasprotju s sedanjimi znanstvenimi koncepti, pri tem pa je odločilnega pomena tudi, v kako velike skupke se delci združujejo. Zelo zanimivo področje so npr. kvazi kristali, ki se odlikujejo z izjemnimi lastnostmi (hramba energije, velika trdnost, temperaturna obstojnost, elektromagnetna gostota, detekcija infrardeče svetlobe…), ali pa Bose-Einsteinovi kondenzati – večji skupki snovi, ki se obnašajo kot en sam delec ali kristal.
Da lahko ob dovajanju energije snov prehaja med dvema nivojema etrske gostote – »dvema dimenzijama« – dokazuje iridijev mikrogrozd. Ima zanimivo lastnost, da mu pri segrevanju masa naraste za 300%, nato pa se pri 850 stopinjah C vplini in preprosto izgine. Preseli se na višjo raven etrske gostote in nam izgine izpred oči. Z ohlajanjem se zopet vrne na nižji nivo, pojavi se »iz nič« in zavzame prejšnjo trdno obliko.
Stvarnost ni takšna, kot se zdi
Čas je, da popravimo nekatere temeljne fizikalne predstave. Da je magnetna energija permanentnih magnetov nakopičena v njih samih moramo korigirati. Magnet je le »zgoščevalec« etrske energije, ki jo srka iz okolja. V magnetu so vse molekule poravnane v smeri sever-jug magnetne polarizacije, to pa ustvarja usmerjen tok torzijskih valov in magnetno polje. Češki raziskovalec Pavilta je uspel podobne magnetne učinke doseči v nemagnetnih materialih. Podobno velja tudi za radioaktivnost, radioaktivna snov le srka radioaktivne žarke iz okolja.
Tudi Splošna teorija relativnosti gradi na zmotnih predstavah. Dr. Vladimir Ginzburg, ki je zagotovil teoretično ozadje Kozirevih poskusov, je zanikal veljavno trditev, da masa telesa, ki se približuje svetlobni hitrosti, narašča proti neskončnosti. Pojasnil je, da telo z večanjem hitrosti vse večji del energije vrača v eter, pri tem pa izgublja maso in električni naboj, dokler se materija pri svetlobni hitrosti ne pretvori v čisto polje, ki predstavlja višjo gostoto eterične energije. Tudi hitrost svetlobe ni limitirana in konstantna, temveč je odvisna od gostote etrske ravni.
Predstava o statičnosti materije in stvarnosti prav tako ne odraža resnice. Ker se vesolje nenehno razteza in krči, rotira in vrtinči, ni stabilnih struktur. Opažene strukture niso statične, temveč pulzirajo – več milijonkrat v sekundi razpadejo in se ponovno zgradijo. O »centralnem oscilatorju«, ki diktira ritem utripanja, bomo govorili kasneje. Atomi in subatomski delci ter vse, kar je zgrajeno iz njih, nenehno nastaja in izginja, mi pa smo v nenehnem stiku z njimi. Da so predmeti – vsaj v krajšem času gledanja – nespremenljivi, statični, je le videz. V resnici se iz trenutka v trenutek razgrajujejo in ponovno zgradijo, ob tem pa vključujejo vse informacije, ki se stekajo v eter. Ta nenehno prejema informacije od nas vseh; skozenj nenehno informiramo vesolje o našem odnosu z naše točke opazovanja. Sprejete informacije vrača vsem, zato je resničnost »konsenzualna«; vsem predstavi iste okoliščine, ki so posledica celotnega dogajanja. Če bi temu ne bilo tako in bi bil potek posameznih dogodkov zvezen, neprekinjen, ti ne bi odražali medsebojne povezanosti in prepletenosti. To pa pomeni, da vsaka naša misel vpliva na celotno vesolje; vsak od nas je odgovoren za prihodnost vseh. Vznemirljivo spoznanje, ali ne?
