Podvig priprave celovite predstave o stvarnosti, popisan v dveh ducatih nadaljevanj, je pri koncu. Njegov cilj je bil povezati fiziko z metafiziko in pripraviti enotno teorijo stvarnosti, torej koncept, ki na enoten način razlaga tako zunanji svet kot svet človekove notranjosti. Zaslužil bi si, da bi se ga lotila ekipa resnih znanstvenikov, a žal je dobrih strokovnjakov, ki se podajajo preko ozkega okvira materialnosti, zelo malo. Sintezo fizike in metafizike je lažje izpeljati strokovnjaku s področja duhovnosti. Dokler smo namreč prepričani, da je materialnost osnova stvarstva, smo v slepi ulici.

Nekateri napredni znanstveniki, kot denimo Nikolaj Kozirev, John Keely ali Viktor Schauberger, so odstrli več novih zornih kotov na naravne pojave in pokazali, da je zemlja-v-soncuznanstveni horizont treba precej razširiti. V uveljavljenih znanstvenih teorijah so razkrili kopico nedoslednosti, poenostavljanj in posplošitev in opozorili na področja, ki smo jih doslej zapostavljali. Doslej smo denimo energijo pridobivali s stroji, ki izkoriščajo eksplozijo, razkroj snovi; veliko ugodneje je izkoristiti implozijo, zgoščevanje. Čeprav je bilo na tem področju že precej raziskav, javnost o njih ve le malo.

Znanost se posveča »objektivnim danostim« in zapostavlja vlogo opazovalca. Ker je vedno človek tisti, ki rezultate interpretira v skladu s svojim znanjem in razumevanjem, je njegova vloga odločilnega pomena. Pomislimo le na trditev o Zemlji, ravni plošči. Dejstvo je, da so vse, kar opažamo, slike v naši zavesti, posredna odslikava objektivnih predmetov, pri čemer pravzaprav o objektivnosti sploh ne moremo govoriti. O tem je govoril že Platon. Odreči se moramo tezi, da je bistveno materialno vesolje; najpomembnejši je opazovalec. Brez njega kreacija ne bi imela smisla; ostala bi neopažena.

Stvarnost, kakršno dojemamo, je fraktalna, skalabilna struktura, v kateri se lahko poglabljamo do neskončnosti v obe smeri – v smeri mikro in makrokozmosa.

Prvo spoznanje, ki razgalja eno od najpomembnejših lukenj v fiziki je, da eter še malo ni praznina; čeprav navzven povsem nevtralen in v popolnem ravnovesju je notranje nabit z energijo, ki daje življenje vsemu, kar obstaja. Vesolje je pravzaprav polje zavestne energije, ki jo imenujejo tudi energija ničelne točke. V tem polju plavajo vsi snovni objekti in kozmične strukture in se iz njega napajajo kot gobe v tekočini. Prav ta energija je razlog nenehnemu gibanju vseh teles, ki je največkrat spiralno ter rotaciji kozmičnih objektov in struktur na mikrokozmični ravni. Gravitacijsko in elektro­magnetno polje predstavljata nevidni tok etrske energije, ki teče proti objektom in okrog njih ustvarja zanimive pojave. Tok te etrske energije ustvarja tudi občutek časa.

Vse, kar obstaja, vključno s subatomskimi delci, je zgrajeno iz zavestne energije, ne pa iz trdnih delcev. Materiji, zgrajeni iz atomov, daje trdnost in verodostojnost svetlobna hitrost gibanja »delcev« na mikroravnikov snovi, ki niso trdni delci temveč vrtinci energije. Nekateri napredni znanstveniki zdaj priznavajo ne le, da je atom prej energija kot materija, temveč tudi, da je energija v svojem bistvu zavest.


 

Igra svetlobe

Einstein, ki je bil vse življenje učenec velikega filozofa Spinoze, je pokazal, da je hitrost svetlobe edina konstanta v univerzumu nenehnih sprememb. Z nekaj izenačevalnimi potezami svojega peresa je pregnal iz vesolja vsako fiksno realnost, razen svetlobe. Njegovo slavno formulo E= mc2 je treba razumeti v smislu, da sta energija in masa pravzaprav le svetloba, ki zavzema različne pojavne oblike. Na absolutu svetlobne hitrosti temeljijo vsi človeški standardi časa in prostora, ki nista abstraktno večna, temveč relativna in končna faktorja. Z drastično spremembo pogleda na materialno stvarnost, ki pa jo še danes napačno razlagamo, je Einstein segel čez stoletja k indijskim modrecem, ki so razglasili stvarstvo za varljivo svetlobno sliko – majo.

Svetloba je najbolj domiseln pojav v vesolju. Pravzaprav je vse igra svetlobe. Prvo povelje Stvarnika ukazanemu stvarstvu je oživelo edino atomsko stvarnost: svetlobo. Na žarkih tega manifestiranega medija se dogajajo vse božanske manifestacije. Barvita kozmična drama, ki ji pravimo Realnost, izhaja iz edinstvene svetlobe Kozmičnega vira, ki ga imenujemo tudi Stvarnik vsega, kar je. Z nepredstavljivo spretnostjo uprizarja zabavo za svoje človeške otroke, ki so istočasno igralci in publika v njegovem planetarnem gledališču. Tudi v kinu vse »žive« podobe na filmskem platnu izhajajo iz enega samega žarka svetlobe, v katerem ni nobene podobe. Podobnost obeh prevar je velika, le da je Stvarnikova veliko bolj dovršena.

Poleg trdnega, tekočega in plinastega agregatnega stanja zavestna energija zavzema tudi vrsto še bolj redkih, subtilnih oblik. V ozadju vsake materialne stvaritve – predmeta, objekta – se skriva njeno metafizično, duhovno bistvo. Religije razlagajo, da vse napolnjuje in gradi Duh. Eterična, astralna in mentalna stvarnost niso nič manj realni svetovi kot fizični svet, le redkejši so. Dosežemo jih na drugih kanalih našega zavestnega sprejemnika; doslej nismo jemali dovolj resno.



Poligon stvarnosti

V polju zavestne energije obstajajo individualne točke zavedanja – živa bitja. Zavest in življenje izhajata iz Izvora kreacije, ki ga imenujemo tudi Enost, Univerzalna zavest, Eno življenje, Stvarnik ali Bog; to je entiteta, ki se je z razumom ne da dojeti. Živa bitja so opazovalci, ki opažajo kreacijo in se iz nje učijo. Človek kot najpopolnejši opazovalec je sebe zavedajoč se delec Univerzalne zavesti, ki je sposoben prodreti v skrivnost lastne narave in svojega izvora.

Kreacija se na materialni ravni kaže kot svet dualnosti, kot svet svetlobe – luči, ki jo vodi božanska inteligenca -, in odsotnost svetlobe – teme. Stvarstvo je oboje, svetloba in tema, sicer slike ne bi bile mogoče. »Dobro« in »zlo« maje se morata menjavati pri nadvladi. Le spoznanje obeh skrajnosti lahko pričara vtis o celoti. Ena skrajnost nas usmerja k drugi. Kako bi brez trpljenja spoznali, da je smiselno biti dober? Bolečina spodbudi spominjanje, razmišljanje in napredek.

Tisti, ki spozna sebe kot delček Enega življenja, ni več podložen omejitvam telesa, časa in prostora. Vse omejitve zanj izginejo s spoznanjem, da je on poosebitev božanske sile. Indijski jogiji lahko materializirajo ali dematerializirajo svoja telesa in delajo nedoumljive čudeže, ki nasprotujejo zakonom fizike. Ko denimo levitirajo, je v njih prisotna močno zavedanje, da niso materialni predmet in da se njihovo telo pokorava tudi astralnim zakonom, ki nadvladujejo fizične; tako presežejo gravitacijo.


 

Poslanstvo človeka

Preseči iluzijo, majo, je naloga človeške rase, ki jo že tisočletja oznanjajo preroki. Dvigniti se nad dvojnost stvarstva, zaznati enost vsega in se ponovno zliti v ta Izvor je človekov najvišji cilj. A dokler je podložen dualističnim prividom narave, je njegova boginja maja z dvema obrazoma.

Kompleksno naravo človeka je mogoče zares spoznati šele z razumevanjem njegove notranjosti in pojavov kot so zavest, misli, čustva, občutki, osebnost, ego. Vsi ti pojavi so odslikave dogajanj na etrski astralni, mentalni in drugih subtilnih ravneh. Človek se ne zaveda obstoja subtilnih teles, čeprav jih nenehno uporablja. Utvara, da so sanje nekaj neresničnega, halucinacije v možganih, vsem tem pojavom preprosto vzame verodostojnost. Z zavedanjem suženjstva egu, ki nas nenehno vleče proč od našega bistva, se postopoma osvobajamo njegove prevlade in vse bolj živimo kot zavedajoča se in ljubeča duša.

V toku svojega razvoja je večina duš, ki živijo kot človeška bitja na Zemlji, dosegla raven razumevanja zunanjih pojavov v snovnem svetu, subtilni svet pa se jim šele pričenja odstirati. V vesolju so milijoni naseljenih planetov z zavestnimi bitji; številne civilizacije so to raven že zdavnaj presegle. Naša življenja potekajo v podlaganju čustvom, občutkom, željam in mislim, ki so večinoma v rokah ega, strukture, ki nas usmerja k negativnim izkustvom in privlači karmo in lekcije, ki naj bi bile sredstvo za naše učenje in napredek.

Stvarstvo in človek so bili ustvarjeni zato, da bi človek naposled vstal kot mojster maje, ki pozna svoje gospostvo nad vesoljem. Tudi na Zemlji manjše število takšnih duš že obstaja. Med nami so v vseh časih prisotni duhovni učitelji, ki med nas prinašajo duhovne modrosti.

Od prvega osebnega računalnika do današnjega so se sposobnosti računalnikov osupljivo povečale. Tudi človek naj bi občasno temeljito posodobil svoj »možganski računalnik«. Pred nami je pomemben korak, da se zavemo svoje resnične narave in dejstva, da se v nas skrivajo potenciali, lastni sinovom in hčeram Stvarnika. Doslej nam je bilo to dejstvo prikrito. Ko se tega docela in brez sence dvoma zavemo, tedaj življenje dobi bistveno večjo kakovost in globino.