(Tomaž:)
Hojla, stari. V najini debati o idealističnem nazoru se mi je pojavilo toliko
vprašanj, da jih še nekaj časa ne bova izčrpala. Marsikaj še ne štekam dobro.
Bi mi ti še kaj razložil?

(starec:) Pozdravljen, mladi mož. Z
veseljem. Samo vprašaj.

Zanima me
še marsikaj v zvezi z materialnostjo. Rekel si, da je materialnost samo
iluzija. To vsekakor ni preprosto dojeti, ko pa smo tako vezani na materialni
nivo, da si ga predstavljamo celo kot temelj vsega stvarstva. Človeku kar ne
gre v glavo, da bi bila vse to le fikcija.

Imaš prav.
Za to je potreben velik miselni napor, tako rekoč kvantni skok v zavesti. Ta je
seveda možen takrat, ko nivo duhovne zrelosti že dovoljuje, da ideje postanejo
bolj fluidne. Vse, kar vemo, so namreč ideje. Dokler mislimo, da so ideje
nespremenljive in tako rekoč pribite, omejujemo svoj intelekt. V naravi ni
ničesar, kar bi bilo nespremenljivo, vse je podvrženo spremembam, tudi ideje.
Celo takšne ideje kot na primer o omejeni hitrosti svetlobe se že kažejo kot
vprašljive. Če se zares poglobiš v naravo »stvarnosti«, ugotoviš, da je edini
trden temelj, ki nedvomno drži, dejstvo, da obstaja tvoj intelekt, saj lahko
razmišljaš. Popolnoma vse ostalo je zate možno le, če se tebi, mislecu o tistem
pojavi misel. Če nikakršne misli o tistem ni, potem tisto zate preprosto ne
obstaja.

Okej. Ampak
med mislijo in zaznavo predmeta pa vendar obstaja razlika?

Med mislijo
in zaznavo predmeta je le kvalitativna razlika in sicer v tem, da pri zaznavi
predmeta dobiš še povratno informacijo v obliki nekih dražljajev, ki jih
posredujejo čutila. A čutila so zopet 
sistemi, ki delujejo le, če informacijo z njih pridejo v tvoj um. Če v
tvoj um ne pride informacija o tem, da te je nekaj pravkar speklo v prst, potem
ti ta lahko zogleni od vročine, a ti tega ne boš vedel in tudi bolečina se ne
bo pojavila. Čutni vtisi nastanejo v umu, nikjer drugje se ne morejo
interpretirati.

Kaj pa
slepci? Ali je pri njih kaj drugače? Oni ne vidijo, pa vseeno vedo, da
materialni svet obstaja.

Drugače je
le to, da vidnih vtisov ni, zato pa večjo pozornost usmerjajo na druga čutila.

Kaj pa
atomi, fizika snovi, subatomski delci in te reči? So to tudi samo  ideje?

Fizika
snovi je, čeprav jo raziskujejo že 60 let, še vedno precejšnja skrivnost, polna
nedorečenosti in nedoločenosti. Tu še vedno govorimo z verjetnostih. Nihče še
vedno ne zna ustvariti atoma ali energije pretvoriti v maso. A s tem je podobno
kot s čustvi. Kdo zna natančno razložiti čustva? Zanesljivo vemo le to, da se
zaznava vseh teh pojavov dogaja v umu.

Hm. Štekam,
da te ne morem napeljati na tanek led. Kaj pa ta vezanost na materialnost – ali
nam, oziroma intelektu, povzroča kaj težav?

Z
negovanjem vezanosti na materialne dobrine človek prostovoljno omejuje svojo
zavest z omejevanjem svoje izbire; zmotno meni, da so vse druge opcije
nepomembne. Gre za samoomejitve, krnitev lastnih intelektualnih sposobnosti. To
je škoda, saj smo se ujeli v omejen krog razmišljanja, iz katerega je težko
izstopiti k večjemu zavedanju.

Ja, škoda,
da je nekoč prevladal materialistični svetovni nazor. Situacijo pa smo si še
poslabšali, ker smo si naprtili tudi predstavo, da je v materialnosti ful
pomemben denar.

Kopičiti
denar in razviti svoj intelekt sta dva povsem različna cilja. Nikoli ne moremo
izpolniti obeh hkrati. Poznaš zgodbo o Aleksandru Velikem? Ta je v svojem času
zavojeval ves svet in pred nogami so mu ležala vsa bogastva sveta. Na smrtni
postelji je poklical k sebi ves dvor in dejal: »Tja, kamor grem, ne morem
odnesti s seboj ničesar od tega, kar imam…« 
To so bile njegove zadnje besede. V zadnjih trenutkih življenja je dojel
nesmisel akumuliranja materialnih dobrin. Žal sodobni človek meni, da si z
njimi lahko poveča kakovost življenja, ne zaveda pa se, da postaja vse večji
suženj le-teh in vse večji intelektualni siromak. Materialne stvari imajo v
našem življenju en sam namen: da pomagajo pri razvoju našega intelekta. Zavest,
da je človekov fizični obstoj namenjen njegovemu spiritualnemu napredku, kjer
ima intelekt bistveno vlogo, pa je žal še daleč.

No, in zdaj
sva tam – kako merimo na Zemlji »napredek« in »uspeh«? V denarju. Obstaja zelo
ukoreninjeno prepričanje, da je kopičenje materialnih dobrin koristno in
potrebno vsakomur, ki gleda odgovorno na svojo prihodnost. Pomeni varnost za
prihodnost. Kaj praviš o tem?

Varnost je
le malo drugačna krinka za nevarnost. Življenje samo je smrtno nevarna zadeva,
ker se neprestano spreminja. Življenju preprečiti spremembe pomeni smrt. Ali
meniš, da je denar lahko merilo tvoje inteligence ali pa merilo tvojega
napredka? Ali meniš, da lahko denar prispeva h kvaliteti tvojih čustev? Ali
lahko čustva in inteligenco kupiš z denarjem? Resničnega zadovoljstva in
izpolnitve človeku ne more dati zavest o materialnem izobilju. Dobimo ga le ob
doživljanju višjih čustev, ki pa z materialnimi dobrinami nimajo nič skupnega,
pač pa z večanjeminteligence. Denar je morda lahko merilo le materialnega kopičenja,
ki pa ni v skladu s kozmičnim načrtom. Posledice so večanje pohlepa, zavisti in
napetosti med ljudmi, zasužnjenje človeka, zmanjševanje svobode izbire in
intelektualnega napredka človeka.

Res je, a
ne vem, če poznam koga, ki si ne bi želel imeti ogromno keša.

Ko
analiziraš proces ustvarjanja velikih količin materialnih dobrin ali bogastva (ne
glede na to, ali ga izraziš v denarju) ugotoviš, da je to možno le z izkoriščanjem
množic posameznikov. Velik profit je vedno rezultat nerealnega prikazovanja vrednosti
izdelkov, ali pa izkoriščanja zakonskih lukenj, ki omogočajo prelivanje
družbenega denarja v zasebne žepe. Torej temelji na neresnici. Neresnica pa
ovira kozmične načrte.

Ta ideal,
denar, nas je zapeljal v veliko štalo, kaj praviš?

Ko smo
sprejeli denar kot vir uspeha, smo ustvarili sistem, v katerem so glavni
igralci najbolj drzni hinavci in prevarantje, brezsrčni, pohlepni, brezobzirni
in neusmiljeni ljudje, ki sta jim sočutje in etika španska vas. A tega sploh ne
opazimo, saj je ta ideal tako trdno zasidran v nas. Povzročanje vojn in gorja,
ki so bajen vir zaslužka najpremožnejših, so popolnoma običajni prijemi. V
takšni materialistični družbi smo ljudje izpostavljeni sistematičnim in
neprestanim poskusom zmanjševanja osebne svobode, intelektualnih potencialov in
neodvisnosti, ki se vrši skozi domišljene propagandne in druge prijeme
oblastnikov. Takšni odnosi pomenijo intelektualno pohabljanje celotne
civilizacije.

Šur. Toda
ljudje se sploh ne vprašamo, komu pravzaprav služimo. Ali misliš, da lahko svet
napreduje v smeri razrešitve, dokler denarja ne strmoglavimo s trona idealov?

Dokler
dovolj velika masa ljudi ne bo dojela, da cilj – kopičenje denarja, ni
združljiv s ciljem reševanja sveta, saj nas je ravno prvi pripeljal v zagato,
toliko časa voza naše civilizacije ne bo mogoče preusmeriti na pravo pot.

Torej sta
možna dva scenarija: da prave ideale prepoznamo sami ali pa da nas narava s
kako kataklizmo v to prisili.

Pri drugem
scenariju bi te nekoliko korigiral: »prisili« ni najbolj posrečen izraz, saj
imamo svobodno voljo. Raje reciva, da nam da dobro priložnost spoznati, kakšen
je Stvarnikov načrt in namen našega bivanja. Odločitev pa bo še vedno svobodna.

Glej /57/