(starec:) Pozdravljen, mladi mož.
Dolgo se nisva videla. Si zbolel?

(Tomaž:)
Zdravo, stari. Res je. Malo me je zvilo. A ne prehudo. Toliko, da sem imel več
časa za razmišljanje.

Lepo. Če si za to, bi danes malo
zamenjala vlogi. Mi boš ti kaj povedal. O sebi.

Hm, no,
imam še kup vprašanj, ampak naj bo. Kaj te zanima?

V najinih dosedanjih debatah sva
natresla kup novih idej in predstav, drugačnih razlag, provokativnih stališč…
Po vsem tem me zanima, kakšne predstave si si ustvaril. O sebi, o življenju, o
stvarnosti…

Hm, ja. Kaj
naj ti rečem… Marsikaj, kar si mi povedal, sam poštekal in dojel, tudi veliko
sprejel kot ustreznejše videnje resničnosti. Vendar pa nekaterih idej še ne
morem čisto vzeti za svoje. Saj veš, če obstaja v neko teorijo najmanjši dvom,
je ne moreš zares sprejeti, ker veš, da nekaj ne štima. Pa čeprav ne štima le v
tvoji glavi. Treba bo še nekaj časa, da si pridem na jasno…

Kako obravnavaš sebe? Si telo, duša,
duh, intelekt?

Da nisem
samo fizično telo, sem dojel že zdavnaj. Preveč je bilo različnih knjig o
ljudeh, ki komunicirajo z dušami umrlih, preveč nenavadnih zgodb o fenomenih,
ki se jih ne da pojasniti s fiziko. Tudi kemični proces v mojih možganih
zagotovo nisem. Da sem predvsem duša, mi je bilo čisto domače, ali pa, da sem
življenje. Potem pa si mi ti pritaknil misel, da sem morda individualni
intelekt, ena od kopij Velikega uma, del Stvarnika… skratka Bog sam. Tega pa še
ne morem čisto prebaviti. Okej, intelekt, ki je atribut duše, ampak Stvarnik
sam… Preveč visok zid je še med človekom in Bogom v moji glavi. Tradicija, saj
veš…

Popolnoma razumljivo. Predstav, ki
so trdno vsidrane v njem, človek ne more kar tako zamenjati. Idej se človek
oklepa še močneje kot stvari. Za ideje ljudje umirajo. A pomembno je biti
toliko prožen, da se ne zapreš pred razlagami, ki stvari pokažejo v drugačni
luči. Saj imaš čas, da se prepričaš, kaj je zate bolj resnično. Vsak se lahko
svobodno odloči, kaj je zanj prav. In če imaš temeljna prepričanja, ki so
neugodna, pa jih z ničemer ne moreš potrditi, imaš vso svobodo, da jih zamenjaš
z drugimi, ki so ti bolj všeč. Svobodno se odločiš, ali verjameš v to, da je
človek že od rojstva obremenjen s krivdo, ali pa, da je po svoji izvirni naravi
enak Stvarniku, in del njega. Življenje, Veliki intelekt, kozmična inteligenca,
Bog ali Stvarnik pa so sinonimi za isto entiteto. Najbolj pomembno je, da lahko
sprejmeš misel, da si del te entitete, na pa ločen od nje. To celotno dojemanje
bistveno spremeni. S tem se priključiš na izvor
neizmerne moči, modrosti in ljubezni. 

Imaš prav.
Meni je tista misel o svobodni izbiri zelo všeč. A da bi lahko sprejel koncept,
ki si mi ga razlagal, moram razbliniti neke dvome, ki me še glodajo.

Tu sem, da ti jih pomagam
razčistiti. Na dan z besedo.

Hm. Tista
trditev, da je materialni svet – kot vse drugo – iluzija, mi kar ne gre v
glavo. Tisto, kar se zdi tako, čvrsto, stabilno, oprijemljivo naj bi bilo –
zrak!

Res je, materialnost nas je zelo
vsrkala, »potegnila vase«. Zdi se nam, kot da je res nekaj posebnega. In prav
je tako. A če pomisliš, da je vsa trdna snov sestavljena iz atomov, atomi pa so
osupljivo prazen prostor, v katerem le sem in tja naletiš na kak trden osnovni
delec – proton, nevtron, elektron… Če bi bil atom velik kot hiša, bi bili ti
delci velikosti žoge, jabolka ali graha… Zelo prazen prostor torej. In za povrh
je še nemogoče natančno določiti, kje se trajektorije delcev nahajajo, lahko
operiramo le z verjetnostjo…

Res je.
Kolikor se spomnim iz šole – če bi vse trdne delce celotne materije, ki
sestavlja vesolje, stlačil skupaj, da bi se tesno dotikali, bi dobil za grahovo
zrno veliko žogico. Nepojmljivo. Ampak kljub temu se zdi atom trdna struktura.

Pa poglejva z drugega zornega kota.
Ali obstaja kak neizpodbiten, preverljiv dokaz, da trdna snov res obstaja?

Eeeeee,
pravzaprav ne. Zaznavanje trdne snovi, kot vsega drugega, se zgodi v zavesti,
torej v glavi. Če ne bi bilo nikakršne zavesti, se pravi prav nobenega
opazovalca, si res ne predstavljam, s čem bi lahko potrdil obstoj materije. Če
pa opazovalec nujno mora biti prisoten za to, da potrdi obstoj, je res vprašanje,
če se vse skupaj ne godi le v njegovi zavesti. To drži.

Zavest je pogoj zaznave in obravnave
informacij in vtisov. Zavest pa ni materialna in ne potrebuje materije za svoj
obstoj. Zavest niso možgani in misli niso sestavljene iz atomov. Možgani so le
odslikava uma na fizičnem nivoju. Možgani mrtvega človeka ne morejo producirati
misli, torej je nekaj drugega bistveno za miselni proces. Tisto, kar  telo naredi živo. Življenje. In kaj je
življenje? Energija, ki jo telesu prinese duša, kot je tudi splošno
prepričanje. In če uporabiva klasične termine – duša in zavest sta tesno
povezana. Duša pa naj bi bila sestavni del duha, ki napolnjuje vse, kar
obstaja. Pa sva zopet pri nečem nematerialnem, kar bi zopet lahko imenoval
kozmična inteligenca ali Veliki intelekt.

Lepo si to
razčlenil. Upam, da bom končno zaštekal vse skupaj. A še nekaj me moti. Ne gre
mi v glavo, da bi človeštvo toliko časa tavalo v temi, z zmotnimi predstavami o
ustroju vesolja in obstoju Stvarnika. Kako, da ta ni poskrbel, da bi prava
predstava prodrla v zavest ljudi in bi s tem preprečil toliko gorja, trpljenja
in nesreče?

Zakaj misliš, da ni poskrbel? Saj
je! Če ne bi, se midva o tem ne bi zdajle pogovarjala. In skozi vso zgodovino
je na svetu kopica duhovnih učiteljev razlagala resnico, na način, ki je bil
takratnemu času in nivoju intelekta primeren seveda. Gre pač za evolucijo zavesti.
Zavest človeka se je razvijala do ravni, ki zdaj omogoča dojeti resnično
stvarnost. Gorje, trpljenje in nesreča pa so učitelji oz. pripomočki, ki
usmerjajo zavest in njen razvoj v pravo smer. Trpljenje vzpodbuja človeka v
dobra dejanja zaradi tega, ker se želi izogniti bolečini, ki jo povzroča zlo.
Kakšen bi bil sicer motiv za opravljanje dobrih del? In končno, kako bi vedeli,
kaj je dobro, če ne bi obstajalo nič razen dobrega. Dobro pride do izraza šele
takrat, ko se zavedaš, da obstaja slabo. Če ni kontrasta, ni spoznave. Vsa
spoznava človeka je ustvarjena po načelu dualnosti, da lahko dojamemo razpon od
ene skrajnosti do druge. Svetloba in tema, vroče in hladno, zgoraj in
spodaj…  Tema ali zlo imata svoj namen…

Štekam.
Skozi vso to kalvarijo, ki jo preživljamo, postajamo  čedalje bolj razviti, dokler ne bomo spoznali
vse, kar je možno spoznati. In kaj se bo zgodilo, ko bomo vedeli vse, kar je
možno spoznati?

Verjetno se bo vse začelo od
začetka. Počakajva, pa bova videla.