Delo, 20. 2. 2006
Izjava »reformnega ministra« Jožeta P. Damijana, ki je bila v časopisu Delo objavljena kot izjava tedna, je vsekakor vredna komentarja, saj iz njegovega razmišljanja lahko razberemo, kakšna bo v resnici narava »njegovih« reform.
G. Damijan začne takole: ˝Vsak se bo moral zavesti, da je konec obdobja, ko je država poskrbela zanj. Sedaj mu država lahko omogoči le enake začetne možnosti, ne more pa mu več zagotoviti delovnega mesta v istem podjetju 35 ali 40 let.˝ Ravno »enakih začetnih možnosti« država ljudem ne more omogočati. Ljudje nimamo enakih začetnih možnosti, v družbeno življenje vstopamo (v vrtec, šolo, službo itd.) z različnimi osnovami. Prihajamo iz različnih družbenih okolij (ki jih pogojujejo kultura, tradicija, vera, običaji; vaško ali mestno okolje), geografskih področij; imamo različne materialne pogoje (premoženje in družbeni položaj staršev, sorodnikov); kot posamezniki se razlikujemo glede na telesne, duševne in umske sposobnosti ter posebnosti. Ljudje se med seboj razlikujemo, kar družbi tudi zagotavlja vso njeno pestrost in barvitost.
Naloga države pa je, da razlike, ko gre za materialni vidik posameznikovega življenja, čim bolj ublaži (če država tega ne zmore sama, ji mora pomagati mednarodne skupnost). Nekateri res ne potrebujejo nikakršne družbene – državne pomoči (vendar jo lahko potrebujejo že jutri; zaradi hude bolezni, nesreče, finančnega zloma itd.), nekateri jo potrebujejo malo (starši kot otroški dodatek, študentje kot štipendijo itd.) in nekateri zelo veliko (invalidi, hudo bolni, starejši in mlajši brez sorodnikov; revni itd.). Poleg tega se ne moremo strinjati z g. Damijanom, da je država v tako imenovanem socializmu zaposlenim »35 ali 40 let« jamčila isto delovno mesto, samo gospodarsko okolje je bilo takrat veliko bolj statično in stabilno, zato podjetja niso tako množično propadala kot danes (kaj je v tem neprestanem zapiranju podjetij tako dobrega?).
G. Damijan svoje razmišljanje nadaljuje takole: ˝Vsak mora vedeti, da je sam odgovoren za svojo usodo.˝ S tem razmišljanjem se g. Damijan dotakne temeljnega družbenega vprašanja: zakaj sploh bivamo v kakršnikoli družbeni skupnosti – torej tudi državi? Temeljni vzrok, da so se ljudje v preteklosti sploh začeli povezovati v prvotne skupnosti (družine, horde, plemena), ki so se v dolgih stoletjih razvile v kompleksne državne in naddržavne skupnosti, je, da skupnost posamezniku nudi veliko večjo varnost in lažje preživetje, kot če mora sam preživeti v pogosto neprijaznem naravnem okolju. Ljudje so že zelo zgodaj spoznali, da so solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev »največje dobrine« skupnega življenja.
S svojim razmišljanjem g. Damijan pravzaprav spodkopava družbene temelje. Že res, da je načeloma vsakdo odgovoren za svojo usodo, vendar naj nam gospod minister razjasni, kako naj otrok, invalid, hudo bolan ali zelo star človek, ki so brez dobro situiranih sorodnikov, sami preživijo v družbi. Jih je preprosto potrebno prepustiti njihovi »odgovornosti za svojo usodo«?
Damijanov izjava (tedna) se v časniku Delo konča z mislijo: ˝Konec je uravnilovke in socialističnega načina razmišljanja.˝ Danes je beseda socialističen že prava psovka, a gre za preveliko poenostavljanje in prenagle (ob)sodbe. Družbenemu sistemu pred osamosvojitvijo Slovenije, ki se danes enoznačno imenuje socializem, lahko danes priznamo mnogo dobrega: izgradnjo šol, bolnic, vrtcev, domov za upokojence; izgradnjo telefonske, komunalne, cestne in energetske infrastrukture ter precejšnjo ohranitev naravnega okolja. Mnogi prepotentni reformatorji danes lahkotno pozabljajo, da je za večino njihovega družbenega uspeha »kriv« ravno socialističen sistem (brezplačno šolanje, štipendiranje, lahko dostopno zdravstveno varstvo itd.).
Hkrati je bil ta sistem veliko bolj stabilen in veliko manj paranoičen, kot je današnji kapitalistični neoliberalizem. Socializem je imel seveda tudi precej pomanjkljivosti, a saj se nihče noče vrniti v času nazaj, lahko pa se iz izkušenj preteklosti mnogo naučimo. Danes ne potrebujemo niti ideologije socializma (ali komunizma) niti ideologije kapitalizma (ali neoliberalizma), temveč najboljše prvine obeh sistemov. Tudi uravnilovke nikoli v preteklosti ni bilo, kot trdi g. Damijan. V prejšnjem, socialističnem sistemu, se je smatralo, da je »naravno« razmerje med najnižjimi in najvišjimi plačami v podjetju približno 1:7. Saj ni nujno, da je to najidealnejše razmerje, vendar se zdi povprečno plačno razmerje 1:431, ki ga poznajo v ZDA, naravnost perverzno in izjemno nepravično. Gremo v tej smeri?
Reforme, ki izhajajo iz logike g. Damijana, da naj »vsak poskrbi za svojo usodo«, so skrajno neodgovorne in družbeno uničujoče. Kar zares potrebujemo je družbena solidarnost, sodelovanje in bolj pravična porazdelitev celotnega ustvarjenega družbenega bogastva. Ne gre za to, da bi morali imeti vsi enako, temveč da bi imeli vsi dovolj za solidno življenje in to povsod po svetu – zato bi morali kapitalizmu nadeti veliko bolj socialen obraz. Upravičeno se lahko bojimo, da tako imenovane Damijanove reforme niso korak v tej smeri.
Rok Kralj, Kamnik
